M. Vidmar, Novi glas: Ukradena Radost ljubezni

Časnik 23.8.2016 9:02
 

“Pojdimo kot družina naprej, ostanimo na poti! Obljubljene so nam še večje stvari”. (AL 325)

Lahko bi rekli, da je bila papeževa apostolska spodbuda Radost ljubezni nedavno nekako ukradena s strani nekaterih, ki so se obešali samo na “tisto” točko, ki govori o prejemanju obhajila ločenih in ponovno poročenih, ter na tisto točko, ki se je v sinodi nekako izgubila in ki je govorila, še bolj odprto, kot to sedaj govori, o homoseksualnih osebah in njihovih skupnostih. Ukradeni sta bili že pravzaprav obe sinodi, ki so ju novinarji, žal pa tudi mnogi katoliški komentatorji, naredili za sinodo o ločenih, ponovno poročenih, homoseksualnih. A bili sta sinodi o družini, dokument, ki je nastal kot premislek k posameznim sklepom sinode, se imenuje Radost ljubezni, ki “jo živijo družine” in“je velika radost Cerkve”. (AL 1) In govori predvsem o družini.

Papež se celo malce opraviči, ko pojasni, da je “ zaradi bogastva dveletnih sinodalnih razmišljanj … (apostolska spodbuda, op. p.) tudi tako obsežna. (7) Papež zato svetuje, “da je ne preberemo na dušek (pr. t.), pač pa naj vsak zase najde svoj del. No, kot že omenjeno, so več kot očitno nekateri papeževo vodilo vzeli preveč dobesedno in so izpostavljali le kakšno točko, za kar pa bi, pri skupno 325 točkah, težko rekli, da so povzeli bistvo. Kajti v bistvu papež dejansko govori najprej in na prvem mestu družinam.

Da je papežev slog poseben, preprost, vsem razumljiv, smo se že navadili. S tem ga ne mislim primerjati s prejšnjimi papeži. Zakaj bi to sploh počeli? Ko so prve krščanske skupnosti prebirale posamezne evangelije, jih verjetno ni zanimala primerjava sinoptikov (Marka, Mateja in Luka), pač pa so se ukvarjali s sporočilom. Ta primerjava je potrebna danes, ko v razlikah iščemo posamezna znamenja skupnosti, v katerih so evangeliji nastajali. In ker vemo, v kakšnem stanju je družina pri nas in po svetu, primerjava papežev ni potrebna. Papeževa vsebina nam daje jasna in konkretna navodila.

Konkretna aktualizacija – tako bi poimenoval najbolj obsežno, tudi pozicijsko središčno četrto poglavje (od osmih), se pa ta slog v bistvu vleče skozi celotno spodbudo. V času študija teologije smo pri večini predmetov eksegeze (razlage Svetega pisma) bili primorani v sklepih naših seminarskih nalog in vaj napisati aktualizacijo. Spomnim se, da smo se takrat tako bogoslovci kot laiki večkrat drug drugemu hvalili, kako pomembne sklepe za naša življenja smo odkrili v obravnavanem svetopisemskem odlomku. Danes ugotavljam, da smo bili in smo verjetno še precejšnji amaterji na tem področju. Aktualizacija že, vendar brez konkretizacije. Konkretizacije, ki jo v veliki meri premore naš papež Frančišek.

Že to, da si za razlago izbere 13. poglavje Prvega pisma Korinčanom, kaže, da mu je stanje popolnoma jasno. To 13. poglavje je namreč v obredniku Sveti zakon predlagano za eno izmed poročnih beril. In po mojih pogovorih z duhovniki, zelo nesociološko in statistično nepravilno, pa vendar, z gotovostjo trdim, da se to berilo pojavlja na več kot polovici porok. Upal bi si celo trditi, da na večini. No, pa je papež (mlado) poročenim napisal lepo razlago besed, ki jih velikokrat ne razumejo. Konkretno aktualizacijo, kot že rečeno.

Idealno predstavljeni ljubezni, kot nam jo apostol Pavel opiše v tem pismu, papež doda konkretne primere, kot npr.: “Včasih na primer občudujem ljudi, ki so se morali ločiti od svojega zakonca, da so se zaščitili pred fizičnim nasiljem, in ki so bili – zaradi zakonske ljubezni, ki zmore iti preko občutkov – vseeno sposobni, čeprav po drugih ljudeh, poskrbeti zanj v trenutkih bolezni, trpljenja ali težave”. (119) Kakšnemu pretirano izobraženemu kardinalu se je verjetno privzdignila obrv v delu, kjer papež ne citira nedosegljivih teologov, pač pa preprost izsek iz filma in s tem razloži, kako naj bi v družini znali drug drugega razveseliti, kar je, kot pravi papež, predokus nebes.

Več lahko preberete v prilogi Bodi človek na noviglas.eu.

 
Značke:

1 komentar

  • Vincencij

    Cerkev nujno potrebuje pljuča molitve.

    283. Veliki Božji možje in žene so bili veliki molivci. Prosilna molitev je kakor »kvas« v naročju Trojice. Je vstopanje v Očeta in odkrivanje novih razsežnosti, ki osvetljujejo in spreminjajo dejanske okoliščine. Reči smemo, da naša prosilna molitev gane Božje srce. A v resnici nas Bog vedno prehiteva. S svojo prosilno molitvijo omogočamo, da se njegova moč, njegova ljubezen in njegova zvestoba z večjo jasnostjo pokažejo med ljudmi.

    /iz Apostolske spodbude – cerkveni dokumenti 140/

    ………………………….
    Gostoljubnosti ne pozabite. V tej so namreč nekateri, ne da bi vedeli, pogostili angele« (Heb 13,2).
    ………………………….

    Na priprošnjo
    blaženega Antona Martina Slomška si želim,
    da tudi v naši cerkvi pri Sv. Duhu v Celju pridobimo
    upodobljenega angela (v obliki slike ali kipa).
    Amen.

    Če nam bo uspelo, bomo lahko rekli, da je to bil čudež, ki je potreben za razglasitev Slomška za svetnika.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI