M. Tomšič, Slovenski čas: Usodna razklanost

Časnik 31.8.2016 9:31
 

Zgrešena politika levice je tisto, proti čemur se morajo boriti stranke desne sredine

Globoka razdeljenost političnega prostora je ena glavnih značilnosti slovenske tranzicijske stvarnosti. Vendar ima le-ta dolgo tradicijo. Pravzaprav gre za eno od zgodovinskih stalnic, ki obstaja vse od nastanka prvih modernih političnih strank ob koncu 19. stoletja, ko je prišlo do politične delitve na katoliško-konservativni in liberalno-progresivni tabor (socialdemokratski tabor, ki je tudi dobil svojega institucionaliziranega predstavnika, je bil tedaj zelo šibek in zaradi tega politično marginaliziran). Ideološka polarizacija, ki se je neredko sprevrgla v odkrito sovražnost med političnimi protagonisti, je močno hromila politično življenje, saj je preprečevala dialog, ki bi omogočil doseganje konsenza o najpomembnejših skupnih ciljih. Še več, zastrupljala je celotno družbeno ozračje, saj so se konflikti prenašali iz politike tudi na druga področja in celo v medosebne odnose.

Razpoke znotraj pomladnega tabora

Situacija, ki smo ji sedaj priča, je torej na neki način nadaljevanje te vse prej kot svetle preteklosti. Vendar ne gre samo za globok prepad med t. i. levico in t. i. desnico. Razpoke so značilne tudi za odnose znotraj obeh političnih taborov, ki nikakor nista homogena. V zadnjem času se to še posebej izpostavlja v povezavi z odnosi znotraj političnega tabora, ki so ga nekoč označevali za »pomladnega«. To se nanaša predvsem na napetosti in konflikte med edinima preostalima parlamentarnima strankama tega tabora SDS in NSi, ki se stopnjujejo že vse od zadnjih parlamentarnih volitev. Začelo se je z arhivskim zakonom, ki ga je NSi podprla, zaradi česar so jo v SDS ostro kritizirali. Sledile so reakcije NSi, češ da največja desna stranka ves čas vsiljuje svojo voljo drugim. Nato se je zgodila krivična obsodba Janeza Janše v zadevi Patria, na podlagi katere je moral tik pred volitvami leta 2014 v zapor. Takrat so v njegovi stranki prevladovali občutki, da v NSi ne kažejo kaj dosti solidarnosti z njimi (k tem občutkom so nedvomno pripomogle izjave nekaterih izpostavljenih ljudi te stranke v stilu, da »Janša ni politični zapornik, ampak politik v zaporu«). Kulminacijo pa je konflikt dosegel v povezavi letošnjimi javnimi manifestacijami, ko je bila predsednica NSi Ljudmila Novak izžvižgana na aprilskem shodu V obrambo Slovenije in ko je njena stranka (poleg nje pa še SLS) umaknila svojo udeležbo na »alternativni« proslavi ob petindvajsetletnici slovenske samostojnosti. Če k temu prištejemo še nezaupanje med obstoječimi in novonastajajočimi strankami v smislu, kdo je čigava marioneta in kdo hoče koga izriniti iz političnega prizorišča, potem vidimo, da so na desnem polu slovenske politike odnosi izredno zaostreni.

Krivda za takšno stanje je na obeh straneh. SDS kaže izrazito premalo občutljivosti za potrebo manjše in šibkejše NSi po tem, da si v javnosti vzpostavi prepoznavno identiteto in ugled avtonomne politične stranke. Razlike med nazorsko sorodnimi strankami so nekaj povsem normalnega, zato nikakor ni primerno in produktivno žolčno napadati vsakega domnevnega odstopanja od prave »linije«. Na ta način se samo odvrača potencialne zaveznike, brez katerih v razmerah proporcionalnega sistema ni mogoče prevzeti oblasti. Na drugi strani pa se NSi pogosto obnaša, kot da sta Janez Janša in SDS njen glavni sovražnik. Pri tem vedno pogosteje uporablja podoben diskuz kot Janševi tradicionalni levičarski nasprotniki – denimo kako da »seje sovraštvo«, »razdvaja Slovence« itd. Očitno se v tej stranki ne zavedajo, da ji vkrcanje na vlak »antijanšizma« ne bo prineslo nobenih koristi. Na njem je namreč že sedaj velika gneča, zato je konkurenca v tozadevnem smislu zelo močna. In volivci, ki jim gre Janša »na živce«, bodo volili nekoga, ki je že izvorno nastrojen proti njemu in njegovi stranki, ne pa tistega, ki je bil še pred par letih njegov tesen zaveznik.

Nasprotnik je »na drugi strani«

Razklanost desnice seveda ni od včeraj. Spomnimo se samo sporov v DEMOS-u, neuspešnega združevanja SLS in SKD ter stalnega nelagodja katoliško usmerjenih strank ob prevladi SDS (ki naj bi prevzemala njihov teren). Z vidika volilnih možnosti ima le-ta bistveno bolj usodne posledice, kot to velja za levico, kjer spori tudi niso redki. Pri slednji gre vendarle za skupen interes po ohranjanju statusa quo, poleg tega imajo na svoji strani večino medijev, ki lahko marsikakšno neprijetnost prikrijejo. Ti konflikti močno zmanjšujejo možnosti desne sredine za zmago na prihodnjih volitvah. Od njih nobena od strank ne bo ničesar pridobila. Še več, ob stopnjevanju zaostrovanja se bo nadaljeval osip njihovih nekoč tradicionalnih volivcev.

Čas je, da vsem strankam desnega pola, ki negujejo domoljubje in prisegajo na evropske vrednote, postane jasno, da je zgrešena politika levice tisto, proti čemur se morajo boriti. Sloveniji trenutno vlada najbolj nesposobna in neučinkovita garnitura v vsej zgodovini njene samostojnosti. Pravzaprav tisti, ki zasedajo formalne pozicije oblasti, sploh ne vladajo, ampak zgolj »pokrivajo« odločitve, ki se sprejemajo v političnem zakulisju. Le-to s svojim delovanjem Slovenijo vztrajno oddaljuje od zahodnega civilizacijskega jedra.

Več lahko preberete na druzina.si.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI