T. Česen za Domovino: “Večkrat imam občutek, da v Cerkvi nimamo prostora za mlade”

Časnik 4.9.2016 0:03
 

Tako kot drugje v družbi, je tudi prihodnost katoliške Cerkve odvisna od mladih vernikov.

Prav zaradi pomena skrbi za mlade smo k pogovoru povabili duhovnika Toneta Česna, ki na vseslovenski ravni razmišlja o načinu dela z mladimi v Cerkvi, hkrati pa mnoge programe tudi usmerja in vodi.

V prvem delu intervjuja za Domovino je spregovoril o trendih upadanja osebne vere med mladimi, vse manjši pripadnosti skupnosti in upadanju obiskovanja zakramentov. Zanimalo nas je, kje so vzroki za to in kakšne so rešitve, spraševali pa smo tudi o njegovem delu, slovenski mladinski pastorali in ciljih, ki jim ta sledi.

Ste direktor kolegija in duhovni asistent Skupnosti katoliške mladine, vodja univerzitetne pastorale ter Škofijskega odbora za mladino v nadškofiji Ljubljana, tajnik Medškofijskega odbora za mladino in kaplan v Študentskem domu Janeza F. Gnidovca v Šentvidu … Kako lahko opravljate toliko funkcij?

Morda se na prvi pogled zdi, da gre za veliko različnih funkcij. Naloge so različne, pa hkrati sorodne. Pri vseh je pozornost usmerjena na mlade. Medškofijski odbor za mladino načrtuje osnovne elemente mladinske pastorale, organizacijo dogodkov pa izvedemo v okviru Skupnosti katoliške mladine (npr. udeležba na Svetovnem dnevu mladih, usposabljanje mladih za delo v mladinski pastorali – Slovenska šola za animatorje, sodelovanje s Taizéjsko … Veliko je tudi povezovanja in načrtovanja s podobnimi organizacijami po Evropi in svetu.

Služba kaplana v študentskem domu Janeza Frančiška Gnidovca v Šentvidu je dragocena zaradi neposrednega odnosa z mladimi. Na področju študentske pastorale pa je še precej odprtih možnosti.

Želja je, da bi uspeli študentom omogočiti pogovorne skupine glede na smer študija, saj se pri študiju dostikrat srečujejo z vprašanji, ki lahko ustvarjajo konflikt z osebno vero. Nekaj skupin obstaja, upamo, da se bo to področje razširilo.

Mladinska pastorala je v Sloveniji združena in enotna od birme do poroke oz. odraslosti. Se duhovne potrebe mladostnika skozi odraščanje spreminjajo in kako se temu prilagaja pastoralni pristop?

V preteklosti smo smatrali mladinsko pastoralo kot področje dela s srednješolci, vendar je že opredelitev mladih širša. Mladinska pastorala obsega vsa področja dela z mladimi v starosti od 15 do 29 let. Seveda je potrebno biti pozoren na različne skupine, kot so srednješolci, študenti, mladi izobraženci, mladi zaposleni … vendar pa so neki skupni pastoralni cilji za to obdobje.

Srednješolec potrebuje več poudarka, da bo osebno zrasel do odločitve za neko življenjsko poklicanost. V času študija naj bi se usmeril v študij in se na svojem področju čim bolj okrepil. V tej starosti naj bi že postajal osebnostno zrel.

A danes temu žal ni tako, saj imamo mlade, ki po 30. letu še niso odrasli, čeprav bi že pri 18. letih morali narediti določene odločitve, ki so jih mladi včasih naredili. Pri 25 so še vedno v hotelu mama, zato mnogokrat še vedno ne vedo, kaj bi počeli v življenju.

Kje je torej rešitev?

Enostavna je: Starši morajo otroke pustiti oditi od doma.

Kaj so glavni poudarki vizije Cerkve v Sloveniji za delo z mladimi, sprejete na lanski konferenci o mladinski pastorali?

Vizija je bila sprejeta že pred konferenco. Mladinska pastorala naj omogoča in spodbuja: rast v veri, osebni odnos z Jezusom Kristusom, odkrivanje osebne poklicanosti ter služenje v Cerkvi in družbi. Tem ciljem bomo sedaj sledili na posameznih programih v različnih starostnih skupinah.

Pogovarjala se je Tadeja Kreč, več lahko preberete na domovina.si.

 
Značke:

19 komentarjev

  • V intervjuju je podatek, da je delež krščenih otrok v Sloveniji v 10 letih padel iz 75% na 50%. Ne vem, kako bi to označil. Vsekakor je čudno. Čudno, da je vse manj staršev, ki jim ni nobena vrednota krstit otroka. Ampak čudna je tudi Cerkev in duhovniki, ki hočejo vse bolj zaostrovati neko doktrino, kdaj in komu krst sploh podeliti. Lahko bi ozadje tega videli tudi v nevrotični škrtosti. Krst je vendar temeljna milost naše civilizacije, ki se jo z veseljem podeljuje in z veseljem sprejema ( oz. privošči lastnemu novorojencu).

    Sicer ne bi zmeraj krivil Cerkve, če se mladi odvračajo od nje. Češ mladi so že fajn, mladi, samo stari v Cerkvi, kler in institucija so gnili. To je hudo poenostavljanje. Mislim, da je v zahodni civilizaciji prisoten premik od idealizma k skrajnemu individualizmu in narcisizmu. Pri mlajših generacij celo bolj prisoten. Vsekakor bolj kot pri prejšnjih generacij, ko so oni še bili mladi.

    Jaz sem proti temu, da se mladim stalno piha na dušo, pa če počnejo dobre ali slabe stvari. Premisivna vzgoja je slaba vzgoja. Seveda krščanske pripadnosti in vere ni mogoče izsiliti. Lahko jim pa mirno povemo, da je odpad od krščanske vere neumno početje. Civilizacijski skok navzdol.

    • Pomota – mislil sem: čudno, da je vse več ( in ne vse manj) staršev, ki jim nobena vrednota ni krstit otroka.

  • Je pa evidentno, da družba tudi po padcu zunanje prisile ( ateistične komunistične diktature) drvi v prav bolestno sekularizacijo.

    Za primer dam ta to pogovor v Delu z legentarnim plavalnim ultramaratoncem Martinom Strelom, kjer je med drugim izrekel tako sočne besede ( tu jih je navedel že Zdravko): “Amerika je za junake, Slovenija pa za bedake.”

    Novinarka Manjkica Kranjec, sicer meni neznano ime, zna biti kakšna sveža nova nada s FDV, napiše, da Martina Strela vedno na poteh spremlja kipec zaščitnice mornarjev boginje Stella-e Maris.

    Pazite, novinarka pravi boginje. 🙁 Ta “boginja” je seveda Devica Marija, mati našega Odrešenika. Samo na Wikipedio bi naša novinarka pogledala, pa bi vedela, kdo je ta “boginja”.

    https://en.wikipedia.org/wiki/Our_Lady,_Star_of_the_Sea

    Neverjetno, a je vendar res. Sicer pa – nisem prepričan, da bi, tudi če bi pisoča gospa/gospodična vedela, da gre za Marijo, da bi to v članku potem vključila. Ali da bi njen urednik to želel ali sploh dopuščal.

    No, če to ni ta, kot pravim, bolestna sekularizacija. Lahko bi rekli – neopoganstvo ( s podobnimi neopoganskimi božanstvi so imeli veliko opravka tudi naciji; da samo njihovo fanatično oboževanje Wagnerja omenim).

  • “Kje je torej rešitev? Enostavna je: Starši morajo otroke pustiti oditi od doma.”

    Se ne strinjam, da je to enostavno, ker postajamo družba, kjer le trud več generacij zagotavlja dovolj imetja za “normalno” življenje. Veliko prednost imajo družine organizirane po šiptarskem načinu.

  • Ni nič čudnega.
    Eni iščejo vzroke okrog, v družbi, okolici, pri tistih “drugih”, “ki nas preganjajo”.
    Drugi si upajo pogledati vase. Sv. Mati Terezija je rekla: ” Za slabo v Cerkvi sva kriva jaz in ti!”

  • Se pa strinjam, da cerkev 95% denarja zmeče za beton in nečimrnost (čast). Dialoga z mladimi pa ni, ker so njeni akterji obsedeni s svojimi tematikami in cilji, z močjo – ne znajo se prilagoditi mladim, njihovim željam, njihovim iskanjem.
    Pri klerikih in laikih običajno zelo manjka empatije, dostikrat pa tudi smisla in razuma.

  • Cerkev ima morda 2 ali 3 uspešne in strokovne ljudi. Vsi ostali pa so prej kot sredina raje negacija teh treh.

  • Skratka v Sloveniji vlada vedno bolj čudaško obsedeno stanje. Sekta v Cerkvi in sekta na “desnici” živita (životarita!) v visokih slonokoščenih stolpih. Ostali jim nismo pomembni. Smo samo material za njihovo manipulacijo.

  • Mladi so senzibilni in iskreno drugega doživljajo (problem imajo z iskrenostjo do sebe). Zato človeka hitro preberejo. Če jim ni cool (in zadrti, hladni, gospodovalni, pravičniki, hinavci ne morejo biti nikomur všeč razen klonom), gredo stran.

  • In tako tečeta oba procesa:
    1.mladi v Sloveniji se zaradi birokratskih pohlepnih starcev izseljujejo trajno v kapitalistične države ( Slovenija je leta 2013 na 111.mestu in vse evropske države, tudi ex – comm so daleč pred njo, po kriterijih in kazalcih ekonomske svobode)

    2.mladi v Cerkvi zapuščajo Cerkev zaradi starih birokratskih gospodovalcev

  • In potem še pohlepni in arogantni (moč) socialistični starci v medijih in komentarjih “čudijo” Zakaj se to dogaja.

  • Hvala lepa za tako “prilagajanje mladim”, da se v Cerkvi ne bi smelo več govoriti o Bogu, Kristusu, Mariji, svetnikih, brati Svetega pisma ipd., zato, ker da to mladim ni več cool. Cerkev ne obstaja zato, da bi mladim ponujala isto kot sekulariziran ateistični svet. Po možnosti dekadentne stvari ( na primer dekadentno glasbo in dekadentno izživljanje ob tej glasbi) in razna čista neopoganstva.

    Največja napaka Katoliške cerkve na Slovenskem v času po padcu komunizma niso bile afere ( od finančnih do sicer pri nas redkih pedofilskih), ampak to, da se ni upala odločno zahtevat ( in to potem doseči) prisotnost krščanske verske vzgoje v našem javnem šolstvu.

    V tem primeru bi imeli danes v Sloveniji če ne 90% krščansko vzgajanih otrok in mladine ( kot v vseh sosednjih državah, ki obkrožajo Slovenijo), zaradi zgodovinskih bremen pri nas ( državljanska vojna), pa vsaj 3/4 takih otrok. Tako imamo pa prevlado generacije popolnih ignorantov glede vere.

    V mestih je to še posebej očitno. Medtem ko je v moji generaciji komunistična ravnateljica onemela, ko nas je v šoli sredi mesta več kot polovoca otrok dvignila roko na vprašanje, kdo obiskuje verouk, danes v povprečju verouk v Ljubljani obiskujeta eden ali dva otroka iz celega razreda. Taki ubogi otroci, zlasti v mestih, so danes pri nas kot črne ovce.

    • Še ena ilustracija naših razmer. Med počitnicami je bil sin en teden na taboru v Fari ob Kolpi z judo klubom. Vsaj 50 otrok jih je bilo. Zelo izpraznjena vas ob meji, znana po lepi cerkvi. Ko se je vrnil, sem ga med drugim vprašal, če je v nedeljo tam kaj obiskal cerkev. Do katere je bilo par korakov. Pa je rekel, nemogoče, me ne bi pustili.

      Evo, to je “ločitev države od Cerkve” a la Slovene. Pri čemer se razume za civilno družbo, kot tale judo klub, da sodi na stran države. In da je nekdo, ki je recimo na taboru judo kluba, s tem samoumevno ločen od svoje vere.

      Potem se pa čudimo hitri sekularizaciji novih generacij. Sporočila na vsakem koraku – če si kristjan, nisi čisto naš. Nisi pravi Slovenec. Ta mentaliteta je deloma stvar navade. Deloma pa premišljene in načrtovane kulturne vojne.

      p.s. Najbrž ni treba omenajti, da bi se v normalnih razmerah fante in dekleta v nedeljo vprašalo, kdo želi iti k maši in bi se jih tja potem pustilo.

    • Da. Živimo v mestu. Vemo, koliko otrok iz razreda hodi k verouku. 10 – 20 %. Misijonsko področje. Ti naši mali otroci so že v prvi triadi OŠ naši pravi misijonarji. Njih zafrkavajo zaradi cerkve, maše, njih neslovenski otroci žalijo, ker so kristjani. Šola jih ne brani. Potem prideš v cerkev in ti takega otroka s svojimi dejanji in besedami odvračajo od tam. Kar nekaj primerov poznam, ko morajo starši nekako razložit dejanja in besede posvečenih oseb izrečenih pri verouku, v zakristiji,…(sploh ne govorim o pedofiliji, so dovolj grdi pogledi in karanja, zakaj se je ministrant med mašo preveč zadrževal v zakristiji, ko si je šel obrisat nos npr.) Tudi besede oseb, ki so blizu posvečenim osebam, mežnarji, ključarji, okraševalke cerkve, pevci,…so mnogokrat v svojih izjavah grobi do živahnih otrok, ki se res ne znajo obnašat, ker je vpliv nemirnega sveta napram vplivu staršev tako premočan.Kakšen zgled jim dajemo “tastari”!!!

    • Bile so šole v Ljubljani v komunističnih časih, kjer so morali otroci, ki so hodili k verouku, v začetku leta vstati, se pokazati, nato jih je učiteljica vsa leta, ko jih je učila, pridno šikanirala in se trudila, da je iskala neznanje. Člani komunistične partije v krajevni skupnosti so nas imeli vse dobro preštete in so točno vedeli, kdo hodi k maši. Abonmajska predstava je bila vedno na dan birme, šolski ples na Veliki petek,…Se spomnimo? Da. Sedaj smo ta generacija starši, že stari starši in smo zgled. Kakšen? Gledam nedeljnike v naši cerkvi. Te generacije, o kateri govorimo, skorajda ni. Čestitke prejšnjemu režimu, ki je uspešno naučil tako velik odstotek ljudi, da je vera opij za ljudstvo.

  • Zdravko

    Ta zdaj že kaže da večna zgodba o mladih v Cerkvi, da jih je vse manj in kako jih pritegniti itd., še kar vztraja in je še kar št. ena. Jaz se pa temu čudim, da duhovščini še vedno ni jasno, da brez starih mladih ne bo blizu. Stari smo, da še sebe prištejem, tisti, ki bodo mladim pokazali da sveta beseda ima neko vrednost. Da ni samo etično leporečenje, ampak da je vir modrosti in spoznanja. Mladi globine še ne morejo dojeti in če jim nihče ne kaže, da globina obstaja, jo nehajo iskati. Potem pa je Cerkev samo še za stare čudake. Sploh si ne predstavljam, kako se misli ta duhovnik približati mladim sam, kako naj bi se cerkveni nauk približal mladim, če jim pa samo postavlja nove omejitve. Iskanje je bistvo vere. In s tem so starci bistvo družbe, ker so oni že nekaj našli in to predajajo drugim. Če Cerkev zapusti stare in se posveti samo mladim, jih bo vse izgubila.
    Moja nečakinja je bila versko vzgojena. Zelo fejst punca. Vendar otrok ni krstila in jih ne vodi k maši. Se je prilagodila možu, ki je ateist. Ampak še slabše; ko sem jo vprašal a ji nihče ni razložil, kaj daje vera, kaj vse temelji na veri, je rekla da ne. Versko življenje doživlja kot posiljevanje otrok, sama do spoznanja ni prišla. In se je odmaknila.
    Gospodje župniki, vaši stari farani so vaš zaklad, so zaklad vere. Oni so vaša edina pot zbliževanja z mladimi.

  • za začetek bi bilo dovolj če bi se nehali razmišljati kot večinska verska organizacija z monopolom v družbi…

  • Vincencij

    Vera je božji dar, nadnaravna krepost, ki jo vlije Bog.

    Vir:
    http://www.marija.si/gradivo/kkc/III-znacilnosti-vere/

    ……………………………………………………………………………………………

    Sveta Devica Marija je bila (in je) vzor vere.
    (Papež Frančišek med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 23.10.2013)

    Marija – Mati Cerkve ima veliko poimenovanj. Eno izmed teh je tudi Kraljica angelov.

    Tretja kitica pesmi Kraljica angelov:
    »Ko zemsko zaprla si čisto oko, so angeli nesli
    te v nebo.
    O Mati, naj angeli tudi nas po smrti odpeljejo v
    rajski kras,
    da večno donel bo spev srca:
    Marija, kraljica angelska.«
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………

    Marsikdaj pozabljamo na angele.

    Na priprošnjo
    blaženega Antona Martina Slomška si želim,
    da tudi v naši cerkvi pri Sv. Duhu v Celju pridobimo
    upodobljenega angela (v obliki slike ali kipa).
    Amen.

    Če nam bo uspelo, bomo lahko rekli, da je to bil čudež, ki je potreben za razglasitev Slomška za svetnika.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI