Pedagoška pogodba staršev in učiteljev

Zoran Milivojević 10.9.2016 0:44
 

roke stiskVsaka skupnost, od lokalne skupnosti do države ter nazadnje do civilizacijske celote, je zasnovana na eni pogodbi med njenimi pripadniki.

Ta družbena pogodba predpostavlja soglasje vpletenih družbenih akterjev in njihovo vzajemno delitev odgovornosti. Soglasje se prepiše v zakone, ki so zavezujoči za vse člane skupnosti.

To velja za vse pomembne vidike družbenega življenja, vključno z vprašanjem vzgoje in izobraževanja.

V družbeno pogodbo, ki regulira vzgojo in izobraževanje, so vključene interesne skupine: starši, učitelji in država. Starši imajo interes, da njihovi otroci odrastejo v dovolj izobražene in socializirane ljudi. Učitelji na vseh nivojih in šole ter vsi ostali, ki ponujajo te usluge, pa vodijo učence k temu cilju. Nazadnje tudi država, ki je zastopana v ministrstvu za šolstvo ima interes, da bodo prihodnje generacije njenih državljanov usposobljene za delo in državljansko sodelovanje . Ta pogodba predstavlja okvirno privzeto obnašanje učiteljev, učencev in njihovih staršev.

Pred več kot tridesetimi leti je bil ta dogovor zelo jasen: učitelji in starši, ki delajo skupaj s ciljem, da otroci postanejo funkcionalni in izobraženi odrasli. Nato so izvedli številne različne “šolske reforme”, tako da smo danes v zmedeni situaciji, ko ni jasno, ali sploh kaj obstaja in kolikšen del tega nekdanjega sporazuma sploh velja danes.

Poleg sprememb v filozofiji poučevanja se je še veliko drugih stvari zelo spremenilo: vzgojni odnos staršev do otrok, odnos staršev do učiteljev, odnos učiteljev do otrok in staršev in odnos celotne družbe in države na pomen procesa poučevanja.

Na mikro ravni se vse rečeno odraža v odnosu učitelj – učenec. Mogoče je razlikovati tri modele tega odnosa: avtoritativni, storitveni in partnerski. Ti modeli danes delujejo vzporedno, celo v isti šoli.

Avtoritativni ali tradicionalni model poučevanja postavlja učitelja na prvo mesto. Daje mu moč. A učence postavi v točno določeno družbeno vlogo ubogljivega in poslušnega prejemnika znanja. Učiteljem je ta model najbolj primeren in pričakujejo, da starši učencev v njem podprejo učitelje.

Storitveni model pa je popolnoma obrnjen na glavo. Na prvo mesto postavlja učenca in mu preko staršev daje moč. Učitelje postavi povsem na obrobje z nalogo, da zadovoljujejo, ugajajo učencem in pričakovanjem njihovih staršev. Ta model najbolj podpirajo starši, ki trdijo, da »najbolje poznajo svojega otroka«, tako, da dajejo učiteljem stalno navodila, kako se morajo obnašati do njihovega otroka.

Partnerski model je zasnovan na predpostavki, da sledi najboljšemu interesu otroka. In sicer tako, da za ta cilj starši in učitelji sodelujejo kot enakovredni odrasli ljudje, da se uglasijo okrog želenega cilja in da si razdelijo aktivnosti in odgovornosti, ki vodijo k temu cilju. Ta cilj je: otrok mora odrasti v izobraženo in socializirano osebnost.

To običajno pomeni, da starši več vzgajajo in manj sodelujejo pri poučevanju in učenju. In da učitelji predvsem poučujejo in manj vzgajajo.

Partnerski odnos je tisto, kar trenutno najbolje odgovarja današnjemu družbenemu trenutku, ker izobraževanja brez vzgoje ni mogoče dobro izpeljati.

Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.

 
Značke:

22 komentarjev

  • Nimam takega pogleda na šolo, kot ga ponuja gospod Zoran. Trdim, da so resnični oblastniki tako organizirali šolo, da proizvaja poslušne državljane in odlične potrošnike. Še utemeljitev mojega pogleda, ki je hkrati tudi kritika pogleda gospoda Zorana:

    Starše ni nihče vprašal, kakšno šolo si želijo. Učitelje so samo vprašali ter nato naredili po svoje. Pogodba?? Ja pogodba pa je možna samo med enakovrednimi partnerji.

  • “Zdravstvo je bistveno lažje rešiti kot šolstvo. V zdravstvu je zdravo povpraševanje po zdravju.
    V šolstvu pa je bolno povpraševanje po potrdilu, namesto povpraševanja po znanju.” FB Janez R.
    In v šolstvu je bistveno več bleferjev kot v zdravstvu.

  • Zagovarjam samo privatne subjekte, ki lahko sodelujejo tudi na javnih razpisih za področje javnega izobraževanja.

    Nujne so meritve poučevanja, ne samo bahanje na informativnih dnevi.

    Kupec je kralj. Izbira kdo mu ponudi najboljše znanje, ker je komunistično šolstvo organizirano, da imajo sami službe in so sami sebi namen.

  • Gospod Pavel,
    ste v vašem razmišljanju upoštevali, da je šolstvo za dejanske oblastnike tako zelo pomembno, da ničesar ne prepuščajo naključju oziroma bleferjem? Za boljšo ponazoritev vam ponujam položaj učiteljev v Turčiji:

    Po varnostnih silah in sodnikih v Turčiji na vrsti učitelji in mediji
    http://www.rtvslo.si/svet/po-varnostnih-silah-in-sodnikih-v-turciji-na-vrsti-ucitelji-in-mediji/398404

    • Sem. Ker to je tipično za državne šole. Čudim se, da je 2 Mio Slovencev tako neumnih, da podpirajo državno šolstvo. Kaj se ima država, Mafija, politika in Cerkev za vrivati v šole (če v njih ni kriminala in učenja sovraštva) . To je skrb lastnika in zaposlenih. Učenci pa naj izbirajo.

      • Cerkev?! Pa šolstvo na zahodu je postavil Jan Amos Komenski, ki je bil “protestantski biskup” po hrvaški Wikipediji. Slovenska Wikipedija ta podatek zamolči, preverite sami. Seveda so ga v naših krajih komunisti oblikovali po vzoru komunistov iz Moskve.

        Da o našem Slomšku ne izgubljamo besed.

        Torej?! Je dobro, da se Cerkev vriva ali ni?

        • Vrivati v državno šolstvo. Naj ustanovi svoje šole ali ponudi usluge pametnim in razgledanim lastnikom šol.

          • Aha! Tu se pa ujemava. Svoje šolstvo, da tu se ujemava.

            Namesto da škof goji vrtnice na Brezjah, bi moral iskati ustrezne pravnike, da to šolstvo ustrezno pravno uredijo, predvsem denar davkoplačevalcev.

          • Ja, ker če Cerkev vriva svojo ideologijo v državno komunistično šolstvo , potem sama sebe diskreditira na isti nivo, da je enaka komunistični mafiji, ki to isto dela: v šolstvo vriva svojo ideologijo, svoje ljudi in iz njega črpa mafijski denar.

          • Seveda tega socialisti v Cerkvi ne štekajo , ker so sami globoko socialistično indoktrinirani. Slovenska Cerkev bi rabila izganjalca Hudega duha (socializma). Tako levi del kot “konzervativni” del, saj se jim sanja ne, kaj pomeni dobro gospodariti. Kot se večini birokratom, grabežljivcem, politikom in mafijcem ne.

          • Tipični primer je Ocvirk: počaka na varno penzijo, da bo takrat svobodno zaživel.

    • Glede Guellena pa me čudi, da njegovega duhovnega gibanja (sekte?) noben v Sloveniji ne zna predstaviti, ne ateistični novinarji in ne teologi. Zgleda, da je njegovo “reformno” islamsko gibanje zajelo skoraj tretjino Turčije, kar je 70 Mio ljudi. Slovenska Državna Erevan RTV pa plačuje dopisnike tam.

  • Gospod Zoran gleda iz vzgojnega in psihoterapevtskega vidika na šolstvo. Prej je bil v šolah jasen, totalitarni komunistični red. Govori lahko samo šef Partije, ostali so tiho in kimajo. Vsi ravnatelji so bili rdeči, komunisti. Kar jih jaz poznam so bili prej nesposobni učitelji, zanič učitelji. Tudi večino učiteljev je bila rdeča, to vem, ker je bila moja mama učiteljica in se je vedno izogibala zbornice.

    • Da, gospod Zoran ima pomanjkljiv pogled na šolstvo. Vzgojni in psihoterapevtski vidik se je že zdavnaj umaknil pred kombinacijo potrošništva in totalitarizma. Če mogoče kje v neki Ameriki še vedno obstajajo šole, kjer temu ni tako, je v Sloveniji to očitno. STRAŠNO OČITNO!

  • Gospod Zoran je spregledal pozitivni vidik kapitalističnega šolstva, da šole in učitelji tekmujejo kdo bo učencem ponudil najboljše znanje. Seveda državne, komunistične šole tega nočejo in ne bodo delale. One prvenstveno ščitijo svoje mafijce(kriminalce) in birokrate, “naše”. Vse ostalo je peskovnik za manipulacijo naivnih.

  • Ker pri nas mafija vodi državo, vodi tudi šole in če hočete bo uvedla kot Putin tudi verouk, da ne bo imela več opozicije. Same Fritzlove žrtve, ki umirajo za ščitenje Fritza.

  • Mislim, da delaš krivico mnogim učiteljem/učiteljicam, profesorjem/profesoricam osnovnih in srednjih šol iz časov komunizma. Mnogi so bili solidni, nekateri dobri in zelo dobri. Dobri navkljub tedanjim šolskim oblastnikom in delno zblojenih kurikulumih. Dvomim, da jih je bilo v partiji polovica, prav zadrtih pa vendarle znatna manjšina. Realno gledano, je kvalitetna slovenska gimnazija ( s stoletno tradicijo še iz Avstroogrske) v komunizmu učila na višjem nivoju od tipične high-school v ZDA. Kvalitetni preskok v prid ZDA se zgodi na kasnejših nivojih.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI