Spomin, vizija, pogum, ustvarjalnost

Igor Bahovec 21.8.2016 0:50
 
sdm 16

Utrinek s svetovnega srečanja mladih na Poljskem, foto: Facebook.

Današnji komentar želim oblikovati ob nekaterih poudarkih papeževega obiska Poljske.

Menim, da je najprej treba podčrtati njegovo izjemno močno sporočilo mladim. Med drugim izstopa poziv izstopiti iz kulture kavča, udobja in nedejavnosti, iti ven in biti dejaven, so-oblikovati svet in pustiti sled v zgodovini. Razumljivo, ni vseeno kakšno sled pustimo, kakšna je vsebina delovanja. V ospredju sporočila mladim sta resnično upanje in pogum, ki izhajata iz drže usmiljenja. Mlade je papež pozval, da bi bili graditelji mostov, bratstva, ki upošteva različnost ljudi in kultur, a zmore ustvarjati nov svet iz stvarne vizije edinosti v različnosti. Enako pomembno kot vsebina je tudi način, dinamika, kako primerno delovati.

Besede mladim, tako menim, bi pravzaprav morali poslušati vsi. Niso samo mladi v kavču, nedejavnosti ipd. – neredko smo odrasli in starejši zelo slab zgled takega mišljenja in ravnanja. Menim, da je dobro, če bi se vsak, začenši od starejših, zazrl vase in v svoje skupnosti, koliko pričujemo za upanje in pogum, kakšna je naša ustvarjalnost, katere drže usmiljenja gojimo, koliko smo odprti do drugih, ki so drugačni, itd. Pri tem ne mislim na moralno spraševanje – glede tega je jasno, da smo vsi grešni. Mislim na iskreno refleksijo kot proces zavedanja dejstev in iskanja konkretnih rešitev, mislim na iskreno pogovarjanje, skupno iskanje poti in skupno delovanje. Končno je pomembno tudi to, da tega ne delamo iz lastne volje in moči, ampak v drži molitve in prošnje za darove Svetega Duha.

Do pristne skupnostne ali občestvene povezanosti, tako mi govore izkušnje življenja in študij, ljudje ne pridemo na način poenotenja. Pristnost medčloveških odnosov v družinah in med prijatelji, v malih skupinah in službah, v župnijah, cerkvi in narodu se ne more graditi, če ljudi povezuje presečišče delnih interesov ali sledenje enaki imperativni ideji. Čeprav so lahko vodilne vrednote dobre, v takih držah ni celovitosti, ni prave svobode in iskrene ljubezni. Zgolj vrednote ne zadoščajo – pomemben je tudi način, kako jih živimo, kako jih izražamo. Pristna povezanost želi uravnovesiti različnost in edinost, enkratnost in pripadnost skupnemu, tradicijo in novost, mladost in starost, moškost in ženskost. Seveda ne gre za idealistični projekt, ampak za pot, ki vsebuje tudi napake, padce, nemoč, a tudi veselje, odpuščanje in upanje, ki vodi prek ovir.

Ko ljudje, osebe ali skupine, najdemo točko iskrene povezanosti, srečanja, in je ta dovolj močna, potem nas to povezuje močneje kot nas razlike ločujejo. Povezanost se lahko rodi v medosebnih srečanjih ali pa, ko ljudje skupaj sledimo isti viziji (denimo starša, ki v isto smer vzgajata otroka). Le taka različnost bogati, zato se je tako pomembno prizadevati za točke iskrenega srečanja, povezanosti. Nekatere lahko najdemo v spominu, v zgodovini, druge lahko ustvarimo. Osnovni primeri povezanega življenja v različnosti so in ostajajo družina, narod in verske skupnosti.

Drugič, smo v obdobju izjemno velikega nasilja. Papež ni edini, ki govori o tem, da je svet v vojni. A je eden redkih, ki kot odgovor na to dejstvo poudarja delovanje za bratstvo, bližino, resnični dialog, predvsem pa za držo usmiljenja in odpuščanja.

Na poseben način se je papež s posledicami vojne srečal v tišini obiska koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau. Dve potezi tega srečanja sta zelo povedni: kot je sam rekel, je “v molku prisluhnil in začutil prisotnost vseh duš, ki so šle tam skozi” in “sočutje, Božje usmiljenje, ki so ga nekatere svete duše znale prinesti” tudi tja. Ne preseneča, da je zato molil za vse žrtve nasilja in vojn – tam in drugje, včeraj, danes in jutri. Drugič, navajam: “In tam, na tistem kraju, sem bolj kot kdaj koli prej razumel vrednost spomina, in sicer ne samo spomina na pretekle dogodke, temveč spomina kot svarilo in odgovornost za danes in jutri, da bi se seme sovraštva in nasilja ne prijelo v brazdah zgodovine.«

Te besede so me spomnile na obisk Auschwitza pred leti. Presenečen sem bil, da spominski park obišče vedno več ljudi – leta 2014 več kot milijon in pol. Upam, da se zaradi njih ne bodo uresničile besede Georgea Santayane napisane v eni osrednjih stavb muzeja: »Ti, ki se ne spominjajo zgodovine, so obsojeni, da jo ponovno doživijo«. In drugič, kot kristjani gremo v Auschwitzu tudi na kraj naših svetnikov, mučencev. Prav te dni obhajamo spomin na oba, ki sta bila proglašena, na Edith Stein, ki je tudi zaradi tega sozavetnica Evrope, in Maksimiljana Kolbeja.
Kako močno želim, da bi tudi mi pri naših grobovih nasilno pobitih skušali gojiti enako držo. Če so med pobitimi tudi mučenci, in iskreno verujem, da so, potem to niso samo grobovi spomina na trpljenje in grozo, ampak tudi kraji pričevanja za ljubezen, kraji pristnega mučeništva. Tak kraj pa nosi sporočilo upanja in odpuščanja. Ne smemo pozabiti, vsi zapisi pričevanj mučencev, od svetega Štefana do mučencev zadnjih desetletij, denimo menihov trapistov v Alžiriji in lanskih koptskih mučencev, nosijo isto sporočilo. Mučenci kažejo na slavo Boga in ne obsojajo mučiteljev. Kako želim in prosim, da bi se tudi v Sloveniji razvijala taka drža, tudi ko se bliža Evropski dan spomina na žrtve nacizma in stalinizma.

Močno se strinjam s papežem, ko je pred dnevi v Assisiju povedal, da “svet potrebuje odpuščanje”. Preveč ljudi živi zaprtih v svoje zamere, so čemerni in gojijo mržnjo, sovraštvo, “ker ne morejo odpustiti”, in tako “svoja življenja in življenja drugih bolj rušijo kot pa najdejo veselje vedrine in miru”. Koliko tega je še pri nas v Sloveniji – pa ne le glede polpretekle zgodovine, odpuščanje in spravo potrebujejo mnogi naši medsebojni odnosi, od odnosov med znanci, v zakonih in družinah, pa do odnosov v družbi in cerkvi. Kako močno pričevanje bi bilo, če bi kristjani med seboj in do drugih izražali konkretna znamenja odpuščanja in sprave.

Kratko še o tretjem poudarku, identiteti. V Čenstohovi je papež spomnil na to, kako pomembno je razbirati duhovni pomen poti naroda. Pri tem ima velik pomen vera, ki ohranja upanje kljub preizkušnjam – in v zgodovini Poljske preizkušenj ni manjkalo. Vera, ki išče ravnotežje in povezanost tradicije in novosti, ki ima resnični pogum za pristno ustvarjalnost.

Tudi mi smo poklicani, da iščemo duhovni pomen naše zgodovine in kulture, da iz vere živimo resnični pogum in pristno ustvarjalnost. Pri tem ne gre le za narod, gre tudi za osebno zgodovino in odnose, vse od zakonov in družin, do službe in prostega časa, cerkve in družbe.

 
Značke:

8 komentarjev

  • Zelo dober in ustvarjalen članek s številnimi uvidi, ki me tudi osebno nagovarjajo.

    Npr. razlika med kolektivom klonov (ki so poenoteni v ideji) in skupnosti (kjer ravno različnosti v dialogu bogatijo in so vzrok ustvarjalnosti.

    O spravi in odpuščanju, ki sta vzrok veselja. Tukaj sem zelo šibek.

  • Škoda, da ne zmore jasno povedati kar dokazujejo klasični liberalci, da je kapitalizem (svobodni trg in vladavina prava) v desetletjih, ko je polno deloval, najbolj funkcionalno prispeval k miru. Več trgovine, več odprtosti in sodelovanja, manj vojn.

  • Evropa je zadnje stoletje in pol zelo socialistična. In se nič ne nauči iz zla treh socializmov in njihove “tretje poti” socialne države . zadnje stoletje ji sledijo ZDA (razen par obdobij), saj je crony-kapitalizem ena od oblik zlorab svobodnega trga (oblika socializma: korupcija Clinton)

    Vsekakor najboljši članek od Igorja, kar sem jih bral.

  • Veliko zlo povzročajo evropski katoliški intelektualci, ki simpatizirajo s socializmom in so nasprotniki kapitalizma. V Cerkvi se bije hud boj med nemško socialistično strujo (porazen dokument TTIP, ki ga je evropska škofovska konferenca izdala, kjer je ščepec kapitalističnih dejstev in POPLAVA SOCIALISTIČNE LATOVŠČINE) in ameriško strujo, ki zagovarja svobodo.

  • Potem sem še spodaj med 4 sorodnimi članki našel še en izvrsten članek, ki sem ga kot redni bralec očitno spregledal zaradi dopusta na morju. Čudim se kako lahko (nekdanji?) vojak edine prave Partije lahko napiše tako dober članek, kjer je navedeno vse dobro kar ta Partija pogazi.http://www.casnik.si/index.php/2015/07/15/od-relativnosti-h-karizmaticnosti/

  • svitase

    Zelo poučno in vrednotno razmišljanje.

    Tudi o tem, da se ne smemo izogibati svoji slovenski duši, ki bogati občestvo vseh duš sveta in je odsev raznolikega zemeljskega stvarjenja.

    Zato bodimo še naprej izvirno ustvarjalni na vseh področjih in ohranjamo večglasno petje, ki omogoča lep pevski zven, je bilo vedno značilno za Slovence in svečane praznične noše, pa čeprav nas JSKD IN SAZU in še kdo posiljujejo z enoglasnim petjem in štajersko nošo, katere glavni sestavni del je šircelj, ki se je in se še uporablja za najgrša opravila v hlevu in na polju.

    Zakaj ima lahko Gorenjska in drugi narodi tako lepo svečano nošo, nam Štajercem pa se vsiljuje hlapčevska noša, pa čeprav je bila svečana štajerska noša izrazito lepa.

    Očitno si nekdo prizadeva , da bi izničil lepo slovensko kulturno dediščino in nam Slovencem spodrezal zdravo samozavest.

  • svitase

    Ko sem ondan pogledal zemljevid Štajerske na bencinski črpalki, sem opazil, kako so Štajersko samovoljno zmanjšali, tako, da so ji odškrnili Savinjsko Štajersko in Obsavsko Štajersko.

    Spet samovoljno spreminjanje zgodovine in kulturne dediščine.

  • Vincencij

    Odličen komentar oz. članek; podaja veliko različnih iztočnic za razmišljanje.

    Kot iztočnica pa se mi zdi odličen celoten zadnji odstavek:
    “Tudi mi smo poklicani, da iščemo duhovni pomen …… .”

    ………………………………

    Marsikdo pozablja na angele !

    ………………………………

    Na priprošnjo
    blaženega Antona Martina Slomška si želim,
    da tudi v naši cerkvi pri Sv. Duhu v Celju pridobimo
    upodobljenega angela (v obliki slike ali kipa).
    Amen.

    Če nam bo uspelo, bomo lahko rekli, da je to bil čudež, ki je potreben za razglasitev Slomška za svetnika.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI