J. Casanova, Razpotja: Španska državljanska vojna, 80 let kasneje

Časnik 25.8.2016 0:01
 

V začetnih mesecih leta 1936 je bila španska družba močno fragmentirana. Med različnimi stranmi je vladalo nelagodje in kakor povsod v Evropi, morda z izjemo Velike Britanije, se je krepilo zavračanje liberalne demokracije v prid avtoritarizma. A nič od tega ni nujno vodilo do državljanske vojne. Ta se je začela, ker je vojaška vstaja proti republiki spodkopala sposobnost države in republikanske vlade, da bi vzdrževala red. Razdeljenost vojske in varnostnih sil je preprečila zmago vojaških upornikov in jim prekrižala načrte pri uresničitvi njihovega glavnega cilja: hitrega prevzema oblasti. Toda z oslabitvijo vladne moči pri vzdrževanju reda se je državni udar pretvoril v nenadzorovano nasilje brez primere, ki sta ga izvajali obe strani – tako uporniki kot nasprotniki državnega udara. Pisal se je julij 1936 in začela se je španska državljanska vojna.

Do državljanske vojne je prišlo predvsem iz dveh razlogov: državni udar je že na začetku zgrešil svoj osnovni cilj, ki je bil prevzeti oblast in strmoglaviti republikansko vlado, poleg tega pa je, za razliko od dogodkov v drugih republikah v tistem času, naletel na znaten odpor proti poskusu vzpostavitve avtoritarnega sistema, tako v sami vojski kot med civilnim prebivalstvom. Če ne bi bilo tega prepleta državnega udara, razdeljenosti oboroženih sil in odpora, do državljanske vojne ne bi nikoli prišlo.

Državni udar je naletel na odpor, ker španska družba leta 1936 ni bila ista družba kot leta 1923, ko je uspeh septembrske vstaje, ki jo je vodil general Miguel Primo de Rivera, olajšala splošna vzdržanost vojske, šibkost vlade, apatičnost javnosti in predvsem odobravanje kralja Alfonza XIII.

Omajana republika

Leta 1936 je bila v Španiji republika, ki je imela s svojimi zakoni in ukrepi zgodovinsko priložnost, da razreši velikanske težave, ob čemer je pogosto trčila ob večje dejavnike politične nestabilnosti, številne pa je tudi sama povzročila. Nobena izmed vlad, ki so se zvrstile v tem obdobju, ni zagotovila potrebnih resursov za njihovo odpravo. Ob tako široki politični in družbeni mobilizaciji, kakršna se je sprostila z republikanskim režimom, se državni udar ni mogel izteči v preprosto vrnitev k staremu režimu, ki bi temeljil na tradicionalnih vrednotah, kot se je v zgodovini Španije zgodilo že tolikokrat prej. Za strmoglavljenje republike je bil potreben nov, nasilen, nedemokratičen in protisocialističen režim – takšen, kakršen je bil vzpostavljen že drugod po Evropi –, ki bi končal krizo in popravil vse razpoke, ki so se odprle ali se razširile v času republikanskega režima.

Na vprašanje, zakaj se je ozračje evforije in upanja iz leta 1931, ko je bila ustanovljena druga republika, prevesilo v kruto, vseuničujočo vojno med leti 1936–1939, ni preprostega odgovora. Grožnje družbenemu redu in spodkopavanje razrednih odnosov so bile leta 1936 videti hujše kot v prvih letih republike. Hkrati je bila vse bolj ogrožena politična stabilnost režima. Jezik razreda, s svojim govorom o družbenih razlikah in hujskanjem k očrnitvi nasprotnika, je prežel ozračje v državi. Republika je skušala spremeniti preveč stvari naenkrat: zemljiško posest, Cerkev, vojsko, izobraževanje in delovna razmerja. Vzpostavila je visoka pričakovanja, ki jih ni bilo mogoče izpolniti, in si kmalu nakopala veliko vplivnih sovražnikov.

Državni udar julija 1936

Organizacijo zarote so vodili razni desničarski častniki, vključno s pripadniki Španske vojaške zveze (Unión Militar Española, UME), na pol podtalne protilevičarske organizacije, ki jo je sestavljalo nekaj sto častnikov. Skupina generalov, vključno s Franciscom Francom, se je sestala 8. marca v Madridu in se odločila, da bo organizirala »vstajo, ki bo ponovno vzpostavila notranji red in mednarodni ugled Španije«. General José Sanjurjo, ki je vodil prvi poskus upora proti republiki avgusta 1932 in je od pomilostitve aprila 1934 živel na Portugalskem, je bil izbran za vodjo vstaje, a glavno vlogo je igral general Emilio Mola, ki je koordiniral celotno zaroto.

Umor Joséja Calva Sotela, desničarskega monarhističnega voditelja, ki je zagovarjal avtoritarno in korporativno državo in so ga v jutranjih urah 13. julija 1936 kot maščevanje za nepojasnjen umor socialističnega aktivista izvedli pripadniki policijskih sil republike, je zarotnike prepričal o nujnosti intervencije in na njihovo stran zbral vse tiste neodločene, ki so čakali na razjasnitev situacije, preden bi se pridružili državnemu udaru, saj so se bali za svoje plače in življenja. Med njimi je bil tudi general Franco, nastanjen na Kanarskih otokih, ki je prevzel poveljstvo nad garnizijami v španskem Maroku, ki so se zvečer 17. julija 1936 uprle republiki. V zgodnjih jutranjih urah 18. julija je Franco odrekel pokorščino republikanski vladi in razglasil vojno stanje. Naslednjega je prispel v maroški Tetuán. Medtem so se udaru pridružile garnizije na polotoku. Miru v republiki je bilo konec.

Državljanska vojna – talilni lonec mnogoterih bojev

V španski državljanski vojni je sovpadlo več različnih konfliktov. Najprej je šlo za vojaški spopad. Ta se je začel, ko je državni udar pokopal politične rešitve in jih zamenjal z orožjem. Šlo je tudi za razredno vojno, za spopad med različnimi pojmovanji družbenega reda, za versko vojno med katolicizmom in antiklerikalizmom, za vojno glede idej domovine – patria – in nacije ter za vojno idej: za boj med prepričanji, ki so se tedaj spopadala na mednarodnem prizorišču. Šlo je za vojno, ki je ni mogoče zvesti na spopad med komunizmom in fašizmom ali med fašizmom in demokracijo. Španska državljanska vojna je bila talilni lonec univerzalnih bojev med lastniki in delavci, med Cerkvijo in državo, med mračnjaštvom in modernizacijo, postavljen v mednarodni kontekst, ki so ga iz ravnovesja vrgle krize demokracij ter vzpon komunizma in fašizma.

Španska državljanska vojna se je zapisala v zgodovino in v spomin, ki se je o njej ohranil, predvsem zaradi razčlovečenja nasprotnikov in grozljivega nasilja, ki ga je rodila. Vojna, ki jo simbolizirajo množični poboji, je obema stranema služila za uničenje sovražnika, naj je bil ta naravni ali naključni. Uporniki so pri izvrševanju tega uničevanja od samega začetka uživali neprecenljivi blagoslov Katoliške cerkve. Istočasno je bil ljudski srd tistih, ki so sodelovali pri zmagi nad vojaškimi uporniki in so prevzeli glavne vloge v kampanji »ljudskega terorja« poleti 1936, usmerjena predvsem v svečenike ter sakralne objekte in predmete. Katolištvo in antiklerikalizem sta bila tako globoko vpletena v spopad glede osnovnih vprašanj družbene in državne ureditve, ki se je razplamtel na španskem ozemlju.

Izvenzakonska, arbitrarna streljanja in pokoli so na obeh straneh služili kot sredstvo za odstranitev resničnih ali namišljenih sovražnikov. Na podlagi natančnih raziskav zadnjih nekaj let, je bilo vsaj 150.000 smrtnih žrtev medvojnega nasilja: skoraj 100.000 na ozemlju pod nadzorom vojaških upornikov in okoli 55.000 na ozemlju republike. V treh mesecih, ki so sledili vstaji julija 1936, je bila državljanska vojna predvsem boj med oboroženimi milicami, pri katerih so bili odsotni vsi elementi konvencionalne vojske, in vojaškimi silami, ki so vsa sredstva usmerile v avtoriteto, disciplino in razglasitev vojnega prava in so se lahko v ta namen že od vsega začetka oprle na dobro izurjene čete Afriške armade (gre za enote Ejército de África, imenovane tudi Cuerpo de Ejército Marroquí, ki so nadzorovale španski protektorat v severnem Maroku od poznega 19. stoletja, op. prev.).

Bitka za Madrid novembra istega leta je pomenila prehod v novo obliko vojskovanja in je pripadnike omenjenih milic preobrazila v vojake nove vojske. Po več neuspelih poskusih zasedbe Madrida med novembrom 1936 in marcem 1937 je Franco spremenil svojo strategijo in se odločil za vojno izčrpavanja, postopno zavzemanje ozemlja in popolno uničenje republikanske vojske. Njegova gmotna in ofenzivna premoč sta ga privedli do končne zmage dve leti kasneje.

Več lahko preberete na razpotja.si.

 
Značke:

16 komentarjev

  • Hm, zagotovo avtor bolje pozna zgodovino. Kar pa me moti, da je videti zelo naklonjen katolicizmu in socializmu, kar se vidi po poimenovanju, ki je včasih naklonjeno, včasih ignorira.

    Španija je bila imperialna svetovna sila, ki pa jo je ravno ideologija fevdalizma, katolicizma, oviranja svobode zelo močno ovirala, čeprav so imeli na pragu močan zgled angleške liberalne demokracije.

    Na eni strani so vladali fevdalci skušaj z Cerkvijo in vojsko ( birokratsko podkupljena množica z denarjem in častmi).

    Na drugi skrajni strani pa komunizem.

    Desnica se je pod prevlado veleposestnikov in fevdalne Cerkve spoprijateljila s fašisti, s korporativnim socializmom. V resnici je bila to bitka dveh avtoritarnih, gospodovalnih, fevdalnih socializmov. Bitka med reveži, rajo in na drugi stranki kupljenemi vojaki kroporativne Mafije. Na obeh straneh dve novi fevdalni sili, dva mafijska ustroja, dve ideologiji, dve kliki odločevalcev ( mafija), številni izvršilci in dvorjani , ki so podkupljeni tako ali drugače in velika večina ljudi, ki se ne bi šla vojne in revolucije in ni imela kam pobegniti, pa so se prej ali slej odločili za eno stran iz prvih impulzov: na drugo stran iti glede na stran, ki je v naši vasi prva povzročila zločin.

    V bistvu bi se katoličani končno morali med sabo začeti pogovarjati o tem, kako zelo blizu korporativnemu socializmu ali srednjeveškemu fevdalizmu so številni katoličani (npr. Opus Dei) in zato po svoje v kriznih situacijah nimajo dileme prestopiti k fašistom.
    Na drugi strani pa katoliški socialisti ( katerih danes je večina), ki s tako lahkoto podprejo rdeče socialiste ali komuniste.

  • Zdravko

    Neverjetno! V celem članku o španski državljanski vojni na dveh, treh mestih omenjen komunizem, kot nekaj čisto obrobnega, nepomembnega. Neverjetno, da to lahko nekdo piše še leta 2016!
    In to v deželi, ki še danes slavi nekaj čemur se je reklo “španski borci” in kar je imelo izjemno vidno vlogo v naši zgodovini. Dobro vemo seveda, kje in kakšno.
    In tak pamflet na Časniku?!

  • Ta avtor ima očitno simpatije bolj na levi republikanski strani in jih zato tretira v rokavicah. Njihovo brutalnost in strahovlado. Se mu zdi kar skoraj normalno, da so nekaj dni pred nastopom generalov leve milice ugrabile ( ponoči prišle na dom) in likvidirale vodjo parlamentarne opozicije in bivšega finančnega ministra Calva Sotela ipd. Češ bil je tak in tak. ( Kot da bi kak naš zagaman levičar opisoval Janšo ali Bajuka.)

    V bistvu si je ta nestrpna španska levica bila sama kriva za vojaški državni udar, ki je v toliko spodletel, da je bila potrebna večletna državljanska vojna. Francov režim, ki je iz nje izšel, je bil diktatorski, verjetno pa vsaj po drugi svetovni vojni bolj mil in bližje normalnosti od vseh vzhodnoevropskih komunizmov, vključno s Tito-Kardeljevim.

    • Zdravko

      In avtor je kot kaže celo Španec! Le kako je komunistom v Španiji celo kljub porazu uspelo nabiti krivdo vsem drugim, sebe pa povsem zatajiti, kot da jih nikoli ni bilo!? “Neka obskurna ideologija v vzponu.”

      • Kaj češ, tudi večina cenjenih španskih filmov, ki prikazuje to obdobje, se nagiba na isto levo stran. Že desetletja.

        • Zdravko

          Prav rad bi se s kakšnim od teh gospodov iz Španije kdaj usedel za isto mizo. 🙂

  • Številni napredni ljudje, tudi liberalci in anarhisti in tudi običajni socialisti so šli na stran republikancev. A tam je imela ne samo komunistična partija, temveč celo Stalinova NKDV glavno vlogo in cilj pobijanja tistih svobodnjakov, ki ne gredo takoj v komunistično partijo.
    Tisti, ki so to spoznali, so si še pravočasno lahko rešili rit. Mislim, da je bil Ernest Hemingway eden od teh.

    Tito je bil Stalinov likvidator v Španiji, čeprav je po vojni ves čas tajil, da je bil v Španiji.

    Eno stran je podpirala Moskva, drugo pa Hitler z orožjem , Hitler je tudi napadal z letali “rdeče” vasi.

    Kako smešno je, da so se komunisti pred 90 leti imenovali republikanci. Danes so republikanci čisto nasprotni v vrednotah. No, med njimi je na žalost ogromno mafijcev in crony kapitalistov.

    • To v Ameriki so čisto drugi republikanci. Ki se dičijo s tradicijo ustanovitelja Abrahama Lincolna. In vsake toliko bolj ali manj menjajo svojo kožo. Prav zdaj se levijo, ko podpirajo Trumpa. Cruz bi bil ena druga skrajnost. Sicer so crony ujetniki lobijev tisti, ki so med kampanjo nabrali največ denarja: Najprej Jeb Bush, nato Rubio in Cruz. Hillary pa za vse te skupaj. Spodobno republikanstvo zame predstavlja danes Kasich ali pa nedavno umrli njegov kolega in prijatelj v Ohio-u, napol Slovenec Vojnovich.

      Ne vem sicer, zakaj ti v španski državljanski vojni ceniš anarhiste. Jaz jih na splošno ne. Včasih so celo bolj problematični, kruti in nepredvidljivi od komunistov.

      Hemighway po mojem ni izvlekel kakšnih pretresljivih spoznanj iz te vojne. Ostal je nekakšen salonski levičar in bon-vivant. George Orwell pa jih je. Iz teh zanj bridkih spoznanj ob udeležbi na republikanski strani je črpal za 1984, Živalsko farmo itd.

      • Zdravko

        Zdaj sem šele opazil, da ima on anarhiste za “napredne”.

        • Oh, Zdravko, ti imaš sliko o anarhistih, da ne priznavajo cerkvenih zakonov. Drži? Jaz jih gledam kot antikolektiviste.
          Lahko se od tega umaknem, ker to tematiko preslabo poznam, nimam osebnih izkušenj.

          • Zdravko

            Zame so anarhisti totalni uporniki. Ne vem zakaj praviš, da nimaš izkušenj s tem. Zdiš se anarhist. Ne spomnim se sicer, da bi se sam označil za anarhista, ampak bi te marsikdo, po mojem.
            To s cerkvenimi zakoni ne vem kam ciljaš. Tebi so morda preveč restriktivni?

          • Sam se nimam za anarhista, zagotovo sem pa bolj v tej smeri, v primerjavi s tabo. Zakoni morajo biti v službi človeka in družbe.
            Najbolj hegemonski sta mi država in mafija. Ne maram laganja, manipuliranja, posesivnosti, zaščitništva. Rad imam iskrenost in zgled. Rad imam spoštljiv dialog različnih. Kadar je preveč strinjanja, mi smrdi po kolektivu. Ne maram ne levega kolektiva in ne desnega. Rad imam skupnost.

      • S tvojim prvim odstavkom se strinjam in priznam, da očitno politiko ZDA poznam slabše kot ti.

        Drugi odstavek: nekaj sem bral o tem in gledal dokumentarce, bil je baje Orwell tisti, ki mi je bil pozitiven lik. O Hemingwayu nisem vedel, da je tak kot ga ocenjujeta tvoji opazki.
        O anarhistih sem dobil boljše mnenje, ko sem se pogovarjal z Radom Pezdirjem, ki o sebi reče, da je anraholiberalec. V resnici so lahko samo liberalci anarholiberalci in ne socialisti. Socialist brez države ne zna živeti, takoj crkne. V ZDA so prvih 100 ali 200 let priseljenci živeli brez Države. Antikolektivist.

        • Ah, anarhisti pri nas so prej tisti z znanimi simboli, črno rdečimi zastavami ( po diagonali), zamaskiranimi obrazi na demonstracijah ipd. Takih je vsaj 100 krat več od eventuelnih “pezdirjevcev”.

  • LLG je urednik, a ni? Moral bi biti veliko bolj pozoren na to kaj v Razpotjih objavlja. 7 sekretarjev SKOJa očitno ni dovolj pozorna. Torej ni sam moja senzibilnost začutila te avtorjeve nepoštenosti, ideološke – strokovne izkrivljenosti in samocenzure.

    • Hah, LLG je globoko vpet v podpiranje prizadevanj za katalonsko neodvisnost. Med katalonskimi patrioti in secesionisti je Franco in frankizem gotovo hujša psovka kot Hitler ali Stalin. V Kataloniji je bilo središče republikanstva med državljansko vojno. Kar ne pomeni, da je to prokomunistična pokrajina, daleč od tega.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI