Teatraličnost

Zoran Milivojević 3.9.2016 0:46
 
Foto: Flickr.

Foto: Flickr.

Nekateri ljudje se v vsakodnevni komunikaciji obnašajo kot slabi igralci. Ne glede na to, o čem se pogovarjajo z drugimi, to delajo preveč naglašeno, pretirano poudarjeno. Njihovi stavki so polni pretiranih in slikovitih besed, oznak in pridevnikov. Včasih preglasno govorijo, ampak vedno sogovorniku dramatično predstavljajo svoj močan čustveni doživljaj, ki spremlja njihovo zgodbo.

Glavni razlog, zakaj nekdo komunicira na tako slikovit in močan način, je v tem, ker želi na sogovornika napraviti vtis, želi ga na neki način impresionirati. Zato se teatralični ljudje v običajni komunikaciji obnašajo kot da bi bili na sceni, na odru, pred publiko – kot v gledališču, zato tudi naziv teatralično. Teatralično obnašanje pomeni, da človeku prikazujejo emocije, ki jih ne doživljajo. Ali pa izražajo svoje šibko doživete emocije, ki jih predstavljajo pretirano ojačane navzven.

Zakaj je takim ljudem tako pomembno, da morajo neprestano delati vtis na druge?

Psihološki problem, ki se pogosto, a ne vedno, skriva v korenu teatraličnosti, je v tem, da oseba sebe in svoje izražanje doživlja kot premalo pomembno drugim ljudem. Zato sklepa, da je sogovornikom nezanimiva in dolgočasna oseba. Zato posledično »okrepi signal«, da bi s tem dosegla pozornost sogovornikov.

Čustev človek običajno ne doživlja stalno, neprekinjeno. Ampak jih doživlja samo v tistih situacijah, ki so človeku zelo pomembne, ki jih ocenjuje sam kot vredne. Zaradi tega sogovorniki različno reagirajo v odvisnosti od tega, ali jim neko informacijo posredujemo umirjeno, brez spremljave čustev. Ali pa informacijo posredujemo z izražanjem emocij. Kadar čustvo spremlja izražanje neke vsebine, takrat sporočamo drugemu, da je ta vsebina nam pomembna, da gre za pomembno stvar.

Ljudje, ki se vedno teatralično izražajo, ki stalno vsem svojim vsebinam komunikacije dodajajo čustva, ki stalno »krepijo svoj signal«, stalno svojim sogovornikom oddajajo informacijo, da se je njim nekaj izredno pomembnega zgodilo ali se jim sedaj »zelo« dogaja. Običajni človek se tipično odzove na tako osebo tako, da poveča pozornost na sporočilo teatralične osebe. Čez čas, ko spozna, da teatralična oseba na zelo čustven način komunicira o popolnoma nepomembnih dogodkih, trivialnih stvareh, tedaj se začne sogovornik počutiti zelo neprijetno, kot da je (bil) od teatralične osebe malo prevaran. Zato se umika iz komunikacije z njo.

Ko oseba, ki teatralično komunicira, zazna, da jo sogovornik manj pozorno posluša in se umika iz komunikacije, tedaj ta oseba še bolj poveča svoj čustven signal, da bi poslušalca še bolj zainteresirala za svojo zgodbo. Če v tem uspe, potem teatralična oseba za kratek čas dobi potrditev svoje osebne vrednosti.

Zaradi tega, ker zelo intenzivno komunicirajo, ker stalno zahtevajo popolno pozornost sogovornika, so teatralni ljudje pogosto doživeti kot naporni, tako, da se jim ljudje običajno izogibajo. To pa samo potrjujejo njihovo nizko samospoštovanje in okrepi njihovo potrebo, da drugo osebo še bolj teatralično impresionirajo.

Izvor teatraličnega obnašanja je tisti » notranji otrok«, ki v otroštvu ni znal ali ni zmogel na boljši način doseči, da bi bilo opažen in sprejet pri očetu, mami, v celi družini in pri svojih vrstnikih. Teatraličen človek se mora naučiti, da pozornost drugih ni enakovredna sprejemanju s strani drugih. Naučiti se mora tudi, da sprejemanje njega ni obvezna, edina potrditev njegove osebne vrednosti, njegovega samospoštovanja. Ko se tega nauči, izgine njegova potreba po teatralnosti.

Vse zgoraj napisano o »slabih igralcih« ne velja za uspešne politike, ki so po pravilu dobri igralci.

Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.

 
Značke:

29 komentarjev

  • Igor MB

    Nisem najbolj zadovoljen, da se ne morem predstavljati z imenom in priimkom kot Igor Đukanović, a bo že šlo.

    Najprej naj priznam, da kot Milivojević pravi za politike, tudi jaz rad uspešno dramatiziram. Tako sem se učil iz Psihologije uspeha (Dale Carnegie). Resnico je včasih treba predstaviti na dramatičen način. Če rečemo, da se gladina oceanov že dviga in potaplja prve tihomorske otoke, ne bo nihče slišal. A če jasno povemo, da čez sto let na našem planetu več ne bo niti enega sesalca, če ničesar ne naredimo, da ustavimo globalne klimatske spremembe, bo reakcija povsem drugačna.

    A vseeno ugibam, da ni imel ravno mene v mislih ob omembi slabih igralcev. In priznam, da je tudi mene ena takšna igralka vlekla za nos skoraj celo desetletje. Šele ob stopnjevanju do nedavnega poskusa umora, ki ga je srečno preživela, a ga ne želi deliti širše, mi je počasi začelo klikati. Drži, počutim se prevaran in imam vse manj časa za njo…

  • Pongre

    Men tud tole zveni dramatično:
    “Zadnjih 6 let je v medijih brezplačno objavljal krajše prispevke z namenom, da družbi pomaga, da posameznika in družbo psihično okrepi, da se bolj zavedajo logike psiholoških procesov v njihovem delovanju. Velikodušno je dovolil prevajanje in objavo njegovih prispevkov v Časniku. Njegov socialni čut se kaže tudi v tem, da je Milivojević motor civilne družbe v Srbiji »Zaščitimo starše pred državo«, kjer se kot mogočen ledolomilec zoperstavlja prevladujočemu toku permisivnosti, sentimentalnosti in histerije v Evropi in na Zahodu, da je vsaka fizična kazen tudi avtomatsko fizično zlorabljanje otroka. Seveda ima pri tem velike težave zaradi vplivnih lobijev moči, kapitala, države, Zahoda (oligarhija). A to ga loči od večine ostalih strokovnjakov, ki se kot uradniki bojijo izpostaviti ali zoperstaviti kolektivu. Zato je Milivojević avtoriteta.”

    Kaj a avtoritetam je pa izjemoma dovoljeno živeti v teoriji zarote?

  • Tako sem ob neprestani kritiki moje žene ob obešanju perila in razkoščičevanju 8 kg sliv uspel poslušati izvrstno oddajo Zvezdana o kritiki 2.
    Edini problem Zvezdane je teatraličnost, neiskreno izražanje čustev.
    Dr. Ćuriča sem spoznal v Temišvaru na kongresu TA, tako kot ZM. Govorita identično o kritiki. Prva delavnica pri ZM se začne, da ga poskušamo čim bolj grdo užaliti s čimer nam je dokazal, da

  • http://4d.rtvslo.si/arhiv/zvezdana/174423018
    Človeka ni mogoče užaliti, če sam tega ne dovoli.Mislim, da večino komentatorjev, tako kot SDS in komunisti, kritizira osebo: napada, prezira, sovraži. Če bi jaz vodil SDS, bi najel hrvaškega psihiatra, da naredi delavnico. Razen If, j, nrk in Alfe večino dobesedno sovraži drugo mnenje in drugačnost. Kaznujejo z zmerjanjem in ignoranco.

    • Pavel,
      opozorite me, prosim, kadar vas ali koga drugega zmerjam, če zmerjam.

      Sklepam, da menite, da zmerjam, ker me niste prišteli k IFu (ki ga pogosto zmerjate!), j, nrk in AlFeju, ampak k tistim, ki sovražijo drugo mnenje in drugačnost ter kaznujejo z zmerjanjem in ignoranco.

      Lastnih besed raje ne boste poskušali preslikati nase, kajne, Pavel?
      A vedite: to, da ste me primerjali z udbovskim zasliševalcem, je bil napad na osebo, poln sovraštva in prezira 🙂

      • Drži, bom. Vedite, da sem Slovenec. Da je bil moj oče mala komunistična birokratska riba in njegova mama zelo pobožna katoličanka, ki je verjetno zame 20 let izmolila, da sem postal kristjan. Doma sem bil od očeta navajen brutalne “kritike” na osebo. In dolgo sem si v psihoterapiji in tudi v molitvenih skupinah celil globoke rane. Vi tudi mene opozorite, prosim. Glede tiste z merljive, sem vam jo dal na podlagi tega,

      • Da vas je takrat ene 3 ali 4 samo napadalo osebno in me samo zasliševali. Ne pozabite, da ima JJ najboljšo špijonsko mrežo v Sloveniji. Tudi if je na začetku manj argumentiral in bolj vohljal glede mene. Bolj kot argumenti vam je pomembno kdo kaj reče in kam paše. Ta mafijska paranoidna shizofrenija.

        • Nisem seveda nikogaršnji špijon, pavel. Če si me tako ocenil, je zadaj precejšnja psihopatologija. Tudi ne misli, če se trenutno glede česa strinjava in jaz recimo ne piham v isti rog s ksenofobi, da ti ne bom kdaj kritiziral ekonomskih liberalcev ali branil dediščine Demosa in JJa osebno. Dejansko imamo trenutno ob zlorabljenem pravosodju na nelegitmnih volitvah zgrajeno oblast in se čudim, da njegova stranka tega bolj ne poudari. Ničesar ne dolgujem nobeni politiki. Svobodno pišem, kar mislim.

          Edino glede BMTja sem bil zadržan, ko mi kaj ni bilo všeč, ker sva nekoč, v tistih prelomnih letih, tesno sodelovala. On je bil podpredsednik pomladka, jaz mednarodni tajnik. Njega trenutno kar na nekaj nivojih izločajo. Moj vrhunec trenutne tovrstne dejavnosti je komentiranje na tem forumu. No, tedanji predsednik pa je zdaj v glavnem na psihiatrični kliniki, pa ne kot psihiater. Kadar ga ne kličejo na sodišče, pod obtožbami, ki bi bile nekatere celo smešne ( kupovanje ogromnega števila macol,sekir, izvijačev, klešč itd. za potrebe ambasade), če ne bi bile druge tragične. Najbolje uspeva tedanjemu tajniku in sicer v albanskih poslih ( trgovanje s sadjem in zelenjavo).

          • No, dejstvo je, da si na začetku močno vohljal2in me na vsak način hotel razkrinkati tu na forumu javno. A dejstvo je tudi, da se eden redkih tu gor močno potrudiš argumentirati in edini znaš nasprotnika pohvaliti, če kdaj kaj dobrega naredi. Si pa izredno občutljiv na kritiko obnašanja, zato si tule pretirano odreagiral. No, lahko da sem jaz bolj kot ti paranoiden, če ti je sedaj kaj lažje.

      • Sicer pa sami vidite kdo piše samostojne refleksije in vsebino. V glavnem if, alfe in jaz. Ostali imajo samo ubijalske enovrstične “kritike” ali pa se igrajo (neuspešno) igre moči s tremi ali štirimi komunističnimi provokatorji, mulci iz FDV, ki uspešno spravljajo ob živce največje zadrteže na forumu in jim to uspe praktično dokazati v dialogu. Saj dobijo točno take reakcije, kot jih napovejo.

        • Pavel,
          pravzaprav ne vem, kam ste me kot komentatorja popredalčkali, ker tega niste eksplicitno povedali, a upam, da me ne prištevate k svojim “sovražnikom”, ker to nisem in niti ne želim biti 😉

          • Pomirite se, vedno bolje nama gre. :D.
            Ne vem kolikokrat moram povedati, da tu nobenega ne sovražim. Niti Janše ne. Med SDS-ovci imam celo prijatelje in kolege. Nobenemu ne želim smrti. A na drugi strani mi je bil JJ vedno antipatičen, saj ima neko negativno lastnost, da si podzavestno s svojim obnašanjem stalno mora delati iz ljudi sovražnike. V bistvu nima nobene smeri in programa, razen, da ves čas za brez veze večino ljudi draži. Po drugi strani pa nobenih pričakovanj desničarjev ne izpolni: nima rezultatov. Moja teza in sumi so, da dela (posle) za Udbo že ves čas.

    • Če bi meni bil članek bil všeč bi se ga ne bal pohvaliti, ker mi pa ni všeč ne ta članek ne njegova prejšnja dva lahko že skoraj rečem, da mi tudi avtor ni všeč. Predvsem zato, ker se mi zdijo članki taki – mahinatorski. Sej mogoče pa je kriv prevajalec.

      Mahinatorstvo in osebne agende pri meni slabše zapisane kot teatraličnost. Moram priznat pri tem članku sem dobil prav asociacije z govori SDS-ovih poslancev v parlametu. Ampak vseeno.. Nekdo, ki govori kot, da mu kurijo ogenj pod ritjo se mi prej smili. Do tistih, ki kujejo dobiček s hujskanjem, dosti težje dobim lepše občutke.

  • Ne bi bil rad njihov otrok, ker vzgoja njihovih otrok je zelo verjetno strupena, samomorilna. Tudi si ne predstavljam, da imajo uspešno partnerstvo ali celo svoje otroke.
    Zakaj do tega prihaja, da so “desničarji” tako strupeni kot komunisti. Morda še bolj njihove mame, sestre, žene. Ali to izhaja iz avstro ogrske zadrtosti in birokracije.

  • Zakaj smo Slovenci nesposobni sprejemati kritiko? Po drugi strani pa je naša “kritika” ubijanje osebe. Ali pa vztrajanje dnevov in tednov v destruktivni ignoranci, ki je kriva, da naš narod dela množično samomore.

  • Večkrat sem že od različnih (strokovnih) ljudi slišal, da v Evropi ni (razen Avstrijcev in Fincev) bolj zajebanega, zadrtega in samodestruktivnega naroda na svetu, kot smo Slovenci. Večina na zunaj glumi plitko in lažno pozitivnost (kot svitase), kritika obnašanja je za njih strašni tabu, a v konfliktih so težki ignoranti in uničevalci drugega. Da je tragedija še večja: to ni značilno samo za komuniste, ampak je še bolj značilno za

    • Že spet tole. Avstrogrska in habsburška tradicija je dobra tradicija. Kje imaš še vladarske družine, ki so svoje imperije širile predvsem s porokami in manj z vojskovanji? Naši celjski so bili divjaki v primerjavi z njimi. Mislim, da je bolje, da niso oni prevladali, ko je bila šansa za celjske.

      Ne vem, zakaj se sramuješ Mitteleuropejstva in pristajaš na te predsodke. Proti Avstrijcem, proti slovenski tradiciji. Iz česa pa misliš, da so izhajali recimo Mozart, Haydn, Schubert, Beethoven, Brahms, Bruckner, Mahler, da so se povzpeli na Olimp klasične glasbe, če ne iz miljeja in ljudske tradicije te MittelEurope?

      So ti to vcepili v glavo Srbi, kaj?

      • Ne. Od večih Slovencev sem slišal, da imajo Avstrijci ogromno nevrotikov in psihičnih bolezni. Poleg Slovencev, ki smo v depresivnosti, alkoholizmu, introvertiranosti, neznanju reševanja konfliktov, sodnih sporih s sosedi in samomorilnosti (kamor spada obsedenost s čudaškimi in ekstremnimi športi ala Humar ali Robič ali Karničar).

        • Med prvimi 5 narodi na svetu na 100.000 prebivalcev.

        • Sploh pa je najtežja patologija, da smo poleg Kubancev, Severnokorejcev in Venezuelcev kolektivni malikovalci komunizma (preko 50%) in socializma (95%).

      • Mozart mi je super, a gotovo je bil manično depresiven. Srednja Evropa mi je super. A zdi se mi, da na vse ne gledaš realno, ampak tebi značilno idealistično in malček malikovalsko.

        • A ti nisi še nikoli slišal, da so bili Habsburžani strašno degenerirani?

          • Jah, to pride če se geni premalo mešajo. Zato je bolje, da si sodobni kraljeviči smejo najti tudi bolj plebejska dekleta. In kraljične tudi.

            Moraš pa vseeno priznati, da je bila kljub tem genom ena Marija Terezija npr. cesarica in pol.

        • In ne pozabi, da se je v tem bazenu poleg genialne avstrijske liberalne šole (Hayek, Mises) rojeval avtohtoni socializem, komunizem, fašizem in nacizem (Hitler).
          In da je Franz Kafka napisal Proces, kjer je predvidel kam bo birokracija pripeljala družbo v brezizhodne labirinte birokratskega totalitarizma. Ko je Tesla okrog 1890 zapustil Avstro-ogrsko in šel v NYC je zamenjal vlak v prepad z vlakom svobode in ustvarjalnosti.

          • Kaj pa Sigmund Freud? Bi pričakoval, da ti njega ne boš spregledal. Dunaj je bil tedaj v neverjetnem kulturnem razcvetu. Svetovni center art nouveau – secesije. Slikarstvo Gustava Klimta. Glasba od operete in Straussov do Wagnerja, Brahmsa, Brucknerja, kasneje Mahlerja. Župan pa krščanski socialec Luegner. Tam se je duhovno gradila pred domačim nastopom SLS s Krekom. Seveda tudi slovenski drugi intelektualci, velik del naših literatov.

          • Hitler se je politično spočel v srednjeevropejstvu, res. Ampak svojo najtršo bazo je vendarle našel na pruskem in v luteranskem okolju. Ne pozabi tega ti, ki tako rad prikazuješ protestantizem kot nekaj boljšega od naše konfesije.

        • Mozart je imel nabrž Gilles de la Tourettov sindrom. Ki je pogosto povezan tudi z ADHD sindrom (motnja pozornosti s hiperaktivnostjo). Prej bi ocenil, da je bil Beethoven manično depresiven.

  • “desne”, za katolike, ki po mojih osebnih izkušnjah tipične rdečkarje celo daleč presegajo po zadrtosti do drugega in drugačnega. Tu bi Cerkev lahko veliko naredila, a prej je potrebna iskrenost duhovnikov, poznavanje psihoterapije in

  • predvsem iskreno priznanje stranpoti Cerkve in sokrivde za gradnjo takih monstrumov, ki so tako destruktivni, da so postavili pred 100 leti avtohtoni komunizem in še do danes večinsko vztrajajo v socializmu.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI