Nadškof Stanislav Zore: “Ljudje se bojijo, kaj se bo v tem neusmiljenem svetu zgodilo jutri.”

Časnik 16.8.2016 0:01
 

zoreNagovor nadškofa Stanislava Zoreta pri maši na Brezjah na praznik Marijinega vnebovzetja

Na Brezjah smo se zbrali, da bi se Bogu zahvalili za dar Marijinega življenja od njenega spočetja do poveličanja v nebeški slavi, ki se ga danes še posebno veselimo in ga praznujemo. Vse njeno življenje je dar Božje naklonjenosti človeku in obenem tudi dokaz presenetljivega Božjega spoštovanja do človeka. Bog namreč ni hotel, da bi človeka odrešil brez človekovega sodelovanja. Prav v tem je dokaz njegovega spoštovanja do človeka. Človeka ni hotel izključiti iz odrešenjskega načrta, ampak ga je hotel dejavno pritegniti v spolnjevanje tega načrta.

V temelju današnjega praznika kakor v temelju vsega krščanskega verovanja je vstajenje Jezusa Kristusa. Slišali smo apostola Pavla v prvem pismu Korinčanom: »Kristus je vstal od mrtvih, prvina njih, ki so zaspali.« Jezusovo vstajenje je tista resnica, iz katere živimo kot kristjani. Pavel nam tudi pove, da Jezusovo vstajenje ni osamljen dogodek, ampak o njegovem vstajenju govori kot o prvini tistih, ki so zaspali. V starozaveznem bogočastju so prvi snop žetve darovali Bogu kot simbol in znamenje prihodnje žetve, saj je imela prvina žetve isto naravo kot celotna žetev.

Če je torej Kristus prvina vstalih od mrtvih, potem bomo od mrtvih vstali tudi vsi, ki verujemo v Kristusa. V nadaljevanju pisma Pavel pravi, da bo v vstajenju nekak »vrstni red«. Kot prvi bo vstal Kristus. Potem tisti, ki bodo Kristusovi ob njegovem prihodu.

Današnji praznik pa nam pred oči vere postavlja vstajenje, ki je na nek način vmes, med Kristusovim vstajenjem in vstajenjem vseh nas ob Kristusovem drugem prihodu. Njegova Mati Marija je bila namreč na poseben način popolnoma njegova že v vsem svojem zemeljskem bivanju. »Ker je bila Marija izbrana za Mater Božjega Sina, jo je Očetova ljubezen od vekomaj pripravila, da je postala skrinja zaveze med Bogom in ljudmi. V svojem srcu je ohranila Božje usmiljenje v popolnem sozvočju s svojim sinom Jezusom« (Obličje usmiljenja 24). Kakor je bila po Sinovem trpljenju, smrti in vstajenju vnaprej obvarovana madeža izvirnega greha, jo je Sinova velikonočna skrivnost tudi obvarovala trohnenja v grobu in jo po smrti poveličano z dušo in telesom prenesla v nebeško slavo, česar se hvaležno spominjam v današnjem prazniku.

Gre torej za to, da smo Kristusovi, kakor je bila njegova Marija. Tudi mi moramo v življenju z dejanji izgovarjati besede podaritve: »Zgodi se mi po tvoji besedi,« kakor se je ona izročala Bogu.

Letošnje praznovanje Marijinega vnebovzetja obhajamo v svetem letu usmiljenja. V današnje praznovanje zvenijo besede odlomka iz Janezovega Razodetja, v katerem smo srečali ženo, obdano s soncem, pod njenimi nogami pa je bil mesec in na njeni glavi venec iz dvanajstih zvezd. Bila je noseča in na porodu.

To znamenje pa spremlja še drugo znamenje. Velik ognjenordeč zmaj, ki s svojim repom uničuje stvarstvo, saj vrže na zemljo tretjino nebesnih zvezd, in preži na otroka, ki ga žena rojeva. Besedam o življenju se pridružuje beseda o smrti, o zmaju, ki hoče uničiti življenje. Gre za ogrožanje stvarstva in za ogrožanje človeka, otroka. Zmaj, ki nasprotuje Bogu, nasprotuje tudi vsemu, kar izhaja iz stvariteljske Božje ljubezni. Njegovo nasprotovanje se nikoli ne ustavi zgolj pri zanikanju Boga. Od zanikanja Boga preide k izkoriščanju stvarstva, izkoriščanje stvarstva pa vedno znova pomeni tudi izkoriščanje človeka. Ko namreč iz stvarstva in iz človeške družbe odstranimo Boga, ni nobene stvarne osnove več za spoštovanje stvarstva in prav tako ne za spoštovanje človeka. Odnosa do stvari in do ljudi ne oblikuje več dejstvo, da je Bog njihov stvarnik in da je temelj njihovega dostojanstva v tem, da bivajo po Božji ljubezni, ampak začne odnose oblikovati želja po dobičku. Dobesedno postane denar sveta vladar.

V letu usmiljenja zato z večjo pozornostjo presojamo vse oblike nasilja nad stvarstvom in nad človekom. Prav je, da se varujemo skušnjave, da bi se pri presojanju spoštovanja stvarstva in človeka ozirali samo k sosedu. Kako pravičniški smo lahko, ko razgaljamo različne oblike izkoriščanja in krivic v svetu. Kako pretanjen občutek za pravico lahko pokažemo takrat, ko se bodisi v medijih bodisi v osebnih pogovorih ukvarjamo s tem, kar se dogaja v tretjem svetu, ali pa v tistih državah ali sistemih, ki nam zaradi ideoloških očal, ki jih nosimo, niso blizu, in zato brezobzirno kažemo s prstom nanje. Vendar se ob vsej naši pravičniški drži nič ne spremeni. In se tudi spremeniti ne more.

Ko namreč na takšen način govorimo o izkoriščanju stvarstva in človeka, ostajamo do konca neusmiljeni. Neusmiljeno pišemo o ljudeh, neusmiljeno govorimo o ljudeh, neusmiljeno snemamo in prikazujemo ljudi. Svet pa postaja vedno bolj hladen in življenje vedno težje. Srce je obremenjeno s krivico in ljudje se bojijo, kaj se bo v tem neusmiljenem svetu zgodilo jutri.

Začeti moramo torej drugače. Dokler bomo spreminjali svet, ki je tam daleč, nekje zunaj, toliko časa se ne bo nikjer nič spremenilo. Dokler bomo govorili samo o tem, kakšen je naš sosed, bodo zidovi med nami z vsako besedo postali nekoliko višji.

Usmiljeni pogled se mora najprej obrniti vase. Namesto govorjenja o tem, kaj vse bi morali storiti drugi, se mora vsak človek, ki resnično želi spremeniti ta svet, najprej vprašati, kaj je pripravljen narediti sam. Ne, kaj lahko naredi sam. Sam pri sebi mora ugotoviti, kaj je pripravljen narediti sam. Kaj je pripravljen narediti za večje spoštovanje do stvarstva in kaj je pripravljen narediti za večje spoštovanje do človeka.

Marija se v življenju namreč ni spraševala, kaj bi lahko ali kaj bi morali storiti drugi. Kako bi morali drugi izpolniti Božjo voljo. Kako bi morali drugi uresničevati svoje poslanstvo. Ne. Ona je sebe in vse svoje življenje v neizmernem zaupanju izročila Bogu in njegovi besedi. Njeno življenje je tako postalo čudovito rodovitno.

K posebnemu razmišljanju o usmiljenju nas vabi evangeljski odlomek, ki govori o Marijinem obisku pri sorodnici Elizabeti. Obisk je navdihnilo veselje nad novim življenjem. Veselje dveh mater, ki se veselita svojih otrok. Marija je ob tem veselju zapela hvalospev Bogu. Prevzeta od izvoljenosti je zapela »Moja duša poveličuje Gospoda, ker se je ozrl na nizkost svoje dekle.«

V dogodkih, ki jim je priča, v spočetjih otrok, ki ju Marija in Elizabeta nosita pod srcem, Marija vidi Božjo dobroto do izvoljenega ljudstva, zahvaljuje se za usmiljenje, ki ga Bog izkazuje Izraelu do Abrahama in njegovega roda na veke. »Njena hvalnica na pragu Elizabetine hiše je bila posvečena usmiljenju, ki sega ‘iz roda v rod’« (OU 24).

Spočetje je znamenje Božjega usmiljenja. Vsem nam, vsemu našemu narodu pa to postavlja vprašanje: ali smo še narod, ki se veseli življenja? Ali smo narod, ki se veseli svojih otrok? Ali smo narod, ki svojim otrokom omogoča preživetje? Ali smo narod, ki tistim, ki so spočeti med nami, dovoli tudi, da se rodijo med nami? Ne vem. Včasih imam občutek, da je našemu narodu bolj pomemben medved v kočevskih gozdovih kakor pa otroci, ki v nemem kriku umirajo med nami, ker smo nehali biti usmiljeni, ker nočemo biti usmiljeni.

Sklenimo z besedami papeža Frančiška: »Misel se mi zdaj obrača k Materi Usmiljenja. Milina njenega pogleda naj nas spremlja v tem svetem letu, da bomo lahko vsi odkrili veselje Božje nežnosti. Razen Marije ni nihče spoznal globine skrivnosti učlovečenega Boga. V njenem življenju se je vse oblikovalo ob navzočnosti učlovečenega usmiljenja. Mati Križanega in Vstalega je vstopila v svetišče Božjega usmiljenja, ker je v globoki notranjosti bila soudeležena pri skrivnosti njegove ljubezni … Naj nas naredi vredne, da bomo zrli obličje usmiljenja, njenega Sina Jezusa« (OU 24).

msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit

 
Značke:

9 komentarjev

  • Teoretiziranje z namenom ustvariti občutek krivde v vernih ovčicah in tako olajšati predajo Cerkve in Slovenije muslimanom.
    ======================================================
    Kardinal Bozanić: Ovaj narod umoran je od toga da istinu o svojoj povijesti mora tražiti na sudovima izvan svojih granica

    “Hrvatski narod vapi za demografskom obnovom. Dok nam vjetar njiše prazne kolijevke, a gradovi i sela sve se više pustoše, potrebna nam je hrabrost, snaga i pouzdanje u život”, istaknuo je Bozanić koji je u najvećem hrvatskom marijanskom svetištu tradicionalno predvodio hodočasničku misu. Poručio je i da se do blagostanja ne može stići bez duhovnoga kapitala, do kojega nam put, istaknuo je, nitko ne može zapriječiti – nikakva institucija, nikakva ideologija, nikakva agencija.

    “Do tog se kapitala dolazi isključivo s pouzdanjem u Boga”, istaknuo je Bozanić u propovijedi brojnim hodočasnicima koji su i ove godine na blagdan Velike Gospe pohodili marijansko svetište.

    http://www.vecernji.hr/hrvatska/krenula-procesija-u-povodu-velike-gospe-u-sinju-1106354

  • Kako različni priliki! Hrvaški kardinal razlaga, kako se pride do kapitala, naš nadškof pa satanizira dobiček in denar!

    Se pa strinjava, zakaj je “desnica” že 26 let jalova na 50 podlage:
    ” Dokler bomo govorili samo o tem, kakšen je naš sosed, bodo zidovi med nami z vsako besedo postali nekoliko višji.”

    • pavel: “” Dokler bomo govorili samo o tem, kakšen je naš sosed, bodo zidovi med nami z vsako besedo postali nekoliko višji.””
      =======================

      A je to tvoja samokritika?

      • Tudi. Za razliko od tebe in tvojih tovarišev, ki delujete po komunistični logiki: naši OK, vaši banditi.

  • Jalovi, ustvarjalno (duhovno) impotentni ljudje se združujejo in si za vodjo postavijo točno takega človeka, ki ima lastnosti brezvestne moči. (v vsem kontra kar je Jezus zavrnil v puščavi).

    Več je strahu v ljudeh, lažje jih je manipulirati, manj razmišljajo.

  • Vincencij

    vir: http://katoliska-cerkev.si/sveti-nadangeli-mihael-gabrijel-in-rafael

    Marsikdo na angele tudi pozabi.
    …………………………………………………

    Na priprošnjo
    blaženega Antona Martina Slomška si želim,
    da tudi v naši cerkvi pri Sv. Duhu v Celju pridobimo
    upodobljenega angela (v obliki slike ali kipa).
    Amen.

  • Naslov me moti. Zakaj je treba poveličevati strah? Strah je nasprotje vere, nasprotje ljubezni.

    • Problem je družba in oseba. Tukaj se zdi, da smo na nekaterih področjih nazadovali. Na Zahodu je rast psihopatov in odvisnih (zasvojenih) ter vraževernih, malovernih

  • Človeštvo še nikoli v zgodovini ni živelo v taki varnosti in namišljeni varnosti (socialna država) kot živi danes. Eksplozivna Rast tehnologije in znanosti kot posledica kapitalizma je podvojila ali celo potrojila življenjsko dobo in več hrane, boljše hiše…


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI