U. Hrast, Radio Ognjišče: Mož beseda in njegova šola

Časnik 26.8.2016 8:31
 

Judo šola gospoda Marjana Fábjana ni velika, je pa nadvse uspešna. Zrasla je na deželi, pri Lopati. Ne v prestolnici. Njeni učenci dosegajo in presegajo svetovni sloves. Glavni učitelj deluje na videz špartansko, brezčutno, deležen je celo kritike, kako strog da je. Ta šola se je izkazala za dušo slovenskega olimpizma zadnjih iger. Kot je (bila) duša Osilnice njena osnovna šola, ki jo zdaj zapirajo. Ni čudno, da se ostareli prebivalci te obmejne občine odločno upirajo.

Slovenski olimpijski dosežki še vedno odmevajo. Ob prihodu domov jih je s častno potezo podkrepil še najtrofejnejši slovenski trener Marjan Fabjan. Takoj po vrnitvi v domovino se je lotil izpolnjevanja obljube, ki jo je bil dal pred odhodom v Rio, da bo šel peš iz Lopate na Brezje, če bo Ana Velenšek s poškodovanim kolenom osvojila medaljo. In je šel. Še preden je olimpijski ogenj ugasnil. Mož beseda. Takih je na vodilnih položajih le peščica. Judoisti pridejo navsezgodaj v klub in delo se menda začne s čiščenjem površin. Brez telefonov, kaj šele drugih naprav. Ko pa njegove varovanke dobesedno jemljejo dih sotekmovalkam na tatamiju in z največjih tekmovanj redno prinašajo odličja, celo on pokaže čustva. Slovenija pa je na nogah in skače od veselja.

Fabjan, ki je najzaslužnejši, da je judo leta 2016 postal najuspešnejši olimpijski šport v samostojni Sloveniji, je že ob predhodnih medaljah storil nekaj nenavadnega, posebnega, zgodovinskega. Ko je Urška Žolnir leta 2004 dobila prvo slovensko medaljo v judu, je doma postavil športni muzej, v katerem so na ogled kimona in kopije olimpijskih medalj svojih varovank. V času iger v Pekingu 2008 je v čast Luciji Polavder usposobil telovadnico na Ostrožnem, po olimpijski zmagi Žolnirjeve v Londonu pa je kupil eno najbolj tipičnih londonskih posebnosti – rdeč dvonadstropni avtobus, ki je zdaj razstavljen ob telovadnici športnega centra Sankaku. Veste, kaj je Fabi, kot ga kličejo, zapisal v povabilu mladim k vpisu v njegovo šolo? »Pridruži se nam! Če si pripravljen verjeti in videti (saj veš, da moraš za to gledati s srcem kot Mali princ), potem je to zate zmagoslavna zgodba.«

Vsakodnevni napori, trdo delo, vsakodnevna odrekanja zaradi treninga. Njegovi učenci, ko gledaš in poslušaš Trstenjakovo in Velenškovo, so to sprejeli kot nekaj samoumevnega. Prva celo priznava, da je zaradi juda boljša oseba. Dekletoma z obraza bereš, kako resni in predani sta, kako 200 % zaupata načrtu, ki ga ima z njima trener. Mimogrede se mi poraja – če bi mi, kristjani, 200 % zaupali našemu Učitelju in njegovemu načrtu, ki ga ima z nami, kaj bi bilo? Pa naj se vrnem k Fabijevi judo šoli, ki je sinonim za kakovost. Njegovi tekmovalci so nehote, pred praktično vsako tekmo, v vlogi favoritov. Ne le tisti izkušeni, z dolgoletnim pedigrejem na judo sceni, tudi tisti, ki šele prihajajo. In, ko Japonci priznavajo, da je Fabi bolj japonski od Japoncev, kjer se je športna disciplina rodila, potem je jasno zakaj vsakdo, ki prestopi klubski prag, na ramena naloži nahrbtnik potencialnega šampiona. Red in disciplina prinašata rezultate. Brez te šole, kaj bi bilo brez te šole?

Če povlečem vzporednico s šolo v Osilnici in mnogimi podružnicami, pred katerimi je podobna usoda, povsem razumem tamkajšnje ljudi. Hudo je, ko zaprejo šolo. Pravijo, da takrat začne kraj res izumirati. Žal je tako tudi v tej majhni občini z nekaj več kot 300 dušami v dolini zgornjega toka Kolpe in Čabranke. Duša je edino, kar je tem krajem ob Kolpi še ostalo. Razvoj in delovna mesta ter priložnosti so jih namreč na daleč obšle. Kot tudi državne vzpodbude.

In če kraju vzameš še šolo, mu vzameš prihodnost. Pa naj OŠ obiskujeta 2 ali 200 otrok. Njihova pravica je, da se šolajo v matični občini, v domačem kraju in ne da se šestletni otroci vozijo vsak dan 30 kilometrov daleč. Velika verjetnost je, da bodo starši otroke prepisali v le kilometer oddaljeno šolo na Hrvaškem.

Več lahko preberete na radio.ognjisce.si.

 
Značke:

2 komentarja

  • Vincencij

    Dovolj je 100% zaupanje v Božjo previdnost !
    ……………………………………..

    Anselm Grün; TI SI MOJ ANGEL, Ognjišče 2013

    Knjigi je dodan prispevek Antona Strleta, ki nam predstavi utemeljenost češčenja angelov kot tudi nauke Svetega pisma in cerkvenega izročila o nebeških poslancih.
    ……………………………………..

    Na priprošnjo
    blaženega Antona Martina Slomška si želim,
    da tudi v naši cerkvi pri Sv. Duhu v Celju pridobimo
    upodobljenega angela (v obliki slike ali kipa).
    Amen.

    Če nam bo uspelo, bomo lahko rekli, da je to bil čudež, ki je potreben za razglasitev Slomška za svetnika.

  • Z Bogom prični delo,
    da bo dober tek imelo!
    (stara slovenska ljudska modrost)


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI