Izmikanje vsakemu konfliktu

Zoran Milivojević 27.8.2016 0:48
 
Foto: Flickr.

Foto: Flickr.

Za razliko od ljudi, ki v konfliktnih situacijah naredijo eno skrajnost, tako da od drugih zahtevajo, da jim znova in znova zadovoljujejo in izpolnjujejo vsako njihovo željo, obstajajo tudi ljudje druge skrajnosti, ki se ob vsakem konfliktu umaknejo in popuščajo drugi strani. Družbeno okolje prve skrajneže doživlja kot »okorneže« in »težake«, druge pa kot »zelo fine, prijetne« in »izjemno ljubeznive« ljudi.

Ljudje, ki venomer zadušijo svojo željo pred željami drugih, imajo nizko kvaliteto življenja.

Obstajata dva glavna razloga, zaradi katerih se nekdo izogiba in umika v konfliktu. Prvi je, kadar je nekdo prepričan, da bi ga v primeru, da se zoperstavi nasprotnim pričakovanjem in željam drugih, ti drugi zavrgli. Oseba misli: če se zoperstavim drugim, me bodo oni zavrgli in ostal bom povsem sam. In tako ta oseba stalno duši in potiska dol svoje lastne želje z namenom, da bi ugajala drugim in bila sprejeta.

Tako obnašanje v konfliktih je v največjem številu primerov naučeno v otroštvu, doma. Starši so otrokove poskuse, da se izogiba ali zoperstavi starševskim zahtevam, »kaznovali« z ignoriranjem, grožnjo zavrnitve ali pa so ga etiketirali kot slabo osebo. Za pravilen razvoj otroka je pomembno, da starši dovoljujejo spopade svojih in otrokovih želja in da otrokovo zavračanje nekaterih njihovih želja ne tolmačijo kot negacijo ljubezni, nehvaležnost ali nesramnost. Čeprav mora otrok poslušati starše v številnih stvareh, mu mora biti vseeno dovoljeno, da v nekaterih stvareh lahko njihove želje zavrne brez posledic.

Drugi glavni razlog za izmikanje vsakemu konfliktu je to, da oseba, ki se izmika misli, da bi s svojo zavrnitvijo tuje želje »užalila«, »ranila« drugega, zaradi česar bi drugi bil žalosten in čemeren, ona pa bi bila kriva za tako njegovo čustveno stanje. V konfliktni situaciji oseba izbira: ali bom zadovoljila svojo željo in bom tako trpela krivdo za nastalo tujo bolečino in trpljenje ali pa bom popustila drugemu z namenom, da ne bi čutila občutka krivde.

Tak mehanizem je zelo pogost pri tistih odraslih, ki so v otroštvu bili predmet čustvenega izsiljevanja: »Če ne narediš tega in tega, bo mamica postala zelo žalostna!« Ko nekdo enkrat osvoji tak mehanizem, ga bo uporabljal tudi kasneje v življenju in ga bo prenašal na vse ostale ljudi, ne samo npr. na mamico.

Na začetku se majhen otrok ne zaveda svojih emocionalnih posledic, ki jih ima njegovo obnašanje na druge ljudi. Otrok šele kasneje odkriva, da imajo tudi drugi ljudje čustva in da se odzivajo s prijetnostjo ali neprijetnostjo na njegove postopke in izjave. Šele po tej fazi lahko otrok razvija sposobnost sočustvovanja, sočutja, pomilovanja in usmiljenja. V naslednji razvojni fazi otrok ne gleda več na čustva drugih ljudi, temveč samo, ali je on imel prav ali ni imel prav nekaj narediti. Tako otrok takrat začne čutiti občutek krivde v primerih, da on ni imel prav ali pa če so se drugi slabo počutili zaradi njegovega dejanja ali besed. Če pa so ga starši stalno »čustveno izsiljevali«, se otrok nauči samo spremljati čustva drugih ljudi (ne pa pravilnost svojih dejanj), jih pozorno zaznavati z namenom, da ne bi bil nikdar kriv za konflikt.

Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.

 
Značke:

2 komentarja

  • Spet otroštvo, kaj vse nam prinesejo nerazrešeni konflikti v družini.
    Koliko nepotrebnega trpljenja za celo življenje.

    • Bog ve,Amelie…resnično je težko sejati in dajati naprej tisto,česar človek pravzaprav ni prejel…a morda tudi takšni dolgo nerazrešeni notranji konflikti naposled le obrodijo nepričakovano? kakšen dober sad-morda pičel pa vendar aromatično sladek-tak za žlahtno ledeno vino npr.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI