R. Petkovšek, Družina: Hitreje, više, močneje – moralna lepota

Časnik 19.8.2016 0:01
 

Poletni, počitniški čas se nagiba v zadnji del in življenje se bo kmalu vrnilo v stare tire, na delovna mesta in v šolske klopi, vrnile se bodo vsakdanja naglica in stare skrbi. Poleg razveseljivih novic o uspehih slovenskih športnikov z olimpijskih iger novice razodevajo, da za vse življenje ni počitniško, da mnoge tarejo negotovosti, da so mnogi izpostavljeni trpljenju in strahu za preživetje, ki ne prizanaša niti otrokom niti starejšim. Poslušamo o nenasitnih ambicijah velesil, da bi svoje ozemlje širile onstran svojih meja in nič si ne pomišljajo od tam z njihovih domov izganjati ljudi, ki jim je ta zemlja že rodove njihov dom. Posledica tega nasilja so reke beguncev, za katere pa tudi zahodni razviti svet nima rešitve – končno to ni njihov dom. Nevarne so tudi igre politikov, ki so bili včeraj smrtni sovražniki, danes sklepajo zavezništvo proti tretjemu. O tem poročajo novice iz sveta – nič manj zaskrbljujoče in drugačno ni dogajanje iz domačega političnega in ekonomskega sveta.

Za vsem tem dogajanjem se skriva isto pravilo: svet je tekma; ne izgublja časa in teče svojo pot naprej tudi v poletnih, počitniških dneh. V politiki ali v ekonomiji je vsak trenutek, ki ga ne izkoristim, da bi si pridobil prednost, nazadovanje in izguba. Svet je eno samo rivalstvo – in če se ustavim, izgubljam.

Znotraj tega sveta so olimpijske igre svetla izjema. Že ob ustanovitvi Olimpijskega odbora leta 1894 je začetnik sodobnih olimpijskih iger Pierre de Coubertin igram postavil pravilo »Citius, alitius, fortius«, to je: »Hitreje, više, močneje«. To geslo si je izposodil od prijatelja, dominikanskega duhovnika Henrija Dodona, ki je bil tudi sam športni navdušenec. Človek je človek prav po tem, da nikoli ni zadovoljen z že doseženim: vedno hoče več in boljše. »Človek neskončno presega človeka,« je zapisal Pascal. V tem je lepota človeka; tako je izboljševal in počlovečeval svojo kulturo. Po Coubertinu tudi olimpijske igre prispevajo k še večjemu razodetju človeške moralne veličine in lepote. Zato je zapisal: »Te besede predstavljajo program moralne lepote. Lepota športa je nedotakljiva … Najpomembnejše ni zmagati, ampak sodelovati.«

S tem je Coubertin poudaril, da je šport umetnost, v kateri se razodevajo čudovite zmogljivosti človeške narave. Zato je vrednota samo po sebi in ga je vredno gojiti, tudi če nisem zmagovalec. Hoja v gore je sama po sebi nekaj lepega, ker me človeško obogati, tudi če na vrh pridem zadnji. Žal pa se je tudi ob letošnjih olimpijskih igrah pokazalo, da športa marsikdo ne razume več v njegovi moralni lepoti kot vrednoto samo v sebi, ampak kot priložnost za dvoboj, katerega cilj je poraziti nasprotnika in pokazati svojo premoč nad njim. Tu šport ni več »moralna lepota«. Ni več sredstvo povezovanja, kakor si je to zamislil oče olimpijskih iger Coubertin, ampak je sredstvo ločevanja, poniževanja, izključevanja. Kakor že večkrat v različnih športnih disciplinah je tudi pred letošnjimi olimpijskim igrami nadzor pokazal, da so cele državne ekipe posegale po dopinških sredstvih, ki bi jih fizično in psihično naredila zmogljivejše od drugih in jih privedla na prva mesta. Tu torej ni več cilj sodelovanje, moralna lepota, ampak najvišja stopnička, ne glede na to, kako jo bom dosegel.

Več lahko preberete na druzina.si.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI