B. Kosovel, Razpotja: Goriško pokopališče – pozabljeni predhodnik Nove Gorice

Časnik 3.9.2016 0:01
 

Kot Novogoričana so me že od malih nog privlačili trije nagrobni kamni, postavljeni v malem parku med avtobusno postajo in spomenikom Edvardu Rusjanu. Trije nagrobniki; na enem je izpisano ime Michael Hertlein. Imeti nagrobnik z imenom sredi mesta – kako zanimivo! Zato sem tega Hertleina od nekdaj obravaval kot nekakšnega častnega meščana, kot osebo, ki jo vedno spoštljivo pozdraviš, ko greš mimo nje. Tako tudi nisem nikoli zares preizprašal dejstva, da se sredi mesta, meni nič tebi nič, nahajajo nagrobniki. Ko pa sem kasneje izvedel, da je mesto dejansko zgrajeno na pokopališču – poleg tega pa tudi na močvirju – mi nikakor ni bilo jasno, zakaj je ta podatek nekakšna javna skrivnost in zakaj se ga mnogi prebivalci dejansko sramujejo. Nisem mogel razumeti, zakaj tega dejstva mesto ni obrnilo sebi v prid in zakaj ni polno turistov, ki iščejo nekdanje pokopališče; zakaj ni polno filmskih ekip, ki snemajo grozljivke, kjer se iz močvirja in grobov dvigujejo gnili mrtveci.

A po drugi strani je še bolj presenetljivo, da mnogi prebivalci tega dejstva enostavno ne poznajo. Mesto, ki boleha zaradi pomanjkanja zgodovine, je svojo predzgodovino pozabilo oziroma se je sramuje. Prvi korak je zato ravno odpreti skrita dejstva; z njimi ne smemo biti obremenjeni, temveč jih je treba enostavno sprejeti. V nadaljevanju se bomo zato posvetili tej zamolčani predzgodovini prostora, na katerem je bilo pred manj kot 70 leti zgrajeno novo mesto. Na ozemlju, kjer je danes Nova Gorica, je med letoma 1880 in 1916 stalo pokopališče (stare) Gorice, imenovano Novo pokopališče, bilo je veliko šest hektarjev, v 36 letih njegovega obstoja pa naj bi na njem pokopali kar 28.000 ljudi, torej dvakrat več kot jih danes živi v mestu brez okolice. A zakaj so pokopališče sploh preselili na to lokacijo in zakaj so ga po tako kratkem času spet umaknili drugam?

Selitev pokopališča iz današnjega Parka spomina

Prejšnje goriško pokopališče je bilo pokopališče Svetega križa; stalo je tam, kjer je danes Park spomina ob Korzu. Bilo je prvo mestno pokopališče v mestu. Tipi pokopov, značilni za sodobna urbana pokopališča, so namreč nova iznajdba. Vse do moderne dobe so bila pokopališča v cerkvah in okoli njih, ko pa se je prostor zapolnil, so kosti enostavno izkopali in jih preselili v skupne prostore. Tako so nastale znamenite katakombe v Parizu in Neaplju oziroma okrasje v cerkvi v Kutni Hori na Češkem. Pokojniki so torej stoletja ležali pod mesti, kjer so živeli njihovi nasledniki. Povečanje števila prebivalstva v mestih pa je prineslo tudi povečano skrb za higieno in s tem zavest o neprimernosti prevelikega druženja mrtvih in živih teles. Tako leta 1783 Jožef II. prepove pokope znotraj cerkva, v Franciji pa že od leta 1765 naprej zahtevajo pokopavanje izven mestnega območja. Ko leta 1797 Gorico zasedejo francoske čete, se takšne ideje razširijo tudi v naše konce: leta 1827 odprejo pokopališče Svetega križa. Pokopališče je bilo zamejeno z zidom, edini vhod vanj pa je bil iz današnje ulice Duca d’Aosta. Trideset let kasneje cesar napove izgradnjo železnice Videm-Trst, prvi vlak pa pripelje v mesto leta 1860. Postajo postavijo izven mesta, do nje pa zgradijo veličastno alejo, današnji Korzo, ki poteka točno ob pokopališču, na nasprotni strani od njegovega vhoda. Odprtje Korza in takratna gospodarska rast v mestu spodbudijo gradnjo veličastnih vil in palač na novi mestni magistrali. Nove zgradbe hitro obkrožijo tudi samo pokopališče: toda bogatim stanovalcem družba mrtvih nikakor ni po godu, zato zahtevajo od mesta, naj najde drugo lokacijo za pokopališče – najbolje čim dlje stran.

Mestna uprava se tako odloči za lokacijo, oddaljeno dva kilometra severozhodno od mesta, v bližini sosednjega Solkana, do pokopališča pa zgradijo tudi novo Pokopališko ulico, svečano alejo s kostanjevim drevoredom. Z deli na novem pokopališču začnejo junija 1877, odprejo pa ga v ponedeljek, 1. septembra 1880. Imenujejo ga Novo pokopališče. Prvi pokopani je pet mesecev in enajst dni star otrok. S tem opustijo prejšnje pokopališče, ki pa ga dokončno zaprejo šele zadnji dan leta 1890. Takrat je bilo namreč v navadi, da je pokopališče še deset let po koncu uporabe ohranilo status svetega kraja, nato pa so prostor namenili za druge potrebe. Ko je torej preteklo deset let, so v sredini takrat že bivšega pokopališča Svetega križa izkopali veliko jamo, v katero so zmetali vse preostale grobove in okostja, ki jih ni nihče preselil oziroma vzel (tudi izkop pokojnih je imel svojo ceno, ki si ga vsi niso mogli privoščiti), vse skupaj so zasuli in nato na vrhu začeli urejati današnji park.

“Kopališče za mrtve”

Vsekakor je zanimiv podatek, ki ga omenja takratni časopis Soča, da dobijo ob začetku gradnje Novega pokopališča “mertvaške kosti iz onih časov, ko so pri nas bili Francozi”. Kaj več o tem mi – vsaj zaenkrat – ni uspelo izvedeti. Veliko več pa lahko preberemo o tem, da pokopališče “nima srečno odbrane lege in katero, kakor v občo slišimo, Goričanom ne bo priljubljeno” (Soča, 1880). Kot sem že omenil na začetku, je Nova Gorica zgrajena na pokopališču in močvirju. Zemlja na tistem prostoru je bila namreč večinoma ilovnata, kar pomeni, da voda ni dovolj pronicala v podtalnico, zaradi česar se je pri velikih nalivih zadrževala na površju. Na neprimernost lokacije so mnogi opozarjali še pred začetkom gradnje, a vse je bilo zaman. Za obrambo pred temi kritikami je mestni svet določil svojo strokovno komisijo, ki je lokacijo preučila in ugotovila, da je vse v redu. A kljub strokovnim ocenam se je zgodilo ravno tisto, kar so mnogi napovedovali: trupla sploh niso trohnela, temveč samo gnila in zatorej ostajala cela še več kot deset let po pokopu, ki velja za skrajno obdobje razpada telesa pri normalnih pogojih. Zato Soča tudi zapiše, da Goričani svoje mrtve ne pokopljejo, temveč jih pravzaprav “v kopel devajo”, nekaj let za tem pa pokopališče označi za “Kopališče za mrtve”. Voda je namreč dejansko zalivala grobove.

Več lahko preberete na razpotja.si.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI