D. Bajt, Demokracija: Putinizem kot vzor slovenske politike

Časnik 22.8.2016 9:20
 

Nedavni obisk Vladimirja Putina v Sloveniji je bil pospremljen z glasnimi superlativi. Slovenski politiki in krog njihovih podpornikov so se z njim hvalili kot z izvirnim dejanjem lastnega poguma, ki kljubuje politiki Evropske unije in kaže nove poti odnosov z Rusijo. Tudi režimski mediji so vseskozi podpirali obisk, čeprav se niso mogli zediniti niti glede tega, ali gre za obisk pietetne ali uradne (državniške) narave. Le posamični kritični intelektualci in redki novinarji so opozarjali na nepotrebnost obiska, ki lahko Sloveniji škodi.

Splošne fraze o tradicionalnem prijateljstvu in dobrem sodelovanju med ruskim in slovenskim narodom so omajali le protesti Ukrajincev pred ruskim veleposlaništvom v Ljubljani. Razlogov za dvom o starodavni rusko-slovenski slogi pa je nedvomno več; imajo že stoletje dolgo zgodovino.
Začetki v slovanofilstvu

Sredi 19. stoletja, v dobi slovanofilstva, so tudi Slovence zajele težnje po pristnejših stikih z Rusi, ki so tedaj živeli pod carjem. Leta 1869 je nastal predlog, naj bi se učili ruščine kot »višje kulturne« od slovenščine. Slovanofilske ideje je med Slovenci dovolj nekritično širila revija Slovanski svet. Stiki so se krepili zlasti na področju kulture in znanosti, npr. med Slovensko matico in rusko Akademijo znanosti; ti stiki so ostali stalnica vse do danes. Leta 1889 je bil ustanovljen prvi krožek za učenje ruščine v Ljubljani, leta 1897 pa je Davorin Hostnik v Rusiji izdal prvi rusko-slovenski slovar s slovnico. Stvari so se zapletle s padcem carizma in zmago boljševikov; tedaj so v Rusiji (Sovjetski zvezi) ostali mnogi slovenski ujetniki in prebežniki iz avstrijske vojske, ki so sodelovali celo v revoluciji in državljanski vojni na strani Rdeče armade. Po letu 1918 so se številni tudi vrnili domov in začeli navdušeno zagovarjati komunistično idejo. V teh letih so prihajali k nam tudi ruski emigranti, ki so bežali pred boljševiki; na naših, domačih tleh se je torej odvijal spopad med zagovorniki Sovjetske zveze in komunizma ter nasprotniki boljševizma. Komunisti so se v letih 1926–36 šolali v SZ, leta 1940 so v Ljubljani ustanovili Društvo prijateljev Sovjetske zveze; ruski emigranti so leta 1924 v Ljubljani zasnovali Rusko matico, katere arhiv je bil po vojni uničen.

Čas stalinizma in leta balkanskega socializma

Položaj se je zaostril z začetkom druge svetovne vojne, zlasti v trenutku, ko se je nekdanja ilegalna komunistična partija, vselej goreča zagovornica Leninovega boljševizma in panslovanskega bratstva, razglasila za edino voditeljico upora proti okupatorju in boja za slovensko narodno idejo. Z zmago komunistične revolucije in pobojem protirevolucionarjev je bil prostor za popolno sovjetizacijo Slovenije (in Jugoslavije) očiščen: vse do Stalinove smrti leta 1953 je – kljub prelomu z Informbirojem 1948 – prevladovala dogmatska usmeritev po zgledu Sovjetske zveze. Oboževanje vožda, Rdeče armade in prve socialistične države na svetu je bilo brezmejno, čeprav Stalin po vojni ni niti s prstom mignil, ko si je Jugoslavija prizadevala za ugoden izid razmejitve z Italijo in Avstrijo. Plansko gospodarstvo je bilo vklenjeno v petletke, nasilno se je izvajala agrarna reforma, z grožnjami so se ustanavljale kmetijske zadruge, forsirala se je težka industrija, kazenski zakonik je bil prepisan po sovjetskem, ideologiziralo se je šolstvo. V letih 1945–49 je izšlo kar 15 Stalinovih knjig in brošur ter obilica leninistične literature, prevedene knjige in prikazani filmi so bili skoraj samo sovjetski. O osvobajanju Prekmurja in hudodelstvih Rdeče armade aprila 1945 tam se je trdovratno molčalo; še danes malokdo ve, da so Slovenke tedaj rodile kakih 90 nezakonskih otrok iz posilstev z Rusi. Nujen je bil prelom s Sovjeti – ki je eno obliko totalitarizma, stalinizem, zamenjal z drugo, titoizmom – saj so ti izčrpavali gospodarstvo in si samopašno prilaščali naravne vire, o čemer nazorno govori Dedijer v knjigi Izgubljeni boj J. V. Stalina.

Sredi 50. let so se odnosi Jugoslavije s Sovjetsko zvezo normalizirali, še naprej pa so ostajali pod znamenjem nadvlade velike vzhodne sestre. Jugoslovanski politiki, med katerimi so veliko vlogo igrali Slovenci, zlasti Kardelj, so odigravali vlogo poslušnih, četudi včasih slabih učencev velike ideje znanstvenega socializma, ki je obetal uspešen konec proletarske diktature in prehod v brezrazredno komunistično prihodnost. Jugoslovanska in sovjetska mesta so se še naprej bratila med seboj: vsaka prestolnica naših republik je bila pobratena z ustrezno veliko prestolnico Rusije, Ukrajine, Belorusije, Gruzije in tako naprej. Nekdanji togi socrealizem v umetnosti se je razcvetal v blažji doktrini samoupravne kulture: vsi smo ustvarjalci. Če se je v SZ položaj zaostril in eskaliral v disidentska gibanja (npr. pod Brežnjevom), so se tudi pri nas okrepili svinčeni časi, ki so terjali svoje žrtve – nasprotnike socializma – po vseh republikah. Šele razpad SZ in konec Jugoslavije sta postavila načelno nove temelje za samostojen in neodvisen razvoj Slovenije. Žal je prvotna načelnost zvodenela v mlačno tranzicijo, tj. prevlado vzhodnjaško-balkanske socialistične ideologije nad razvojem demokracije in pravne države po zahodnoevropskem zgledu.

Recidivi komunizma

V takem položaju je bolj ali manj razumljivo, da se je tudi sedanja slovenska zunanja politika naslonila na zgodovinsko odpisane ideje »demokratičnega socializma«, ki jih pri nas zagovarjajo najmlajši levičarji, vnuki trdih komunistov. Oboževalci jugoslovanskega samoupravljanja in marksističnega (leninističnega) znanstvenega socializma, kakršnega je svoj čas širil Boris Ziherl, ob tem hote zamegljujejo ne le svoje ideološke izvore, temveč tudi vsesplošno katastrofalno dogajanje v deželah, kjer se komunizem še obupno bori za preživetje (Kuba, Venezuela, Severna Koreja). Tudi propad sovjetskega imperija in osamosvojitev nekdanjih političnih satelitov SZ zanje ni dovoljšen opomin. Slovenija kot da se diferencira prav na črti dekomunizacije: države, ki so izvedle lustracijo in se odločno odpovedale dediščini marksizma-leninizma ter se tudi v praksi znebile ideološkega terorja boljševizma (Poljska, Slovaška, Češka, Madžarska), so za nas nezaželene partnerke – toliko bolj pa nas privlačijo trde dedinje socialističnih idej, kot je Rusija, pretežno evropski del nekdanje Sovjetske zveze, ali njena najboljša učenka Belorusija.

Več lahko preberete na demokracija.si.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI