Ponedeljkov umor zdravnika in policista

Irena Vadnjal 25.8.2016 8:00
 
Foto: izola.si.

Foto: izola.si.

Po ponedeljkovem umoru zdravnika in policista v izolski bolnišnici sem premišljevala o tem, kaj lahko družba in politika naredi, da bi stopnjo nasilja spravila na ničelno točko.

Trenutno se premier in zdravstvena ministrica pogovarjata o tem, da bi v bolnicah za varovanje skrbeli policisti ali oboroženi varnostniki. V nekaterih osnovnih šolah so za vzdrževanje reda že v preteklosti najemali varnostne službe. V trgovinah se med policami ne razgledujejo samo kupci, ampak tudi varnostniki. Tudi v ljubljanski stolnici najemajo varnostnike …

Nasilje vstopa v našo družbo z velikimi koraki. Kraje, grožnje, uničevanje, pretepi, umori, nevarna vožnja – vse to je odraz nekega stanja med nami. Vsi bi si morali postaviti dve vprašanji – kaj sem sam naredil, da je stanje takšno, in česa nisem naredil, da so posledice takšne? Zakaj? Zato, ker vseh teh slabih pojavov brez človeka, brez njegovega dejanja ne bi bilo. Zavedati se moramo, da smo za stanje v družbi soodgovorni. Ne moremo biti vsi krivi za umor dveh nedolžnih ljudi. Ne moremo biti vsi krivi za rop pošte. A družba kot taka bi si na tej točki lahko malo izprašala vest. Mar se ne odpira vprašanje, kaj je v družbi narobe, kje smo zgrešili in kako lahko to popravimo?

Trenutno iskanje rešitev v smeri povečevanja varovanja v objektih, kjer se zadržuje večje število ljudi, je potrebno. Vendar to ni dovolj. Ponovno se ukvarjamo samo z zunanjostjo, likamo obleko, skrbimo za boljši izgled. Mar ne bi bilo ravno sedaj primerno, da bi se začeli strokovno ukvarjati z vprašanjem nasilja, da bi v čim krajšem času našli vzroke za njegov porast in ukrepe za njegovo zmanjšanje. Zasledila sem, da je pri nas nasilja več zaradi naraščanja nasilja v svetu. Gotovo to drži. A naša družba se s tem ne sme kar sprijazniti. Vedno nam je najlažje, če imamo sovražnika od zunaj. Pa vendar – vedno, ko smo imeli zunanjega sovražnika, smo se sami še bolj sovražili.

Spomnimo se samo obdobja, ko je naša skupna država vse okrog nas videla za sovražnike države, hkrati pa tako sovražila nekatere svoje državljane, da jih je zapirala v taborišča, jih zaradi izpričevanja krščanstva šikanirala, jih označila za izdajalce, jih metala v brezna…

Če bomo resnično želeli zaustaviti ta pohod nasilja, bomo morali začeti pri sebi. Znotraj. V človeku. Kot družba nismo naredili dovolj, da bi nasilje označili za nesprejemljivo. Tolerantni smo do tistih, ki preklinjajo Boga, ki v družbi s kletvicami in ponižujočimi izrazi z besedo umorijo človeka. Ne zavedamo se, da se tako začne. Kar je v nas samih, to izpovejo naša usta, to izpričujejo tudi naša dejanja.

Zato sedaj od vladajočih ne pričakujemo samo trenutne rešitve varovanja naših ustanov z oboroženimi varnostniki. Pričakujemo take ukrepe, da v prihodnje ne bo potrebno nobenemu ravnatelju najemati varnostnikov. Pričakujemo take ukrepe, da se bodo v bolnišnicah varno počutili tako bolniki kot zdravstveno osebje, kljub temu, da po bolnišničnih hodnikih ne bodo patruljirali policisti.

Pred leti sem bila v Neaplju, kjer je stopnja nasilja tako visoka, da imajo varnostnike že majhne stanovanjske soseske. Hiše so obdane v visokimi zidovi, med njimi se voziš (hoditi ni priporočljivo!) kot v katakombah. Si želimo takega življenja?

 
Značke:

34 komentarjev

  • Joj, kaj je avtorica sploh hotela povedati.

    Kako bi država spravila stopnjo nasilja na ničelno točko. Kam ta avtorica s to mentaliteto spada, v SD, ZL, SMC ali v katero treh “demosovih” strank.

    A ja, levičarji ne bodo omenjali Petrička in nasilja prejšnjega sistema. Torej je kao desničarka. Takle mamo.

  • Glavni vir zla je socialistično “gospodarjenje” in ustroj družbe, gospodovanje, hlapci, hudobni sužnji, veliko nepravičnosti, veliko zidov, nezaupanje, fevde, Mafija.

    Že Hayek je rekel, da edino svobodni trg ureja, da je manj vojn in veliko več ustvarjalnosti. Vladavina prava ščiti svobodo osebe pred mafijo in državo, posebej z vidika kraje zasebne lastnine

  • V socializmu zakoni ščitijo “pravno” državo in s tem Državno mafijo.
    V vladavini prava pa zakoni ščitijo individualca (osebo) pred kolektivom, pred mafijo, pred državo (ki je vedno največji hegemon).

    Več svobodnega trga in vladavine prava bo, manj bo nasilja, kažejo številni rezultati.

  • Ta strelski pohod na simbolni način kaže nezadovoljstvo z javnim sektorjem, ki zaradi terorja javnega sektorja nad celotno družbo počasi prerašča v odkrito konfrontacijo med privatnim, ki ustvarja in je v podrejeni vlogi in javnim, ki troši in “poveljuje” celotni družbi.

    Tako je in bo dokler bodo državo vodili kolarji.

    • Ni res. Udbovec ni zasebni sektor. Ni nikoli nič ustvaril.

      • pavel: “Ni res. Udbovec ni zasebni sektor. Ni nikoli nič ustvaril.”
        ========================

        Nisem nikjer napisal, da bi šlo v konkretnem primeru za konfrontacijo med privatnim in javnim, ker je bil z javnim nezadovoljen celo “njihov”.
        Napisal sem: “Na simbolni način”.
        Ko pride do razpadanja javnega sistema se najprvo začnejo najsrditejše buniti prav zagovorniki javnega, ki so celo življenje navajeni, da se jim streže.

  • Takih dogodkov kot je izolski ne bo vse več in več le, če se bomo vsi skupaj kot družba in nacija spet bolj ovedli in oklenili izvorov svoje evropske civiliziranosti, omikanosti, vljudnosti, sočutnosti, humanosti.

    Če ne bomo puščali prosto pot in možnost prevlade zlu, agresivnosti, brezobzirnosti, barabarskosti. Ja, avtorica ima prav, tudi pri preklinjanju Boga in Matere Božje se stvari začnejo. Malikovanje permisivnosti kot sprevržene svobode je že ena očitna stranpot. Že za vrtec in šolo bi bilo bolje, če bi malo bolj spominjala na ranjko cesarsko Avstrijo in malo manj na kavbojski Texas.

    Z drugimi besedami, cilj naj bo bolj kulturna, bolj sočutna in bolj komunitarna Slovenija in ne atomiziran prostor brezskrupulozne individualistične tekme. Kjer je edina deviza uveljavljanje ega po vsiljenih obrazcih materialnega bogatenja, neprestanega konzumizma in lažnih utvarah večne mladosti. Skrajni čas je, da se ustavimo in da uvidimo, da je tak kapitalizem pot v pekel.

    • IF: “… Skrajni čas je, da se ustavimo in da uvidimo, da je tak kapitalizem pot v pekel.”
      =============================

      Pride človek v javno bolnišnico, nezadovoljen zaradi predolgega čakanja na zdravljenje v javni bolnišnici, ustreli zdravnika zaposlenega v javni bolnišnici, in ti temu praviš posledica kapitalizma??? 🙂 😉 🙂

      • Celo hujše: glede na to, da se tudi v tej bolnici bijejo med klani (fevdi) boji, vojne, je vprašanje, če je tega komunističnega udbovca “usmeril” na novega, mladega kirurga kak mafijec iz zdravstva, ki mu je nova konkurenca zelo zmanjšala ekstra monopolni profit. To bi pameten in svoboden kriminalist ali tožilec sklepala in preiskovala stanovanje in vse kontakte in zdravstvene obiske. A so raje zaprli primer. Kdo ima

    • Polno svetoboljnega socialističnega sanjarjenja, kakšna bi morala biti družba. Tu so komunisti enaki sodobnim “konzervativcem”. Vsi črnijo to, da je “red padel”. Vsi hočejo, da je Država še bolj stroga. Le da bi eni dali v državne zakone cerkveni katekizem (“in potem bo ta država v trenutku zdrava in prava! “), komunisti pa bi 10 do 20% likvidirali ali poslali na Goli otok, ” da bo mir”. Vsi pa so TRAJNO in Ireverzib.slepi za rešitve.

  • Mislim, da sem dovolj jasno nakazal, da je eden izvorov problema, ki je rezultiral v izolskih umorih v tem, da naše komuniciranje postaja grobijansko. Tej grobijanskosti, prevladi povprečnosti in podpovprečnosti so sicer velik prostor odprli novi družbeni mediji in družabna omrežja. Bedno ob tem pa je, da se tudi klasični mediji banalizirajo in barbarizirajo.

    Današnji odnos do zdravja, zdravstva, do medicine in do zdravništva pri nas je tudi odraz tega. Posebej slovenski klasični mediji so tu prav v zadnjih desetletjih na celi črti odpovedali. Povsem so zabrisali vsakršno mejo med znanostjo in šušmarstvom. In briga jih za to, požvižgajo se na to. Na stežaj odpirajo svoj prostor bleferjem brez vsakih resnih znanj, učiteljem “edina prave” zdrave prehrane in življenjskega stila, trgovcem s prehranskimi dodatki, ki blejajo o “škodljivosti” zdaj mleka, zdaj glutena itditd. in ki po slovenskih medijih prosto zavajajo bolnike in jih vabijo v svoj goljufivi “zdravstveni” posel.

    Obenem pa isti mediji, mnogi, če ne večina v državi vodi neverjetno gonjo proti znanstveni medicini in predvsem zdravništvu kot takemu. Eden od motivov je gotovo fovšija proti poklicu, ki je bil vedno v vseh družbah med najbolj uglednimi, pa tudi med najbolj neodvisnimi od režima.

    Tudi v našem komunizmu so tudi najvišji funkcionarji morali sebi priznati, da je bolje, da jih zdravijo dobri zdravniki kot da jih zdravijo komunistični zdravniki. In so se dali zdraviti zdravnikom, ki so bili neredki kot polotroci pri domobrancih ( Velikonja, Žakelj itd) ali ki so brez skrivanja hodiliv cerkev, celo k pevskemu zboru na kor ipd. V medijih, ki so služili režimu prepleteni s partijo in udbo, očitno še danes te neodvisnosti zdravništva ne morejo preboliti in odpustiti.

    • Komunikacija je odraz naših nepravičnih, grabežljivih in zmanipuliranih odnosov. Fevdalci včasih naletijo s svojo grobo in manipulativno komunikacijo na človeka, ki jim ne dovoli, da gospodujejo nad njim.
      Gre za socializem. Torej klanovske in mafijske boje za ulice. Za igro ničelne ali celo negativne (velika škoda) vsote. Ker vedno manj ustvarjamo, je grabljenje vedno bolj agresivno.

  • Gori me je odneslo nekoliko stran, zato le še na kratko.

    Bistveno je: 1. ne more biti pravih uspehov zdravljenja, ne dobrobiti za bolnika brez odnosa vzajemnega zaupanja in spoštovanja med bolnikom in zdravnikom. Ta odnos je danes v Sloveniji strašljivo načet. Eden glavnih izvorov nezaupanja ali celo sovražnosti do zdravnika s strani bolnikov so slovenski v tem smislu skrajno neodgovorni mediji. Skrajen primer tega odnosa smo videli v človeku, ki se je odločil streljati po svojem zdravniku.

    Dodam naj tu še, da je tudi na zdravnikih odgovornost za boljšo komunikacija in z njo večje spoštovanje do pacientov. Za to je potreben tudi čas, ki si ga zdravnik vzame za vsakega pacienta, za pogovor, obrazložitev in nasvet. Tu je pa objektivna omejitev izhajajoča iz pomanjkanja zdravnikov.

    2. Drugi vitalen problem so organizacija in predvsem čakalne dobe na preglede in posege. Situacija je tu v rapidnem slabšanju. Pa naj se premier in ministrica še tako sprenevedata. To je odgovornost vlade, ministrstva in ZZZS, ki razpisuje in določa obseg razpisanih programov. Nedvomno so potrebne globoke reforme zdravstva. Več razpisanih programov. Kadrovske okrepitve, raje z zamikom z novimi specializacijami kot z lahkotnim uvažanjem slabših kadrov z Juga. Tudi delež za zdravstvo v BDP bo treba dvignit na povprečje zahodnega sveta, to je od slabih 9% na 11-15% BDP. Brez moke ni kruha.

    • Spremeniti sistem, da tisti, ki daje 1kg moke dobi ven vsaj 1 kg kruha. Ne pa, da mu obljubljajo drobtinice čez 6 mesecev.

    • To višanje davkov se brezrazumno dogaja 100 let. Sedaj bom vsak mesec vlagal v zdravstvo namesto 400 kg moke kar 650 kg moke. Dobil bom ven presto ali žemljo par mesecev po tem, ko bom od lakote umrl. No, pa še plesniva bo.

  • Balkanski bojevnik je še kar na prostosti, ker naše sodstvo ne prizna relevantnih dokazov. V drugem primeru ni bil potreben noben dokaz za zaporno kazen. Ali nam to kaj pove?

    Če kršenje zakonov ni sankcionirnao, zakon nima smisla. Če imaš dovolj dobre zveze, lahko počneš, kar hočeš. In nekateri to tudi počnejo, zlasti t.i. naši.

    Gabrova šola ne vzgaja, temveč samo memorira. Starši so ves dan od doma in tudi ne vzgajajo. Vzgajajo televizija in socialna omrežja, kjer je nasilja na pretek.

    Ko vse to združimo, dobimo to, kar imamo. Še slabše bo, če ne bo prišlo do radikalnejših sprememb.

  • Zanimivo, da se nič ne poudarja sledeče:

    Ustrelijo policista in ga odpeljejo v bolnico na reševanje.

    Stavek zveni razumljivo, vendar:

    Policist ni bil ustreljen nekje na terenu in potem prepeljan v bolnico.

    Policista so ustrelili v centralno regionalni bolnici in ga odpeljali na reševanje v več kot 100 km oddaljeno drugo bolnico.

    Policist je bil ustreljen v bolnici v kateri mu niso bili sposobni pomagati in so ga zato prepeljali v drugo bolnico.

    Bolnica, ki naj bi bila centralna bolnica za celo širšo regijo, vključno s hrvaško Istro, je pravi simbol slovenskega javnega sektorja.

    • Pravi simbol javnega sektorja so tudi nesposobni policisti, da jih pijani in invalidni (kateter, bergla) starček vse ustreli: enega v hrbet v srce (šele takrat je segel po pištoli), kljub temu, da je par minut prej slišal streljanje, drugega je od daleč zadel točno skozi špranjo neprebojnega jopiča. Niso ga ubili, naredil je samomor.

    • Pravi simbol javnega sektorja so tudi mediji. Dosledno so držali cenzuro glede udbovca in vse čas so se lagali, da je pištolo kupil na črnem trgu oz. da je streljal (samo) s policistovo pištolo.

    • V nobeni bolnici na svetu ne delajo čisto vsega. Nobene sramote ni za Izolo, če nekatere primere urgentno ( s helikopterjem) prepeljejo v UKC Ljubljana, ki je bistveno večja ustanova, kjer so predvsem večji timi, pa nekatere druge boljše možnosti.

      Od nekdaj se je vedelo ( kar se zdaj noče vedeti, urednik Steinbuch npr. ne vem s kakšnimi motivi recimo natolcuje v svojem Portalu+ ravno obratno), da je največ medicinskega znanja in možnosti vrhunske medicine v tej državi na voljo v UKC Ljubljana. Da velik del najtežjih primerov gre tja. In to ne le glede na ostale ustanove v Sloveniji ( zelo dobra je bila tudi manjša bolnica Golnik), ampak glede na celo Jugoslavijo. Morda so bili do neke mere blizu z medicino v Zagrebu in Beogradu, do neke mere v Rijeki. Ostalo pa vse bistveno slabše, praviloma s hitrim padanjem nivoja v smeri jugovzhod.

      Pa ni šlo samo za biti prvi petelin v socializmu. V UKC Ljubljana je bila medicina v povprečju na višjem nivoju kot v Trstu, Celovcu in celo Grazu. In vsaj na nivoju ali višje od nekega povrečja medicine v zahodnoevropskih mestih velikosti Ljubljane. V svojih špicah je lahko celo enkovredno komunicirala in izmenjavala znanje z vrhunskimi ustanovami kot v Londonu, Glasgowu, New Yorku, Bostonu, Baltimoru, Mayo clinic, Dunaj, Salzburgu, Berlinu, Hannovru, Munchnu, Milanu itd.

      Toliko. V zavedanje, kaj uničujemo in kaj javno mečemo v blato že desetletja. In kje po nepotrebnem zaostajamo, pa smo bili ob koncu prejšnjega režima na dobrih startnih osnovah. UKC Ljubljana je to bil. Tudi izolska bolnica za ustanovo regionalnega značaja je bila.

      Težko je videti Slovence, da jim je očitno v zadovoljstvo to uničevati. In si pljuvati v lastno skledo. Saj bomo vsi prej ali slej bolni in pred pragom drugega sveta.

  • Zdravko

    IF nima nobenega smisla za potrebe našega zdravstva. 🙂

    Članek pa, seveda, Vadnjalova, začne z ničelno toleranco do nasilja… Ravno ta ničelna toleranca terja nasilje da bi jo dosegli. Tega pa ne opazi.
    Vse drugo pa bi še šlo. Pri nas je že več kot 70 let nasilja. In nič ne kaže da bi pojenjalo. Samo obliko menjava iz fizičnega v psihično in nazaj.

  • Glede na to, da vem kaki luzerji in bleferji in birokrati se množijo v državnih firmah, mi je vedno težko iti k zdravniku.
    Zadnjič si je moj otrok v hribih presekal koleno. Globoka rana. Pripeljem ga v najbližjo urgenco. Sobota ob 18h.
    Zdravnica mu je spirala in čistila 15 minut 1cm razprto rano, globoko okrog 5 mm. Nato jo je stisnila s pinceto in jo povezala s 6timi trakci. Povila.

  • Vmes sem taktno vprašal, ali je kakšna kolenska vez, tetiva,.. poškodovana, ali samo koža in je že grobo vzrojila in seveda ni odgovorila na vprašanje. V ponedeljek sva šla k pediatru. Ko je sestra vse dol pobrala, je rana zijala kot takrat ko sem ga pripeljal. Pediater je rekel, da se sedaj ne da več šivati in samo povil. Rezultat zdravstva je v tem primeru ničen.

  • Danes, 6.dan, ima rano 1 cm odprto, 4 cm dolgo in 0,5 cm globoko. Iz nje rahlo kaplja tekočina, kot redka kri.

  • Miro Germ

    SISTEM VODENJA IN UPRAVLJANJA / AKREDITACIJA. Če bi imela bolnišnica Izola in tudi ostali zdravstveni zavodi izgrajen sistem vodenja in upravljanja ter bili akreditirani, bi bilo manj možnosti za take dogodke.

    Na internetu sem našel slovenski prevod standarda DNV-DS-HC101 za bolnišnice kot primer:

    http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/kakovost/standardi/standard_NIAHO_240512.pdf

    ki podaja zahteve tudi za varnost na strani 46.

    Potrebno je pač izboljšati upravljanje v bolnišnicah in celotnem javnem sektorju. Orodja in zgledi obstajajo.

    Ali je tudi znanje in volja? Odgovor je že dalj časa znan.

  • ,,Pa vendar – vedno, ko smo imeli zunanjega sovražnika, smo se sami še bolj sovražili.,,

    Tole je zelo slabo opažanje. Ko smo imeli zunanjega sovražnika smo se med sabo lepo razumeli (YU-SLO) da ne rečem, da smo se imeli radi.
    Obsesija z notranjim sovražnikom pa je plod 70 letnega nenehnega iskanja notranjega sovražnika, ki je moral biti če ne se ga je pa naredilo, kar pa je čisto običajna praksa vseh tiranov.

  • Martin_

    Še nikoli nisem spoštoval policistov tako kot danes.

  • Miro Germ

    VZROK PROBLEMA JE MINISTRSTVO ZA ZDRAVJE SAMO.

    Namesto, da bi MZ prepustilo upravljanje podjetjem v javni lasti, kot je normalno in se ukvarjalo z urejevanjem področja zdravstva (“policy maker”) s sodelovanjem strokovne civilne družbe (ne uradnikov MZ in MF ter zblojenih prof.), se umešava v upravljanje bolnišnic, potem pa problem pomete pod preprogo.

    Vse bolnišnice naj bi upravljalo eno podjetje v javni lasti, kot je to normalno v razvitih državah.

  • Pazite tole, kako v dominantnih medijih vsi po vrsti smešijo pomen odkritja, da je bil morilec v izolski bolnici Gregorič, doma s tipično udbaško pištolo CZ in polavtomatsko puško, sam udbaš.

    V spletnem Dnevniku so danes kar trije komentarji: Tanje Lesničar Pučko, Dušana Kebra in Vojnovića in vsi se iz tega norca delajo. zanimivo, ponavadi Dnevnika nima prostega dostopa do komentarjev, tokrat ima. Očitno je bistveno, da čim več ljudi to prebere.

    Zanimivo bi bilo pregledat spiske v Leljakovi knjigi na prav te priimke. Za Kebrovega očeta se ve, da je bil težek in zagaman revolucionar.

    In drugo iz teh komentarjev: Lesničarjevi in Kebru se očitno fučka za to, da je bil umorjen zdravnik urolog. Tako zelo fučka, da ne bi dvakrat rekel, da se jima še fajn to zdi. Kako nesramno napadata ta dva Možino in Kuštrina in njune več kot verjetne domneve, da je tega neuravnovešenega udbaša dokončno iz tira spravila počasna obravnava njegove bolezni ( dolge čakalne dobe na preglede in poseg).

    V svojih zagamano prorežimskih pozicijah Keber in Lesničar-Pučko seveda nočeta slišati, kdo je v tej državi odgovoren za dolge čakalne dobe in to rapidno rastoče čakalne dobe na preglede in posege pod aktualno vlado.

    • Kaj bi se mi v tej sitauciji zdelo primerno? Da se najde nek zdravnik, ki bo tema dvema oz. enemu ali drugemu ob prihodu v njegovo ambulanto pokazal vrata rekoč, da uveljavlja ugovor vesti. Ker da takih dveh zlonamernih komunajzarskih kač strupenjač ne bi mogel ustrezno obravnavati.

  • Tale stvar me še za jezik orng vleče.

    Slovenska nacija se mi bo zdela malo bolj politično pronicljiva in pametna, kot jo trenutno doživljam, ko bo med ljudmi končno zaokrožilo spoznanje, da je ta levičarski “mag”, ki ga slovenski mediji stalno ponujajo kot najvišjega razsodnika o slovenskem zdravstvu, in ta človek sliši na ime Dušan Keber, eden največjih krivcev, morda pa celo največji za današnje probleme slovenskega zdravstva – z nesprejemljivimi in rastočimi čakalnimi vrstami bolnikov na preglede in posege na prvem mestu.

    Človek je bil do konca najvehementnejši nasprotnik ustanovitve druge, mariborske medicinske fakultete, ki poveča, a prepozno priliv novih zdravnikov.

    Vedno je nasprotoval trditvam, da v Sloveniji primanjkuje zdravnikov, čeprav vse primerjalne študije to jasno dokazujejo. Posledica njegovih prepričanj je bilo premajhno razpisovanje specializacij.

    Vedno je nasprotoval možnosti, pravzaprav izhodu v sili, da lahko pridejo specialisti, ki jih v neki bolnici manjka, na pomoč za honorarno plačilo in v svojem prostem času iz druge bolnišnice. S takšnim nasprotovanjem se seveda onemogoča opravljanje programa in se čakalne vrste daljšajo.

    Nikoli se kot minister ni prizadeval za večji delež proračuna namenjen zdravstvu, čeprav spet vse mednarodne primerjave kažejo, da z globoko enomestnim deležem v BDPju namenjenim zdravstvu, bolnikom ni mogoče nuditi uslug na nivoju zahodnega sveta, niti medicina ne more slediti razvoju v svetu. Manj denarja pomeni manj programov, ki jih ZZZS lahko oz. sme razpisati.

    Dušan Keber še zdaj soli pamet in mu drugi dajejo, da soli pamet in si nabira častnih funkcij. Seveda izven svoje nekdanje stroke. V bistvu pa bi se moral skriti v mišjo luknjo. Je največji škodljivec v zdravstveni politiki, kar jih je Slovenija kdajkoli imela.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI