J. Letnar Černič za Slovenski čas: Sodba kot očiščevalni ukrep

Časnik 29.8.2016 0:03
 

Dr. Jerneja Letnarja Černiča, pravnika, predavatelja, publicista, bralci Slovenskega časa poznajo kot rednega sodelavca, ki se v svojih prispevkih pogosto dotika odprtih vprašanj vzpostavljanja tranzicijske pravičnosti. Vpet pa ni le v slovensko dogajanje, temveč sodeluje tudi pri mednarodnih pobudah, kot je recimo projekt Justice 2.0, ki je nastal v okviru Platforme evropskega spomina in vesti in si prizadeva najti poti za kazenskopravno obravnavo nezastarljivih komunističnih hudodelstev. V središču njegovega prizadevanja pa je vodilo, da je človekovo dostojanstvo vrednota, ki ni in ne sme biti odvisna od ideološke ali politične strani, ki ji posameznik pripada. Marsikdo pri nas ima s tem še vedno velike težave …

Bralci bodo ta pogovor brali neposredno po 23. avgustu, dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Kako sami vidite pomen tega spominskega dneva?

Dan spomina simbolizira vse trpljenje in odrekanje tako žrtev kot njihovih svojcev, ki so toliko trpeli zaradi vseh treh totalitarnih režimov. Hkrati pa simbolično izraža prelom s temi totalitarnimi režimi ter daje upanje in nasvet za prihodnje, da se kaj takega ne bi več nikoli zgodilo. Po mojem prepričanju ta praznik ne bi smel biti le bolj ali manj neformalne narave, kakršno ima ta čas kljub sklepu vlade iz avgusta 2012, da se tudi v Sloveniji 23. avgust obeležuje kot poseben spominski dan. Mislim, da bi to moral biti državni praznik, ne nujno dela prost dan, s spominsko slovesnostjo, ki bi se je udeležili predsedniki vseh treh vej oblasti. Ključno pa je, da se dan spomina preko resničnih in tragičnih zgodb približa mlajšim generacijam.

Pobudo za ta spominski dan je dala Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je aprila 2009 sprejel Evropski parlament, tudi z glasovi slovenskih poslancev. S to resolucijo se je naša država po volji levosredinske parlamentarne večine le seznanila in je ni scela posvojila. Ali nam to kaj pove o slovenski družbi in njeni poti vzpostavljanja tranzicijske pravičnosti?

To nam pove, da del slovenske družbe ali pa vsaj del slovenskega političnega spektruma še ni ponotranjil vrednot, na katerih temelji slovenska država. Če se spomnite: temeljna ustavna listina o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije med drugim govori o tem, da je Slovenija kakovostno drugačna država od prejšnje, v kateri so se sistematično kršile človekove pravice. Dejstvo, da več kot polovica državnega zbora ni podprla resolucije Evropskega parlamenta, vidim kot znamenje, da tega preloma niso sprejeli za svojega. To je lahko zelo nevarno za prihodnost. Priče smo razraščanju populizmov tako na skrajno levi kot na skrajno desni strani. Nisem čisto prepričan, da se kaj že videnega v preteklosti ne more več ponoviti. Zato je zelo zaskrbljujoče, da vrednote, kot so človekovo dostojanstvo, varovanje človekovih pravic, pravna država, preglednost, odgovornost, niso še scela ponotranjenje v slovenski družbi. Prav zaradi vrednote človekovega dostojanstva se moramo vseh žrtev totalitarizmov spominjati ne glede na stran, na kateri so padli, ne glede na njihovo svetovnonazorsko pripadnost. Človekovo dostojanstvo ni odvisno od svetovnonazorske pripadnosti!

Resolucija Evropskega parlamenta je med drugim pozvala tudi k vzpostavitvi Platforme evropskega spomina in vesti kot organizacijske strukture, ki bi si sistematično prizadevala za ozaveščanje javnosti o zločinih vseh totalitarizmov, morda še posebej prezrtih zločinov komunizma. Ta platforma je dejansko zaživela leta 2011, njen ustanovni član pa je tudi slovenski Študijski center za narodno spravo. Najin namen ni, da bi se dotaknila vseh ravni delovanja platforme, temveč predvsem pobude Justice 2.0, pri kateri od junija 2012 sodelujete kot član pravniške svetovalne ekipe. Kaj je cilj te pobude?

Cilj projekta je raziskava možnosti za pregon še živih domnevnih storilcev hudodelstev v času totalitarnih režimov v nekdanjih državah komunističnega bloka – predvsem v tistih državah, kjer domače pravosodje, tožilstvo in sodstvo ni bilo pripravljeno ali sposobno začeti pregona zoper te domnevne storilce bodisi zaradi pomanjkanja dokazov in ostanka starih struktur v sodstvu, ki preprečujejo, da bi pravica do poštenega sojenja zaživela v polni meri.

Ali to pomeni, da so v nekaterih nekdanjih komunističnih državah doslej vendarle bolj sistematično sodno procesirali storilce hudodelstev?

Pregonov domnevnih storilcev hudodelstev v času komunističnega režima je bilo v Vzhodni in Srednji Evropi kar nekaj. Predvsem v baltskih državah so preganjali več nekdanjih sovjetskih partizanov, ki so bili odgovorni za genocid in hudodelstva zoper človečnost. Po svoje bizarno je bilo, da so se nekateri izmed njih po pravnomočni obsodbi na zaporno kazen pritožili na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), češ da so jim bile kršene človekove pravice zaradi domnevne uporabe zakonodaje za nazaj, torej z retroaktivnim učinkom. Poleg baltskih držav je bilo nekaj postopkov izvedenih na Poljskem, Nemčiji, v zadnjih letih tudi v Romuniji … Potem pa se seznam že skoraj izčrpa.

Tudi v Sloveniji se zdi, da je ta vlak pregona komunističnih hudodelstev že odpeljal, vsaj s smrtjo »majorja Mitje« …

To je res prevladujoče stališče v slovenski družbi, a sam se z njim ne morem strinjati. Mogoče je za takšno stališče v veliki meri kriva pasivnost, ki izvira iz neobveščenosti: ljudje večinoma sploh ne vedo, da je še vedno mogoče vlagati kazenske ovadbe, odškodninske tožbe, pritožbe na ESČP ne samo zoper domnevne storilce, torej tiste, ki naj bi bili domnevno odgovorni za komunistična hudodelstva, temveč tudi zoper Republiko Slovenijo, ker ni odkrivala in preiskovala teh hudodelstev, ker sploh ni začenjala teh postopkov. Sodna praksa ESČP državam nalaga pozitivno obveznost, da preiskujejo, raziščejo in začnejo sodni pregon zaradi kršitev evropske konvencije o človekovih pravicah. Glede povojnih pobojev pri nas lahko uporabimo 2. člen te konvencije, ki govori o pravici do življenja. Še enkrat: Slovenija ima pozitivno obveznost, da te stvari razišče, res pa je, da so bili ljudje doslej pri pozivanju države k uresničevanju te obveznosti zelo pasivni. Doslej po mojem vedenju ni še nihče pri ESČP vložil pritožbe glede tega vprašanja.

Pa vendar: imamo kriminalistično akcijo Sprava, ki naj bi se posvečala preiskovanju komunističnih hudodelstev, a zaradi pomanjkanja dokazov, ki bi nesporno povezali žrtve in storilce, ni mogla pripeljati do obtožb in obsodb. Morda je tudi zaradi takih dejstev »v zraku« še več apatije?

Morda. Sam imam drugačno mnenje. Razlog za apatijo je prej kot v neuspešnosti v pasivnosti slovenskih organov pregona – pasivnosti tako kriminalistične policije kot državnega tožilstva, pa tudi sodišč. Prej ste omenili primer Ribičič, v katerem je bil sicer sprožen kazenski postopek, a brez epiloga. Državni tožilec je po mojem mnenju popolnoma napačno kvalificiral kaznivo dejanje, ki naj bi ga pokojni Ribičič storil: namesto da bi ga preganjal zaradi hudodelstva zoper človečnost, ki ga je veliko laže dokazati in je lažja tudi pravna kvalifikacija, ga je obtožil genocida, kar je izjemno težko dokazati. V svetu je bilo le okoli 20 uspešnih postopkov proti hudodelstvu genocida. Skratka: skupek različnih elementov je odgovor na vprašanje, zakaj se v Sloveniji pri kazenskopravni obsodbi komunističnih hudodelstev ne premaknemo z mrtve točke.

Na nacionalni ravni torej nismo kaj dosti storili, projekt Justice 2.0 pa išče poti za vzpostavitev mednarodnega pravnega telesa, ki bi se ukvarjalo s komunističnimi hudodelstvi.

Res je, v temelju je ideja o ustanovitvi nekega nadnacionalnega organa, bodisi nadnacionalnega tožilskega organa oziroma preiskovalne komisije ali morda mednarodnega sodišča. A za ustanovitev mednarodnega sodišča je potrebno soglasje držav, večinoma pa lahko taka sodišča preganjajo samo tista dejanja, ki so bila storjena od dneva njihove ustanovitve, ne pa za nazaj. Tako vsaj velja za mednarodno kazensko sodišče v Haagu. Bolj verjetno je zato, da bodo šla nadaljnja prizadevanja v smeri nadnacionalnega preiskovalnega tožilskega telesa, ki bi nato pri nacionalnih sodiščih sprožalo postopke zoper domnevne storilce komunističnih hudodelstev.

Kako daleč ste pri teh prizadevanjih? Ali že lahko govorimo o kakšnih konkretnih primerih?

Naša skupina je v zadnjih letih identificirala nekaj t. i. študijskih primerov. Začeli smo s Češko in Slovaško. Zbrali smo dokaze glede domnevne odgovornosti nekdanjega vodstva češkoslovaške komunistične partije za uboje prebežnikov na meji – zgodba, ki jo lahko mirno primerjamo s slovensko situacijo – pa tudi za odgovornost bolgarske komunistične partije za prisilni izgon Turkov leta 1989. Je pa naša skupina v zadnjem času prejela nekaj primerov tudi iz Poljske, Slovenije …

Slovenije?

Da, a o tem je ta čas morda še preuranjeno govoriti o vsebinskih podrobnostih.

Ali je morda ta primer odziv na vaš poziv, izrečen na posvetu v državnem svetu, kjer je bila maja letos slovenski javnosti predstavljena pobuda Justice 2.0? Takrat ste ljudi izrecno pozvali, naj vam prijavljajo primere komunističnih hudodelstev.

Tudi … Moram pa priznati, da sem bil kar malce razočaran, ker po tem javnem pozivu vendarle ni bilo skoraj nič odziva. Večjo odzivnost najbrž pričakujejo tudi pri Študijskem centru za narodno spravo, ker že več let sistematično zbirajo pričevanja žrtev komunističnih hudodelstev. Kot da ljudje ne želijo govoriti o tem, kot da so nekako zaprli to poglavje svojega življenja ali življenja svoje družine in ga ne želijo več odpirati.

Pogovarjal se je Bogomir Štefanič. Več lahko preberete na druzina.si.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI