D. Steinbuch, Portalplus: Nemška Antigona se piše Merkel, slovenska pa gola in ubita leži v Hudi jami

Časnik 18.8.2016 9:32
 

Kako na kolektivni ravni vzpostaviti pravičen, a hkrati tudi dovolj kritičen pogled na stranpoti nacionalne zgodovine? Če so šli Nemci s svojim občutkom krivde celo predaleč, se Slovenci obnašamo, kot da so stotine povojnih morišč na naših tleh posledica delovanja zunajzemeljskih sil. Huda jama je simptom takšne indiference, ki jo naš zavoženi šolski sistem niti ne poskuša premagati s poudarjanjem človekovega dostojanstva in posvečenosti mrtvih.

V zadnjem filmu Michaela Moora z naslovom Where to Invade Next je Slovenija predstavljena resnično idilično. Če spregledamo majhno, a sladko laž nastopajočih študentskih funkcionarjev (namreč da je zaradi njihovih protestov pred leti padla celo vlada), potem v družbi drugih narodov vsaj navzven delujemo precej normalno. Vsekakor bolj kot Nemci, ki jih Moore postavi v kontekst medgeneracijskega prenosa travme. Ko sem pozorno gledal ta del filma, se mi v nekem trenutku končno posvetilo, v čem je misterij iracionalnega obnašanja nemške kanclerke Angele Merkel v zadnjem letu. Postalo mi je jasno, čemu njena empatija do beguncev ter migrantov in zakaj je s svojimi dejanji zatresla takorekoč vso Evrop(psk)o (unijo). Zaradi občutka krivde. Vzgojena v družini luteranskega pastorja, obremenjena z združitvijo obeh Nemčij in dolgoletnim statusom varovanke krščanskega demokrata Helmuta Kohla je gospa Merkel v nekem trenutku začutila, da je breme krivde, ki ga nosi tako kot mnogi drugi njeni rojaki, preveliko, da bi ga ignorirala. Morala ga je utelesiti v dejanju, ki bi to fiktivno krivdo po pomembnosti odtehtalo. Ko pravim “fiktivno”, izhajam iz ostrega zanikanja svetopisemske maksime o tem, da otroci odgovarjajo za grehe svojih očetov. Takšen arhaični pogled, ki je bil v zgodovini predolgo dogma, dandanašnji ne more obveljati kot argument v resni razpravi. Toda hkrati to ne pomeni, da otroci v sebi ne čutijo “grehov” svojih očetov (mater) ali starih očetov (babic); avtorji, ki preučujejo zgodovino totalitarnih režimov, predvsem nacionalsocialističnega, pogosto opozarjajo, da šele v drugi oziroma tretji generaciji to telesno občutje “greha” udari na površje. Vnukinja zloglasnega nacističnega poveljnika in vojnega zločinca Amona Götha, ki ga je v Schindlerjevem seznamu upodobil Ralph Fiennes, je recimo končala kot narkomanka.

Travma nemške krivde

Prva povojna generacija Nemcev je bila odrešena neprijetnih samoizpraševanj, saj so jih starši, mnogi med njimi aktivni sopotniki nacionalnega socializma, želeli obvarovati pred posledicami ene največjih norosti v zgodovini moderne civilizacije. Zato so molčali o vsem, kar se je v Nemčiji dogajalo med leti 1933 in 1945. Če že niso povsem molčali, so pa vsaj zatrjevali, da niso imeli nič s tem. Prva povojna generacija, ki jo je v študentskih letih zagrabil uporniški duh, prav zato dolgo ni vedela, kakšne travme nosi s seboj oziroma v sebi. A frustracije so morale nekje izbruhniti na površje; prav temu gre pripisati silovitost študentskega gibanja v tedanji ZRN, priljubljenost skrajno levičarskih in anarhističnih skupin, fenomena Ulrike Meinhof in Matthiasa Baaderja v sedemdesetih, ali pa teoretska izhodišča, ki jih je skozi idejo dolgega pohoda skozi institucije oblasti zagovarjal Rudi Dutschke…

Hvalevredno je, da je bila prva povojna generacija Nemcev v nekem trenutku, ko se je končno zavedla, kaj so počeli njihovi očetje in matere, sposobna pogleda v prihodnost in je svojo “epifanijo” prenesla v sistem, ki se je temeljito spremenil v vseh pogledih. To je bil pač edini način, da se druga in vse naslednje generacije ne bodo več spraševale, kaj je bil narobe z njihovimi dedki ali pradedki, temveč bodo vedele, kakšno zlo je bil nacionalni socializem. Ta preobrazba je lahko pričela šele s padcem Berlinskega zidu in unifikacijo Nemčij, s poenotenjem šolskega in izobraževalnega sistema, brez katerega je nemogoče izpeljati kakršne koli prelomne politične, socialne ali ekonomske spremembe ali sistemske družbene reforme po mirni, civilizirani oziroma pravni poti.

Slovenska oblast, ki je imela po letu 1991 enkratno priložnost, da to stori nekaj podobno velikega, se je svojemu zgodovinskemu poslanstvu izneverila. Zaradi tega danes mladi Nemci, ko hodijo po Berlinu, na vsakem koraku vidijo svareče kovinske ploščice in znamenja o terorju nad Judi. Na neprijetno resnico so pozorni zato, ker jih šolski sistem ne le uči, temveč tudi vzgaja v občutku empatije do žrtev in krivde zaradi vsega tistega slabega, kar so kot nacija nekoč počeli drugim (temu bi lahko rekli tudi vrednostni imbreeding). Morda so šli Nemci s svojo krivdo že predaleč, vsaj včasih se tako zdi, vendar pa drži, da so bili zmožni ozavestiti svojo zločinsko preteklost, njene travme in da zaradi tega postali boljši narod. Narod, čigar kanclerka je lani s povabilom vsem vojnim beguncem in ljudem v stiski, naj se zatečejo v varno Nemčijo, sprožila selitev narodov, kakršne Evropa ne pomni, s tem pa je Frau Merkel spravila na kolena tudi evropsko solidarnost in ravno dovolj Britancev odvrnila od takšne Evrope, da se je na junijskem referendumu zgodil Brexit.

Smrt evropske civilizacije v Hudi jami

Kam bo zgodovina umestila Angelo Merkel, bomo še videli. A v vsakem primeru zdaj njeno politko do priseljevanja lažje razumemo, ker poznamo fenomen nemške krivde. In če v tej točki poskušamo zgodbo po analogiji pripeljati v Slovenijo, se naša pot ustavi ob vprašanju sočutja in empatije, ki jo Slovenci čutijo do žrtev. Oziroma – če stopimo v zgodovinski kontekst vojnega in povojnega nasilja ter komunistične revolucije – nas zanima, zakaj se toliko ukvarjamo z idejo sprave (pomiritve) med obema sprtima taboroma, obenem pa se obnašamo, kot da še nismo slišali za posvečenost mrtvih ali dostojanstvo človeka, kar je eden temeljev evropske kulture in civilizacije, utemeljene na starogrški antiki in judovsko-krščanskem izročilu. Zakaj? Zato ker nismo storili skoraj nič, da bi spremenili svoj odnos do sveta, privzgojen in utemeljen na slabem šolskem sistemu, s katerim so v devetdesetih letih zaradi Drnovškove ignorance eksperimentirali Slavko Gaber in njegovi teoretiki anarholiberalizma, bogato financirani iz proračuna za svoje projekte.

 Več lahko preberete na portalplus.si.

 
Značke:

4 komentarji

  • Se pravi ima nemški protestant skoraj enake občutke kot povprečen katoličan? 🙂

    Tak odnos prav podrepno hipijski: “Zakaj ne moremo samo shajati,” pri tem pa se daje vtis, da ni nobene pripravljenosti za to storiti tudi kaj konkretnega. “Zakaj ne moremo samo shajati in se še naprej zadevati.”

  • Ne vem sicer, zakaj je treba gledati ravno film kontroverznega Američana irskega rodu, da uspeš razumeti mentaliteto Nemčije, ki je veliki meri zaznamovana z refleksijo strašnih dogajanj iz sredine 20. stoletja. In narobe bi bilo, če ne bi bila zaznamovana. Ker le takšna skupna refleksija in očiščenje nacije daje upanje, da, kot je rekel veliki Cicero, historia vendarle je lahko magistra vitae.

    Ni mi pretirano všeč, da Steinbuch pogosto zelo niha v svojih stališčih; jih obrača zdaj sem, zdaj tja. In ni mi všeč, kako se je v tem letu obešenjaško spravljal nad Angelo Merkel in njen odnos do beguncev. Seveda ni edini, ki se je.

    In ni res, da je ona sprožila val beguncev. Tisti, ki to trdijo, bojo po koncu karijere Merklove imeli priložnost spoznati, da migrantski pritisk na Evropo precej malo zavisi od volje in politike dotične gospe. Vsak kolikor toliko inteligenten človek bi lahko pozornost preusmeril na krivce za noro vojno vseh proti vsem v Siriji, med drugim.

  • Zdravko

    A vendarle dober članek od Steinbucha. Zadnjih nekaj let jih strelja, da je kaj, tokrat pa je na pravem mestu.
    Naše lastne nacionalne sramote se ne zavedamo. Vred s tistimi, ki smo preživeli ves ta čas. Ko bo tudi desnico sram komu je služila zadnjih 70 let, bo čas za na bolje.

  • Včeraj zvečer sta bila na nacionalni Tv sicer dva odlična biografska filma, ki sta pokrila predvsem ta čas vrhunca nacistične norije in vojne. In še malo prej in malo kasneje.

    O Luisu Trenkerju, južnotirolskem alpinistu in pomembnem režiserju, ki ga je usoda in precej oportunističen odnos do nje in do naci-režima tesno prepletala ( v njej sta od zaljubjencev in ljubimcev do neizprosnih tekmecev, med drugim za naklonjenost Goebellsa in Hitlerja) tudi z življenjsko zgodbo nemške režiserke Leni Riefenstahl.

    In kasneje zvečer na podlagi avtobiografije o nedavno umrlemu Marcelu Reichu Ranickemu, verjetno najbolj imenitnemu povojnemu literarnemu kritiku v Nemčiji ( široko znanemu tudi po svojih temperamentnih literarnih televizijskih omizjih), ki je med redkimi preživelimi judovskega geta v Varšavi.

    Dva imenitna filma, odlični zgodbi in prikaza osebnosti in časa.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI