T. Griesser Pečar, Demokracija: O udbovskih seznamih in sodelavci Udbe v duhovniških vrstah

Časnik 7.9.2016 9:05
 

Pred nami je druga knjiga Romana Leljaka Špiclji Udbe 2 in na mestu je, da znova opozorimo na občutljivost podatkov, ki jih vsebuje. Na seznamu so številni duhovniki, med njimi prejšnji mariborski nadškof in metropolit Franc Kramberger. Seveda to ni nič novega, sama sem že leta 2005 v knjigi Cerkev na zatožni klopi opisala njegovo zgodbo pa tudi zgodbe nekaterih drugih duhovnikov in bogoslovcev, ki jih je zasledovala in zasliševala Udba.

Že po objavi knjige Dušana Lajovca Med svobodo in rdečo zvezdo, ki je vsebovala delni seznam na spletu objavljene Centralne abecedne evidence pod imenom »Udba.net«, pa potem vedno znova, tudi ob objavi Leljakove prve knjige o »špicljih«, sem opozarjala na to, da niso vsi, ki so navedeni na seznamih, dejansko sodelovali z Udbo, da je potrebna skrajna previdnost, da ne bi znova delali krivice žrtvam, torej tistim, na katere je Udba močno pritiskala in so pod prisilo podpisovali izjave, dejansko pa niso nikoli delali zanjo. Isto velja seveda tudi za imena, ki jih je mogoče pridobiti v Arhivu Republike Slovenije v t. i. udbovskem arhivu (AS 1931), ki je podlaga za obe omenjeni Leljakovi knjigi. Tega sem seveda pregledovala že prej kot Leljak in sem tudi sama sestavila seznam imen dejanskih in domnevnih sodelavcev iz cerkvenih krogov, ki jih pa ne morem in ne smem dajati nekomentirano v javnost, ker bi s tem žrtvam odpirala stare rane.

Seznami Udbe

Na seznamih so torej dejanski sodelavci Udbe in pa tisti, ki niso sodelovali. Podpis na izjavi ne zadostuje. Na podlagi resničnih in lažnih, skonstruiranih, moralno in politično »kompromitirajočih« dokazov je Ozna/Udba prisilila številne predstavnike Cerkve in verne laike, da so pristali na sodelovanje oz. na ovajanje svojih predstojnikov, duhovnikov in redovnikov ter svojih bližnjih. Udba jih je prisilila, da so podpisali izjave o sodelovanju in da so potem poročali pod lažnimi imeni kot npr. »Francka«, »Marta«, »Viktor Hugo«, »Cilinder«, »Goriški Slavček«, »Srečko Kosovel«, »Kodrič Hilda« itn. V nasprotju z Leljakom, ki trdi, da je 60 odstotkov vseh sodelavcev Udbe sodelovalo prostovoljno, iz patriotskih razlogov, za to trditev pa ne daje nobenih dokazov, si upam trditi, da so večino k temu prisilili, nekatere pa so pridobili tudi z denarjem. Samo peščica sodelavcev v cerkvenih krogih je to delala iz prepričanja. Udba je iskala šibke točke, včasih je kdo tudi privolil v sodelovanje, ker je grozila, da bo se maščevala nad domačimi in prijatelji. Treba je analizirati poročila in ugotoviti, ali je pisec komu škodoval. Nekateri so poročali stvari, ki so bile javno znane. Tudi pri tistih, ki so resnično sodelovali, moramo razlikovati med tistimi, ki so jih prisilili k sodelovanju, in prostovoljci.

Vse kaže, da je prostovoljno sodeloval duhovnik Maks Miklavčič s kodnim imenom »Francka«. V knjigi je tudi zgodba Jožeta Krošla (sodelavca »Draga Kranjca« oz. »Tomana Draga«), župnijskega upravitelja pri Sv. Barbari v Halozah, ki ga je pooblaščenec Udbe pridobil »na patriotski bazi« in ki je bil vedno dobrodošel obiskovalec mariborske in ljubljanske škofije. Škof Anton Vovk in škof dr. Maksimilijan Držečnik sta ga celo spraševala za nasvete. Ohranjena so njegova izredno obsežna poročila, ki vsebujejo celo konkretne nasvete, kako naj ravnajo s posameznimi duhovniki. Krošl je med drugim izdal tajni obisk švicarskega korespondenta renomiranega dnevnika Neue Zürcher Zeitung Halperina pri škofu Vovku po zažigu leta 1952 v Novem mestu. Takoj so pridrveli udbovci in zasliševali ljudi na škofiji. Nekoliko drugačna je zgodba prorektorja semenišča dr. Alojza Markeža oz. sodelavca »Karla«, ki je bil torej visoko v hierarhiji ljubljanske škofije in ki mu je Vovk izredno zaupal, potem pa je moral ugotoviti, da sodeluje z Udbo. Markež tega ni delal prostovoljno, Udba ga je k sodelovanju prisilila, »vrbovko« pa je Udba, potem ko je Vovk ugotovil, kaj dela in mu je to tudi priznal, »poglobila«, oz. kot so tudi rekli, »prevrbovala«. Duhovniku s kodnim imenom »Pleterski Miro«, ki so ga pridobili v zvezi s procesom proti škofovemu tajniku dr. Stanislavu Leniču, so obljubljali izpustitev očeta iz zapora.

Nadškof Franc Kramberger

Med drugim sem v knjigi opisala tudi težave, ki jih je imel z Udbo prejšnji mariborski škof dr. Franc Kramberger. To sem opisala že v članku »V krempljih Udbe« ob izidu knjige Dušana Lajovca (Demokracija, št. 39, 25. 9. 2003) še pred izidom omenjene knjige. Krambergerja je Udba zasliševala že leta na gimnaziji, še preden se je odločil, da gre na bogoslovje. Na predvečer mature so mu grozili, da ne bo smel opraviti mature, če ne bo podpisal izjave, da je pripravljen sodelovati s Službo državne varnosti, kolikor mu to nalaga državljanska dolžnost. Šele potem so mu razložili, kaj pod državljansko dolžnostjo razumejo. Dobil je konkretno nalogo, naj poroča o dveh frančiškanih. Zabičano mu je bilo, da mora o vsem molčati. Namesto da bi to storil, pa je frančiškana o vsem obvestil. Bil je tako prestrašen, da ga je eden od njiju, župnik p. Gabrijel Planinšek, šel prijavit na bogoslovje, ker se sam ni upal. Bil je potem tudi njegov novomašni pridigar. Pri prvem osebnem pogovoru s škofom Držečnikom mu je Kramberger vse povedal. Škof ga je pomiril, da se to ne dogaja samo njemu.

Več lahko preberete na demokracija.si.

 
Značke:

2 komentarja

  • Dobro napisano. Ne znam zavzeti pravega stališča. Sem za objavo vseh imen, a številnim bo objava prinesla veliko škodo sedaj in v večnosti. Saj razlage ni in so bili lahko pokončne žrtve, ki niso delali zla, kar je Pečarjeva v parih zgodbah zgoraj lepo razložila.
    Mene ne čudi, da ljudje hočejo zvedeti, kdo je bil udbovec. Čudi me, da bo zgodovina o vseh govorila, da so bili socialisti, škodljivci slovenskega naroda.

  • Čudi me, da se vsak od 2 Mio Slovencev ne ukvarja s tem, da je sam socialist in pohabljenec, podobno kot udbovci. In da si ne želi spreobrniti iz socializma. To me pa zelo čudi. Da večina še naprej brani sistem socializma, podržavljanja in socialne države.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI