Premiki na afriškem jugu (za rubriko Še pomnite, tovariši?)

Aleš Maver 29.8.2016 6:35
 

juznoafriska republikaJužnoafriška republika kljub svoji velikosti in gospodarskemu pomenu ni ravno država, na katero bi Slovenka in Slovenec velikokrat pomislila. Morda se je kdaj spomnita v povezavi z zlatom, diamanti ali celo z AIDS-om, ki jo je močno prizadel. Zanjo vesta tudi, ker je bila njena nogometna reprezentanca krvnica slovenske leta 2002 in ker so prav tam naši žogobrcarji dosegli doslej edino zmago na največjem nogometnem tekmovanju.

Nekoč je bilo drugače

Nekoč je bilo drugače. Ker je bila Jugoslavija prvoborka neuvrščenosti, se je čutila še posebej povezana z zaradi apartheida zatiranim večinskim temnopoltim prebivalstvom te republike. Že otroci smo poznali imena Nelsona in Winnie Mandela in njunega zlobnega nasprotnika Pietra Willema Bothe. Celo pri matematiki smo reševali naloge z besedilom, kjer so nastopali odstotki temnopoltega prebivalstva in bantustanom namenjenega ozemlja v deželi. Zelo pozorno je slovenski človek spremljal tudi slovo od apartheida v času predsednika de Klerka. Še zdaj se spomnim nepogrešljivega glasu Janeza Čučka v dokumentarcu, predvajanem malo pred prvimi povsem demokratičnimi volitvami leta 1994.

Pozneje je Južnoafriška republika s slovenskega obzorja praktično izginila. Temnopolta večina je končno zasedla večino odločilnih položajev, Mandela je postal predsednik, socialistični Afriški narodni kongres pa daleč največja stranka, za katero je leta 2004 glasovalo kar 70 odstotkov volivcev.

Kazalo je celo, da bo šla Južna Afrika po poti nekaterih drugih držav v soseščini s podobno močno navzočnostjo Evropejcev. Najbolj strašljiv zgled bi seveda bil sosed Zimbabve. Tam so dokaj idiličnemu prehodu k oblasti večine najprej sledili koraki v smer enopartijskega sistema pod vodstvom velikega borca za svobodo Roberta Mugabeja, ki so ga tudi v Jugoslaviji razglašili za vodilnega afriškega humanista, pri čemer se je predvsem bela gospodarska elita hitro zlizala z novimi oblastniki, medtem ko je ostali del manjšine lahko zgolj zapustil državo, tako da jih je od 300.000 belcev na vrhuncu Smithove ere v Zimbabveju ostalo samo kakšnih 40.000. Razlastitev farm v lasti Evropejcev dvajset let po spremembah je resno ogrozila celo zmožnost dežele, da nahrani lastne ljudi.

V Namibiji, nekdanjem južnoafriškem privesku, evropski manjšini, med katero je veliko Nemcev, sicer nihče ni pretirano krivil las, a se je morala sprijazniti z odrinjenostjo na politični rob. Osamosvojiteljska stranka SWAPO je po začetnih porodnih krčih povsem obvladala sceno in za najmočnejšo opozicijsko stranko je nazadnje glasovalo vsega pet odstotkov Namibijcev.

Južnoafriška pot

V Južni Afriki je torej nekaj pokazateljev kazalo, da bi se lahko zgodilo kaj podobnega. Vprašanje zemljiške posesti je enako pereče kot v Zimbabveju (ali Namibiji), le da je belih farmarjev veliko več. Enako kot Zimbabve je deželo sprva zajel eksodus prej vladajočih skupin prebivalstva. V prvih letih po koncu apartheida se je odselila slaba petina od petih milijonov belcev. Uveljavitev tako imenovane afirmativne akcije, ki delovna mesta razdeljuje gleda na pripadnost skupini prebivalstva in spol, je za mnoge Južnoafričane evropskega porekla pomenila soočenje s prej neznano brezposelnostjo. Posebno prizadeti in drugorazredni so se začeli čutiti v apartheidu izrazito privilegirani Afrikanerji (na Slovenskem še vedno bolj znani kot Buri), tvorci specifičnega južnoafriškega sistema rasnega razlikovanja, saj se drugače kot številni potomci britanskih naseljencev štejejo za avtohtone Južnoafričane (nekateri jim zato pravijo kar “belo pleme”), vrhu vsega pa je njihov jezik afrikaans, zanje podobna svetinja kot za nas slovenščina, izgubil precej prestiža in se znašel v izraziti senci angleščine.

Ponovil se je tudi fenomen, da so se nekateri nosilci prejšnjega rasističnega režima razmeroma naglo znašli v vrstah vladajočega Afriškega narodnega kongresa. Njegov član je tudi zadnji predsednik Nacionalne stranke, arhitektke apartheida, ki je bil za nagrado minister za turizem.

Toda drugače kot v Zimbabveju in Namibiji belci, skupaj z mešanci in Indijci, niso izginili s političnega prizorišča. Potem ko je Nacionalna stranka kapitulirala pred Mandelovo, so novo politično domovino večinoma našli v liberalni Demokratski stranki (danes Demokratski zvezi), ki je v stari Južnoafriški republiki nasprotovala apartheidu. Tudi sicer so v ospredje bele politike ob Rtu dobrega upanja prišli skoraj sami glasni aktivisti proti rasnemu razlikovanju. S podporo mešancev, v apartheidu rahlo privilegirane skupine z ozirom na temnopolte, je ena takih voditeljic, Afrikanerka nemških korenin Helen Zille, najprej postala županja Cape Towna, leta 2009 pa premierka Zahodne Kaplandije. Ker se je zavedala, da bo njena stranka dolgoročno nekonkurenčna zgolj kot predstavnica manjšinskih skupin, je poskrbela, da je bil za njenega naslednika na čelu Demokratske zveze izvoljen mladosten pripadnik temnopolte večine.

Prelomne lokalne volitve

Lokalne volitve v iztekajočem se avgustu so dokončno pokazale, da Južnoafriška republika ne le ni na poti v enostrankarsko državo, marveč celo zamenjava oblasti ni več povsem utopična. Demokratski zvezi je namreč uspelo pridobiti precej podpore znatnega dela večine v urbanih okoljih. Svojim trdnjavam v Zahodni Kaplandiji so dodali še mesta županov v pomembnem pristanišču Port Elizabeth, v gospodarski metropoli Johannesburgu in, kar ima še posebej veliko simbolno težo, v Pretoriji, kjer je sedež vlade, in to kljub temu, čeprav je vlada Afriškega narodnega kongresa območje tamkajšnje velike občine znatno razširila z ozemljem z izrazito večino temnopoltega prebivalstva. Prvič bodo demokrati na oblasti tudi v eni od občin v za Afrikanerje posebej pomembni nekdanji Svobodni državi Oranje (danes je to samo Svobodna država). Večino osvojenih županskih položajev bodo zasedali kandidati iz vrst temnopolte večine. Zasuk k slednji je sicer odgnal nekatere najbolj zagnane Afrikanerje, ki so se vrnili k nostalgični Fronti svobode, toda velika večina jih je ostala zvestih demokratom.

Uspeh Demokratske zveze ima sicer lepotno napako. Marsikje, pravzaprav v večini primerov, je postal mogoč zgolj zaradi nenačelne povezave z Borci za ekonomsko svobodo, ki jih je ustanovil nekdanji vodja mladincev Afriškega narodnega kongresa Julius Malema s skrajnega levega krila stranke. Z demokrati je slednjim skupno le nasprotovanje nekdanji matici.

A tudi v Cape Townu je Demokratska zveza svojo pot začela s pisano koalicijo, tokrat pa je sama osvojila dve tretjini glasov.

 
Značke:

1 komentar

  • So časi, ko je kolektiv (mafija) tako močan, da izobraženi, svobodni ljudje ne morejo v nadzorovane medije s svojimi idejami drugače kot da napišejo zgodovinski roman, ZF ali opišejo razmere v (za kolektiv) neznani državi na drugem koncu Zemlje.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI