A. Kos, Sol zemlje: Samomor in moški

Časnik 8.9.2016 9:24
 

Danes je moški, ki sem ga poznala, naredil samomor. Poklical me je skupni znanec in povedal. Nnnn e … Strašno. Kako je mogoče. V glavi je kar šumelo …

Verjetno vsi, ki ga bolj ali manj poznamo (smo ga!!), razmišljamo, kaj se je zgodilo … zakaj se je zgodilo … Podoživljamo zadnja srečanja z njim, smo kaj opazili, kaj nenavadnega, kaj posebnega …?

Jaz v zadnjih časih nisem govorila z njim, le pozdravila sva se, kadar sva se srečala. Ampak res … ko sem šla zadnjič enkrat mimo njega, bil je z nekom iz svoje družine zunaj, smo se pozdravili, imela pa sem občutek, da sta v zelo resnem pogovoru … in da je pozdrav dovolj … ne smem ju motiti …

Moj bližnji pove, da ga je srečal to jutro … danes, na dan, ko je potem naredil samomor. Govorila sta … Kaj sta govorila? Pokojni je bil bolj molčeč, ni se nič pošalil – ponavadi se je …

Verjetno je bilo v njegovi glavi že vse načrtano, odločeno. Dokončno.

Kako bi si njegov sogovornik mogel misliti, kakšna odločitev je v glavi znanca.

Je to lahko odločitev iz razuma? Ko človek svojemu bivanju na tem svetu ne vidi čisto nobenega smisla več? Je lahko odločitev razumska? Ali je predvsem čustvena? Je brezup čustvo?

Gotovo vsak samomor na nek način veliko pove, čeprav hoče skriti človekovo stisko. Pravzaprav vemo, da je stiska bila, pogosto pa ne vemo, kaj pravzaprav je tisto, kar je človeka mučilo.

In če ne bi naredil samomora, ali bi kdo vedel, kako mu je? Bi kdo resno pomislil, da je morda v stiski, če bi videl “kaj čudnega”, nenavadnega?

Kolikokrat praktično nič ne vemo o stiski posameznikov … izvemo šele, ko gre »čez rob«.

Kolikokrat šele po smrti, potem, ko je res že prepozno, razmišljamo, če smo opazili znake samomorilnosti, ali smo vedeli, da je mogoče depresiven, se je obnašal čudno, drugače kot sicer, je imel kakšne posebne poti zadnje čase, se mu je kaj zelo težkega zgodilo …. Bi mogli človeku pomagati, če bi pravočasno vedeli več? Ali pa bi mu le preložili “odločitev”? Podaljšali “hudo”?

Zakaj toliko samomorilcev ne pove za svoje odločanje za smrt …? Ali povedo, namignejo vsaj, pa jih nihče ne sliši? Govorijo drug jezik? Med vrsticami? Če povedo naravnost, jih pa kdo ne jemlje resno … Kakšen reče, da samo grozijo, izsiljujejo … Morda je to zato, ker nas je vseh strah? Včasih se odmikamo, ker nas je strah … Ker upamo, da vendar ni tako hudo. Ker nas je strah tistega neznanega, ki nastaja v človeku …

Ali »namigujejo« le tisti, ki si ne želijo umreti … ki kljub vsemu še vedno kličejo na pomoč?

Tisti, ki pa res ne vidijo nobenega smisla svojemu življenju, pa morda želijo povedati le, da je bila odločitev »razumna«, »trezna«? Kako se spomnim nekoga drugega, rekel je, da gre čez nekaj dni na lepše! A čez nekaj dni je naredil samomor!

Več lahko preberete na blogu Sol zemlje.

 
Značke:

7 komentarjev

  • Začne se v vzgoji, ko se otrok uči govoriti. Prezir, dajanje v nič, “KAZNOVANJE” z ignoranco. Otrok naredi do 2 leta ali 4 leta življenjski skript, ki ga kasneje utrjuje. Od staršev dobiva izgovorjene3, neizgovorjeno, ali pa si tako razlaga sam: NISEM VREDEN, DA ŽIVIM.
    Večina slovenskih družin je disfunkcionalnih, zato toliko samomorov in suženjstva.

  • Poglejte si na YouTube izvrstno 10 minutno predavanje psihiatra Željka: Vzgoja za samomorilnost.

  • Režimski psihiater 20 let prepozno prizna, da v Sloveniji imamo epidemijo narcisov in psihopatov zaradi 50 let delujoče permisivne vzgoje, ki je naštepala milijon razvajencev. To je tudi edina razlika v sistemu izpred 50 let. Prej AVTORITARNI Komunizem, sedaj PERMISIVNI KOMUNIZEM (kjer so najbolj avtoritarni “edini pravi”).
    Seveda to govori sedaj, da krivi kapitalizem, ki ga v mafijski Slo ni.

  • svitase

    Gre za pomanjkanje življenjske vztrajnosti, ki jo imajo največ tisti, ki so telesno pohabljeni. Ti so nam za vzor.

    To daje vedeti, da je samomor največkrat posledica črnoglednosti v primeru življenjskih stisk.

    Če imaš močno vero, se črnoglednost razblini in imaš zagotovljeno močno življenjsko vztrajnost .

    • Volja in pozitivnost tukaj ne igrata velike vloge. Morda razvajenost in slabe navade.
      Večino je depresivnih in alkoholikov, potem so tu duševne bolezni. Ljudje zelo trpijo, zato vidijo v smrti rešitev, kar je normalnemu težko razumeti.
      Lahko bi igralo vlogo, da se čustveno ne povezujejo, pač pa umikajo.

    • Vera? Kako bi razložil, da sta vsaj 2 slovenska duhovnika v zadnjih 10 letih (kar je meni znano) naredila samomor?
      Večina samomorov ima podlago, zgodnjo odločitev pri 2 do 4ih letih. Kasneje ti ljudje vlečejo take poteze, da to stopnjujejo dokler ne poči pri 40ih, 50ih letih. Za nesenzibilne in ignorante pa je to presenečenje.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI