B. Kastelec, Družina: Šola zares

Časnik 2.9.2016 0:02
 

Letos bo kar 5000 več prvošolcev kot lani

Pri nas se letos neznansko veselimo šole, ker imamo spet prvošolko: šolsko torbo je podedovala od sestric, novo pa je vse tisto, kar je zložila noter po natančno predpisanem seznamu, ki so nam ga posredovali iz šole: zvezki, delovni zvezki, radirka, ravnilo, barvice, vse je novo, lepo ovito in podpisano. V kakšno šolo vstopaš, draga prvošolka?

Mednarodne raziskave povedo, da je odlika slovenskega šolstva majhno število osipnikov – tistih, ki zapustijo osnovno šolanje; stopnja osipa je druga najnižja v Evropski uniji, kar pomeni, da si velika večina ljudi pridobi vsaj osnovno znanje. Raziskava PISA, ena najobsežnejših mednarodnih raziskav na področju šolstva, je pokazala, da so slovenski petnajstletniki nekoliko nad povprečjem pri matematiki in naravoslovju, pod povprečjem pa je njihova bralna pismenost. Pokazala je, da so slovenski šolarji pod povprečjem pri reševanju problemsko zasnovanih nalog, kar pomeni, da imajo težave pri združevanju in povezovanju pridobljenega znanja. Pri domačem učenju to opažam, kadar pridem v spor s starejšo hčerjo, ko ji skušam razložiti ozadje kakšnega pojava ali zgodovinskega dogodka, pa moje razlage noče poslušati in trdi, da učiteljico zanima samo tista manjkajoča beseda, ki jo je treba »vpisati na črtico«. Ker se to vsak dan dogaja tudi drugim, smo starši v pogovoru kar brez posebnih raziskav prišli do sklepa, da šola zahteva predvsem tako znanje, ki ga je treba natančno kot s pinceto vstaviti v (pre)podrobne teste. Tam se točke nabirajo, pa tudi kopnijo. Po testu otroka pridobljeno znanje na zanima več, vsrkal ga je v prevelikih odmerkih, kot nekakšen »overdose«, ki je kmalu za tem za odmet. Osvajanje osnovnega znanja bi moralo biti bolj »trajnostno naravnano«, če si izposodimo to besedo, da bi vsaj nekaj ostalo v glavi tudi, ko je ocena zapisana v redovalnico. Če je v šoli sreča mila in smo naleteli na starejšo izkušeno in še vedno motivirano učiteljico, ta kljub zahtevam kurikula zna ločiti zrnje od plev in bo otrokom podala dovolj kakovostno osnovno znanje. Če pa naletimo na nespretno učiteljico, ki želi odpredavati vso predpisano snov, pri čemer ne loči bistvenega od nebistvenega, pa bomo še pred tretjo triado za knjigami sedeli tudi ob vikendih.

Kar namerno lahko rečemo učiteljico, saj slovenski šolski sistem odstopa od drugih tudi po številu učiteljic; pri nas je teh v primarnem izobraževanju kar 97 %, drugod pa je povprečje 79 %, kar kaže na premočno feminiziranost tega poklica.

Ko je spet in spet treba sedeti z otrokom pri knjigi, izdelovati plakat, brskati po spletu, mnogi starši ugotavljamo, da je šola narejena po meri nadpovprečenega otroka, ki mu ob strani stojita dva angažirana starša. V velikih družinah smo pri tem v nekoliko zahtevnejšem položaju, kajti če bi hoteli biti vsem domačim šolarjem enako na voljo, bi se morali multiplicirati. Ob tem se lahko vprašamo, kje je meja med podpiranjem otroka in nikjer deklariranim ampak pričakovanim sodelovanjem staršev pri pisanju domačih nalog. Je to res pot do avtonomnega posameznika in kje se to neha?

Več lahko preberete na druzina.si.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI