Portal plus: Propad Sove – kako in zakaj smo izgubili svojo obveščevalno-varnostno službo

Časnik 14.8.2016 0:02
 

Avtor pričujočega prispevka je dolgoletni poznavalec policijskih, varnostnih in obveščavalnih služb. Opozarja, da je uničenje Sove posledica večletnega sistematičnega zanemarjanja obveščavalno-varnostne agencije, v katerih so način dela, organizacija in profesionalna etika ostali na ravni nekdanje Službe državne varnosti. V resnici je še huje: Sova je danes samo nepomembna služba, ki urejuje klipinge za predsednika vlade in države.

Vsi politični sistemi, vse družbe so poznale in poznajo obveščevalno-varnostne službe v takšni ali drugačni obliki. Namen teh služb je pridobivanje informacij za potrebe tistih, ki so na oblasti in vladajo, in sicer ne glede na to, kako način so prišli do oblasti. Razvoj varnostne in obveščevalne službe v SFRJ (SDV, UDBA, KOS) je znan in proučevan; bivša Jugoslavija je imela Službo državne varnosti, ki je bila organizirana na zveznem ter na republiških nivojih. V času, ko so potekale priprave na osamosvojitev Slovenije, je slovenska SDV brez pomislekov sodelovala na strani osamosvojiteljev, s čemer si je pridobila njihovo naklonjenost in podporo v javnosti kot “naša” in “čista”. Pred osamosvojitvijo, v bistvu pa vse od formiranja Titove Jugoslavije, je SDV črpala svoje kadre iz tedanje milice. Ti ljudje so torej izpopolnjevali vsa mesta, ki so dišala po varnostno-obveščevalnem delu v diplomaciji in na zunanjem ministrstvu (t.i. sipovci). Znano je, da je imel zvezni sekretariat za zunanje zadeve svojo lastno SDV. Zato tudi ni čudno, da so konzuli postajali visoki uradniki milice, ta praksa pa se je v nasprotju s pričakovanji mirno nadaljevala tudi v samostojni Sloveniji, čeprav je načeloma res, da je osamosvojitev prinesla spremembe povsod tam, kjer je nova država terjala drugačno organiziranje oblasti. Teritorialna obramba je doživela nekakšno notranjo “lustracijo”, saj je projekt Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ) dodobra preveril vse kadre, ki so bili vključeni v ta projekt osamosvajanja. V milici pa tega ni bilo potrebno narediti, ker so bili vsi “čisti”. Pa so bili res?!

Sedanji in predhodni problemi v delovanju in poslušnosti Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA) kažejo na več izpuščenih priložnosti in napak v preteklosti. Služba se je sicer dejansko “očistila” takoj po prvih demokratičnih volitvah spomladi 1990, vendar z določeno napako. Čez noč so na cesto postavili nekaj sto uslužbencev SDV, med njimi analitike, ki nikoli niso pomolili nosu iz pisarne, vendar so za novo oblast očitno predstavljali nevarnost. Ravno ta obračun je privedel do kar nekaj problemov pri delovanju nove slovenske oblasti na zunanjepolitičnem področju (npr. Oglejski “kompromis” z Italijo), saj naši pogajalci enostavno niso imeli podpore mladih “preverjenih analitikov”.

V čem je problem Sove

Milica in kasneje policija je nedvomno tisti sistem, ki je v novi državi dočakal najmanj sprememb. Policija je zadržala organizacijo, ki jo je imela pred osamosvojitvijo, in sicer od upravne razdelitve do načina delovanja. Zamenjava našitkov na rokavih in odpiranje zaprtega območja Gotenice in Kočevske reke pač nista sprememba delovanja sistema policije. Kozmetika je očitna. Policija se že ves čas trdno oprijema svojih starih privilegijev, ki jih je imela v prejšnji državi, vse to pa je posledično povezano s Sovo, saj je kadrovanje v to agencijo potekalo tako kot nekoč iz milice v SDV. Kader, ki je bil izšolan v nekdanji državi in je bil leta 1991 na “pravi” strani, si je s tem pridobil pravico, da ostane del aparata Sove. No, zdaj pa smo pri bistvu sedanjega škandaloznega kolapsa Sove: politiki kot tudi del ljudi v Sovi, ne razumejo razlike med delom policije in delom obveščevalne službe. Res je, da so informacije, ki jih pri svojem delu pridobi policija, vhodni podatki za Sovo, njihove analize pa dopolnitev spoznanj Sove, vendar sta načina razmišljanja policista in obveščevalca popolnoma različna. Policist ne glede na to, na kateri ravni dela, razmišlja v okvirju odnosa “ena na ena”, tj. policist nasproti državljanu. Ne obstaja namreč odnos policija proti skupini državljanov, razen med demonstracijami in nemiri, ampak tudi takrat, ko nekoga zajamejo, gre še vedno za “ena na ena”. Na drugi strani pa obveščevalca zanima vse, zelo široko področje, ki presega odnos “ena na ena”. Na strateškem nivoju ga zanima stanje drugih držav, osebnostne značilnosti posameznih političnih vodji, obnašanje politikov, vojaških poveljnikov in dandanes tudi teroristov. Obveščevalce zanimajo povezave skupin in posameznikov, zanima jih analiza obnašanja in navad posameznikov, ki vplivajo na varnost Slovenije. Iz teh informacij analitiki pripravljajo analize, v katere vključujejo vse pridobljene informacije iz vseh razpoložljivih virov, seveda v skladu z zakonom. Lahko rečemo, da policisti niso najboljša rešitev za delo v Sovi, saj so v svoji policijski karieri delovali po načelu “ena na ena”, potem pa prešli na precej višjo raven. Znašli so se v obveščevalnislužbi, kjer je tak princip značilen le za najnižjo raven delovanja.

Vse nove države na vzhodu Evrope so izvedle lustracijo svojih varnostnih, obveščevalnih in policijskih služb takoj po volitvah in formiranju demokratične oblasti. Pri nas je bilo to, da je bil nekdo na “pravi” strani, avtomatično dejanje lustracije. Odpuščanje nekaj sto uslužbencev v milici in SDV ni bila lustracija, ampak zamenjave. Organizacija, način kadrovanja in etos organizacije pa je ostal popolnoma isti. Nič se ni spremenilo od časov SDV. Sedaj je Sova podrejena predsedniku vlade, vsaj navidezno, kajti gospod Miro Cerar ne nadzira stanja v Sovi in ne zahteva vpogleda v njeno delovanje, kar je njegova pravica in dolžnost. To, da Državni zbor in predvsem Odbor za varnostne in obveščevalne službe, ne nadzirata Sove, samo sprejemata njihova skopa poročila, ki po neuradnih informacijah nimajo nobene vsebine, in jih vsak amaterski obveščevalec lahko pridobi preko OSINT (pridobivanje obveščevalnih informacij prek odprtih virov), kar je v prevodu pridobivanje informacij iz časopisov, interneta, televizij itn. Sova je je izgubila verodostojnostjo oziroma zanesljivosti, zato je potrebno njene ocene, analize in druge prispevke dodatno preverjati. Nadzor nad obveščevalnimi službami ni to, da poročajo in nadzornikom omogočijo vpogled v svoje prostore in podobno. Nadzor je kvečjemu v kreiranju politike in ustvarjanju etosa organizacije ter njena popolna profesionalizacija.

Več lahko preberete na portalplus.si.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI