Naše ključno razvojno vprašanje

Andrej Umek 30.8.2016 6:40
 
Foto: Flickr.

Foto: Flickr.

V zadnjih letih opažam, da se v Sloveniji pri reševanju ključnih gospodarskih in razvojnih vprašanj sploh ne išče človeških virov, ki bi bili na osnovi dokazanih sposobnosti in izkušenj te probleme sposobni rešiti. Pri izboru kadrov za ključne in odločujoče položaje si odgovorni ne zastavljajo vprašanj ali je izbranec oziroma izbranka sposoben prevzeti ustrezno odgovornosti, in doseči zastavljene cilje. Ne zanima jih ali se je in kje se je izbranec v svoji dosedanji profesionalni karieri dokazal na primerljivih nalogah. Primerov klientelističnega kadrovanja v Sloveniji, ki torej ne sledi zgledom v razvitih tržnih gospodarstvih, je toliko, da jih preprosto ni mogoče vseh našteti. Zato naj omenim samo nekaj vzorčnih primerov: npr. Slaba banka, Slovenski državni holding (SDH) idr. Vzemimo samo primer sedaj že odstopljenega g. Jazbeca in se vprašajmo, katero podjetje primerljive velikosti je pred prevzemom zadnje funkcije uspešno vodil, mu zagotovil pričakovano ali celo višjo donosnost in mednarodno konkurenčnost. Vendar postopki kadrovanja niso neustrezni samo v upravljavsko-bančnem sektorju. Žalosten in simptomatičen je primer zavožene investicije TEŠ6. Gradnja tega bloka je stala 1,45 milijarde €, mednarodno sprejemljiva cena bi bila okoli 870 milijonov. Če k temu dodamo še dejstvo, da je cena velenjskega premoga bistveno previsoka v primerjavi z mednarodno konkurenco, potem je jasno, da moramo govoriti o zavoženi investiciji. Postavimo si enako vprašanje kot v primeru SDH: »Ali je g. Rotnik že kdaj v svoji profesionalni karieri uspešno v pogledu rokov in cene vodil investicijo primerljivega obsega?« Pa da ne bomo prestrogi, recimo vsaj stomilijonsko investicijo. Navedeni in še drugi primeri zgovorno kažejo na neodgovoren odnos, ki ga imamo v Sloveniji do znanja, sposobnosti in kreativnosti. To izgleda tako grozljivo amatersko, kot da »vsi ljudje vse vedo«. Nedvomno smo v demokraciji vsi ljudje enakopravni, niso pa vsi enako sposobni za neko konkretno nalogo. Tega bi se morali zavedati in odgovorno ter gospodarno ravnati. Prepričan sem, da je klientelistično nestrokovno kadrovanje, ki ne išče najsposobnejših in najbolj kreativnih za vodilna mesta v slovenskem gospodarstvu, glavni krivec za slabo gospodarsko situacijo, ki se ne izboljšuje. Dejstvo je, da nas ostale postkomunistične države v marsičem že prehitevajo.

Kot kritičnemu opazovalcu se mi seveda zastavlja vprašanje: od kod Slovencem tak podcenjujoč odnos do znanja. Iz mednarodne literature, ki se s pomenom in uporabo znanja v moderni družbi veliko ukvarja (npr. R. Florida: Vzpon ustvarjalnega razreda, C. Murray: Coming Apart idr.), izhaja spoznanje, da je nekako v začetku šestdesetih let preteklega stoletja pomen znanja v moderni družbi začel skokovito naraščati, s tem pa seveda tudi njegova cena. Zato moderno postindustrijsko družbo upravičeno označujemo kot »družbo znanja«. V njej je očitna tekma za talent. To tekmo ponazarja izjava Billa Gatesa iz začetka devetdesetih let: »Software je IQ (inteligenčni kvocient) posel. Microsoft mora zmagati v IQ vojni, ali pa ne bomo imeli prihodnosti«. In kaj se je dogajalo v Sloveniji v tem času? Igrali smo se socialistično samoupravljanje. To pomeni, da je vsak sposoben upravljati in voditi industrijska podjetja, samo da je »naš« in da sledi našim navodilom. Uvajanje samoupravljanja je bil torej proces, ki je potekal v diametralno nasprotni smeri kot IQ vojna, o kateri je govoril Bill Gates. V svojem temelju je bil to regresivni proces. Ta proces ni bil škodljiv samo za gospodarstvo, temveč je v Sloveniji ustvaril tudi prevladujočo iluzorno mentaliteto in politično vzdušje, ki sta tudi po nekaj korakih nedokončane tranzicije glavni oviri za rast konkurenčnosti in donosnosti slovenskega gospodarstva.

Mnogi smo mislili, da bo Slovenija, ravno zaradi samoupravnega socialističnega gospodarstva lažje prešla v tržno gospodarstvo, kot ostale postkomunistične države npr. Češka, Poljska itd. Med zadnjo gospodarsko krizo pa se je izkazalo, da nas te države dohitevajo in prehitevajo. Pokazalo se je, da je breme post-samoupravne mentalno-politične krize preveliko, da bi napravili uspešen prehod v družbo znanja in slovenskemu gospodarstvu zagotovili rast, konkurenčnost in donosnost, nam samim pa evropsko primerljiv življenjski standard. Pot iz krize, v katero sta zašla slovensko gospodarstvo in družba, je možna edino z doslednim odpravljanjem mentalnih in materialnih ostankov samoupravnega sistema. Sprejeli smo dejstvo, da je naše gospodarstvo tržno in del evropskega gospodarskega sistema. Izpostavljeno je mednarodni konkurenci in se mora v tem okolju uveljaviti. Isti princip konkurence moramo, če hočemo biti uspešni, dopustiti tudi v kadrovanju za vodilna mesta v gospodarstvu in državni upravi. Če za zaključek parafraziram Billa Gatesa: »Tudi naša podjetja in institucije morajo dobiti IQ vojno!« Predpogoj za to pa je prehod iz iluzorne »samoupravne« miselnosti v moderno družbeno paradigmo odličnosti in konkurenčnosti naših proizvodov in storitev ter učinkovitega upravljanja.

 
Značke:

24 komentarjev

  • Ali zaupamo centralnim planerjem (mafijcem in birokratom) ali pa 2 Mio Slovencem?
    Rotnik je bil SLS kader in še kaj več in je dobro “sodeloval” s SDS (kriminalni direktor rudnika Velenje, Medved) in SD Šaleška mafijo, zato gotovo ne bo (dolgo) sedel.

  • Ne vem zakaj avtor zmanjšuje (frizira) komunistično škodo davkoplačevalcem?

    TEŠ 6b v tujini privatni investitorji zgradijo za 600 Mio evrov (cena 1e/W).
    Stal pa je najmanj 2 milijardi e. Ker bruha velike izgube pa bo v treh letih kako milijardo več. Strašne izgube rudnika.

  • Franc Mihič

    Prof. dr. Andrej Umek aktualizira temeljno vprašanje našega razvoja, to je, od kod Slovencem tak podcenjujoč odnos do znanja.
    Mednarodno znanje se v Sloveniji praviloma zanemarja, celo odklanja.

    Ob zadnjem nemškem obisku na najvišjem državnem nivoju v Sloveniji je bila zelo aktualna okrogla miza, -na ogled vsej javnosti-, kjer sta bila tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci.
    Nemška podjetnica in predstavnica Bavarske je na vprašanje, kaj je omogočilo razvoj Bavarske, da je iz zelene predvsem kmetijske dežele postala visoko razvita tehnološka dežela najvišjega ranga z razvitim gospodarstvom in podjetji, svetovnimi nosilci razvoja, odgovorila, da so bili najpomembnejši trije temelji.

    Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice.
    Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.
    Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.

    Berem pa tudi: »Raziskava britanskih ekonomistov Sasche Beckerja, Petra H. Eggerja in Maximiliana von Ehrlicha kaže, da evropska sredstva spodbudijo razvoj le v približno v 30 odstotkih regij. Glavna dejavnika pri tem sta pričakovana učinkovitost vladnega aparata in lokalnih oblasti ter morda nekoliko presenetljivo izobraženost prebivalstva. Nadpovprečna izobraženost lahko prinese večji izkoristek evropskih sredstev in tudi 0,63 odstotne točke višjo rast BDP kot v regijah z manj izobraženim prebivalstvom.

    V Sloveniji višje rasti BDP ni bilo mogoče opaziti. Odgovor za takšno stanje lahko torej iščemo tudi v neučinkovitosti občin in vlade.«

    Kaj pa če v deželi le ni prave izobrazbe, znanja?
    Ali so proizvajalci znanja, univerze,visoko šolstvo, inštituti »prodajali« vladam, prebivalstvu neustrezno znanje za razvoj dežele, za dvig dodane vrednosti in BDP-ja?
    Kaj se lahko nauči Slovenija od Bavarske?
    Kaj so torej lahko temelji razvoja?

  • Se opravičujem, če bo kdo to videl kot zlorabo teme. Ampak pripenjam sem, ker ne vidim kam drugam – recimo zato, ker se mi tudi to zdi razvojno vprašanje.

    Namreč kaj s spiski sodelavcev udbe, ki jih zdaj objavlja Roman Leljak. Ali tole:

    http://www.reporter.si/izjava-dneva/igor-omerza-danilo-t%C3%BCrk-se-verjetno-sramuje-da-je-predaval-na-udbovski-%C5%A1oli/63832

    Seveda lahko pričakujemo javno zamahovanje z rokami, pejorativno izražanje o Leljaku in vseh, ki prihajajo s to zgodbo, minimaliziranje pomena, govorjenje, da je to davna preteklost.

    Spomnimo na izolskega morilca in reakcij na razkritje, da je bil sodelavec udbe. Vsi so vztrajali pri opredelitvi njegovega vedenja na kvalifikaciji, da je to pač bil nek vaški posebenež ( iz sv. Antona pri Kopru). Celo šef kirurgije tam, kjer so bili tarča morilskega pohoda, se je enako izrazil.

    Gregorič je menda vsak dan imel ritual, da se je po okolici z avtom zapeljal po krogu od gostilne do gostilne in pred vsako gostilno trobil, dokler mu niso prinesli njegove pijače. Pazite, res vedenje vaškega posebneža? Ali vedenje nekega trinoga, ki se ga v vseh teh gostilnah že od davno bojijo in mu zato ustrežejo? Ker vejo, da je udbovec …

    Pred dnevi so bili v Dnevniku trije komentarji na temo umora v Izoli. In vsi trije: Goran Vojnović, Dušan Keber, Tanja Lesničar-Pucko so smešili pomen razkritja, da je bil morilec in lastnik neregistriranega orožja udbovec.

    Ampak: glejglej! gori razkritje Omerze včeraj na POP TV. Tudi urednik Dnevnika EHM je bil sodelavec udbe in prostovoljni špicelj v zvezi z Ameriškim kulturnim centrom v LJ.

    In v tem spisku včerajšnjega Omerzovega razkritja je dobršen del prav iz novinarske “smetane”. In potem se čudimo, zakaj so mediji takšni kot so. Zakaj recimo v istem časopisu še globoko v 21.stoletju kulturno-bojni intervju istega novinarja in urednika z Iztokom Simonitijem, kjer je glavna tarča krščanstvo in zanikanje kakršne koli pozitivne vloge krščanstva pri razvoju zahodne civilizacije.

    Razčiščenje z udbo, razkritje in osvoboditev tistih, ki so za udbo delali, je tudi globoko razvojno vprašanje Slovenije.

  • Še moje konkretno stališče, kakšen naj bo odnos do imen, ki se pojavijo na udbovskih spiskih v Leljakovih ( Lajovčevih) seznamih.

    Prepričan sem, da je moralna dolžnost človeka, ki je na tem spisku, pojasnit: zakaj je na spisku, kaj je v zvezi z udbo počel, kakšne stike je imel. V skrajnem primeru bi bil lahko vir in informator udbe tudi ne da bi vedel, da informacije daje tej službi.

    Vsekakor ni dovolj zanikanje z eno besedo ali zgražanje nad tem, kako ga napadajo in igranjem žrtve. Možno je, da so si nekateri reševali celo življenje ( pogosteje pa karijero) s tem, da so pristali na sodelovanje. Možno je, da so se nekateri trudili, da bi čim manj ( ali sploh nič) potem udbi dejansko sporočali, razkrivali.

    Možno. Ampak naj to skušajo prepričljivo pojasniti. Javnost bo potem presodila, ali eventuelno lahko konkretno prisotnost na tem spisku zaradi olajševalnih okoliščin pri nekom tudi spregleda.

    Vsekakor je pa objava vseh udbovskih spiskov lahko zelo očiščevalna. Predvsem zaradi tega, kar pravi Omerza: da teh ljudi ne bodo mogli več iz ozadij izsiljevati in upravljati, še vedno kot vojakov udbeoz. revolucije z grožnjo – če ne boš delal, kot ti naročimo, te bomo najmanj razkrinkali ( ali pa morda tudi likvidirali).

  • Največje zlo v Sloveniji je politični sitem.
    Nismo ne demokracija, ne diktatura. Nismo ne socializem(komunizem) , ne svobodno tržno gospodarstvo. Smo ena velika zmeda, ki je umetno ustvarjena zato, da se po Slovenji podi megla, v kateri pa lahko mirno delujejo mafijski klani, ki vsak na svojem področju ropa državo in družbo.
    V takšnih razmerah ni pomembno znanje, ne delavnost, inovativnost, skrbnost, gospodarnost.Pomembne so veze, poznanstva, klanovstvo, propaganda, zavajanje in podobno.
    Kako graditi na znanju, ko pa to popolnoma nič ne pomeni?
    Mar ni bil zelo poučen primer dvakratnega harvardskega doktoja Jakliča, ki ga je za šalo prehitela tovarišica Bettetova?
    Kaj je pomenilo znanje v tem primeru? Popolnoma nič!
    Žal je ta primer pravilo in ne izjema.
    Slovenija v tem trenutku potrebuje zmago opozicije. Zmago političnih moči, ki niso v vladi, ki nimajo dostopa do privilegijev in ki bodo sposobne razgraditi kvaren sistem, ki je nastal v samostojni Sloveniji.
    Zavedati se moramo, da je komunizem konsistenten družbeni red. Na oblasti je elita, ki skrbi pretežno zase, kljub temu pa ima interes, da država ne propade, zato vzdržuje niz represivnih služb, ki delajo red v državi, ustrahujejo ljudi, vendar tak sistem vseeno vzdržuje red, ta pa vsaj za silo produkcijo.
    V takšnih razmerah bistvenega napredka ni pričakovati, kljub vsemu pa vsaj za silo deluje.
    Sovjetka zveza je potrebovala 70 let, da je komunizem propadel. Na Kubi se ohranja že šesdeset let. Prav tako v Severni Koreji.
    V Sloveniji se utegne ohraniti še dalj časa, če se bomo lotili popravljanja režima in ne njegove radikalne zamenjave.
    Trenutno smo nekje na repu razvitih evropskih držav. Postopno prehajamo na začelje. Pa vseno smo med 40-50 državami sveta. Do zadnjega mesta imamo še kar precej in lahko takšno megleno stanje vodimo še zelo dolgo časa.
    Primarno je,da pride v Sloveniji do radikalne politične spremembe.
    Prof. Umak, vidi možnost napredka v znanju, pa se zelo, zelo moti. V Slovenijo lahko pride 100 nobelovcev, pa se ne bo popolnoma nič spremenilo. Prej ali slej bodo ti nobelovci ugotovili, da se da v Sloveniji zelo dobro ropati in se jih bo večina vključila v roparski sitem.Zaposlili se bodo na fakultetah,delovali na inštitutih, ustanovili svoje s.p. in postali gostujoči profesorji na drugih fakultetah in univerzah. Zanimalo jih bo pred vsem to, kje je možno služiti in prodajati meglo. Organizirali si bodo vsaj dvomesečne dopuste, se opremili z vikendi,jahtami in uživali svobodo.Poskrbeli bodo za svoj naraščaj in mu zagotovili, po vezah, ustrezne diplome in doktorate ter jih zaposlili na dobro plačanih mestih.
    O vizijah bodo spregovorili exkatedra, ne meneč, ali so uresničljive, ali ne. Važno je, da bodo izrečene kot vizija avtoritete in v skladu s pričakovanji vodilne politične srukture. Dober primer takšne avtoritete, ki je sicer zelo daleč od nobelove nagrade,je prof. dr. Maks Tajnikar. Za vsak primer najde genilanen nasvet. Vse obvalduje, vse zna, pa se nič od tega, kar ponuja ne uresniči, ker je neuresničljivo.Je preneumno.
    Daje pa lepe zaslužke in omogoča tovarišu profesorju lagodno življenje, ki zelo odstopa od življenje dlavca, za katerega se kot bivši komunist in sedanji socialdmeokrat baje zavzema s tem, ko na vsak način hoče ohraniti komunizem v Sloveniji.
    Takšnih Maksov je v Sloveniji preveč in žal ne izumirajo, nastajajo novi in novi.
    Saj vemo, kaj počno rakave celice s človekom. Takšni rakci, Makseki pa počno enako s Slovenijo.

    • Se strinjam. Sam imam v slovenskih (državnih ali privatnih podjetjih, ki delajo za državo) številne izkušnje. Tudi moji prijatelji, da je neka referenca, da ni mnenje enega čudaka. Ta lojalnost, mafijska in birokratska lojalnost našim.
      1/5

    • Glavni problem so mafijski klani. Brutalno lojalni in brutalno pokvarjeni. Egoistični. Zakoljejo 200 kg (državnega) bika, da izpolnijo zase kg rostbeefa in ostalo zavržejo. Ko poslušam lastno samohvalo šefov in kolektiva in slavospeve firmi in delovnemu kolektivu, kjer v konfliktih ne velja:
      2/5

    • 1. Znanje
      2.inženirski zakoni
      3. Racionalno gospodarjenje
      4. Racionalno vodenje
      5.racionalna organizacija
      6. Etika
      7.pedagoški princip
      8. Kupec (stranka) je kralj (ampak, jo zgolj zlorabljamo
      9. Dobrobit podjetja 3/5

    • Ne, važno je, da mafija pleni , da imajo naši birokrati sinekure in službe ter privilegije. Zato se proži v družbi vsak dan tisoče novih afer in histerij, da se ljudje ne bi z osnovnim problemom ukvarjali in ga slučajno ne bi zagrabili za roge. Zato nobenega problema nobena stran noče rešiti. 4/5

    • Bolj je Folk histeričen, manj razmišlja, lažje se ga manipulira in kolektivno ubije.

      In izkušnje imam, da so pokvarjeni množično tako “levi” kot “desni”. Tako verniki kot ateisti. Res redko najdem etičnega človeka, ki ni lojalen klanu, ampak uspeva zaradi svojega dela.

    • Zato, ker je mafijska “iznajdljivost” in birokratske zveze, zato ni znanja, ustvarjalnosti in podjetnosti. Celo nekateri liberalni pisci so leta in leta jalovi in duhamorni v svojih dolgočasnih pisarijah. Ker so birokrati ali ker so lojalni mafiji. Ali pa so oboje postali, ker so bili vzgojeni za ubogljive in lojalne birokrate “sveti” avtoriteti.

    • Skupnosti ni, če so klani klonov. Niti trga ni. Ni dialoga, ni trga idej, ki sta generator ustvarjalnosti, znanja in podjetnosti.
      Socializem je najbolj antisocialni in antiindividualni sistem družbe, ki je kadarkoli obstajal: prototip mafijske družbe.

  • Franc Mihič

    Nepotizem in neoliberalizem sta naša »usoda«!?
    ONA, torek 1. julija 2014
    Tranzicija je zavožena, ni dokončana. Strinjam se. Ni odgovornosti, zaupanja ni. Prevladuje praksa nepotizma, »zrihtaj mi«, pa bo vse O.K. Poštenja ni. Prevladal je neoliberalizem, proces osebnega okoriščanja na račun javnega, kot pravi dr. Igor Masten. Čisto nasprotje liberalizma in države prava. Tranzicija v pravičnejšo in učinkovitejšo demokracijo, predvsem privatizacija, ob takšni morali v »pravu« in politiki ni in ne bo uspela. Politika je že za časa Svetozarja Markoviča in tudi po osamosvojitvi odpravo družbene lastnine zastavila in uzakonila tako, da se doseže »koncentracija lastništva, predvsem v rokah menedžerjev«, in to za vsako ceno, češ da je to potrebno za razvoj gospodarstva. To je in še vedno najbolj zagovarja bivši rektor UL dr. Jože Mencinger! Koliko oškodovanja družbene lastnine je ugotovila in prijavila SDK? Koliko je bilo »direktorskih« baypass firm? Sodni epilog je bil, skoraj vedno, vse je O.K.? Kar je zastavila in uzakonila levica, je tudi desnica kasneje še dovoljevala. Mnogi so vpili, da naj bi predvsem Janša odstavljal (rdeče) direktorje, zato naj ti postanejo kar lastniki podjetij. Pojavijo se tajkuni! Sledi streznitev, ogorčenje. Šele 31. decembra 2007 pa Janševa vlada le prepreči nemoralno bogatenje in plenjenje menedžerjev, ko spremeni zakon o prevzemih s prepovedjo zastave vrednostnih papirjev ciljne družbe, s čimer se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. Politiki in stroki pa je bilo poznano, če ne, so vsi delali zelo malomarno, da je v državah EU prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji. Pri nas pa so bili takšni prevzemi vsakdanja praksa. Prevzemi so, če so »uspeli«, uspeli le na račun zaposlenosti, nizkih plač zaposlenih, na račun vlaganja v razvoj, tudi neplačevanja prispevkov, skratka na račun izčrpavanja podjetij. Kjer pa še to ni pomagalo za »preživetje menedžerjevega podjetja«, pa sedaj menedžerske kredite pri »slabi banki« plačujemo vsi davkoplačevalci!? Ista politika in stroka pa sanirata banke »v imenu in za račun ljudstva«, ki je vedno bolj zadolženo. Za sanacijo države je potrebna nadaljnja privatizacija, a vse do danes politika in stroka, ne pravna država, niso razčistile usodne vloge in odgovornost nadzornih svetov, opozarja guverner Banke Slovenije. Ni odgovornosti. Dokler volimo DZ RS po čistem proporcionalnem volilnem sistemu, ki onemogoča volivcem uveljaviti osebno odgovornost tistih, ki so jim podelili svoj mandat, je razvoj demokracije, uveljavitev države prava in razvoj gospodarstva, blagostanja, žal čista utopija in zloraba pojma »v imenu ljudstva«! Je le stalni politični boj za prestiž, kar je nazadovanje demokracije in države! Tranzicije še ni konec, volimo naše! Katere in kako?
    Franc Mihič

  • Franc Mihič

    Tudi to so razvojna vprašanja. Aktualna javna vprašanja slovenskim finančnim skladom in ATVP

    http://www.publishwall.si/franc.mihi%C4%8D/post/227316/aktualna-javna-vprasanja-slovenskim-financnim-skladom-in-atvp

  • Franc Mihič se moti.
    V Sloveniji je problem mafija, ki vlada v državi.
    Sam kar nekaj vem o stroki, ki sem ji sužil 40 let. Bil sem med realizatorji avtocestnega programa. Bil sem dvolj visoko v hierarhiji, da sem spoznal vse poti in tudi stranpoti avtocestne izgradnje.
    Vsaj tri avtocestne sektorje sem ocenil za potratne in vztrajal, da se avtoceste zgradijo po ugodnejših, znatno cenejših trasah. To so odeki Vransko- Blagovica, Kozina- Koper in odsek mimo Trebnjega.
    Izbrane so bile znatno dražje trase zato, da so gradbeni baroni pred vsem pa nadbaron dobili svojih 10%. Jasno je, da je od milijarde 10% 100 miljionov, da pa je od dveh milijard to 200 milijonov. In baroni so bili zato,da je znašala provizija 200 milijonov. Pri tem je morala stroka obmolkniti.
    Pa niso baroni zakuhali le avtocestne potrate Majda Potrata pri tem nima nič). Ta se danes opleta pri tako imenovanem 2. tiru. Traso je zansoval nadbaron, ki je na višku svoje slave, ko je postal tudi državni lavreat, ukazal osvojiti traso, ki potehka pred vsem v predorih. V tistem času je SCT bila najbolje izvežbana in opremljena za gradnjo predorov. Tako je bila potrjena znatno predraga trasa, ki vse do danes ne najde investitorja. Prvotna poansta, veliki zaslužek nadbarona, pa je tudi že skopnela. Cicibani, ki danes vodijo državo sploh več ne vedo, kdo jim je zakuhal težave in se vrtijo kot mačka okrog vrelle kaše in ne upajo ugizniti, da se ne bi opekli.Mnejali bodo minsitra, menjali bodo še koga, morda pade tudi vlada.Stroka sicer govori, da je nesmisel graditi kratek odsek do Kopra z računsko hitrostjo 160 km/h, ko pa je povprečna hitrost tovornih vlakov na ostalem slovenskem železniškem omrežju nekaj nad 50 km/h.
    Vse skupaj ne poeni nič. Tudi če bi imeli super ekonomiste, super inženirje, zagonetke ni možno rešiti, dokler se ne spremeni politika v Sloveniji.
    Smo pred novim TEŠ6, le da se iz nejga ne bo kadilo. Dima pa bo ogromno.

    • Franc Mihič

      Dokler volimo oblast po čistem proporcionalnem volilnem sistemu, ki onemogoča osebno odgovornost, je boljša država prava in razvoj gospodarstva, višje blagostanje, čista utopija »v imenu ljudstva«! Volimo prave! Katere in kako?

      • Franc Mihič

        Aktualen je članek Smrt demokracije oz. ugotovitve dekana, g . dr. Andreja M. Pozniča, ki se lucidno sprašuje: »Ali ne bi bilo bolje, da bi ukinili volilne okraje in uvedli strankarske liste v volilnih enotah s pravico do preferenčnega glasu? Preprosto, pregledno in pošteno. Verjetno pa je to preveč za naše strankarske lobije. Šele tako bi volivci neke stranke lahko soodločali koga hočejo in koga ne v parlamentu!«

    • Franc Mihič

      Ekonomist dr. Jože Damjan je že l. 2013 poudaril, da se na dolgi rok neetično poslovanje ne obrestuje, pravi: “Tudi največje korporacije so na ta način doživele velike izgube, predvsem na račun izgubljenega ugleda, ki ga je zelo težko povrniti. Nastaja seveda tudi zunanja škoda. Slabe kredite bo moral nekdo plačati. In očitno bomo to davkoplačevalci. V Sloveniji škoda neetičnih odločitev znaša 15 % BDP v bančnem sektorju, če temu pripišemo še izgubljeno gospodarsko rast, je račun še višji. Slovenijo bo tako pomanjkanje etike stalo okoli 30 % BDP.“

      Koliko se je zmotil, je kdo to sploh opazil?

      Ali je/bo kdo odgovarjal, vsaj na volitvah?

    • Franc Mihič

      Ali ni ravno pomanjkanje realne vizije in strategije specializacije države in tudi podjetjih največji vzrok za njihovo prezadolženost in propad oz. zaostajanje države?

      Dr. J. P. Damjan pravi: »Če pri nas vprašate politike, kaj bomo počeli čez 30 ali 40 let, nobeden nima pojma, kaj naj bi počeli. Vizija naših politikov je računovodska, zanima jih samo eno, da se bilance na letni ravni zaprejo, ne pa dolgoročen gospodarski razvoj. Ta »računovodska politična vizija« nas bo dolgoročno pahnila v zaostajanje tudi za vzhodnoevropskimi državami. Češka nas je že prehitela.«

      Ta vlada je po več poskusih le oddala Komisiji »vizijo oz. strategijo pametne specializacije« naše države.
      Ali je vizija realna in je strategija uporabna?
      Kdo vse je pri njeni kreaciji sodeloval?
      Kdo nadzoruje njeno uresničevanje, da se jo korigira po potrebi?
      Ali to počne samo vladna služba oz. ministrica brez resorja, pristojna za razvoj, strateške projekte in kohezijo ga. Alenka Smerkolj, profesorica francoščine in španščine, ki je tudi podpredsednica vlade in tudi vršilka ministra za finance?
      Strategija pametne specializacije S4 (1.5 MB) je izvedbeni dokument na področjih raziskav in razvoja, industrijske politike, spodbujanja podjetništva, politike zaposlovanja, izobraževanja, razvoja podeželja in mednarodnih odnosov ko gre za spodbujanje inovacij. Predstavlja temelj za osredotočenje razvojnih vlaganj na področja, kjer ima Slovenija kritično maso znanja, kapacitet in kompetenc in na katerih ima inovacijski potencial za pozicioniranje na globalnih trgih ter s tem krepitev svoje prepoznavnosti.

      Vlada RS je dokument potrdila 20. septembra 2015, 3. novembra 2015 pa je bila potrjena tudi s strani Evropske komisije, ki je slovensko strategijo pametne specializacije označila kot eno boljših na ravni EU.

      Koliko je opozicija, slovenska desnica pri tej strategiji sodelovala?
      Nič o tem nisem zasledil.

      Ali opozicija, stranke ki menijo, da so rešitev za RS, nadzorujejo kako odvija ta strateški projekt?

      http://www.vlada.si/teme_in_projekti/strategija_pametne_specializacije_s4/

      http://www.publishwall.si/franc.mihi%C4%8D/post/188655/levica-in-desnica-sta-podpirali-menedzerske-prevzeme-in-gledali-proc-pri-kreditih

  • Franc Mihič

    Ali opozicija, stranke, ki menijo da poznajo rešitev za RS, nadzorujejo kako se odvija ta strateški projekt države?

  • Franc Mihič

    Kratene lastninske pravice, velika nepravičnost in nedemokratičnost
    Lastninjenje ni bilo skladno z ustavo, saj državljani nismo bili enakopravni pri privatizaciji skupnega družbenega premoženja.
    To je glavni vzrok nezadovoljstva z novo demokratično državo, kjer še vedno prevladujejo revolucionarne vrednote, tudi glede spoštovanja lastnine, osebne in skupne.
    To je tudi vzrok za premoženjsko in dohodkovno neenakost, ki je nastala na osnovi privilegijev, nepotizma in nemorale, kar ponižuje običajne poštene državljane.
    S koncentracijo lastništva smo uvedli problematični dedni kapitalizem. Mnogi vse to očitajo razvitemu zahodu, a tega ne vidijo na lastnem pragu.
    Država ne spoštuje in ne zavaruje celo lastnine zaposlenih, to je plače in prispevkov. Največji politični in pravni nesmisel je, da je delavec tisti, ki mora terjati tisto, česar ni opravil njegov delodajalec. Če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni instituciji, ne pa delavcu. Za to mora poskrbeti država s svojimi institucijami.
    Stranke politične pomladi oz. demokratična desnica se doslej še nikoli niso niti poskušale se opravičiti za soodgovornost za te krivice, -ki so vse vezane na pravico do lastnin-, to je za krivice nastale na podlagi (krivičnih) zakonov, tudi zakonov za nepravično privatizacijo.
    Edini, ki je o tem javno pisal v Delu je prof. dr. Andrej Umek, ki je v prispevku »Politika je spodbujala menedžerske prevzeme«; DELO – SP, 20.09.2014, priznal napako desnice in pravi: »Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.«
    Desnica torej ni niti poskušala popraviti te krivice, npr. pred Ustavnim sodiščem, ki najbolj bremenijo državljane in hromijo razvoj demokracije in države!
    Zato smo mnogi državljani zelo nezadovoljni z nepravičnostjo nove demokratične države Slovenije in njenimi posledicami, kar kaže tudi udeležba in abstinenca na volitvah in izseljevanje mladih.
    Tako je tudi demokratična desnica pri mnogih volivcih zapravila verodostojnost, da ona bolje kot levica razume pravičnost, ter je izgubila zaupanje mnogih volivcev!

    http://hubert.blog.siol.net/2013/12/20/ne-pozabimo-kdo-vse-in-kako-je-zagovarjal-tajkunizacijo/
    http://hubert.blog.siol.net/2015/12/30/pogubna-izjava/

    • Franc Mihič

      »Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov«, tako prof. dr. A.j Umek, ki je tudi priznal napako desnice: »Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.«Desnica torej ni niti poskušala popraviti te krivice, npr. pred Ustavnim sodiščem, ki najbolj bremenijo državljane in hromijo razvoj demokracije in države! Oblast pa je uresničila, kar je zagovarjal »pedagog naroda«, bivši minister in rektor univerze dr. Jože Mencinger, ki je dejal: »Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje – avtomobile in stanovanja. Še večja nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Tako pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« V stroki in politiki pa so o tem bili in so še kar tiho? Razočaranje je zato ogromno. Prisotna je negativna selekcija kadrov. Oškodovanje torej ni kaznivo ravnanje? Ali je lahko je to način za zaslužek, za pridobivanje lastnine? Ali je to res demokracija in pravna pravična država enakopravnih državljanov? Bo kdo odgovoril?


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI