Sanjači novega človeštva

Drago K. Ocvirk 16.8.2016 6:38
 
Maksimilijan Kobe in drugi umrli v Auschwitzu v upodobitvi Mariana Kołodzieja.

Maksimilijan Kobe in druge žrtve v Auschwitzu v upodobitvi Mariana Kołodzieja.

Letos umrli Nobelov nagrajenec za mir Elie Wiesel je kot najstnik dal skozi Auschwitz in Buchenwald. V delu Noč je popisal, kako so nacisti z odraslima obesili še otroka. »Potem se je začel obhod. Odrasla nista več živela. Jezika sta jima odebeljena in pomodrela visela iz ust. Tretja vrv pa ni bila negibna. Ker je bil tako lahek, je otrok še vedno živel … Več kot pol ure je ostal tako in se pred našimi očmi v agoniji boril med življenjem in smrtjo. In mi smo ga morali gledati naravnost v obraz. Bil je še živ, ko sem šel mimo njega. Njegov jezik je bil še vedno rdeč, njegove oči še niso ugasnile.« Takrat je nekdo vprašal: »Kje je Bog?« Elieju je nekaj reklo: »Bog je tukaj, obešen, na teh vešalih.«

Bog v trpečih

Papež Frančišek je obiskal taborišči Auschwitz in Birkenau, kjer so se dogajali takšni zločini, kot jih je opisal Wiesel. Na kraju, kjer niso morili le ljudi, marveč so hoteli umoriti tudi človečnost, ni papež spregovoril niti besede. Njegov molk je bil pretresljiv, ker je kričal »Ne!«. Toda ko je stopil v celico, kjer je življenje daroval sv. Maksimilijan Kolbe, je bilo jasno, da človečnost in ljubezen ne umreta tudi v najbolj razčlovečenem in sovraštva polnem svetu ne. Vedno se najde človek, ki bo rekel »Ne!«. Takšen je bil Kolbe, ki je to povedal z življenjem, ko se je ponudil, da gre v celico smrti namesto družinskega očeta.

Potemtakem je razumljivo, da je papež še isti večer pri križevem potu zastavil strašno vprašanje: »Kje je Bog? Kje je Bog, če je zlo v našem svetu, če so ljudje lačni in žejni, brez doma, pregnanci in begunci? Kje je Bog, ko nedolžne žrtve umirajo zaradi nasilja, terorizma in vojne? Kje je Bog, ko krute bolezni pretrgajo vezi življenja in ljubezni? Ali ko so otroci izkoriščani in poniževani in ko tudi oni trpijo zaradi hudih bolezni? Kje je Bog v tesnobi tistih, ki dvomijo in so duševno moteni? Človeško gledano ni odgovora na takšna vprašanja. Obrniti se moremo le še na Jezusa in mu zastaviti to vprašanje. In njegov odgovor je: ‘Bog je v teh trpečih!’« Jezus je v njih; on trpi v njih in se s slehernim od njih globoko poisti. Z vsemi temi je tako združen, da je z njimi tako rekoč ‘eno telo’.«

V taboriščih molčeči Frančišek je mlade spomnil, da Jezus ni trpel samo pred 2000 leti. »Ne želim vas zagreniti, vendar moram povedati resnico. Krutost se ni končala v Auschwitzu, Birkenauu: ljudi tudi danes mučijo. Številne zapornike mučijo, da bi jih prisilili v priznanje. To je grozno! Danes je toliko mož in žena v prepolnih zaporih, živijo – oprostite mi – kot živali! (…) Tudi danes na mnogih krajih po vsem svetu divja vojna, se dogajajo enake reči. To stvarnost si je prišel Jezus naložiti na svoja ramena in nam naroča, naj molimo. Molimo za vse ‘Jezuse’ v svetu …« Jezusovi učenci ne morejo v takšnem svetu stati križem rok ali poležavati na kavču in »živeti polovično življenje«, nasprotno! »Na zlo, trpljenje in greh morajo odgovoriti z darovanjem samega sebe, celo svojega življenja …«.

Krivda močečih

Ob sprejemu Nobelove nagrade je Elie Wiesel povedal, kako je fantič, ki je odkril »kraljestvo noči« (taborišče), vprašal očeta: Kako so takšni zločini mogoči? Kako more svet molčati? »Zdaj se fantič obrača name: ‘Povej, kaj si storil z mojo prihodnostjo?’ Kaj si storil s svojim življenjem?’ In odgovoril sem mu, da sem poskušal. Da sem poskušal ohranjati pri življenju spomin, da sem se poskušal boriti proti tistim, ki so hoteli pozabiti. Kajti če pozabimo, smo krivi, smo sostorilci. Potem sem mu razložil, kako naivni smo bili, kajti svet je vedel in je molčal. Zaradi tega sem prisegel, da ne bom nikoli tiho kadarkoli in kjerkoli se muči in ponižuje človeka. Vedno se moramo postaviti na eno stran. Nevtralnost pomaga zatiralcu, nikoli žrtvi. Molčanje opogumlja mučitelja, nikoli mučenca.«

Pastor Martin Niemöller, ki je preživel grozote nacističnih taborišč (leta 1937 je bil interniran v Sachsenhausnu, potem prestavljen v Dachau in leta 1945 osvobojen), je uničujoče posledica molka in izmikanja strnil v pesnitev.

Ko so nacisti prišli po komuniste,
sem bil tiho,
ker nisem bil komunist.

Ko so zaprli socialdemokrate,
sem bil tiho,
ker nisem bil socialdemokrat.

Ko so prišli po sindikaliste,
sem bil tiho,
ker nisem bil sindikalist.

Ko so prišli po mene,
ni bilo nikogar več,
da bi protestiral.

Kot sporoča pastor Niemöller smo se ljudje še pripravljeni postaviti za »svoje«: sorodnike, somišljenike, sonarodnjake, sovernike ipd., ne pa tudi za tiste, s katerimi nimamo nič skupnega, ki niso naši so-itd. A pri tem prezremo bistveno, in sicer da so tisti drugačni so-ljudje, da so-bivamo in smo so-odvisni. Če nam zanje ni mar, nas ta ne-marnost prej ko slej dohiti in ni nikogar več, ki bi protestiral za nas, nam v prid. Ne nazadnje smo tako selektivni tudi, ko gre za spomin. Tu se ne bom ustavil ob domači zgodbi zamolčanih žrtev komunističnih zločinov, čeprav nas to hudo bremeni in pesti, še več, če ima prav Elie Wiesel, »smo krivi in sostorilci«, ker o njih molčimo. Pogledali bomo, kako selektivno – zaradi višjih interesov, tj. ustvarjanja laične judovske identitete – je šoa sploh postala zanimiva in se izdelala za potrebe izraelske države.

Politika spominjanja

Izraelski zgodovinar Shlomo Sand pravi v delu Kako sem prenehal biti jud, da je na vprašanje, koliko ljudi so pomorili nacisti v taboriščih, vedno dobil odgovor: šest milijonov. Ko je razložil, da ima v mislih vse žrtve, ne le jude, so se ljudje čudili in le redkokdaj je znal kdo odgovoriti. Zgodovinar se sprašuje, zakaj je število vseh žrtev (deset milijonov) izbrisano iz spomina in se je ohranil le spomin na jude, ki pa jih je bilo pet milijonov in ne šest.

Na Zahodu in v Izraelu je bil spomin na uničenje evropskih judov nekje na obrobju do 1970-tih let. »Genocid evropskih judov, podrejenih in šibkih (v Izraelu so jih nekaj časa imenovali ‘milo’ ali ‘živina za zakol’), ki je bil uvrščen na dno hierarhije državnega spomina, so po veličastni zmagi leta 1967 povzdignili na novo častno mesto.« Toda zaradi poveličevanja tega genocida se je iz spomina izbrisala druga polovica nacističnih žrtev. Tako ni znameniti deveturni film Clauda Lanzmanna, Šoa, ki je nastal ob podpori izraelske vlade, niti z besedo omenil žrtev, ki niso bili judi. »Čeprav je bil večji del filma posnet na Poljskem, gledalec ne izve, da je bilo pobitih pet milijonov Poljakov: dva in pol milijona judovskega rodu in dva in pol milijona katoličanov. V Šoi se tudi ni zdelo vredno omeniti, da je bilo taborišče Auschwitz na začetku zgrajeno za poljske zapornike ne-jude. Zato ne bomo presenečeni, da je bil ameriški predsednik Barack Obama videti prav zadovoljen, ko je mogel govoriti o poljskem (ne nacističnem!) uničevalnem taborišču.«

Gotovo, če primerjamo preživele, je bila večina Poljakov judovskega rodu iztrebljena, večina Poljakov katoličanov pa preživela. A če že primerjamo, »potem je število pomorjenih Romov (Ciganov) glede na celotno romsko populacijo zelo blizu številu judovskih žrtev. In kljub temu niso imeli pravice, da bi bili omenjeni v Lanzmannovi Šoi.« V zadnji četrtini 20. stoletja so utonile v pozabo vse žrtve, »ki jih nacisti niso označili kot ‘semitske’. Industrijski zločin je postal izključno judovska tragedija … genocid je postal judovska izključna pravica. Vse druge primerjave z drugim ljudstvom so odtlej prepovedane. Ko so armenski potomci v ZDA zahtevali spominski dan za turški pomor njihovih prednikov, so se Turki in pro-sionistični lobi združili, da bi to preprečili. Vsi minuli in sedanji zločini so nujno neznatni v primerjavi z gigantskim pomorom judov med drugo svetovno vojno. Žrtve, ‘ker so rojene kot jud’, nikakor niso podobne drugim … Hitlerjeva želja, da bi izključil jude iz ‘normalnega’ človeštva, je dobila nekakšno sprevrženo potrditev v politiki spominjanja, ki jo je sprejeli Izrael s svojimi privrženci v vsem zahodnem svetu.«

Krutost se ni končala v Auschwitzu

Ko je papež zatrdil da se krutost ni končala v Auschwitzu, je prekinil s to selektivno logiko spominjanja, ki trpljenje enih poveličuje, drugih zamolčuje. Še zlasti je to početje krivično, ko z njim utemeljujejo diskriminacijo med živimi. Zaradi šoe ima namreč tisti, ki je v Izraelu jud, podoben status, kakor ga je imel belec v času apartheida v Južni Afriki. Zato zgodovinar Sand noče biti več jud. »Starodavno versko identiteto ‘izvoljenega ljudstva’ je sčasoma izpodrinil laični sodobni izjemno učinkovit kult, ne le ‘izvoljene žrtve’, marveč tudi ‘izključne žrtve’. V luči tragičnih zgodb 20. stoletja sem odločen, da ne bom več posebnež v rezerviranem prestižnem klubu, v katerega drugi ljudje ne morejo vstopiti niti nimajo poklica za kaj takega.« Ker mu je do drugačne prihodnosti za vse, bo še naprej kritični zgodovinar in plaval proti toku. Zato spomni na Teodorja Herzla, ki je sanjal o izraelski državi in jude prepričeval: »Če hočete, to ne bo le legenda!«

Vstati in reči »Ne!« vsemu hudemu, ki si ga povzročamo ljudje, biti solidaren v nadlogah, ki prizadenejo ljudi, in ravnati odgovorno s svojim življenjskim okoljem je začetek politike kot urejanja skupnih zadev in dela za skupno dobro. To pa ni zares mogoče, če si ljudje ne upajo sanjati, če nimajo alternativnih vizij in poguma, da jih izpeljejo. Zato je papež mladim položil na srce: »Ljudje vas utegnejo imeti za sanjače, ker verjamete v novo človeštvo, takšno, ki zavrača sovraštvo med ljudstvi, takšno, ki noče videti meja kot ograj in ki ljubi svoja izročila, ne da bi bilo vase zagledano ali ozkosrčno. Ne izgubljajte poguma, z nasmehom in odprtimi rokami razglašate upanje in ste blagoslov za vse človeštvo.«

 
Značke:

21 komentarjev

  • svitase

    Da, od vsakega se pričakuje aktivna pozitivna vrednotna vloga na vseh področjih življenja, ne pa da pogledamo stran in ne storimo ničesar, da se slabosti odpravijo.

    • Ja. Od vsakega je treba zahtevati originalno, osebno stališče in dialog.

      Imamo pa polno prestrašenih ljudi, brez mnenja, skorumpirane s strani socialistične države, ki čakajo samo to, kaj bo naredila njihova Partija in njihov Firer. Nič.

  • Zato je pomembno vstati in protestirati tudi takrat, ko hujskajo k sovraštvu tvoji politiki in tvoji duhovniki. Vzorec poznamo: čim bolj prestrašiti je treba ljudi, da jih lahko potem pod pretvezo zaščite s strani Vodje in kolektiva enostavno zmanipuliraš za skok ali konzerviranje lastne oblasti nad birokratsk fevdom ali državo.

  • Pavel, zopet ponavljate eno in isto. Tudi vi ste zaslepljen z multi kulti, ne vidite kaj dela islam v Evropi prav s pomočjo liberalcev, socialistov in žal tudi ” krščanskih ” ljudi. Malo poguglajte in boste videli kdo je v ozadju kriminala, kdo največ vleče socialno…
    Saj ni težko, tudi za človeka iz rdeče familije!

    • Jaz sem proti multikulturnosti, proti socialni državi, še bolj proti socialistični državi in zagotovo si ti bolj rdeč kot jaz. Biti rdeč je stvar osebne odločitve. Če se nikoli nisi sam odločal, potem je to težko razumeti.

      • Če bi bil ti res tak samoodločujolči človek kot si očitno to domišljaš, potem bi si pač življenje uredil na način, da se ti ne bi bilo potrebno tako razburjat na račun drugih. V bistvu pa si tu, torej vlečeš isto socialo kot vsi ostali, zraven se imaš pa za nekaj več. Tako da naredi kaj v tej smeri, ne pa da so te zgolj polna usta nerganja po raznih forumih, kako so vsi drugi krivi za tvoje probleme in frustracije. To je pa res odraz odrasle in samostojne osebe, ja. 🙂

        • Ves čas pravim, da nisem podjetnik, ki bi vse izvažal. Da sem v istem loncu z večino. Da smo vsi več ali manj skorumpirani.

          Kaj lahko naredim?
          1.emigriram
          2. se ustrelim
          3. uporabljam na bistvo, ki ga levi in desni kloni namerno zamegljujejo.

        • Zadnjič je na Časniku objavil tekst znanstvenik, rdečkar, ki v medijih vodi vojno proti privatizaciji in neoliberalizmu. V tekstih grozi vsakemu, ki je za privatizacijo zdravstva, znanosti in šolstva, da naj takoj da odpoved v službi. Na videz pošteno, a kaj ko je vse monopolno in mafijsko v državi, politiki pa se prepirajo o oslovi senci.

    • V službi vidim koliko katoličanov je rdeče skorumpiranih. Marsikatera družina domobrancev se v javnem sektorju totalno spridi.

      Moj ded je bil domobranec in mojega strica je ubila Udba leta 80. Oče moje žene je bil v Teharjih in je preživel 17 letni kolektivni tepež terencev, ki so ga pričakovali.

      • tolmun1 tolmun1

        Pavel navedi konkreten primer potomca domobrancev,ki naj bi se spridil,če pa že,so ga spridili tisti,ki jim predavajo novo in nerazumljivo zgodovino,pisano na način pierazza,ali repeta in pri tem ne izbirajo sredstev,ker imajo že dolgo izbrana!Ne izgovarjaj se na svojega očeta in očeta soproge,karkoli sta že bila,verjetno sta dobro občutila vse zlo načrtovalcev novega človeka,ki se ni izprijen rodil,izpridili so jih načrtovalci socialističnega sistema,ki je za dosego svojih ciljev načrtno ubijal svobodo razmišljanja ljudi,ki niso podlegli lažem,ki so postale resnica,kaj je lažjega,kot naščuvati otroka proti izmišljenemu sovražniku!Šolski učni program je komunistom omogočal,da so nadaljevali s stigmatiziranjem svojih nasprotnikov in ustvariti in še ustvarjajo iz slovencev razrednega sovražnika,domobranca in izdajalca,kar je najbolj razširjeno mamilo med
        mladimi indoktriniranci ne po svoji krivdi,prej bi lahko rekli po krivdi staršev,ki v večini primerov zaupajo in verjamejo pedagogom v šoli!Drug
        razlog razpuščenosti družbe je neizmerno kruhoborstvo,ki je izgleda nujno
        zlo v osamosvojeni in nesvobodni Sloveniji!Pavel tudi ti si eden izmed tistih
        hujskačev,ki ne izbira sredstev za ustvarjanje sovraštva do janše,ki ga vztrajno označuješ kot “firerja”,ali se ti ne zdi,da si podoben tistim,ki so na
        račun holokavsta pozabili na miljone žrtev komunizma,celo svojega deda in
        tasta si zatajil s svojimi umotvori,ki nimata nič skupnega s tvojim početjem!
        Če je bil tvoj ded domobranec je že vedel zakaj,verjetno pa bi se zgrozil nad teboj,ki ti ne vera ne zvestoba narodu ne pomenita kaj dosti,ali nič!

        • Spet moram zasliševalcem na številna vprašanja odgovarjati. Imam številne bratrance in sestrične, ki se sramujejo, da je bil naš ded domobranec in volijo “levičarske” stranke.

          .

          • Pred leti sem edino jaz stricu in moji mami pomagal pisati vlogo o žrtvah vojne. Deda so ustrelili na Jožefovo 45.Ostali sorodniki so se tega sramovali in se iz tega norčevali.

          • Na Dolenjskem pa je sorodstvo ženinega očeta domobranca “javno sektorsko” rdečo: enim je všeč Kučan, drugi so proti privatizaciji, tretji nosijo rdeče Titove majice, četrti študirajo na FDV in so brutalno proti Cerkvi in za družinski zakonik, čeprav niti 8 let ni minilo odkar smo skupaj praznovali njihovo birmo. Ena je ravnateljica in zelo rdeča.

        • Zdaj bom zaključil z udbozasliševalci . Nobenemu ne bom več odgovarjal.
          Če niste zmožni vsebinske debate, pejte raje pred sodišče demonstrirati, bo več dobrega.

  • Biti sanjač in sanjariti ideale je meni infantilno početje in je tipično kot opažam za socialisti, ki nov stop sanjarijo kako je treba svet spremeniti, sebe pa za mm ne zmorejo in nočejo. Celo življenje so otročji in zasvojeni in nesamostojni.

    • In kritizerski !

      • Do drugih! Negativci!

        • Ravno zato, ker ne znajo videti slabega pri svojih in dobrega pri drugih, so socialistični kloni.

          Oz. ne upajo na glas povedati, kaj je slabo, pri vplivnih Naših. Dovolijo si samo kolektivno sprejeto primitivno kritizerstvo, kakršno sem zadnjič kritiziral pri dolgoletni novinarki Reporterja in ognjišča.

  • Pavel, daleč od tega da bi bil rdeč, preziram vse kateri so bili v vodstvih zsms ali kp in kateri so še danes ” socialisti” Prav tako so prezira vredni tudi tisti, kateri se rokujejo z Moralesom, so se s chavezom ali se s Castrom.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI