M. Jančar, Ius-info: Misli ob dogajanju na Filipinih

Časnik 25.8.2016 9:25
 

Včasih resnično ne moreš verjeti, kakšne vse ideje se danes udejanjajo po svetu, potem ko jim ljudje, v bolj ali manj demokratičnem procesu omogočijo uporabo državne moči – oblasti. Ta zadnji eksces, ki me je, po pravici povedano najbolj zbodel prav zaradi tega, ker ga na družabnih omrežjih kar preveč omenjajo kot “dobro idejo” je dogajanje na Filipinih.

30. junija je na Filipinih kot šestnajsti predsednik svojo funkcijo nastopil Rodrigo Duterte, pravnik (sic) in politik. Prijel se ga je nadimek “Kaznovalec” (The Punisher) in v svoji kampanji se je v odkrito hvalil, da lastnoročno pobija kriminalce in tako pogosto, da natančno niti ne ve njihovega števila. Njegova hvala ni bila nekaj, kar bi bilo zgolj hvalisanje, temveč resnični rezultat sodelovanja v t.i. Vigilantski skupini po imenu Vod smrti Davao (Davao Death squad). Osrednja tema njegove kampanje je bila učinkovita borba proti drogam in takoj po nastopu funkcije se je ta borba začela kazati na tak način, da v zvezi z delovanjem policije na Filipinih dnevno umre okoli 36 ljudi, večino pri izvajanju svojih aktivnostih ustrelijo policisti, katerim naj bi sam Duterte zagotovil, da jih zaradi tega ne bo nihče preganjal. Kot posledica tega in da bi se izognili pokolu se je policiji predalo 700.000 ljudi – od uživalcev do preprodajalcev drog – kar je poglavitni razlog, zakaj družbena omrežja ocenjujejo celotno zadevo predvsem kot učinkovito sredstvo za boj proti preprodajalcem mamil.

Skorajda pričakovano in v zadnjem času mnogokrat videno so bili kot preprodajalci in sodelavci organiziranega kriminala kmalu označeni številni politični nasprotniki in v zvezi s tem napovedano masivno odpuščanje javnih uslužbencev, ki bo zajelo več tisoč zaposlenih.

Zgodba iz Filipinov me je pritegnila zato, ker je neposredno povezana s kriminalom, kot pojavom, ki ga vsaka družba obvladuje s kazenskim pravom. Očitno je, da ga prebivalci Filipinov ocenjujejo kot dovolj resen pojav, da izvolijo politika, katerega osrednja tema so prav drastični in samovoljni posegi na tem področju. A če lahko ob tem še razmišljamo na način, da je takšna politika mogoča zgolj v okviru neke eksotične azijske miselnosti, si moramo vendarle priznati, da tudi v Evropi, vsekakor pa na njenem obrobju ni daleč čas, ko bodo podobne ideje dobile domovinsko pravico. Turčija je v tem smislu zelo podoben primer, le da je tam razlog ponesrečen državni udar – poteka resna javna razprava o ponovni uvedbi smrtne kazni, četudi bi to pomenilo resne probleme za vključitev v evropske integracije. Ob tem se seveda ne morem upreti razmišljanju da prav v teh dveh državah (še zlasti v Turčiji) zadeve potekajo na tak način, kot jih v svoji Doktrini šoka opisuje Naomi Klein – izkoriščanje izrednih okoliščin za uvedbo instrumentov, ki jih normalna, mirna demokratična razprava nikoli ne bo dopustila – zlasti Turčija je skoraj farsični primer takšnega scenarija.

Ob tem se kaj hitro uvidi (in ta misel nikakor ni niti nova niti moja), da je mogoče vsak družbeni pojav, ki ima določeno reakcijo v prebivalstvu pretirano kriminalizirati, vzpodbujati njegovo negativno percepcijo in nato izkoristiti družbeno reakcijo za spremembe, ki jih sicer ne bi bilo mogoče doseči v umirjenem družbenem okolju in razpravi. Bolj moteče je, da se pri tem računa na večinsko površnost pri razumevanju družbenih pojavov, včasih pa je prav očitno, da se pri tem uporablja lažne ali vsaj prilagojene podatke. Čeprav si bom verjetno s tem nakopal spet kako »poduhovljeno« elektronsko pismo, me občasno takšne zadeve kar iritirajo. Prav komično se mi je zdelo, ko se je kot prvi ukrep pri terorističnih napadih v Franciji navedlo poostreno kontrolo na meji in nad migracijami. In to po tem, ko se je ugotovilo, da so vsa dejanja storili ljudje, ki živijo znotraj države oz. celo lastni državljani in bi bil bistveno bolj primeren kakšen drug ukrep (recimo ustreznejši ustroj in delovanje policije na lokalni ravni). A takšna novica bolje deluje – omogoča nacionalno koherenco »nas« proti »drugim« in ljudje to lažje razumejo.

Več lahko preberete na iusinfo.si.

 
Značke:

2 komentarja

  • Super. Grozno je gledati kako motene osebnosti v demokracijah in socialnih državah prihajajo na oblast in kako jih množice malikujejo. Še ne dolgo smo gledali Miloševića in Tudjmana. Sedaj Putina, Erdogana in Trumpa (čeprav je Clinton dinastija še nekaj milijonkrat večje zlo). V Sloveniji je še huje, a bom raje tiho, da me malikovalski verniki ne bodo pljuvali.

  • Zdravko

    Toda, da se slovenski sodnik nad tem zmrduje je pa malo hecno. Ali ta gospod ve kje živi in dela? Ali pa se samo malo dela finega. Oziroma, zelo finega se dela.
    Za naše razmere je lahko ta filipinec morda celo gospod. Preganja preprodajalce droge, za razliko od tega koga so še včeraj preganjali pri nas.
    Ko si je britanski opazovalec pri nas privoščil oceno našega sodnega sistema je ta bila: legaliziran umor. Šlo je seveda za povojne procese s smrtno kaznijo.
    Gospod sodnik, pred vami je še kar velik korak, preden boste lahko kogarkoli kritizirali. Vsi so namreč boljši!


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI