Sprevržena logika o bistvu Božjega usmiljenja

Milan Knep 11.9.2016 0:09
 
Detalj logotipa za leto usmiljenja, avtor M. I. Rupnik.

Detalj logotipa za leto usmiljenja, avtor M. I. Rupnik.

Nikoli si nisem mislil, da papeža Frančiška, ki je razglasil sveto leto Božjega usmiljenja, toliko ljudi ne bo razumelo. Ko poslušam, kako nekateri dojemajo razmišljanje sv. očeta o Božjem usmiljenju, prihajam do spoznanja, da bodo v zavračanju sv. očeta zelo verjetno vztrajali še naprej.

Del odgovora, zakaj nekateri odklanjajo papeževo oznanilo o Božjem usmiljenju, najdemo pri sv. Pavlu, v današnjem drugem berilu. Pri njem je šlo za tako močno osebno izkušnjo Božjega usmiljenja, da se je radikalno spremenil. Podobne izkušnje nimamo vsi. Pavel, čeprav je izhajal iz farizejske stranke, se zaradi odrešilne moči Božjega usmiljenja, nikoli več ni hvalil s svojimi krepostmi kot njegovi strankarski kolegi. Ampak se je nasprotno, prijatelju Timoteju, predstavil kot bogokletnik, preganjalec in nasilnež. »In vendar se me je usmilil«, pravi sv. Pavel, in nadaljuje, da je Kristus prišel na svet prav zaradi takšnih grešnikov, kot je bil on.

Pavel se je dobro zavedal, da ga ni rešila Božja pravičnost, temveč Božje usmiljenje. Če bi bil Kristus do njega predvsem pravičen, in bi ga za vse, kar je storil hudega, najprej kaznoval, se Pavel ne bi pobral, pač pa bi propadel. Iz Pavlove izkušnje jasno vidimo, da Kristusa ne zanima kaznovanje, ampak usmiljenje, kajti brez usmiljenja človek, zapleten v greh, propade.

Kakšna je logika teh, ki zavračajo papeževo oznanilo o Božjem usmiljenju? Pravijo nekako takole: če imajo ljudje pred očmi Boga, ki je vedno usmiljen, potem delajo, kakor jim je volja, ker računajo, da se jih bo Bog usmilil ne glede na vse. Papež naj bi z govorom o Božjem usmiljenju ljudi celo spodbujal, naj jedo in pijejo, se zabavajo in uživajo, saj jih ob koncu čaka mehak pristanek v objemu usmiljenega nebeškega Očeta. V papežu vidijo glasnika etičnega relativizma, tistega, ki pozablja na zapovedi, in se obnaša, kot da jih ni. V ozadju naj bi bila tudi njegova preračunljivost, namreč želja, da bi bil všeč ljudem.

Nemara nekateri papeža ne razumejo tudi zato, ker nimajo izkušnje, ki bi bila primerljiva s Pavlovo, in potem svojo človeško logiko vsiljujejo Bogu. Seveda pa imajo možnost, da se nekega dne odprejo milosti, in kot sv. Pavel spoznajo, da niso bili rešeni zaradi svojih zaslug, torej zaradi svoje pravičnosti, ampak zaradi Božjega usmiljenja. Bog vendar ne dela z nami, kot delamo mi drug z drugim, ko zasluge drugih pravično nagrajujemo, njihove napake pa kaznujemo ali se jim zanje maščujemo.

Očitno je sprevržena logika o bistvu Božjega usmiljenja papežu Frančišku enostavno podtaknjena, saj nima niti najmanjše podobnosti z dejanskim papeževim učenjem o Božjem usmiljenju. Nekateri, ki jim je sv. oče stopil na prste, njegovo oznanjevanje Božjega usmiljenja nalašč sprevračajo, ker mu hočejo vzeti kredibilnost, in s tem moč, da bi omejil njihove privilegije, položaje in najrazličnejše interese, ki jih imajo znotraj Cerkve. V vseh obdobjih zgodovine Cerkve, se v njeno okrilje zavlečejo ljudje, ki jo od znotraj izsesavajo, da je njena podoba zaradi njih na zunaj umazana. Del te krivde, toliko moramo biti ponižni, oplazi tudi vsakega izmed nas, kajti kdo od nas se more pohvaliti, da je neomadeževan, če tega o sebi ni mogel reči niti največji med apostoli, sv. Pavel.

Na današnjo nedeljo, ko je na vrsti evangelij o Izgubljenem sinu, imamo ob izteku leta Božjega usmiljenja znova priložnost, da se poglobimo v to skrivnost.

Pomislimo, kaj bi se zgodilo, če bi mlajši sin, ki je zapravil dediščino, po prihodu domov, najprej naletel na starejšega brata? Starejši bi v mlajšem prepoznal tekmeca za očetovo dediščino, zato bi ga nagnal. Mlajši sin bi dokončno ostal brez vsega, postal bi brezdomec, siromak, berač, klatež, ki bi nekega dne v bedi umrl daleč od svojih domačih. Starejši sin bi za zavrnitev brata našel razlago, svoje ravnanje bi skušal pred očetom legitimirati in upravičiti. Skliceval bi se na pravičnost: če je mlajši sin svoj delež prejel in ga potem zapravil, naj to pripiše svoji lahkomiselnosti in nosi tudi vse posledice. Starejši sin je stopil na piedestal pravičnosti, in si dovolil sodbo o mlajšem sinu; ta sodba bi bila zanj, če bi se uresničila, seveda pogubna.

Temeljna zmota starejšega sina je bila v prepričanju, da je pravičen, ker je zvesto delal na posestvu svojega očeta in si vsa leta ni privoščil zabav in priboljškov. Njemu bi sv. Pavel rekel: dragi moj, starejši sin, vsi, prvi jaz Pavel, smo brez Božje slave, torej tudi ti, kajti greh prebiva v nas, da delamo celo to, česar nočemo; naj se trudimo kolikor hočemo, vedeti moramo, da nas v nebesa, v večno srečo, ne morejo dvigniti naše zasluge, ampak edino Kristus, ki se skloni k nam, nam da možnost, da se ga oklenemo, in z se z njim dvignemo v nebeško slavo. Žal tega mnogi nikoli ne dojamejo.

Iz tega, kar smo rekli, bi kdo utegnil narediti napačen sklep: če je vseeno, ali živimo pravično, kot starejši sin, ali živimo razvratno, kot mlajši sin, in je na koncu važno samo to, da se oklenemo Kristusa, potem je vendarle laže hoditi po poti mlajšega sina, uživati na že zemlji in potem uživati še v nebesih.

Ta sklep je neumen, zato česa takšnega ni učil ne sv. Pavel in za njim ne papež Frančišek, kot bi mu nekateri radi podtaknili. Kaj pravzaprav uči papež Frančišek, ko tako neutrudno oznanja Božje usmiljenje? Čeprav je Božje usmiljenje brezpogojno, to vidimo tudi v današnjem evangeliju, ko je oče, gospodar posestva, svojega sina, takoj ko ga je zagledal, brez očitkov objel in poljubil, je vendar s človekove strani potreben korak; Božjemu usmiljenju je treba odpreti vrata, ga sprejeti, kajti Bog ga človeku, ki je svobodno bitje, ne more vsiliti.

Ni res, da se nas Bog usmili, ne glede kako ravnamo, čeprav je, kot že rečeno, Božje usmiljenje brezpogojno. Bog nam ob spočetju podari dvoje: Božje zapovedi in vest. Zapovedi nam povedo, kako je treba živeti, da ohranjamo živ odnos z Bogom. V vesti pa presojamo, kako je s tem odnosom, ali je še živ in pristen, ali slabi in se podira. Svojo ljubezen do Boga v vesti presojamo pod vidikom zapovedi. Ker smo zaradi greha, ki prebiva v nas, vsi ljudje v spolnjevanju zapovedi bolj ali manj nedosledni, moramo greh priznavati. Prav to je storil mlajši sin, ko je rekel: ‘Oče grešil sem zoper nebo in pred teboj in to tako hudo, da nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Zavedam se, da si ne zaslužim odpuščanja, ampak te prosim samo eno, da bi smel ostati pod tvojo streho, kot kateri od hlapcev in si s tem rešiti golo življenje.’ Starejši sin pa se je postavil pred očeta kot pravičnik, ki sme zaradi svoje pravičnosti očetu postavljati zahteve. S tem se je njegov odnos do očeta skazil.

Kako naj torej ravnamo? Posnemamo naj sv. Pavla in mlajšega sina v ponižnem priznanju, da smo grešili. Res je, da ne grešimo vsi enako hudo, vendar se vseeno ne smemo postaviti na stališče starejšega sina, ki si je dovolil soditi, da je on, če je sploh grešil, vendarle manj grešil kot mlajši brat in mu zato pripada več pravic, in iz njih izhajajočih več dobrin. S to sodbo je starejši sin prestopil mejo. Nismo mi tisti, ki bi smeli presojati, kdo je bolj grešil in kdo manj, kajti sodba je Božja, in sicer zato, ker samo Bog vidi v dušo. Če je Bog s kom usmiljen, kako smemo mi, ki smo grešniki, od Boga zahtevati, da ga najprej kaznuje in mu šele nato nakloni novo možnost. Ali bi tudi zase od Boga zahtevali, naj nas najprej pravično kaznuje in nam šele nato pomaga. Ali ne pričakujemo, da nam že prvi hip brezpogojno izkaže odrešujoče usmiljenje?

Kdor se odpre Božjemu usmiljenju, s tem stopi na pot rešitve. Kdor se ne odpre, ni treba, da ga Bog kaznuje, kajti vsak, ki ne sprejme usmiljenja, obtiči v grehu, in se s tem kaznuje sam, kajti vztrajanje v grehu, je samo po sebi vedno uničujoče. Bog nas rešuje z usmiljenjem, Bog tudi ves svet upravlja z usmiljenjem. To je dovolj, kaznovanje ni potrebno, kajti to, kar vidimo kot Božjo kazen, v resnici ni kazen, temveč uničujoč učinek, ki ga prikliče nase vsak, ki Božje usmiljenje samozadostno zavrne.

Ponižno priznajmo, da smo vedno, tudi če smo še tako plemeniti, podobni izgubljenemu sinu. Pridimo k Očetu in mu priznajmo, kaj je z nami narobe. Potem nas bo objel in se začel z nami veseliti.

Besedilo je homilija na 24. nedeljo med letom.

 
Značke:

6 komentarjev

  • Vincencij

    Lepa homilija.

    Iz nje je razbrati, da moramo mi grešniki, greh priznati.

    Vendar zakaj govoriti o “sprevrženi logiki” in nerazumevanju papeža ?

    ………………………….
    Kje so v tej homiliji pojmi, ki me kličejo, zadenejo v srce, ali dušo ali um, me povabijo v “akcijo” ?, kot so:
    PREMISLEK O SVOJIH GREHIH, SPOVED, SPOVEDNICA, KESANJE, TRDEN SKLEP, POKORA !
    ………………………….

    Vse, kar sem resnično izvedel, da “oni” spreobračajo papeževe misli,…..

    • Zdravko

      Zakaj te je treba vabiti v akcijo? To je tako samoumevno. Mar je spoved lahko neiskrena? Marsikaj pa tudi ni greh in tudi to je namen spovedi. Jaz pa ravno teh “teoloških” klicev nisem nikoli razumel. Formalno, teološko, so že pravi, ampak so popolnoma neživljenjski, če jih skušaš uveljavit. Popolnoma razvrednotiš spoved.

  • Zdravko

    Oh, kako nekateri obožujejo Boga, da bi bili kar njegovi odvetniki in bi ga branili pred obtožbami, da je koga kaznoval, torej naj s tem ne bi bil usmiljen…
    Omenjate, da “človek propade”, omenjate “pogubo”, vendar jo obesite grešniku, da si je sam kriv, da bi obdržali neomadeževano podobo Boga?! Kako nespametno. Mislite, da Bog potrebuje vašo obrambo svoje pravičnosti???
    Če torej to da človek propade, njegova poguba ni kazen božja, ampak si človek sam to nakopal, potem mu tudi vi ne morete pomagati in je vaša služba odveč. Komu mar za takega, ki si je sam kriv?! Naj ga doleti.
    Če bi pa to bila lahko božja kazen, bi nemara kaj storili zanj, mu pomagali, ali kakorkoli. Kajti tudi pravičnega doleti božja kazen, če krivičnemu ne pokaže kaj zlega naredil. Ne pa da pravični reče “sam si si kriv”!

  • Meni vse to deluje zmedeno. Kazen(kritika) mora biti. Prav tako nagrada (pohvala). Od vrtca do pokopališča. Kaj manjka pri vzgoji? Ljubezen. Do ljubezni pridemo samo tako, da se zavedamo kako nas kdo ljubi. Bolj smo ljubljeni, več lahko ljubimo. Če smo premalo ljubezni dobili od ljudi, jo neskončno več lahko dobimo od Boga. Sploh če se ne ustavljajo pri kritiki in kazni.

  • Permisivci govorijo, da Bog od nas nič ne zahteva in nas ne kaznuje. Farizeji pa govorijo samo o pravilih in pravičnosti, ker ljubezni (Božje) še nikoli niso okusili . In ne znajo nikogar ljubiti, zato tudi oni Cerkvi delajo veliko škodo. Brez iskrenosti “iti vase” in ponižnosti, ne moreš svoje “veličine” presegati.

  • Namesto komentarja k dobremu in iskrenega razmisleka -o sebi!-vrednemu prispevku predlagam komentatorjem v dopolnilni premislek še eno Ev.vrstico namreč:”Prijatelj,ne delam ti krivice.Ali se nisi z menoj pogodiil za en denarij?”Mt20,13.Še bolje pa bo,če si prebero kar celo Jezusovo priliko o delavcih v vinogradu,ki so izključno! zaradi za grešnega človeka nepojmljive in nezaslišane Božje dobrote prejeli iz Njegovega! ob koncu dneva vsi enako plačilo…Bratje,ali brez fovšije res ne bi mogli živeti…


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI