Izjava KPM: Etična in socialna izhodišča za pogajanja o sklenitvi TTIP

Časnik 22.8.2016 0:01
 

komisija pravicnost in mirV Komisiji Pravičnost in mir pri SŠK podpiramo skupno izjavo Komisije škofovskih konferenc Evropske skupnosti in Škofovske konference Združenih držav Amerike glede pogajanja o sklenitvi Čezatlantskega partnerstva za trgovino in naložbe med EU in ZDA (TTIP). Razprave ki spremljajo pogajanja, prebujajo številna vprašanja v zvezi s socialno zaščito delavcev, skrbjo za ranljive skupine, zmanjševanjem družbene neenakosti in migracij, zavzemanjem za mir in odgovornostjo do prihodnjih generacij. Zato želimo v Komisiji Pravičnost in mir pri SŠK opozoriti na nekatere probleme in prispevati svoj delež k oblikovanju njegove vsebine. V ta namen posredujemo stališča, ki smo jih pripravili skupaj z drugimi evropskimi škofovskimi konferencami v Evropski uniji ter jih predhodno uskladili z Ameriško škofovsko konferenco. Želimo si, da bi na spodaj navedenih etičnih in socialnih izhodišč temeljile javne razprave o tem sporazumu ter iz njih izhajali politiki in strokovnjaki, ki delujejo v Sloveniji in v institucijah Evropske unije.

Pred zaključkom pogajanj za sklenitev čezatlantskega partnerstva ter potrditvijo in sprejetjem tega sporazuma je ključno, da se izvede temeljita analiza pozitivnih in negativnih učinkov na družbo in okolje. Takšna presoja bi poleg ekonomske teorije morala upoštevati tudi objektivno analizo dejanskih učinkov predlaganega sporazuma na naše državljane, družbo in planet. Analiza mora upoštevati morebitne posledice čezatlantskega partnerstva na osnovne potrebe, elemente blaginje ter pravico do dostopa in pravico do priložnosti. Čezatlantsko partnerstvo mora prispevati k blaginji vseh državljanov, zlasti revnih. Pri odločitvah, ki vplivajo na življenja ljudi, bi morali sodelovati vsi. Predvidene koristi je treba pravično razdeliti, sicer se lahko neenakost le še poglobi. Čezatlantsko partnerstvo mora torej prispevati k varnejšemu in mirnejšemu svetu in ne h krepitvi gospodarskih in političnih napetosti.

Dejstvo je, da politik za boljšo skupno prihodnost, ki bodo spoštovale pravice sedanjih in prihodnjih generacij, ne moremo oblikovati niti s prekomernim številom predpisov niti z radikalno deregulacijo. Dogovori in sporazumi morajo ohraniti družbeno dinamiko, s tem da ustvarjalnim silam uma in srca dajo potrebno gotovost, hkrati pa spodbujajo pravično sodelovanje vseh članov človeške družine.

Besede, ki jih je papež Frančišek leta 2013 izrekel skupini G-8, veljajo tudi za čezatlantsko partnerstvo: »Cilj ekonomije in politike je služenje ljudem, začenši pri najrevnejših in najbolj ranljivih«. Zgodovina je polna dokazov, da sta povečana stopnja trgovanja in vlaganja lahko resnično koristna, če sta strukturirana tako, da neenakost ali nepravičnost zmanjšujeta, ne poglabljata. Da trgovinske politike lahko uresničujejo skupno dobro za naše narode in za vse ljudi po svetu, morajo biti zakoreninjene v etičnih načelih, katerih središče so ljudje. Pri pogajanju oziroma izvajanju trgovinskih sporazumov je treba upoštevati načela, ki se zavzemajo za človeško življenje in dostojanstvo in ga branijo, varujejo okolje in javno zdravje ter se zavzemajo za pravičnost in mir v našem svetu.

Pri vrednotenju predlaganih trgovinskih sporazumov, tudi čezatlantskega partnerstva, je treba upoštevati določena načela:

Trajnost in previdnost. Škofje Združenih držav Amerike in Evropske unije želijo poudariti načeli trajnosti in previdnosti. Iz previdnostnega načela med drugim sledi, da mora biti v ospredju preprečevanje škode. Pri potrjevanju izdelkov oziroma postopkov je treba ravnati v skladu s potrpežljivostjo toliko časa, da je na voljo dovolj znanstvenih dokazov, ki potrjujejo, da izdelki ne povzročajo občutne škode sedanjim in prihodnjim generacijam in ne ogrožajo naravnega okolja.

Varovanje delovne sile. V skladu s človekovim dostojanstvom je treba prednostno zavarovati delavce in njihove legitimne pravice. Podpiramo pravice delavcev, vključno s pravico do organiziranja in skladnost z mednarodnimi standardi dela. Ob vsakem sporazumu je potrebna tudi trdna odločenost pomagati prizadetim delavcem ter njihovim družinam in skupnostim pri soočanju s socialnimi in finančnimi posledicami selitve delovnih mest, ki jih lahko povzroči prosta trgovina. Posebno pozornost je treba posvetiti delovnim pogojem, razumnim delavnikom, prostemu času, eksistenčnemu minimumu za družine in drugim priznanim socialnim ugodnostim.

Domorodno prebivalstvo. Katoliški škofje vsega sveta se veliko posvečajo domorodnim skupinam ljudi. Iz spoštovanja do njihove kulturne dediščine in v luči njihovega gospodarskega razvoja mora čezatlantsko partnerstvo spoštovati dediščino teh domorodnih skupnosti in pravično deliti koristi trgovine s skupinami, ki so vir tradicionalnega védenja in naravnih virov.

Migracije. Naša Cerkev že dolgo zagovarja pravico ljudi do migracij, ko razmere v njihovih domovinah niso več varne oziroma jim ne omogočajo, da bi preživeli sebe in svoje družine. Če želimo zmanjšati stopnjo migracij, moramo omiliti okoliščine, ki ljudi silijo, da zapustijo domovino. Zmanjšanje potrebe po migracijah bi moral zagotavljati vsak trgovinski sporazum oziroma sporazum o naložbah.

Kmetijstvo. Naši bratje škofje doma in v tujini in drugi partnerji, s katerimi sodelujemo, so izrazili veliko skrb, povezano z ranljivostjo majhnih kmetijskih proizvajalcev ob soočanju s konkurenco kmetijskih proizvodov, ki uživajo pomembno prednost v skladu z veljavnimi politikami in subvencijami. Vsak sporazum bi moral pospeševati kmetijske sektorje držav v razvoju in varovati tiste, ki živijo na podeželju, še zlasti male kmete.

Trajnostni razvoj in skrb za stvarstvo. Vse močnejše globalno gospodarsko povezovanje vsebuje potencialne koristi za vse udeležence, vendar bi moralo biti več kot zgolj urejanje trgovine in naložb. Ker sta ohranjanje okolja in trajnostni človeški razvoj bistveno povezana, je treba pozornost najprej posvetiti varovanju okolja in zdravju skupnosti, med drugim tudi pomoči revnim državam, ki se pogosto srečujejo z nezadostnim tehničnim znanjem oziroma viri, da bi varno okolje lahko ohranjali. Sporazumi bi revne države morali razbremenjevati uničujočega bremena zunanjega dolga, ki ga imajo, in podpirati razvoj, ki je pogoj za večjo samostojnost in široko udeležbo v gospodarskem odločanju. Čezatlantsko partnerstvo ne sme dovoliti trgovanja in vlaganja v določene dobrine, ki lahko spodkopavajo skupno dobro (npr. nezakonito orožje in droge).

Pravice intelektualne lastnine. Zaskrbljeni smo tudi zaradi predpisov, povezanih s pravicami intelektualne lastnine na področju farmacevtskih izdelkov in kmetijstva. Upoštevati moramo potrebo po dostopu do zdravil in kmetijskega napredka za ranljive skupine. Cerkev umešča pravice intelektualne lastnine v širši okvir skupnega dobrega in verjame, da morajo biti v ravnovesju s potrebami revnih. Načelo skupnega dobrega ne zahteva zgolj legitimnega varstva osebnih koristi, ampak tudi upoštevanje lokalnega in globalnega dobrega. Sporazumi ne smejo biti zasnovani oziroma sprejeti zgolj na podlagi koristi za obe pogodbeni stranki. Upoštevati je treba tudi koristi in stroške za tretje osebe, še zlasti za revne, ranljive, mlade, starejše in bolne.

Mehanizmi reševanja sporov. Dvomimo o prednostih tega, da se kot način za reševanje sporov od suverenih strank mednarodnih sporazumov zahteva privolitev v zavezujočo mednarodno arbitražo, pa naj gre za mehanizem za reševanje sporov med vlagatelji in državami (ISDS) ali pa nedavno predlagana mednarodna sodišča za naložbe. Obe poti lahko vodita v nepravične prednosti za komercialne interese, ki bi radi izkoristili pravila arbitražnega in sodnega sistema, in posledično v slabitev pomembnih okolijskih ter delavskih standardov in standardov glede človekovih pravic. Osebne koristi ne smejo zasenčiti javnih dobrin. Skrbno je treba preučiti vpliv na okolijsko in socialno zakonodajo oziroma na zdravje, izobraževanje in kulturne politike. Neprimerno poenotenje oziroma poenostavljanje zakonodaje ne sme biti razlog za razvrednotenje predpisov glede zadostne varnosti, dela, zdravja in okolja, ki jih lokalno uresničujejo nacionalni, državni ali regionalni organi.

Udeleženost. Odločilnega pomena je, da lahko vsi ljudje prispevajo svoj glas k odločitvam, ki zadevajo njihova življenja. Človeško dostojanstvo zahteva transparentnost in pravico, da ljudje sodelujejo pri odločitvah, ki vplivajo nanje. Pravico do udeleženosti je še posebej treba upoštevati pri pogajanjih za čezatlantsko partnerstvo in druge trgovinske sporazume. To pravico je treba udejanjiti na forumih in v procesih, ki omogočajo, da bodo glasovi iz prizadetih družbenih sektorjev slišani in se bodo njihovi interesi odražali v nastalih sporazumih. Pravičnost je treba uresničevati na vseh stopnjah gospodarske dejavnosti; načela pravičnosti je treba spoštovati od začetka gospodarskega in političnega procesa, ne le po njem oziroma mimogrede.

V svoji apostolski spodbudi Veselje evangelija je papež Frančišek zapisal: »Svetovna kriza, ki obsega finance in gospodarstvo, jasno kaže na njune neuravnovešenosti in predvsem na hudo pomanjkanje antropološke usmeritve. To je pomanjkanje, ki človeka zoži samo na eno njegovih potreb: na potrošnjo« (št. 55). Zaslužni papež Benedikt XVI. je v svoji okrožnici Ljubezen v resnici izjavil: »Gospodarstvo namreč za svoje pravilno delovanje potrebuje etiko; ne katerekoli etike, temveč etiko, ki je človekova prijateljica« (št. 45). Naš nauk na prvo mesto postavlja ljudi, še zlasti najrevnejše in najranljivejše. Predlagano čezatlantsko partnerstvo je treba presojati glede na prej navedene kriterije.

msgr. Stanislav Zore
Predsednik Komisije Pravičnost in mir pri SŠK

 
Značke:

23 komentarjev

  • Ko sem to socialistično LATOVŠČINO bral sem postal zelo žalosten in jezen na birokrate v Cerkvi. Notri je cca 10% dejstev iz kapitalizma, ki je edini premagal revščino v svetu. Zadnjih 200 let je iz revščine ven 5 milijard ljudi. Standard je zrasel vsem, brutalno predvsem revnim. Že Žorž je govoril, da v primerjavi z njegovim otroštvom, danes ni noben Slovenec reven.

    • Ko je CK KP Kitajske po desetletjih ugotovil, da ne more potegniti iz revščine 1 milijarde Kitajcev, je uvedel svobodni trg samo na področju malih in srednjih podjetij ter bank.

      V samo 30 letih je iz revščine liberalna ekonomija potegnila 600 Mio Kitajcev, katerim mesečni dohodek se je dvignil iz 1 dolarja na 600 dolarjev.

  • Vse ostalo so tipične fraze socialističnih birokratov. Sramota. Kako naj spoštujem škofe!

    Cerkev je kot institucija zelo socialistična, fevdalna, predvsem v Evropi. Ista je kot širša družba. Isto pokvarjena.
    Prav danes mi je znanka iz Slovenije pripovedovala svojo osebno izkušnjo s cerkveno mafijo.

    • Poudarila je: boljše prijatelje imam pri ateistih kot pri kristjanih. Ta izkušnja me je spravila v paranojo in danes težko komu zaupam. Če je kristjan pokvarjen, ni bolj pokvarjenega človeka.

      Kot aktivna kristjanka, mati 4 otrok, je bila tudi pri Stresu in mu razkrila zaroto, a je le ta bil par dni kasneje odstavljen.

  • Na liberalnih straneh sem našel primerjavo šolstva v ZDA danes s privatnim šolstvom izpred 100 leti.

    Procesirajo 5x več študentov. Imajo 7x več učiteljev, birokratov je 15x več. Denarja pa gre 30x več. Rezultati pa so isti (po številu najboljših kadrov).

    Ali danes sem dobil porabo držav v 100 letih. Iz 7% na 60%. Še 1960 leta so imele evropske države 30%. Danes sta na dobrih 30 % le ZDA in Švica.

    Socializem podržavlja vse kar leže in gre. Vse poklice zbirokratizira. Dejansko ljudje postajamo nesvobodni koleščki sistema iz Kafkovega romana Proces.

  • Najhujše kar se lahko Cerkvi zgodi je to, da so njeni duhovniki in verniki BIROKRATI oz. klonovski (pripadniki sekte) mafijci.
    In to imamo tako v Sloveniji, kot v Evropi.

  • Ko mi sodelavec in “perfect” kristjan pravi, da “svojih ne smemo kritizirati, ampak moramo skupaj držati” , ko se dogaja kriminal, potem vem, da je on Cerkev pretvoril v Mafijo.

  • pavel,

    tvoje brezskončne tirade proti tej izjavi in proti katoliškim škofom kažejo samo to, da očitno nimaš pojma o družbenem nauku katoliške Cerkve ali pa predstavo, da lahko vzameš teh skoraj 150 let naukov Cerkve in vse s strani papežev podpisanih socialnih okrožnic kot eno v tri dni napisano oslarijo, nek zgrešen hobi Cerkve, ki se te kot katoličana nič ne tiče in se na vse lahko poserješ.

    Kot se tule dobesedno poserješ na izjavo škofov glede TTIP. Zmerjaš Cerkev z Mafijo ipd. A si povsem znorel?

    Morda niti ne dojemaš, da to v temelju ni dokument, ki bi ga spisala ekipa slovenskih škofov, ampak je avtorstvo dokumenta s strani združenja škofovski konferenc Evrope in škofovskih konferenc ZDA. Torej škofovskih konferenc celotnega Zahoda, predvsem ravno škofovskih konferenc razvitega kapitalističnega sveta.

    Verjetno to ni združenje idiotov, ampak ljudi, ki nekaj vejo, kaj je skladno s Svetim pismom in učenjem Cerkve in vejo vsi ali skoraj vsi od njih o tem vsaj toliko kot ti. Verjetno tudi precej več od tebe.

    Če je temu tako in to sprevidiš, potem vprašaj najprej sebe glede na tvoje reakcije o svoji zdravi pameti. Posebej, če se imaš za katoličana. Zraven pa pišeš take svoje tirade in skrajne žalitve.

    Tvojega skrajnega liberalizma, tvoje fanatične vere v superironost socialne (ne)ureditve, ki je identična surovi tekmi in boju za obstanek v džungli, kjer šteje samo individualec, njegova svobodna pobuda, kapital in pravica do neobdavčene lastnine, ti nihče ne brani.

    Izbij si pa počasi utvaro, da boš to vsilil svetovnemu ali slovenskemu katolištvu kot skupni nazor. Izbij si utvaro, da bomo Mrkaića, Friedmana, Smitha in druge tvoje izbrance kadarkoli častili na oltarjih in jim slepo verjeli na besedo, kot jih častiš ti.

    Grmiš proti malikovanju, sam pa častiš liberlizem na skrajno malikovalski način. Tako hudo, da zasovražiš vsakogar, ki misli drugače. Bog naj se te usmili!

    • O, si se pa razpičil. Argumentov nobenih. Zgolj zato, ker so škofi.

      Nič ne malikujem.

      • Kako nobenih argumentov? Na kaj? Na tvoje napade na izjavo evropskih in ameriških škofov, ki so povsem brez argumentov? Eno samo zmerjanje. Vsebine te izjave je ogromno. Analizirat vso to vsebino bi bila pa dolga stvar; za celo noč. Tega se ne grem, ker se mi ne zdi potrebno.

        Jaz izjave ne branim zaradi spoštovanja avtoritete škofov. Ampak ker se vsebinsko strinjam z njo. Ker mi je bolj ali manj za Cerkev in tradicijo njenega socialnega učenja edino vsebinsko logična.

        Samo tebi očitno ni logična in si zmeraj znova nad svojo Cerkvijo neprijetno presenečen. Kaj ti jaz morem? Zamisli se raje nad sabo …

    • Nobenega ne sovražim. Tudi Janše ne. Zakaj mi podtikaš slamnate može?

  • Ko razmišljam, zakaj vsi ti nesporazumi danes znotraj slovenskega katolištva in čudenje enkrat nad papežem Frančiškom in njegovimi enciklikami, drugič nad izjavami, kot je tale, mi pride na misel sledeče: od leta 1945 so pri nas komunisti Cerkev in katoličane označevali in zmerjali kot reakcionarce in kot skrajno desnico. Pustimo zdaj reakcionarnost ali celo pomen izraza “klerofašist”. Vsekakor so generacijam in generacijam s pranjem možganov v glave vcepili enačaj med katolištvom in radikalnim desničarstvom.

    No, z letom 1990 smo se katoličani zbudili v domnevno duhovno svobodo, a z tistimi predstavami v glavi, ki so nam jih pustili totalitarni časi. S predstavo, da smo katoličani in Cerkev po prepričanju radikalna desnica. V ekonomskem pogledu to pomeni radikalni liberalci, nekaj podobnega kot čajankarski del republikanskega tabora v ZDA.

    No in zdaj, ko so to ideološko identifikacijo mnogi naši katoličani ponotranjili in se v tem desničarstvu tudi podučili, izobrazili, često na svojo roko, sedaj presenečeno opažajo, da to ni to.

    Namreč da Katoliška cerkev od papeža dol tega ne uči, ampak nekaj zelo drugačnega. Da je Katoliška cerkev morda kulturno precej konzervativna institucija. Da se počasi obrača, kot v morju kakšna letalonosilka. Ni pa desničarska ustanova. Njeno učenje ni desničarsko, od nekdaj ne kapitalistično apologetsko, niti liberalno.

    Njeno socialno učenje je slejkoprej sredinsko, zmerno, temelji na uravnoteževanju centrifugalnih silnic in je pragmatično.

    Izjavo, ki je tu vir viharnega napada, vidim kot prav takšno.

    • Zdravko

      Njeno učenje je vsekakor desno. Ali desničarsko. Ni pa ekstremno, ampak pravo, desno. Cerkev ni v ničemer sredinska. Ne sklepa nobenih kompromisov, ampak ima konsistenten nauk.
      Z ostalim pa se strinjam, kar praviš.

      • Preberi to izjavo. To definitivno ni desničarska izjava. Ali prosto-tržniška ali liberalna ali kakorkoli bi to smer imenoval. Sploh se po svoje ne čudim, da se pavel nanjo jezi. Tudi Žiga Turk, Rado Pezdir, Bernard Brščič in podobni razmišljajo in pišejo povsem drugače od te vsebine.

        Tudi Laudato.si papeža Frančiška definitivno ni desničarska okrožnica. Skoraj nobeni od Rerum Novarum papeža Leona iz 19. stoletja ne bi mogli reči, da je politično-socialno desničarska. Rerum Novarum je evidentno sredinska z enkovrenim distanciranjem med liberalizmom in socializmom, med kolektivizmi in individualizmom.

        Morda bi desničarska rekli Pijevi antikomunistični okrožnici. Ampak mnogi pozabljajo, da je isti Pij podpisal tudi protinacistično Mit brenneden Sorge okrožnico.

        • Zdravko

          Ta izjava ima poudarek, toda nikjer ta izjava ne nasprotuje prostemu trgu, ki ga Cerkev povsem zagovarja. Svoboda v razpolaganju z lastnino, svoboda podjetništva, poslovanja, vse to je v temelju Cerkvenih naukov.
          Tu so pa poudarki, ki so se škofom zdeli pomembni, glede na nivo na katerem se sklepa sporazum in ki zato lahko zataji svobodni trg in ima moč zasužnjiti narode.

          • Uh, precej ali celo ogromno omejitev povsem svobodnemu razpolaganju in svobodni pobudi. Predvsem moralnih, a tudi sistemskih. Okoljskih, prehransko-higiensko-sanitarnih, socialnih. Ogromno poudarkov proti enostranskemu bogatenju že bogatih in podpora revnim. Podpora malim kmetom itd. Seveda ni mišljena le moralna podpora, ampak konkretna politika in konkretni ukrepi. Politika in njeni ukrepi vedno pomenijo poseg v prosti trg.

    • Cerkev je zelo podlegla socializmu zadnjih 200 let ravno pod sentimentalnostjo pomagati revnim in humanostjo. Socialistom je uspelo uničiti ekonomijo, ne pa še matematike.

      Dejansko je Cerkev vzpostavila svobodni trg in podjetništvo v srednjem veku v malih mestnih državica s kritiko nepravičnih dejanj v gospodarstvu.

      Pojmi sredinski, desni in levi so se v zadnjih 500 letih vratolomno spreminjali.

      Če bereš samoupravne spise socialistov, iz SFRJ in iz Cerarjeve vlade imaš isto LATOVŠČINO kot v zgornjem zmazku.

      If, če ti ne bi imel celostne dobre katoliške vzgoje (ki jo je komunizem spridil na področju gospodarjenja v socializem) in bi sovražil Cerkev, bi bil kompleten komunist. Sedaj si tipični krščanski socialist Demosa, ki se skriva pod perutmi najmočnejše Partije kot Granda.

  • Zgodovinska dejstva pravijo, da je potrebno trge čim bolj sprostiti (umakniti birokratska pravila in vreči birokrate na cesto), ker svobodni trg prinaša mir, delovna mesta, razvoj, investicije, blaginjo in zmanjšanje revščine.

    • Le zakaj je toliko ljudi v svetu, ki v to dvomijo; kaj misliš? Ki trdijo celo take, da je z globalizacijo 2/3 industrije zbežalo iz razvitega sveta, predvsem na Kitajsko? Čudaki?

  • Vsa nakladanja o neenakosti, sočutju, solidarnosti, pomoči revežem,… so tipična prazna, lažniva in zavajajoča socialistična demagogija. Škofi so s tem pisanjem cerkev izenačili z zavajanjem in laganje. Bolje bi bil mlinski kamen okrog vratu, kot če duhovnik[ zavaja svoje ovce…

  • Samo povem, ker v WW2 je ogromno duhovščine in škofov podpiralo nacizem in fašizem. Samo mladi katoliki iz ilegalne organizacije Bela vrtnica so se uprli nacizmu in dokaj prepozno nekaj katoliških aeistokratov, atentatorjev

    • Cerkev z obema omenjenima režimoma ni imela nič. Lahko pa, da so mnogi verniki, tudi škofje totalitarnemu pranju možganov delno podlegli. Kot ljudje pač totalitarizmom podležejo. Tudi titozmu so. Nacistični režim je bil neopoganski in proticerkven. Fašističen je Cerkev bolj toleriral, imel pa z njo sila malo skupnega. Vodilni katoliški politiki Italije so bili v času fašizma v begunstvu v Vatikanu ( Don Sturzo, de Gasperi). Podobno ali še slabše v Nemčiji. Recimo usoda župana Adenauerja v Kolnu.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI