Menihi in njihovi ferrariji

Martin Lisec 26.8.2016 8:30
 
Foto: Janez Mihovec.

Foto: Janez Mihovec.

Pred skoraj desetimi leti je izšla pri Mohorjevi založbi v Celovcu knjiga avstrijskega publicista Heinza Nuβbaumerja, Menih v meni. Avtor je bil med drugim tudi deset let predstavnik za stike z javnostjo dveh avstrijskih zveznih predsednikov. Zaradi intenzivnega ritma življenja in predvsem zato, da bi se odmaknil od nenehnega komunikacijskega prepiha, kateremu je bil izpostavljen kot PR avstrijske vlade, se je začel zatekati v samostan na goro Atos. Najprej zaradi radovednosti, potem zaradi bega v mir in samoto – zunanjo in notranjo –, na koncu zaradi hrepenenja po „drugačnem svetu“, v katerem je našel neprecenljiv zaklad življenjskih izkušenj za spoprijemanje z realnostjo vsakdanjega življenja. V knjigi so objavljena avtorjeva razmišljanja o modrosti, smrti, zlu, skupnosti, tišini, molitvi, sedanjosti … Brez pompoznosti, a z veliko iskrenostjo zapisane misli, ki so se mu porodile med bivanjem na gori.

Poletje je čas tudi za lahkotnejše branje. Že pred nekaj leti mi je prijateljica podarila knjigo Robina S. Sharma, Menih, ki je prodal svojega ferrarija, rekoč: „To moraš prebrati!“ Knjiga je vsa ta leta ležala na polici, no, to poletje pa sem jo vzel s seboj na morje. Lotil sem se je na plaži – očitno za plažno branje, kot je na Časniku pred nekaj dnevi zapisal Žiga Turk. Po prebranih 30 straneh sem jo odložil – preprosto me ni pritegnila. Zgodba poskuša biti nabita z življenjskimi nauki v slogu Coehla, toda za moj okus je veliko manj sočna, sporočilna in (mestoma zelo) preveč enoplastna. A knjigo sem čez dva dneva spet vzel v roke: odločil sem se, da jo bom prebral do konca – ne zaradi njene notranje privlačnosti, s katero bi me pritegnila, ampak zato, da bi ugotovil – če mi bo dano – zakaj je (postala) bestseller.

Princip knjige Robina S. Sharma je v jedru podoben kot v knjigi Menih v meni, samo da nastopa tokrat v glavni vlogi nadvse uspešen in bogat odvetnik Julijan, ki potem, ko je v svojem poklicu že dosegel vso slavo in prestiž in ko ga je na višku njegove moči pokosil infarkt, proda svojega ferrarija – zunanji simbol njegove notranje spremembe – in odide pod Himalajsko gorovje iskat skrivnostno skupnost menihov, o kateri se je sicer govorilo, da obstaja, a za katero ni nihče točno vedel, kje je. Najde jo – v tem delu se mi je zdela pripoved res pretirano „preprosta“ – in v treh tednih izpije od menihov vso modrost sveta in življenja. Da, trije tedni za temeljna spoznanja in trajne življenjske spremembe!

V knjigi je nanizanih veliko zanimivih misli: o življenju, smislu, tegobah in nelogičnostih sodobnega časa, o strahu, vrlinah, korakih za doseganje zastavljenih ciljev, o samoti, meditaciji, prehrani, (samo)disciplini, trpljenju … Številne izmed njih bi preprosto podpisal. A bolj kot posamezne misli so zame zanimiva nekatera druga dejstva. Zakaj knjiga, ki konec koncev – po mojem mnenju – ne pove ničesar novega, ampak samo povzema in v neki (navidezno) nov sistem zloži modrosti, ki so stare kot človeštvo, postane prodajna uspešnica? Kaj je v njej, da tako pritegne sodobne ljudi, da jo množično kupujejo in iz nje naredijo – bestseller? Odgovorov je verjetno več, nanizal pa bom samo nekaj utrinkov, ki povedo marsikaj o eksistencialni prikrajšanosti sodobnega človeka.

Skrivnostnost

Celotna pripoved temelji na izkušnji „magičnega srečanja z modreci Šivane“. Štiri ključne besede, ki dajo zgodbi po eni strani pridih eliksirja modrosti in po drugi verodostojnost: magičnost, srečanje, modreci, Šivana.

Ljudje v sodobnem svetu zagotovo izgubljamo občutek za skrivnostno, kajti paradigma današnjega življenja je, da mora biti vse razkrito, vidno, prikazano, dokazano, utemeljeno, pojasnjeno. V jedru besede „skrivnosten“ je beseda „skrit“. Zelo banalno, a hkrati kruto resnično dejstvo sodobnega življenja je: kot po pravilu vse tisto, kar bi želeli, da bi ostalo „skri(vnos)t(n)o“, navadno zabeležijo kamere in pametni telefoni, in potem se vse, kar „počnemo na skritem“, dobesedno „pri belem dnevu oznanja na stolpih“ družbenih omrežij in elektronskih medijev … Toda po drugi strani prav skrivnostnost sodobnega človeka neskončno privlači.

Skupnost

Bogati odvetnik je prejel srž življenjskih modrosti in naukov v skupnosti menihov. Skupnost je življenjske nauke negovala, razvijala, živela po njih mnogo stoletij, zato ima to učenje vnaprejšnjo verodostojnost, preprosto je vredno zaupanja: nakov ni potrebno preverjati; bog ne daj, da bi človek o njih dvomil.

Danes smo pred paradoksom: sodobni človek, ki v nekaterih stvareh do onemoglosti prisega na razum in individualizem, pri drugih z neverjetno lahkoto veruje v (sodobne) dogme. Še več: kljub bolestni zaverovanosti v individualizem in kljub nemoči, da bi vzpostavil in predvsem ohranil skupnost, je le-ta za sodobnega človeka še vedno nekaj, kar mu zbuja občutke varnosti in zaupanja. Skupnost je mati, mati je dom, doma je lahko človek – tudi, če je po svojem filozofskem prepričanju, eksistencialnem občutju ali pragmatičnem lagodju vsakdanjega življenja še tak individualist – resnično to, kar čuti, da mora biti ali da bi lahko bil. Z drugimi besedami, individualnost se v resnici lahko v polnosti razvije samo znotraj skupnosti.

Vrednote

Knjiga ponuja kup naukov – bolje: receptov –, kako živeti, kako ravnati, kako ohranjati samodisciplino, kako so pomembni molitev, tišina, preprostost, vztrajnost na poti do doseganja ciljev … Govori o stvareh, ki so ljudem, ki so iz knjige naredili bestseller, očitno nove, nekaj, za kar še niso slišali ali pa so (mogoče nekoč že) slišali, a so v vrtincih življenja na to pozabili. Vsi ti bolj ali manj preprosti nauki temeljijo na vrednotah, teh istih vrednotah, na katerih je pravzaprav že stoletja utemeljena zahodna krščanska civilizacija. Toda te vrednote je težko prepoznati v humusu, iz katerega smo zrastli (in rastemo?), a če so predstavljene v drugačni preobleki, jih brez težav sprejmemo. Vrednota je nekaj, kar ima vrednost, nekaj, kar je vredno samo po sebi. Vrednote so kompas, luč, ki privlači, čeprav jim v sodobnem času ljudje (več) ne sledimo.

Poslanstvo

Odvetnik Julijan večkrat omeni, kako so mu menihi poudarili, da nauki, ki jih je prejel, niso samo zanj, ampak da mora o njih govoriti tudi drugim, da je zdaj to njegovo poslanstvo. In on se tega resno loti – vse, kar je prejel v skupnosti, izvemo pravzaprav iz njegovega pripovedovanja prijatelju Johnu. Vse mu pove v eni noči. Tudi njemu večkrat omeni, da ta nauk ni samo zanj, ampak da ga mora tudi on širiti. Ko dandanes ljudi kaj prepriča, jim tega ni težko „oznanjati“ naprej. Saj poznamo nekatere, ki z veliko vnemo spodbujajo sodobnike, naj se odločijo za zdravo prehrano, zdrav življenjski slog ali preprosto za kakšno serijo „najboljših“ izdelkov, ki se prodajajo v sistemih mrežnega marketinga …

Skrivnostnost. Skupnost. Vrednote. Poslanstvo. Kot da bi imele vse te štiri resničnosti vonj po izgubljenem raju …
Knjigi govorita sicer o dveh uspešnih moških, ki pa sta v marsičem prototip slehernikov sodobnega časa. Ob teh štirih besedah – bolje, resničnostih –, ki so vogelni kamni našega življenja, se odpira veliko razmislekov: o naši družbeni stvarnosti, o naši cerkveni stvarnosti, o naši družinski stvarnosti, o naši identiteti. Resničnosti, ki so nam od nekod še znane, resničnosti, ki so še med nami, a ki jih ne znamo občutiti, izraziti, posredovati. Ko nam jih kdo približa na drugačen način, okleščene tradicije, krščanstva, narodove izkušnje, zazvenijo kot pravo razodetje.
Za tak razmislek (in potem delovanje) je nujno potrebna tišina, kajti v tišini imamo priložnost, da se izostri pogled na „čisto običajno norost“ našega vsakdanjega življenja, kot pravi Heinz Nuβbaumer.

 
Značke:

16 komentarjev

  • Ne vem zakaj je tako močna nabijanje s strani duhovnikov, bivših redovnikov in krščanskih laikov proti individualnosti, individualizmu. Mene to moti. Morda ne poznam filozofije dovolj in je lahko kaka veja, ki zagovarja brutalni egoizem in da individualizem pomeni ćrtanje skupnosti, družbe, odnosov – kar je seveda bolno.

    Če pogledamo zgodovinsko, je ravno krščanstvo omogočalo razvoj človekove osebnosti, svobodo odločanja, vest itd. Krščanstvo je ena redkih religij, ki je omogočala puščavništvo, meništvo ( Atos, Egipt, starci). Iz krščanstva se je širilo in razvijalo znanje, znanost, tehnologije, svobodni trg, podjetnost.

    Če pogledamo čas, pa je avtoritarna klika v Cerkvi zadnjih 500 let na oblasti. Razvija kolektivizem. Izkrivljeno podrejenost. Najmanj 1600 let pa tudi izkrivljeno podrejenost žensk. Iz tega humusa rastejo skrajni upori, komunizem, ateizem, antiteizem , feminizem, ki si velik del odgovornosti lahko sicer pripišejo sebi za zlo, ki ga povzročajo.

    Samota, puščava je nujna, da človek lahko razvije globlji odnos z Bogom, da iz te ljubezni, iz tega odnosa razvije svojo osebnost. Ker pa človek živi z ljudmi, pa oblikuje skupnost in je tudi oblikovan iz skupnosti.

    New age duhovnost in samozdravilni priročniki pa so več ali manj pogrošni kič. Za tiste, ki niso nikoli imeli vere, niti vere in smisla ne iščejo.

    • Zdravko

      Dobro bi bilo, če bi argumentiral to avtoritarnost in izkrivljenost. V čem je ta zahtevana podrejenost izkrivljena. Celo ženske omenjaš.
      Celo 500 ali 1500 let naj bi bilo tako.

      • Nisem profesionalec in si gradim svoj referenčni okvir, ko prebiram dela in se pogovarjam, tako , da ti citatov nimam za ponuditi , niti linkov.

        Je pa temeljna razlika med nama, jaz sem z veliko racionalnostjo in dvomom pri 18ih počasi vstopal v katoliško vero. Sem zelo skeptičen do ljudi, do skupin, do sekt, do manipulacije, pa naj bo politična ali religiozno ideološka ali filozofska. Torej jaz Cerkve in krščanskih duhovnikov in vernikov ne idealiziram. Sem kritičen do njih. Kar je dobro pohvalim, kar je slabo graja. Kar meni ni jasno odpiram, trkam, iščem, da bi se mi odprlo.

        ” O nespamentna in počasnega mišljenja” je Jezus rekel dvema svojima trdima učencema, ki po letih njegovega učenja in dejanskih napovedih nista mogla dojeti njegove nauka zaradi trdosrčnosti, ki zasenči tudi razum.

        • Zdravko

          Sploh me ne zanimajo neki linki ali citati. Tvoje mnenje me zanima. Postavil si tezo. Hudo tezo. Zanima me zakaj, odkod?

  • Če pogledam na družbo zadnjih nekaj stoletij, je prišlo do razvoja individualnosti ne samo v Cerkvi, temveč predvsem zunaj Cerkve. Hkrati pa družba še nikdar ni bila tako kolektivistična in posredno avtoritarna. Še nikoli ni bilo toliko nesmiselnih in velikih vojn , revolucij in genocidov. Večraj sem gledal dokumentarec o Holodomoru in je strašno, ker nič ne kaže, da bo kaj boljše, kvečjemo še slabše.

    Ljudje cepajo množično na vabo kolektiva in države, podržavljanja, na vrhu pa po negativni selekciji plezajo najbolj brutalni psihopati, Stalini. Ki z ljudmi, družbo delajo kot z gnojem, sploh v kritičnih situacijah, recimo ko se spopadajao med sabo ali ko delajo družbene eksperimente.

    Zato bi Cerkev ( tako kot nekoč, tako kot jezuiti) nujno morala spodbujati individualnost, svobodo, gradnjo skupnosti. Ne pa kolektive, ki služijo mafijskim psihopatom, ne pa sekte, kjer vsakega, ki odstopa, kloni kaznujejo, ker ne razmišlja ISTO. Tu vidim isto nevarnost v Cerkvi kot je v družbi, da tudi v Cerkvi prevladajo ( če že niso zdavnaj) mafijski klani, desni in levi mafijski kolektivi. Če to drži, je Hudič Cerkev uničil.

    • Tebi manjka temeljni uvid v distinkcijo med brezosebnim pripadanjem kolektivu v imenu “višjih” ciljev in pa gradnjo krščanske občestvenosti, skupnosti, kjer je v ospredju oseba, vsaka svoja in enkratna in utemeljena v Božji podobi. Razlika je več kot bistvena, je usodna.

      Individualizem je pa bližnjica v odtujitev, samozagledanost, egoizem, hedonizem. Brezčutnost, neodgovornost do drugih ljudi in do stvarstva. Na koncu je destruktiven in dekadenten, neizpolnjujoč in neosrečujoč.

      • Ravno o tej razliki pišem, ker imam uvid.
        Socialistom tega uvida ni dano videti, ker enačijo kolektiv klonov, sužnjev države s skupnostjo.
        Ali cerkveno občestvo z ubogljivimi ovcami, ki pred župniki prijazno in hlapčevsko kimajo, za hrbtom pa vse sorte govorijo in delajo.

        Seveda imam lahko kaj narobe ali nepopolno, a ravno z dialogom iščem in se učim.

        Kaj pomeni individualno vs. kolektivno si preberi od Roka Novaka v Financah? Kjer piše isto kot jaz v komentarjih, ko ga je Primiceva “desna” socialistična klika napadla zaradi komentarja. Večina ne vidi individualnost tako “cerkveno” kot ti. Jaz s tvojim pogledom nimam problema, problem je, ker si ti individualnost kot besedo razlagaš demonsko.

        • Pavel, kot že nekaj časa spremljam, so tvoji dialogi bolj monologi.

        • Zdravko

          Rok ima težave, ker slabo pozna meje svoje pameti. In potem nasprotuje tudi v stvareh, za katere bi lahko preprosto ugotovil, da se ga ne tičejo, ali da mu je vseeno in odstopil od nasprotovanja. Če sam nima boljšega ali vsaj drugačnega stališča. Na koncu je pa napaden, ker mu nekdo želi dopovedati naj utihne, če ga ne briga!

        • Kaj pa si predstavljaš pod individualnost po “cerkveno” ?

        • Roka Novaka vidim kot ambicioznega rosno mladega človeka, ki na svet gleda povsem ideološko. Morda bojo leta, izkušnje, torej empirija, ta njegov idejni konstrukt nekoliko zgladili in omilili. Kot sem večkrat napisal, mislim, da priseganje na absolutno svobodo, permisivnost in individualizem človeštvo ne pelje v pravo smer. Njegov permisiven odnos do uživanja in zasvojenosti od drog je eklatanten primer.

          Mislim, da imam vseeno več skupnega v prepričanjih s teboj, pavel, kot z njim. Ker z njim se komajda kdaj lahko strinjam. Dva različna svetova.

          Pa ne misli, pavel, da sem jaz zasebno zelo antiindividualist. Nasprotno, še preveč sem individualist, da ne bi opazil, da to ni prava pot. Želel bi si pri sebi več talenta za občestvenost. Sočutni skrbniki sočloveka in stvarsta naj bi bili, da bojo stvari v naših dušah in zunaj njih na pravem mestu.

          • Zdravko

            Vendar, nekdo mora biznis furat in takim dolgujemo spoštovanje.

          • Da. Poštenim podjetnikom pač. Ne pa nujno liberalnim ideologom.

            Sicer sem pa za pavla še pripravil en tekst na to temo, pa ga za nič na svetu ne objavi. Bom zadnjič poizkusil.

          • Zdravko

            Vztrajno ti jih meče v Trash. 🙂 kdo bi vedel…

          • Čudno. Ne objavi in ne objavi. V kratkem; pavlu pravim, da je tisto, kar gori pišem personalizem in ne individualizem. In da so občestva, skupnosti pomembne. Začenši z družino; na klasični družini temelji zdrava družba. To, kar Rok Novak piše o družini in družinski politiki in problemu natalitete Slovencev je živ obup.

            Liberalce lahko zanese celo tako daleč v averziji do države, da jim je odveč in nevarna policija in vojska in zagovarjajo razdelitev orožja med ljudi in naj vsak sam skrbi za varnost. Posledica take skrajne svobode je pa potem teror in skrajen diktat močnejšega. V takšni skrajnosti se liberalci zbližajo z anarhisti in delno tudi komunisti.

          • Ojoj.

            Ravno socialisti in novodobni konzervativci rabite veliko državo za nadzor ljudi in dobro plenjenje rezultatov njihovega dela. Ta enakost moraliziranja, vladanja in davčnega plenjenje je boleče vidna.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI