Drugačno pesem zapojmo, veselejšo!

Zlata Krašovec 15.8.2016 6:25
 
Predavanje Zlate Krašovec na Višarjah, foto: Radio Ognjišče.

Predavanje Zlate Krašovec na Višarjah, foto: Radio Ognjišče.

Vesela in ganjena sem, da vas smem pozdraviti na Svetih Višarjah, na tem svetem kraju, kjer se že stoletja v medsebojnem spoštovanju srečuje troje sosednjih narodov in kjer se že več kot četrt stoletja vsako leto zbirajo romarji treh Slovenij, da bi na ta dan, še močneje kot druge dni, začutili, da smo en narod in da sta veselje in stiska vsakega od nas, hkrati veselje in stiska vseh nas.

Trdno verjamem, da je bila ideja o vsakoletnem romanju treh Slovenij na Svete Višarje od Boga navdahnjena. Nemški filozof Theodor Haecker je v svojem delu Vergilij, oče zahoda zapisal: »Pred Božjim tronom z neštevilnimi banderi stoje angeli za vsak narod posebej!« Si prestavljate? Pred božjim tronom z bandero v roki stoji angel slovenskega naroda, za njim pa četrta Slovenija, nekoč trpeča, zdaj že odrešena; Slovenija, ki ni več romarica, temveč nas pričakuje pred božjim tronom, kjer prosi Boga za edinost treh romaric, danes zbranih na tem svetem kraju.

Ko letos tu, na Svetih Višarjah praznujemo 25. obletnico samostojnosti, ko se veselimo naše mlade države in ko nas žalosti tisto, kar smo upali, da se bo zgodilo pa se ni, ne smemo pozabiti, da z nami – Slovenci in matične države, iz zamejstva in izseljenstva – praznuje tudi četrta Slovenija, Slovenija mučencev in naših priprošnjikov.

Veselejša pesem

Dovolite mi še besedo, dve o naslovu mojega današnjega nagovora. V Podobah iz sanj, je v črtici Veselejša pesem Ivan Cankar zapisal: »Pred mnogimi leti sem poslušal na Dunaju deveto simfonijo Beethovnovo. Med vsemi oblikami umetnosti mi je glasba najbolj tuja in obenem najbolj ljuba. Vse teorije so mi zaklenjene in zapečatene; še not ne znam brati. To popolno, sramotno neznanje pa se čisto prijazno druži s prav posebno, skoraj bolno občutljivostjo za zvok, za ubranost in neubranost.«

Seveda je pomenljivo, da Cankar komaj kako leto po svetovni moriji, piše ravno o deveti Beethovnovi simfoniji, katere četrti stavek, Oda radosti, je združena Evropa po drugi vojni izbrala za svojo himno in navdih. A morda še bolj so se me dotaknile besede o zapečatenih teorijah, o popolnem sramotnem neznanju, ki se druži z občutljivostjo … itd.

Natanko tako sem se počutila, ko me je gospod Lenart Rihar povabil, da pripravim tale nagovor. Kaj sploh lahko povem novega v dobi interneta, ko so vse informacije, dosegljive s klikom ali dvema. Gotovo ničesar, česar ne bi že vedeli. Lahko pa vam odprem srce in vas prosim, da blagohotno prisluhnete pričevanju o osebnem občutenju naše preteklosti in rojstva naše države.

Otroštvo

Rodila sem se v Celju. Šest let po koncu druge svetovne vojne. Spominjam se, kako sem štiri, petletna deklica hodila na Petriček. Marsikaterega sončnega nedeljskega popoldneva se je od mestnega parka ob Savinji navzgor vila procesija prebivalcev mesta. Med njimi s staršema tudi sama. Ne vem, ali je bila udeležba na mitingih obvezna, ali so ljudje tja odhajali zaradi druženja. Spominjam pa se, kako se je pod večer običajno oglasila harmonika in ljudje, tudi otroci, smo plesali. V večernem mraku so bile že večinoma pozabljene besede govornika, ki so se poprej razlegale iz hreščečih zvočnikov in nas opominjale, kako srečni moramo biti, ker živimo v svobodni Titovi Jugoslaviji. Ni pa dvoma, da so se te besede, zapisovale v našo podzavest.

Več kot pol stoletja je minilo preden sem prvikrat slišala za otroke s Petrička. Male sirote, ki so jim na Teharjah umorili starše, njih pa odvedli na kraj veselega imena, Petriček. Tam so – kako ironično – oropani ljubezni staršev, preživljali svoje žalostne dneve. Stene zapuščene gostilne pa so bile priča objokanih noči dokler otrok niso razselili, jim večini spremenili identiteto in jih oddali v rejo.

Ne vem, koliko udeležencev mitingov na Petričku je tedaj vedelo, kaj se je na tem kraju dogajalo po vojni. Želim pa verjeti, da jih je bilo le peščica …

Kako leto pozneje sem se, že prvošolka, vračala s športnega dneva. Domov grede sem se ustavila pri starih starših po materi. Živela v Zavodni, nedaleč od železniške proge, kamor so leta 1945 pripeljali vlaki … No, takrat o tem nisem vedela ničesar. Odrasli so se morda kaj pogovarjali. A ne pred otroki.

»Kje pa ste bili? Kaj ste počeli,« sta me vprašala tisto popoldne. »Na Teharjah. Igrali smo med dvema ognjema,« sem odgovorila. In potem je bila tišina. Spogledala sta se kot tedaj, kadar česa nista odobravala. Le kaj je bilo narobe s tem, da smo na Teharjah, pri Sv. Ani igrali med dvema ognjema?

Mnogo kasneje, ko ju ni bilo več med živimi, je tista tišina postopoma dobivala pomen. Nekaterim se je začelo svitati ‘že’ leta 1975 ob prvi objavi intervjuja z Edvardom Kocbekom, ki sta ga pet let pripravljala Alojz Rebula in Boris Pahor. Zame in za mnoge druge, ki nas tržaški Zaliv takrat ni dosegel, pa še kasneje,. Resnica dolga leta ni bila le zamolčana in skrbno skrivana, temveč tudi prepovedana.

Potem pa so nas dosegala pričevanja o Rogu, Teharjah, Šterntalu … in prav med zadnjimi o Hudi Jami. Tudi to ime mi je bilo znano že v otroštvu, saj je bil stari oče po očetovi strani knap iz Marija Gradca pri Laškem. Seveda sem takrat mislila, da se Jama imenuje Huda zaradi težkega dela rudarjev. Spočetka je bilo najbrž res tako. Potem pa smo leta 2009 zgroženi spoznali, da je resnica o tej jami še mnogo hujša. Postalo je očitno, da so bila dejanja oblasti in krvi žejnega uma mnogo strašnejša od vsake domišljije. A tedaj so bili moji stari starši, pa tudi oče, že pokojni, sama pa sem bila že babica.

Pomlad

Na kratko – zlaganost ‘najboljšega vseh sistemov’ sem spoznala v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pri svojih tridesetih. Čutila sem se prevarano. Razočaranje je bilo tem večje, ker večina sodržavljanov te zlaganosti sploh ni prepoznala. Tisti, ki smo jo, pa smo verjeli v moč besede. Med sabo smo si izposojali fotokopirane izvode 57. številke Nove revije in jo ponujali v branje še drugim. Mnogi smo tedaj prvikrat brali članke Jožeta Pučnika, ki jih je ta napisal, še pred izgnanstvom. Dogajanje okoli Revije 57 smo odkrivali s četrt stoletno zamudo …

Ko bi ljudje poznali resnico, bi bilo vse drugače – smo bili prepričani, ne da bi vedeli, da tudi sami še zdaleč ne poznamo obsega zločinov, s pomočjo katerih se je povojni komunistični režim povzpel na oblast in se na njej utrdil. Šele letos je izšla knjiga dr. Milka Mikole Kazenske ustanove in zaporniki v Sloveniji med letoma 1945 in 1951, ki govori o po koncu druge svetove vojne ustanovljenih komunističnih koncentracijskih taboriščih. V njih je bilo zaprtih približno 70 tisoč zapornikov, velika večina političnih. Na njihovem trpljenju in na posmrtnih ostankih vsaj 18 tisoč po vojni pobitih rojakov je bil zgrajen sistem, ki se je zdel večen.

Kljub temu je že tisto malo, kar smo vedeli, zadoščalo za upanje, kako bi bilo vse drugače, ko bi ljudje poznali resnico. Do režima kritično besedilo je bilo težko objaviti. Mediji so bili pod budnim nadzorom partije in če je ta izjemoma dopustila izhajanje oporečniške publikacije, je bilo to zgolj zato, da se je oblast lahko trkala po prsih, da ne duši mnenjskega pluralizma. Seveda zgolj v nizko nakladnih revijah, ki so jih tako ali tako prebirali samo istomišljeniki. Še največji doseg je imela Mladina, ki se je takrat prodajala kot sveže žemljice in bila nekajkrat tudi zaplenjena oziroma cenzurirana. Telex in Pavliha sta bila ukinjena.

Na zaprtost medijskega prostora smo v pričakovanju Orwellovega leta opozorili z Odprtim pismom novinarjev. Čeprav pismo niti ni bilo posebno prevratniško, je moralo med njegovim nastankom in objavo preteči domala leto dni. Nazadnje je konec leta 1984 ugledalo luč sveta na platnicah revije Problemi, katere doseg je bil … saj veste kakšen. Osrednji mediji so bili rezervirani za novinarje – družbenopolitične delavce, zadolžene za širjenje enoumja.

Zaprtost medijskega prostora z znamenitim 133. členom kazenskega zakonika o verbalnem deliktu, kakor tudi omejena in strogo nadzorovana svoboda združevanja, pa nista mogli zadušiti prebujajoče se slovenske pomladi. Bil je to čas odprtih pisem in podpisovanja peticij, čas nastajanja skupin civilne družbe, čas nošenja priponk s protestno vsebino in končno čas nastajanja političnih strank, ki so se sprva, času primerno, sramežljivo imenovale ‘zveze’.

Režim je izgubljal kontrolo in postajal vse bolj popadljiv. V tej popadljivosti so stare sile zagrešile usodno napako – aretacijo četverice. Sledila je ustanovitev Odbora za varstvo človekovih pravic, ki so se mu množično pridruževali tako posamezniki kot organizacije. Med ljudmi prebujeni zdravi čut odpora do krivic, je preraščal v zahtevo po spremembi zlaganega režima, oboje pa se je še krepilo s prebujenim upanjem za dosego samostojnosti in suverenosti slovenskega naroda.

Spominjam se, kako je bila 15. decembra 1989 v koprskem dijaškem domu prvič javno izobešena slovenska narodna zastava brez zvezde. Ne taka z izrezano luknjo, temveč zastava sešita iz treh pramen blaga v slovenskih barvah, izdelana posebej za to priložnost – za srečanje z očetom slovenske državnosti, dr. Jožetom Pučnikom, ki že tedaj napovedal suverenost. Seveda si takrat nihče, najbrž niti Pučnik, ni mislil, kako kmalu se bo njegova napoved uresničila.

Rojstvo države

O milostnem času, ko se je rojevala naša mlada država je bilo v letošnjem jubilejnem letu povedanega veliko; mnogi od tukaj prisotnih pa smo to rojstvo tudi v živo doživljali. Zato naj o teh dogodkih spregovorim iz današnje perspektive. Razmišljati želim o tem, kaj je pognalo iz semena, ki smo ga s skrbjo in veselim pričakovanjem sadili pred petindvajsetimi leti. Je seme padlo na kamnita, peščena ali plodna tla? Je bujno raslo, ali ga je dušilo grmovje? Sta mu škodili toča in poletne pripeka? Mu je godil rahel pomladni dež?

Ker se v času, ki mi je na voljo, ne morem dotakniti vsega, kar je spodbujalo in kar je krnilo odraščanje naše mlade države, se bom osredotočila na troje: najprej na to, kolikšna je bila enotnost v času osamosvajanja in kako se takratna stališča politikov, odražajo v njihovem današnjem delovanju; nato o tem, kaj smo od slovenske državnosti pričakovali in kaj dobili; ter končno o tem, kaj lastna država pomeni za obstoj slovenskega naroda.

Enotnost

Pogosto slišimo, da je bil čas osamosvajanja čas največje narodove enotnosti, a tudi, da ni bilo malo nasprotnikov osamosvojitve. Kaj od tega drži? Kako enotna je bila volja slovenskega naroda in državljanov Slovenije, kažejo rezultati plebiscita, ki se ga je udeležilo 88,5 odstotkov vseh volivcev, za samostojno in neodvisno Slovenijo pa je glasovalo kar 95 odstotkov udeležencev. Niso pa bili tako enotni glavni politični akterji. Že slavni stavek ‘Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan’, ki ga je takratni predsednik predsedstva Milan Kučan izrekel na slovesnosti ob razglasitvi samostojnosti, je napovedoval, da se bomo prej ali slej ‘zbudili’.

Tudi nekatere druge izjave, ki jih v evforiji trenutka nismo jemali dovolj resno, kažejo, da so nekateri vidni politiki pričakali rojstvo države s figo v žepu. Napoved, da bomo po osamosvojitvi ‘jedli travo’, prav gotovo ni bila izrečena za spodbudo. Izrekel jo poslanec ene takrat močnejših strank, ZSMS, Mile Šetinc, ki je dejal: »Suverenost Slovenije nas zanima le toliko, kolikor omogoča udobno, spodobno in mirno življenje vsakdanjih ljudi, tudi tistih, ki niso ali nočejo biti Slovenci. Zgolj zaradi časti, ponosa ali svetosti se nam ne da jesti trave, tudi če je ta izključno slovenska.«

Takratni predsednik predsedstva SFRJ, Janez Drnovšek je na vprašanje tujega novinarja, kaj misli o pogledih strank, ki zagovarjajo izstop Slovenije iz Jugoslavije, odvrnil: »V nekaterih strankah tako mislijo, v drugih mislijo, da to ni modro. Ne želim tega komentirati.« S to ‘odločnostjo’ se lepo sklada dejstvo, da je bil Drnovšek v tistem času predsednik gibanja neuvrščenih, malo manj logično pa se zdi, da se je komaj kako leto kasneje zavihtel na mesto premierja države, katere nastanka ni želel komentirati. Tudi med slovenskimi veleposlaniki prve generacije je bila vrsta takih, ki so želeli vse prej kot osamosvojitev.

Vrhunec ironije pa je, da je prvi predsednik države postal človek, ki je v času osamosvajanja izjavil: »O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti.« In ni ostalo le pri besedah in intimnem čutenju. Ustrezna so bila tudi njegova dejanja; denimo vloga, ki jo je odigral pri razorožitvi enot teritorialne obrambe, pa njegov podpis Deklaracije za mir 1991, ki je bila po vsebini zahteva za razorožitev Slovenije in to le malo pred začetkom osamosvojitvene vojne. Da ni šlo zgolj za napačno oceno trenutka, je Milan Kučan ponovno dokazal 23. decembra lani, ko je v pogovoru za TV Slovenija izjavil: “Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem.”

Tudi mnogi drugi nasprotniki osamosvojitve so bili kasneje nagrajeni s položaji v politiki, gospodarstvu in celo diplomaciji. ‘Navadni upokojenec’ Milan Kučan pa tudi danes ni brez vpliva, kar se močno pozna v vsakdanjem življenju Slovenije in njenih ljudi.

Prebujenje v nov dan

Tistega junijskega večera leta 1991 so bile dovoljene sanje. Prebudili smo se v nov dan in bila je vojna. Na srečo je bila po zaslugi skrbno pripravljene in odlično izpeljane strategije kratkotrajna. In zdelo se je, da so vse naše sanje na dosegu roke in da je meja nebo.

A ne za dolgo. Dnevi so minevali in začel se je oglašati dvom: Je to tisto, kar smo si želeli? Je to država, po kakršni smo hrepeneli, kakršno smo sanjali? Je to naš pravi dom, kjer ‘prosti volimo si vero in postavo’?

Večina udeležencev plebiscita, ki je glasovala za samostojnost, je imela v mislih nacionalno državo, ki temelji na suverenosti nacije, torej naroda. Ta pa je mnogo plastna kategorija, pri kateri stopa v ospredje zdaj ta zdaj ona lastnost. Narod kot pravno politična kategorija pomeni skupnost državljanov (demos), ki so med seboj enakopravni ne glede na družbeni status, sorodstvene vezi, izobrazbo, vero ipd. Narod kot socialno politična kategorija vspostavlja ljudstvo (plebs) v odnosu do elite. V sociološko psihološkem smislu pa narod pomeni skupnost ljudi (etnos), ki jih vežejo skupna preteklost, vera in kultura, kakor tudi občutek pripadnosti ter vzajemno prepoznavanje in priznavanje posameznika kot člana te skupnosti.

V tej luči je zanimivo, kako republiko Slovenijo definira ustava: V 3. členu je zapisano, da je Slovenija država vseh svojih državljank in državljanov, da temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe in da ima v Sloveniji oblast ljudstvo’. V definiciji torej najdemo narod kot pravno politično kategorijo, se pravi kot skupnost državljanov, ter kot socialno politično kategorijo, kjer je poudarjeno, da je nosilec oblasti ljudstvo. Ustavna definicija pa pušča ob strani narod kot sociološko psihološko kategorijo in se ne ukvarja s skupno preteklostjo, vero in kulturo. Na prvi pogled se morda zdi, da je ta vidik upoštevan v sintagmi ‘pravica slovenskega naroda do samoodločbe’. A to de facto ne drži, kar je razvidno že iz tega, kako je potekalo glasovanje na plebiscitu. Na njem smo odločali kot skupnost državljanov, se pravi kot pripadniki naroda v pravno političnem smislu. Načeloma s tem ni nič narobe, a če govorimo o izpolnitvi tisočletnega sna slovenskega naroda, potem bi tudi skupna preteklost, vera in kultura morale imeti v novi državi svojo veljavo.

Skupna preteklost

Kako pa je s tem v resnici? Zavest o skupni preteklosti je slabotno izražena. V učnih načrtih je komaj kaj domoljubja. V zgodovinskih učbenikih zaman iščemo potrditve zgodovinskosti našega naroda. Pri obravnavo časovno bolj oddaljenih obdobij ostajamo Slovenci v senci drugih večjih, domnevno pomembnejših narodov. Ob tem je vse premalo poudarjeno, kako smo se kot narod obdržali v nenaklonjenih zgodovinskih okoliščinah.

Še huje je, ko prebiramo poglavja o dogajanju med drugo vojno in po njej. Skupna zgodovina, ki naj bi bila povezovalka, igra v šolskih učbenikih dobesedno razdiralno vlogo. Šolski sistem še četrt stoletja po padcu komunizma stoji na braniku enoumja in to kljub temu, da je z malo truda, samo z nekaj kliki, dosegljiva tudi drugačna interpretacija dogodkov. Z večji učinek kontinuirane indoktrinacije se izdatno trudijo mediji in tako omogočajo, da si ena stran lasti vse zgodovinske zasluge in pripisuje vso krivdo nasprotni strani. Zanimivo je, da to razdiralno početje najbolj spodbujajo prav tisti, ki sicer neprenehoma ponavljajo mantro: »Pozabimo na preteklost, zazrimo se v prihodnost!«

Pri tem pozabljajo, da brez razčiščene preteklosti ni prihodnosti. Še več, upam si trditi, da nekaterim razdvojenost naroda ustreza, saj imajo od tega koristi. Je pa to pogubno za narod; kajti tako kot velja za posameznika, da je sposoben uravnavati pot tja, kamor je namenjen, le če ve, od kod prihaja, je tudi za narod pomembno, da razume svojo preteklost, da jo sprejme v njeni celovitosti, jo prečisti in po tej katarzi nadaljuje pot naprej. Ta naloga je še pred nami. Nismo je opravili. Brez tega pa kot narod nimamo prihodnosti. Z besedami Milana Komarja: »Krivda staršev se ne izgubi, ampak odmeva med potomci. Ta misel nas napolni z resnobo, kakor nas vzradosti gotovost, da naša dobra dela ne bodo usahnila brez sledu. Oboje nam narekuje hvaležnost in odpustljivost do prednikov in nam budi čut odgovornosti do potomcev ter tako daje zavest včlenjenosti v tok zgodovine in v kontekst dogajanja.« (konec citata)

Hladna državljanska vojna se nadaljuje v današnji čas. Tudi obdobje osamosvojitve in vojne za Slovenijo ni izvzeto iz potvarjanja zgodovine. Mladi to obdobje zelo slabo poznajo. Anketa med gimnazijci in študenti je pokazala, da največ vprašanih meni, da je pri osamosvojitvi najpomembnejšo vlogo odigral Milan Kučan, ki – omenila sem že – celo sam priznava, kako osamosvojitev Slovenije ni bila nikoli njegova najintimnejša opcija. Resnični spiritus agens slovenske državnosti, Jože Pučnik je po isti anketi šele na petem mestu. Ob nepoznavanju lastne preteklosti ne preseneča, da na državnih proslavah v prvih vrstah sedijo tisti, ki so bili v času osamosvajanja zadržani in nastanku slovenske države celo nasprotovali, medtem ko najzaslužnejše osamosvojitelje zasmehujejo, jih vlačijo pred sodišča in blatijo po medijih.

Tako ‘zazrti v prihodnost’ brezglavo drsimo nazaj v preteklost.

Vera in kultura

Nič bolje kot na polju skupne zgodovine nam ne kaže na področju vere in kulture. Časi, ko je slovenski narod v veliki večini pripadal katolištvu, so očitno minili. Na srečo so za nami tudi časi preganjanja, ko so oblasti ljudi zaradi njihove vere zapirale in včasih celo usmrtile. Formalni verski svobodi navkljub pa je v slovenski družbi odnos do kristjanov, še zlasti do katolikov, pogosto dobesedno neciviliziran. Kot da mantra ‘vsi drugačni – vsi enakopravni’ velja za vse, le za katolike ne. Ti so menda neuki, nazadnjaški, nagnjeni k domačijski zaplankanosti in hkrati kolaborantstvu … so skratka drugorazredni državljani in živo nasprotje izobraženih, svetovljanskih, naprednih in v vseh pogledih častivrednih prvorazrednih državljanov.

Morda se zdi ta podcenjujoč odnos do kristjanov manj poguben od povojne tiranije. V resnici pa ni tako. Če je odkriti teror dosegel, da so se verniki umaknili iz javnega življenja, v svoji notranjosti pa ostali Kristusovi, poniževanje in sramotenje prinašata nemir tudi v globlje plasti človeške psihe. Ob pomanjkanju osnovnega spoštovanja do verujočih vera ne more odigrati svoje narodno povezovalne vloge, ki se kaže v ohranjanju in prenašanju vrednot, ki so skupne tako verujočim kot neverujočim, na mlajše rodove.

V tej točki prepletanja vere in kulture na izpitu nismo padli samo Slovenci ampak tudi Evropska zveza. Spomnimo se spodletelih prizadevanj za vpis krščanskih korenin v preambulo evropske ustave. In zdaj smo tam, pri razvrednotenju vrednot, ko se včeraj izmišljene vrednote merijo z večnimi, kakor da bi bile njim enake … To nujno vodi v kaos, četudi na videz vlada red.

Pred več kot pol stoletja je Milan Komar v svojem eseju Branilec miru zapisal takole:

»Mir je pokojnost reda. Tako ga opredeli srednjeveška krščanska filozofija. Mir torej ni kakršna koli pokojnost ali celo negibnost. Recimo, pokojnost nereda ali negibnost smrti. Pogostokrat se nered ustali. Ni ga več, ki bi proti njemu protestiral. Trpnost ljudstva je prevladala. Čeprav se zdi, kot da bi bil mir, to nikakor ni mir. Tudi v osebnem notranjem življenju se nered lahko ukorenini, človek se nanj privadi in glas vesti skoraj onemi, na zunaj ni videti nobene nervoznosti in še manj razklanosti, vendar to ni mir, ampak otopelost.

Pravi mir izvira iz reda. Ko je vsaka stvar na svojem mestu, trenja prenehajo in konflikti izgubijo svoj smisel. Red pa ni samo človeškega izvora. Človeški red samo podaljšuje in podrobno razvija naravni in božji red, ki je položen v stvarstvo. Kadar se človek ne podredi temu redu, vnaša v stvarstvo nered. Zakaj nered ni nič drugega kot spopad med različnimi redi …« (konec citata)

Kako zelo navidezen je mir, če ne temelji na naravnem v stvarstvo položenem Božjem redu, doživljamo domala vsak dan, ko se sredi Evrope, ki je pozabila na svoje krščanske korenine, spopadajo redi nižjega reda tako očitno, da tega ni mogoče spregledati.

Narod

V nebesih, ‘pred Božjim tronom z neštevilnimi banderi stoje angeli za vsak narod posebej’, pravi Haecker. Kaj pa tu, na zemlji? Danes, četrt stoletja po tem, ko smo Slovenci dobili lastno državo, se moramo na žalost vprašati, kakšen smisel ima ta v času, ko se nacionalnost izgublja. Smo Slovenci sploh zgodovinski narod? Smo kot narod sposobni preživetja? Smo sploh še enoten narod, ko pa mu del rojakov noče pripadati? In ne nazadnje – koliko nas sploh je?

Začnimo s slednjim. Številke2 so neizprosne. Ob popisu leta 1953 je imela Slovenija nekaj več kot milijon in 466 tisoč prebivalcev, od tega je bilo Slovencev milijon in 415 tisoč, oziroma 96 odstotkov in pol. Pol stoletja kasneje, leta 2002. je bilo prebivalcev milijon in 964 tisoč, od tega Slovencev milijon in 631 tisoč, torej le še 83 odstotkov. V času osamosvojitve, leta 1991 je bil delež prebivalcev, ki so se opredelili za Slovence 88,3 odstotke, torej za pet in pol odstotka višji kot deset let kasneje… Zdaj pa narodne pripadnosti, tako kot tudi verske, že nekaj časa sploh ne ugotavljamo več. Zakaj?! Morda zato, da bi ne bilo preveč očitno, kako Slovenci postajamo manjšina v lastni državi. Po osamosvojitvi se je v državo preselilo okoli 210 tisoč priseljencev, letno okoli 15 tisoč, od tega kakih tisoč otrok …

Še bolj zaskrbljujoča je nizka stopnja rodnosti, saj število živorojenih otrok na žensko v rodni dobi že od začetka osemdesetih let ne dosega vrednosti potrebne za enostavno obnavljanje prebivalstva. Tak trend statistika označuje s pojmom ‘zožena reprodukcija’, na daljši rok pa to ne pomeni nič drugega kot izumiranje naroda. Če dodam, da povprečno rodnost dvigujejo neslovenske matere, ki imajo praviloma več otrok kot slovenske, je zaskrbljenost za narodni obstoj tem večja. Da ne bo pomote – ne kritiziram višje rodnosti pri njih, obžalujem pa nizko pri Slovenkah.

O tem, kako je z rodnostjo v slovenskih družinah v zamejstvu in po svetu, nimam statističnih podatkov, a verjamem, da je tam prisotna večja odprtost za življenje. Kljub temu pa se bojim, da to ne more nadomestiti usihanja slovenstva v matici. Še več, umiranje na obroke, ki smo mu priča doma, zna usodno vplivati tudi na Slovence po svetu.

Sprašujem se, odkod to usihanje moči naroda, ki je kljub nenaklonjenim zgodovinskim okoliščinam preživel skozi stoletja? In to prav zdaj, ko imamo svojo nacionalno državo in bi pričakovali, da nam bo to dalo nov zagon.

Med najglobljimi vzroki naše poškodovanosti so brez dvoma povojni poboji, zaradi teh smo izgubili dobršen del narodove elite. Del te elite pa je bil pregnan, v domovini zamolčan in torej za velik del naroda ‘mrtev’. Med pregnanimi in pomorjenimi so bili – tega ne spreglejmo – v veliki večini življenju bolj odprti katoliki.

Pogubno za nacionalno zavest je bilo tudi pol stoletno pranje možganov, zaradi katerega smo se Slovenci prenehali čutili kot enoten narod. Orwellovska delitev na pozitivne, napredne, revoluciji zavezane zmagovalce in vse ostale, ki so bili prej ali slej deležni statusa ‘neosebe’, je narod usodno razklala.

Padec berlinskega zidu in zaton socializma, je spodnesel tla pod nogami domnevno ‘boljši polovici’ naroda. Razredne korenine so bile posekane, narodnostne so bile slabo razvite, zato ne preseneča, da mnogi nočejo imeti z narodom in njegovo kulturo ničesar več. So svetovljani in podpirajo multikulturnost.

Veliko upanje, da se bomo po osamosvojitvi Slovenci zavedli korenin in stopili skupaj, je počasi zbledelo, saj mnogi – večina od njih pripada tranzicijski levici – počnejo čisto vse, da bi se razklanost naroda poglobila, namesto da bi izginila.

Izhod

»Prijatelji, ne take pesmi! Drugačno zapojmo, veselejšo!« se takemu razmišljanju upira Ivan Cankar. Seveda, veselejšo zapojmo! Toda kako?

Globoko v sebi sem prepričana in že večkrat sem to javno izpovedala, da Slovenci kot narod ne bomo preživeli brez dostojnega pokopa svojih mrtvih. Za dostojen pokop pa je premalo odrediti mesto, ga posvetiti in postoriti vse potrebno za prenos posmrtnih ostankov pobitih. Najprej jim je treba vrniti dobro ime. Umor dobrega imena je hujši zločin od telesnega umora. In prav dobro ime je bilo poleg življenja vzeto tisočim in deset tisočim izvensodno pobitim. In še sedem desetletij po smrti lahko vsakdo, ki se mu zahoče, o njih nekaznovano govori kot o narodnih izdajalcih. Izjava ‘še premalo smo jih’ je deležna zgolj sramežljivega zgražanja. Ali pa niti tega ne.

Nekoč jih je neka oblast brez vsakega dokaza zaradi svojih koristi imenovala ‘izdajalci’, zdaj pa se neka druga oblast spreneveda in ne stori nič, da bi to spremenila. V zatohlosti, ki se na ta način vzdržuje, pa se je razbohotila navada ovajanja brez osnove, Kot nekoč mrtvim, se zdaj živim, ki so komu napoti, jemlje dobro ime; brez dokazov se jih proglaša za sodelavce Udbe, pripisuje se jim nečedne posle, določa se jih za dežurne krivce. Tega ne počne le ulica, temveč tudi sodstvo, mediji in politika … Nekaznovano. Kajti uničenje dobrega imena nekoga pri nas ne velja za zavržno dejanje, še za prestopek ne.

Da bi se to spremenilo mora oblast opraviti svoje. Zakonodajna, v kolikor zaščita dobrega imena zakonsko ni dovolj opredeljena, in sodna, v kolikor je. Vse to bomo morali zahtevati in doseči. In izmoliti. Zato z veseljem povem, da se na duhovni ravni nekaj že dogaja: To je projekt Vseposvojitev, katerega pobudnica, Romana Bider nas nagovarja, da izmed blizu 98 tisoč imen žrtev medvojnega in povojnega nasilja izberemo eno in jo posvojimo. Izbrano ali naključno. In kot posvojitelji skrbimo za njen spoštljiv spomin.

Kaj bomo s tem dosegli? Romana Bider odgovarja takole: »Skrb za slovenski narod, za mir in sožitje bi postala osebna. Posvojeni bi se naselil v srcu posvojitelja in se tako izmotal iz anonimne gmote slovenske smrtne zavozlanosti. V konkretnem spominu bi postal oseba, z lastnim imenom in edinstvenostjo. Žrtvovano, pozabljeno ali razvrednoteno življenje bi s sočutjem in molitvijo doseglo dostojanstvo. Na točki srečanja dveh duš bi nastal spomenik, z vonjem po svetem. To bi bilo tostransko vstajenje od mrtvih. Morda bi bilo po tej poti hitreje zadoščeno pravici vseh ljudi do dostojnega pokopa in javnega spomina.«

Čas mi ne dopušča, da bi o tem projektu povedala kaj več, zato vabim vse, ki ste morda nagovorjeni pa ga še ve poznate, da obiščete spletno stran http://vseposvojitev.si/.

A preden končam, naj omenim še dvoje prizadevanj slovenske civilne družbe, ki zbujata upanje. Najprej me opogumlja množična podpora referendumu za ohranitev zakonske zveze kot skupnosti moža in žene. Lani decembra smo jo, ne prvič, ubranili. To kaže, da v času vsesplošne zrahljanosti še premoremo vzpostaviti zdrav odnos do temeljnih civilizacijskih vrednot.

In ne nazadnje – upanje, da nekoč – najbolje čim prej – Slovenci le zapojemo veselejšo pesem, zbujajo tudi prireditve podobne današnji, saj kažejo, da nas ne globalizacija ne digitalizacija nista do kraja posrkali vase, temveč se želimo srečati tudi v živo in nam zato ni težko priti od blizu in od daleč.

Bog blagoslovi vsa ta prizadevanja!

Prispevek je bil pripravljen kot predavanje za letošnje Romanje treh Slovenij na Višarjah, ki jih od leta 1989 pripravljata Rafaelova družba in Zveza izseljenskih duhovnikov.

 
Značke:

15 komentarjev

  • svitase

    Točno! Slovenska pesem se naj zapoje bolj veselo in bolj glasno.

    Ne pa tako mevžasto in zjamrano kot to uči Ljubljana ljudske pevce po Sloveniji.

    Ljubljana je tudi kriva, da je danes po njenem ikona štajerske noše šircelj ( moški predpasnik), ki se je uporabljal za najgrša opravila v hlevu in na polju, da se ni umazala tako hudo delovna obleka, ampak šircelj.

    Zakaj pa bi se morali pred samim seboj in pred drugimi narodi postavljati s hlapčevsko nošo, drugi pa do nas s svečano praznično nošo?!

    SAZU trdi, da se je takšna noša začela uvajati po 2. svetovni vojni.
    Zakaj? Zato, da bi se zabrisala naša pozitibna kulturna identiteta.

  • svitase

    Tudi z glasbo je podobno. Če je le mogoče, se spodbuja nevesela, žalostna, otožna glasba, ki nas ne bo odrešila depresije in samomorov.

    Nekoč pa se je prešerno zapelo in zavriskalo kot to opeva mnogo ljudskih pesmi in človek je bil duhovno prerojen.

  • svitase

    In zaplesalo ob poskočni polki!

  • Samo za zapisni:
    “Pol stoletno pranje možganov” je malce čudno izračunano. Pa ponovimo izračun:
    2016 (danes)- 1945 (uradni začetek komunistične diktatur)= 71

    Enainsedemdeset let!!! To je dolžina človeškega življenja!

    • FDV!

      In ker ni samo 70 let pranja možganov zadosti, ga mora tudi “desnica” vedno bolj agresivno nabijati.

  • Simbolna in mentalitetna zaznamovanost s komunistično totalitarno miselnostjo je v Sloveniji žal še posebej močna.

    Recimo, na nacionalni RTV si včeraj v Dnevniku Helena Milinković ni mogla kaj, da ne bi zapela slavospeva Fidelu Castru ob njegovi 90 letnici. Unikum. Verjetno je bila edina v Evropi, vsaj na TV postaji tega tipa. No, mogoče je v Moldovi ali Belorusiji tudi kaka podobna “Helena Milinković”.

    • No, vsaj novinarskemu veteranu Tonetu Hočevarju ni mogoče odreči znatno višje doze uvida in razumne presoje “uspešnosti” kubanskega režima kot omenjeni rdeči udarnici.

  • Sicer pa, kot pravim, Slovenija v svoji neraziščenosti odnosa s komunistično tiranijo strahovito caplja za vsemi štirimi višegrajkami, baltskimi državami in žal tudi Srbijo in Hrvaško.

    Za predstavitev iz današnje Slobodne Dalmacije intervju z vplivnim zagrebškim sodnikom Ivanom Tudurićem, ki je med drugim sodil Sanaderju ( prva obsodilna sodba), ki je nedavno v celoti razveljavil povojni proces proti kardinalu Stepincu. Zanimivo med drugim tudi, kaj pravi o nemški obsobi udbašev Perišića in Mustača:

    http://www.slobodnadalmacija.hr/novosti/hrvatska/clanak/id/323287/sudac-turudic-o-perkovicu-stepincu-i-ustaskom-pozdravu

    Tole je recimo povedal o zadevi Stepinac, kjer je končno odločitev sprejel v le 7 dneh, odkar je spis prejel v roke: ” Utvrdili smo da je jugoslavenski sud 1946. godine povrijedio sve što se moglo povrijediti. Prekršeno je načelo prava na pošteno suđenje i na obrazloženu sudsku odluku. Do presude je došlo flagrantnom zloporabom političke moći. Trinaestorici ljudi sudilo se za 40 kaznenih djela, a postupak je proveden i zaključen u devet dana. Stepinac je sa svojim braniteljem tijekom cijelog suđenja mogao razgovarati samo jedan sat. Na kraju je osuđen na 16 godina zatvora i prisilnog rada bez prava na žalbu.”

    No, s takim sodnikom kot je Tudurić se je pač mnogo lažje v vseh pogledih ločiti od jugokomunizma kot s petelinoma Maslešo in Fisherjem in z njunimi kurami sledilkami. Pravzaprav se ti zadnji očitno nimajo najmanjše namere do konca življenja ločiti od lojalnosti prejšnjemu režimu in njegovim ideološkim postavkam.

  • Še tole iz Slobodne Dalmacije:

    http://www.slobodnadalmacija.hr/dalmacija/split-zupanija/clanak/id/323263/preko-stotinu-tisuca-vjernika-u-sinju-na-proslavi-uznesenja-blazene-djevice-marije

    in to: http://www.slobodnadalmacija.hr/dalmacija/split/clanak/id/323334/mons-marin-barisic-poveo-rijeku-ljudi-u-procesiji-do-crkve-gospe-od-pojisana

    Če se pride v Sinj na praznik poklonit čudodelni Gospej Sinjski več kot stotisoč Dalmatincev, mnogi med njimi na desetine kilometrov peš in če je tudi v urbanem Splitu, iz fotografij izhajajoč, taka velikanska velikošmarenska procesija po mestu, to kaže na to, da večinski del tega naroda zanesljivo nima več v kleščah komunizem in njegova simbolika. Niti Hrvaške kot celote. Dalmacije pa še manj.

    Take množice pomenijo tudi to, da ( postkomunistična) levica septembra na Hrvaškem ne samo ne more računati na takšne procente kot v Sloveniji. Najmanj na 2/3 večino. Obratno, veliko verjetnosti je, da bojo ti ljudje večinsko volili HDZ ali Most. In da bosta Plenković in Petrov, če bosta pri volji, verjetno lahko sestavila skupno koalicijo. Ki zanesljivo ne bo prokomunistična koalicija. Kakršna brani udbaše in skriva ter na vse načine relativizira ( tudi medijsko)komunistične zločine in zločince.

    Kdaj bojo Sloveniji končno zasijale take zvezde? Mimo rdeče petokrake?

    • Kdaj?
      Ko bo velika večina podjetij privatnih in ne državnih.
      Ko šolstvo in zdravstvo ne bosta več komunistična, državna, ampak bo javna mreža z deleži financirala samo privatne subjekte, ki bodo na trgu morali tekmovati v ceni in kvaliteti storitev.

    • Ko bomo imeli vsaj eno politično stranko, kjer se bodo politiki ukvarjali s temi problemi in posredno izobraževali javnost in svoje volivce.
      Imeli smo dr. Ljuba Sirca , ki je vzgojil reformatorske liberalne politike v Rusiji in Vzhodni in Srednji Evropi. Pri nas nobenega. Demos je bil do njega zadrto zaprt, ZSMS LDS so ga komunistično nategnili kot vso Slovenijo.

    • Odcepitev je financirala Slo Udba. Naša največja osamosvojitelja sta bila varovanca glavnega slovenskega udbovca za gospodarstvo: Nika Kavčiča.
      Poglejte kako bolgarski in ostali vzhodnoevropski liberalci cenijo Sirca:
      http://kultura.bg/web/любо-сърц-словенецът-казал-не-на-хитл/#.V7MsV1SVMag.facebook

  • Franc Mihič

    Pobijanje dojenčkov je zločin, ki menda ne zastara!?
    V povojnem taborišču Teharje so od komunistov vodeni zmagovalni partizani dojenčke taboriščnic zmetali na voz. Jokali so in se zvijali na pekočem soncu, dokler niso v omotici utihnili. Popoldne so prišli s konji in odpeljali dojenčke v »dečji dom«, smo ugibali. Za barako pa je voz obstal, in dojenčke so zmetali z voza, kot naročena drva…
    Na ukaz oficirja, »Utišaj jih«!, je partizanski stražar vse jokajoče »utišal« kar s puškinim kopitom!
    Tako javno pišejo in povedo preživeli taboriščniki, pričevalci!
    Zločin, ki ne more zastarati!
    Kdo vse je poklican, da sproži postopek?
    Franc Mihič
    http://www.times.si/slovenija/spomini-taboriscnika-iz-teharij-dojencke-so-zmetali-z-voza-kot-narocena-drva–7941826650-c4bec63e0f.html

    http://www.casnik.si/index.php/2014/10/03/pricevalci-j-mozine-teharje-v-spominu-alojza-arka/

    • Franc Mihič

      (Video) Teharski taboriščnik Ivan Korošec: Partizani so ujetnike žgali s cigaretami, dojenčke pa metali z vozov
      07. 10. 2013
      http://www.politikis.si/?p=104989
      Pričevalci J. Možine: Teharje v spominu Alojza Arka
      Časnik 3.10.2014 Izjemno pričevanje Alojza Arka o začetkih revolucije med vojno in grozotah komunističnega totalitarizma v taborišču Teharje, si je moč ogledati na povezavi. Alojzu so že sredi leta 1942 partizani ubili očeta in dva brata, ki so skupaj s skupino domačinov čistili svoje zemljišče ob železniški progi. Vključil se v protikomunistične enote in po koncu vojne pristal v Teharjah. Njegov živi spomin na primere izživljanja in umorov je grozeč, vendar dragocen in avtentičen podatek o zločinski naravi režima, ki ima v Sloveniji še vedno močno zaslombo, njegovi nosilci pa spomenike in privilegije.
      http://www.casnik.si/index.php/2014/10/03/pricevalci-j-mozine-teharje-v-spominu-alojza-arka/

    • Franc Mihič

      Pieteta predsednikov Putina in Pahorja in države na Vršiču kaže, kako različna je pieteta slovenske oblasti, kdaj jo bo oblast izkazala tudi do pobitih dojenčkov Teharjih?
      Putinov obisk in pieteta
      http://www.publishwall.si/franc.mihi%C4%8D/post/221374/putinov-obisk-in-pieteta


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI