Jože Dežman: Izjava za javnost

Časnik 30.8.2016 13:04
 
Foto: Karmen Kristan

Foto: Karmen Kristan

Na sestanku Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč dne 24.avgusta 2016 smo ob prisotnosti Dragice Bac z MDDSZ in Lidije Pliberšek, direktorice Pogrebnega podjetja Maribor, obravnavali potek del pri izkopu in pokopu posmrtnih ostankov umorjenih iz rov sv. Barbare. Peter Sušnik, novi član Komisije, je predstavil nekaj pomislekov do tega projekta, Komisija je prejela tudi pismo celjskega škofa Lipovška, po sestanku še pismo Janeza Juhanta v imenu Združenih ob lipi sprave ter izjavo škofovske konference, objavljenih je bilo tudi več drugih mnenj. Skupna točka večine teh izjav je želja, da bi posmrtne ostanke pokopali v spominskem parku na Teharjih in ne v Parku spominov na pokopališču Dobrava v Mariboru.
Ker želimo predstaviti celovitejši pogled pa izkope in pokope posmrtnih ostankov, smo sklenili, da bo Komisija pripravila izjavo za javnost. Jože Dežman sem napisal besedilo, ki sem ga poslal članom Komisije. Dopolnitve oz. popravke so poslali Vida Deželak Barič, Mitja Ferenc in Pavel Jamnik.

Zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev

Zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev iz leta 2015 deluje. To dokazuje tako uspešno izvajanje nalog, ki jih Zakon določa Komisiji Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih. Izbrani so izvajalci za sondiranja, izkope posmrtnih ostankov ter urejanje morišč in grobišč v naravi.
Bolj pa odmeva drug projekt. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je opravilo veliko delo in pripravilo projekt za izkop in pokop posmrtnih ostankov žrtev iz rova sv. Barbare.
Komisija je projekt podprla in po temeljiti presoji okoliščin marca 2016 sprejela sklep, da se posmrtni ostanki žrtev iz rova sv. Barbare pokopljejo v Parku spominov na pokopališču Dobrava v Mariboru.
To vprašanje je v sami srčiki odnosa slovenske države do problema, ki ga imenujmo slovensko mesto mrtvih (urejeni grobovi slovenskih žrtev vojn in revolucije doma in v tujini, urejeni grobovi tujih žrtev vojn in revolucije v Sloveniji).
Slovenska zapletena in konfliktna zgodovina in razmere otežujejo tak projekt, vendar Slovenija ne bo urejena pravna država, dokler ne bo uredila grobov, morišč in grobišč teh žrtev.

Pokop žrtev spopadov in državnega terorja je naloga države

Če pogledamo po ZDA, potem veteranska administracija za 135 nacionalnih pokopališč v 40 državah (in Portoriku). 210.000 ameriških žrtev v tujini pa je pokopanih oz. obeleženih v 25 stalnih pokopališčih ter 27 spominskih krajih v 16 tujih državah. Zanje skrbi posebna administracija.
Komisija za vojna grobišča Britanske skupnosti držav pa skrbi za 1.700.000 grobov vseh pripadnikov oboroženih sil iz prve in druge svetovne vojne, ki so umrli v 154 državah.
Načela pokopa so različna. Če vzamemo Italijo, mrtve koncentrira v velikih pokopališčih oz. kostnicah. Npr. padle Italijane v 2.svetovni vojni pri nas so pokopali v Italijo. Nemci pa so svoje mrtve prekopali in na novo pokopali na pokopališčih v Celju, Kranju in Ljubljani.
Slovenija nima ne programa ne ustanove, ki bi določala osnovna načela, kako urediti slovensko mesto mrtvih. Naj omenim, da je bil leta 2005 že pripravljen vladni sklep o ustanovitvi Javnega zavoda za urejanje in vzdrževanje grobišč v Republiki Sloveniji. Vendar do tega ni prišlo, minister Svetlik je pred padcem Pahorjeve vlade celo ukinil službo za vojna grobišča.

Slovenskega mesta mrtvih še ni

Za prvo vojno imamo Slovenci razmeroma solidno urejene slovenske in tuje grobove na slovenskih tleh, nimamo po državne evidence slovenskih grobov v tujini (Galicija, Ukrajina, Dolomiti …)
Za drugo svetovno vojno so komunistične oblasti pokopale le žrtve, ki so jih častile, skoraj polovico žrtev so tabuirale in kar se da uničile njihove grobove.
Komunistično mesto mrtvih je kombinacija med pokopom, spominskim obeleževanjem in agitpropom. Po popisu iz začetka tega tisočletja je država skrbela za »4139 enot grobov, grobišč, grobnic, kenotafov ali zaključenih vojaških pokopališč, ki se nahajajo na 1.190 lokacijah … in to na krajevnih pokopališčih (710), vojaških pokopališčih (85) ali izven pokopališč (395). Število pokopanih vojakov iz prve svetovne vojne in žrtev, ki jih je za svoje štel titoizem, se giblje preko 110.000, od tega je znanih imen 23.794.« Kaj bi rekli za državo, ki za 80.odstokov mrtvih ne ve, kje so pokopani? Obenem pa je na njenem ozemlju verjetno okoli sto tisoč nepokopanih mrtvih, ima pa tudi več deset tisoč grobov prebivalcev svojega območja v tujini, za katere ne ve.
Zato nas za ureditev te tragične dediščine titoizma čaka vsaj še toliko dela kot za ureditev prikritih morišč in grobišč.

Prikrita morišča in grobišča

Število prikritih morišč in grobišč še vedno narašča. Po Zakonu o vojnih grobiščih in pokopu žrtev je naloga Komisije, da potrdi oz. ovrže njihov obstoj, jih uredi v naravi in se tudi odloči, kako in kje bo odkrite posmrtne ostanke žrtev prekopala.
Tako kot so v dolgih letih dela nastajala temeljna načela za pokop takih žrtev v razvitih državah, ki sem jih nekaj omenil, tako bodo ta temeljna načela v Sloveniji šele nastala.
Če lahko za tuje žrtve na slovenskih tleh rečemo, da sta Italija in Nemčija v skladu s svojo ureditvijo pokopala mrtve, pa se o tem drugi še niso izrekli. Predvsem pričakujemo odločitev Hrvaške, Srbije, Črne Gore.
Dosedanji dogovori s svojci in lokalno samoupravo kažejo, da je za manjše skupine žrtev za slovenske razmere sprejemljiv pokop v bližini kraja zločina. Tako smo žrtve Mačkovca pokopali na pokopališču v Begunjah pri Cerknici, k njim bomo 25. septembra položili še žrtve iz Krimske jame.
Nova slovenska zaveza predlaga, da bi uredili del pokopališča oz. določili pokopno mesto za žrtve iz prikritih morišč in grobišč tudi v Ljubljani. Pobuda je umestna in jo Komisija podpira.

Identifikacija žrtev

Zakon Komisiji nalaga, da se odloči za »skupinsko ali posamično identifikacijo, če je to mogoče«. Načelno smo se odločili, da identificiramo žrtve iz tistih morišč in grobišč, kjer domnevamo, da so v njih slovenske žrtve in sorodniki domnevajo, da so v njih pokopani njihovi svojci.
O t. i. banki genotipov smo se pogovarjali že v času prve Janševe vlade, a dlje od pogovorov nismo prišli. Za to, da bi pobirali vzorce od vseh žrtev, pa nimamo niti zakonske podlage niti finančnih sredstev. Komisija se vključuje v pobude za pripravo ustrezne zakonodaje.
Zato se za identifikacijo žrtev iz rova sv. Barbare nismo odločili. Naj dodamo, da je identifikacija žrtev iz Hude jame tudi teoretično povsem nemogoča. Podatkov o tem, od kod naj bi bile žrtve, skoraj ni, večina ubitih ljudi v rovu sv. Barbare je kljub temu, da so med njimi tudi slovenske žrtve, iz Hrvaške. Zato je neodgovorno vzbujati ljudem nerealna upanja z obljubljanjem in zahtevanjem DNK identifikacij tam, kjer to ni izvedljivo.

Pokop posmrtnih ostankov umorjenih iz rova sv. Barbare

Po sedmih letih je MDDSZ zagotovili sredstva za nadaljevanje izkopa posmrtnih ostankov umorjenih iz rova sv. Barbare. Komisija pa se je znašla pred pomembno odločitvijo o njihovem pokopu. Ponovimo, pred kako dilemo smo se znašli.
Če želimo izkopati vse žrtve iz rova sv. Barbare in jih vsaj številčno, statusno, spolno in starostno identificirati, moramo najprej pokopati nekaj manj kot 800 že izkopanih žrtev, ki leta ležijo v plastičnih gajbicah v odmaknjenem delu rudnika.
Po mednarodnih predpisih posmrtnih ostankov žrtev ne smemo kremirati
Po preverjanju, ali bi lahko prenesli posmrtne ostanke v kostnico na pokopališču Dobrava v Mariboru, kamor polagamo posmrtne ostanke iz prekopanih grobišč, smo se znašli pred dejstvom, da jih v kostnice no moremo shraniti, ker vsa tkiva niso razpadla. Zato jih je treba pokopati v zemljo.
Katere možnosti so bile za pokop posmrtnih ostankov žrtev iz rova sv. Barbare?

Pred rovom sv. Barbare

Komisija se je od vstopa v rov sv. Barbare marca 2009 ukvarjala tudi z iskanjem pokopnega mesta za žrtve iz rova sv. Barbare. Večkrat smo predlagali spremembo prostorskih načrtov in pripravo projektov za pokopališče pred rovom. Danes nismo pri tem nič dlje kot pred sedmimi leti in trajalo bi leta, da bi uredili pokopališče pred jamo.
Spominski park Teharje
Pobude iz Celja (civilna iniciativa, škof Lipovšek) ponavljajo, da želijo pokop teh žrtev s spominskem parku Teharje. Po noveli Zakona o vojnih grobiščih iz leta 2009 se »na območju Spominskega parka Teharje postavi osrednja kostnica, kjer se na spoštljiv način poskrbi za posmrtne ostanke oseb, ki se prekopljejo skladno z določbo 27. člena oziroma osmim odstavkom 28. člena tega zakona.«
Predlagatelj novele je zlonamerno spregledal, da imamo za te potrebe že zgrajeni kostnici v Mariboru in Škofji Loki, obenem pa tudi dejstvo, da kostnica v okviru Mušičevega projekta že obstaja, vendar je tako majhna, da bi lahko prevzela le simbolno funkcijo.
V spominskem parku na Teharjah pred ekološko sanacijo pokopi niso možni. Vprašajte se, ali bi pokopali svojca v smetišče, kar Teharje še vedno so.

Park spominov na pokopališču Dobrava

Poleg teh dveh lokacij smo se pogovarjali tudi o pokopališču Laško. Vendar Na teh predlaganih lokacijah bi država in občine morale urediti prostorske načrte, ki jih predvideva in zahteva zakonodaja, sanirati prostor, ga urediti, priskrbeti vso infrastrukturo, ki jo pokopališče potrebuje, zagotoviti v proračunu sredstva za to oz. jih dobiti iz drugih virov. Za to kljub stalnim predlogom Komisije v preteklih letih ni bilo posluha.
Komisija je zato ugotovila, da primernega prostora za pokop teh 800 že izkopanih žrtev in po ocenah več kot 2000 žrtev, koliko jih je še v rovu sv. Barbare, če je napolnjen z posmrtnimi ostanki do dna, v Sloveniji NI.
Edino pogrebno podjetje Mariboru je lahko pomagalo in sprejelo pobudo MDDSZ za pokop posmrtnih ostankov umorjenih iz rova sv. Barbare v Parku spomina na pokopališču Dobrava.
Maribor je leta 1990 zamolčanim žrtvam postavil piramido, ki je preveč zamolčan prvi slovenski spravni spomenik. Potem je bila zgrajena kostnica, v katero so bili preneseni posmrtni ostanki neidentificiranih žrtev iz različnih grobišč po Sloveniji. Po kostnici je bil urejen Park spominov Dobrava, ki se razprostira ob protitankovskem jarku z več kot 15.000 umorjenimi. Park, slovesno odprt leta 2012 v sodelovanju Pogrebnega podjetja Maribor, Mestne občine Maribor, Evropske prestolnice kulture in MDDSZ, simbolno povezuje vojna in povojna grobišča, v dostojanstven poklon vsem žrtvam vojn. Edinstvene vsebine, ki so pokopališču Dobrava dodale nove dimenzije, pomembno sooblikujejo podobo kulturne dediščine Evrope, kar je prepoznalo tudi Združenje pomembnih pokopališč Evrope (ASCE), ki je Dobravo leta 2015 uvrstilo med kulturno pomembna pokopališča Evrope.
Tako je Dobrava s svojim statusom edino urejeno pokopališče, ki lahko v dostojanstvenem okolju sprejme tako število žrtev. Gre za pokop največje skupine verjetno slovenskih žrtev državnega nasilja v vsej slovenski zgodovini. Pred tem so največjo skupino prebivalcev Slovenije pokopali na pokopališču v Slovenski Bistrici. Največje število pokopanih verjetno hrvaških žrtev pa je bilo 1179 izkopanih na 70 metrih protitankovskega jarka v Teznem na pokopališču na Dobravi.
Upoštevaje dejstvo, da je Dobrava edino urejeno pokopališče, ki lahko v dostojanstvenem okolju sprejme tako število žrtev, kakor tudi upoštevaje številne aktivnosti mag. Lidije Pliberšek, direktorice Pogrebnega podjetja Maribor in predsednice Združenja evropsko pomembnih pokopališč, da pokopališče Dobrava prehaja iz anonimnega grobišča v kulturni spomenik oziroma območje kulturne dediščine, se je Komisija odločila za pokop posmrtnih ostankov na tem mestu.
Komisija sprejema pomisleke o tem, ali je ta odločitev najboljša. Tudi o tem, ali je dokončna, se je možno pogovarjati. Omenimo samo nemški primer. Nemška ustanova za oskrbo grobov nemških žrtev skrbi za 832 z več kot 2,5 milijona žrtev v 45 državah. Po letu 1991 so ponovno uredili 330 pokopališč iz druge in 188 iz prve svetovne vojne v Vzhodni, Srednji in Južni Evropi ter prekopali 856.722 žrtev na 82 pokopališč.

Spravni dialog

Prav gotovo vprašanja, ki smo jih načeli, segajo v temelje odnosa slovenske skupnosti do žrtev od človeka povzročenega nasilja.
Slovenski model, po katerem bomo pokopali vse, kakor koli so si bili pred smrtjo navzkriž, naj bi bil tak, da bi vključeval in ne izključeval. Da bi mrtvim vrnil ime, jim dal grob, njihovim svojcem omogočil žalovanje in pravico do javnega spominjanja.
Če smo za komunistični model pokopa enih mrtvih in uničevanja grobov drugih že spoznali, da ne zdrži, pa nam pregled, dogajanja kaže, da tudi tista stran, ki si je prizadevala za vrnitev tabuiranih mrtvih v javni spomin, pokopu posmrtnih ostankov umorjenih ni posvečala prioritetne pozornosti. Pred izkopom in pokopom žrtev so bila simbolna dejanja, delno (kot na partizanski strani) povezana z nadaljevanjem ideoloških in političnih obračunov.
Ne ena ne druga stran s tem ni spodobno pokopali svojih mrtvih. Ne zaradi spomenika revolucije ne zaradi spominskega parka Teharje, ki sta zahtevala vsak svoje milijone, ni bila pokopana niti ena pozabljena žrtev več.
Komisija je pripravljena na dialog in sprejema vse predloge, ki bi nam pomagali pri ureditvi dolge vrste vprašanje, ki so pred nami in ki smo jih nekaj že našteli. Komisija je vseskozi delovala javno, bila pripravljena prevzeti odgovornost za svoja dejanja in o svojem delu smo redno obveščali javnost. Posebej opozarjamo na tri bogata poročila, ki so izšla pri založbi Družina in v katerih so navedeni vsa izhodišča in postopki, po katerih delujemo še dandanes.
Komisija je bila prenovljena tik pred padcem druge Janševe vlade v začetku leta 2013. Takrat je Janševa vlada sprejela tudi programska načela Komisije. Današnja Komisija, ki jo je imenovala Cerarjeva vlada, deluje v isti sestavi, kot jo je imenovala Janševa vlada, le Jožeta Možino je zamenjal Peter Sušnik. Ob imenovanju Komisije je Janševa Vlada sprejela tudi programska načela Komisije, na katerih temelji Zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev, ki ga je v sprejem predlagala Cerarjeva vlada – sprejem Zakona so omogočili predvsem poslanci SMC in NSI, SDS pa ni bila proti. Če upoštevamo še dragoceno in vsebinsko podporo, ki jo spravnemu procesu zagotavlja predsednik Republike Slovenije g. Pahor, lahko ugotovimo, da prikrita morišča in njihove žrtve še nikoli do sedaj niso bila deležna take podpore z vseh strani.
Zato je prav, da razširimo svojo ambicijo in se posvetimo iskanju tistih smeri delovanja, ki bodo vzpostavila dostojanstveno in spravno slovensko mesto mrtvih.
Pri tem se nam razlik v iskanju poti do skupnega cilja ni treba bati.

Dr. Jože Dežman

Predsednik Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč

 
Značke:

9 komentarjev

  • Zelo izčrpno. Zgleda se hoče znebiti zdraharjev, ki so funkcionalno nepismeni in komaj preberejo en odstavek in niso zmožni napisati enega stavka vsebine, ki ni zmerjanje.

  • Poslanec Mahnič soočil ministrico Katičevo: Ali je za vas prehod iz nacističnega totalitarizma v komunistični totalitarizem osvoboditev?
    http://nova24tv.si/aktualno/poslanec-mahnic-soocil-ministrico-katicevo-ali-je-za-vas-prehod-iz-nacisticnega-totalitarizma-v-komunisticni-totalitarizem-osvoboditev/

    Najprej sem spraševal samo jaz, nihče. No, sedaj sprašuje poslanec SDSa, če se ne motim. Vendar bo tudi preslišan. Če bi pa to zavpil gospod nadškof, bi pa odmevalo po Sloveniji. Zakaj že noče zavpiti?

    • If, ti bo rekel, da postajaš preveč proticerkven. 😉

      • Kakšne neumnosti se pa vidva tule gresta. 🙁

        Tebe pavel, se je dalo razumeti, da s komentarjem pod njihovo izjavo vseh pet aktualnih slovenskih škofov razglašaš za zdraharje. Če to ni proticerkveno …

        AlFe, ti pa hočeš izjave in odzive nadškofa na vsako pasjo vaško procesijo. Ah, lepo prosim, lokalni župnik bi bil primerna persona za odzivat se na take. Če je že nujno potrebno.

        Sicer pa vsak malo razgledan človek ve, da ne nacizem, ne komunizem za kristjana in za Cerkev ne predstavljata svobode. Ni potrebno znova in znova ponavljati.

        • Kaj so predmeti konflikta?
          Teharje (več 10 m globoko smetišče) vs. Maribor (nočemo biti skupaj s Hrvati, kot da to ni vse pomešano po celi Sloveniji!).

          Sem za DNK in da svojci lahko pokopljejo svoje v svoje grobove.

  • Franc Zabukošek

    Spoštovani g. Dežman !
    Gre vam zasluga za dejanje odkrivanja morišč in je zaradi tega težko ugovarjati vašemu zagovarjanju prekopa v Maribor. Toda dejstva verodostojnosti za spominjanje zahtevajo tako ugovarjanje in prošnjo za upoštevanje volje ljudi, ki so in so še neposredno prizadeti ob izgubi svojcev, ki so bili zbrani v koncentracijskem taborišču Teharje-Bukovžlak. Prosim vse deležnike, da še enkrat premislijo o smislu ob tem dejanju.

    Izkop človeških ostankov iz Hude jame in pokop ?!!!! Ob 23.avg. 2016, dnevu spomina !!

    Civilna pobuda Teharje muzej genocida in katarze želi opozoriti vse deležnike pri tem opravilu za državljansko dostojanstveno in do žrtev pietetno ter sočutno do svojcev ravnanje, da bo ostal spomin in opomin na to dogajanje, da bi se nikoli več ne ponovilo.
    Morišče v Hudi jami je potrebno izprazniti, človeške ostanke pa pietetno pokopati na zadnjem bivališču- koncentracijskem taborišču Teharje, kjer je spominski park drž. pomena z že veličastnim in nedokončanim spomenikom. Tu je primeren kraj za pokop človeških ostankov, ki ne bodo identificirani in bodo v grobnicah opozarjali: tudi mi smo bili vaši in bomo ostali vaši…..!
    Gojiti spomin na zločin je vrednota, ki preprečuje ponavljanje takih dejanj. Toda to ni dovolj, potrebno je tudi realno ohranjati materialne dokaze o teh dejanjih, da se jih mlajši rodovi lahko zavejo in jih obsojajo.
    Danes je dan EU spomina na žrtve totalitarizma, kar v Sloveniji oblast in volilci niso sprejeli in obsodili lastno nasilje.
    Zaradi tega nimamo vidnega koncentracijskega taborišča žrtev boljševistične oblasti.
    Teharje-Bukovžlak je bilo koncentracijsko taborišče, kjer so zbirali in mučili ljudi pred poboji, odvzemali materam otroke, jih pustili umirati, preživele pa odvažali na Petriček.
    Danes je tu veličasten in nedokončan spomenik v spominskem parku državnega pomena, ki pa ni nič poveden za kaj je vse to.
    Ravno sedaj se vrši kukavičji prekop žrtev iz tega taborišča v Hudi Jami pri Laškem v Maribor.
    To se dogaja mimo volje svojcev in lokalne civilne pobude za muzej genocida in katarze, ki bi opominjal: NIKOLI VEČ KAJ TAKEGA !!??
    Velja se vprašati ali je vse to početje res pietetno do mrtvih in živih ljudi žrtev nasilja ??!!
    Spomin je res močan nad vsem, je edini val, ki se ne razbije in edina luč, ki ne ugasne, toda brez materialnih dokazov zločina, ni opomina za zlo, ki se naj ne dogaja. To je lahko element vzgoje za mir in sožitje ljudi.
    V teh dneh si velja to ogledati in se zamisliti ali smo za mir in dobre odnose med ljudmi ?!!!
    Člani CP Teharje- Bukovžlak MGK:
    Franc Zabukošek, Fanika Vodopivec, Stanko Kračun, Alenka Pustinek in 60 soglasij.

    • Kapodistrias

      Visoko cenim prizadevanja gospoda Dežmana in komisije, vendar so me argumenti CP Teharje popolnoma prepričali. Ne bi pa žrtev razdvajal zaradi nacionalnosti. Kot se tudi oni niso razdvajali v smrtni uri. Tudi identifikacija z DNK ni nujna.
      Prav bi bilo, da CP Teharje, ki najbolje pozna krajevne razmere,bralcem pobliže pojasni možnosti sanacije smetišča oz. odlagališča – ne glede na ceno sanacije, ta absolutno ne sme biti izgovor.
      Pri zelo izčrpnem poročilu g. Dežmana pa me nekaj vendarle moti, namreč na več mestih uporabljena besedna zveza “morišča in grobišča”. Povsod, kjer žrtve niso bile pokopane s poslovitveno slovesnostjo ob prisotnosti svojcev, gre izključno za morišča. Popoln nesmisel je govoriti o “prikritih grobiščih”. Takšnih ni, so lahko samo morišča. Če je takšna sporna dikcija v zakonu, je treba nesmisel odpraviti v zakonu.

  • Sarkazem

    Zelo dobro razumem in podpiram mnenje g Zabukoška in škofovske konference. Pa vendar se mi zdi stališče g Dežmana najbolj razumno. Vsi namreč poznamo v nebo vpijoče ekološke probleme v Celju in okolici in zato je nemogoče pričakovati v bližnji prihodnosti sanacijo smetišča v Teharjih in izgradnjo dostojnega pokopališča in kostnice, kar bi zahtevalo miljone. Dosegli bi le zavlačevanje in zastoj pri reševanju nujnega problema Hude jame in ostalih morišč. Podobno je z DNA. Odvzem in primerjave za tisoče ali desettisoče žrtev bi zahtevalo dodatna sredstva, tudi medicinskega oz. forenzičnega personala ni dovolj in spet bi sledilo zavlačevanje in zastoj, na kar vladajoči režim komaj čaka. Že tako je pravi mali čudež, da se je odprlo okence za reševanje tega problema in vedeti je treba, da se je odprlo le začasno in z veliko težavo. Ob cvetoči komunistični renesansi v Sloveniji je pričakovati, da se bo probleme morišč in pobojev ter pokopov spet čimprej pomedlo pod preprogo.

  • Frančišek

    Najbolj sprejemljivo in win-win Rešitev, kar piše g.Zabukošek.

    Bluziti o smetišču je zavajanje.Kostnica v okviru sedanjih objektov v Parku Teharje je gradbeni objekt par sto m2 in to se da z dobro voljo in pravim namenom narediti takoj!

    MARIBOR JE ZAVAJANJE.
    To je projekt izbrisa Barbara rova Hude jame iz javnega spomina, odstranitev bodočih dogodkov in spominjanja in Sv.maš na kraju Huda jama v max.meri – enako je protivljenje Teharjam kot kraju počitka mučencev!

    Dežman & Co kljub velikim nasprotovanjem rine kot Cerarjev buldožer v Maribor po natančnem načrtu z natančnimi cilji, ki jih ne more opravičiti z ničemer!

    Po izjavi slovenskih škofov tega Ponedeljka je stvar dokončno jasna!

    Naj si zapiše zaviralna Komisija za reševanje “prikritih grobišč” = morišč, klavnic, posiljevalnih, mučilnic slovenskega iluzionističnega boljševizma, da SO SLOVENSKI ŠKOFJE POVEDALI ,KAR JE ZA OPOVEDATI!

    Komisija in g.Dežman, kot polno odgovoren naj takoj konča prevoz naših ljudi (in ne državnih kosti = številk)v Maribor, ker v nasprotnem jih zna nazaj v Hudo jamo voziti na lastne stroške.

    OSTRO PROTESTIRAM PONOVNO IN PONOVNO: TAKOJ USTAVITI TO PROTIČLOVEŠKO, PROTIBOŽJE IN NEDOUMLJIVO DEJANJE KOMISIJE!

    KJE JE PAMET?
    KJE JE ODGOVORNOST?
    KJE JE RAZUM, PO VSEH POZIVIH, KI SE VRSTE DNEVNO ?
    KJE JE HUMANOST?
    KJE JE ČUSTVENA INTELIGENCA?
    KJE USMILJENJE?
    KJE JE KULTURA?
    KJE JE PIETETA?

    Kje je odziv Komisije /g.Dežmana, Leljaka-obeh!/ na Izjavo
    Slovenskih škofov?

    Kje je odziv Komisije na Izjavo Dr.Juhanta ?

    Če noče Komisija slišati niti tega, potem je povedati, da izjava škofov pomeni, da krščanskega pogreba v Mariboru ne more biti in ga ne bo.

    Na tem bomo popolnoma “neobstoječi” svojci vztrajali do konca z vsemi močmi.

    Potem naj Komisija & Dežman & Leljak izvedeta staroslovanski poganski državni pogreb , mi pa bomo še naprej Hudo jamo imeli za Morišče, Pokopališče in za Svetišče Sv.Barbare in tam opravili vse obrede po naši, krščanski veri in postavi, makar s pomočjo papeža Frančiška, prvega rimskega škofa!

    To ,kar se dogaja je več kot kaplja čez rob, to je neverjetna buldožerska aroganca “globoke države” in popolno nespoštovanje, ne Ustave, pač pa Božjih in človečanskih osnovnih pravic !

    Ustavite to norost takoj !


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI