I. Žajdela, Družina: Kazenske ustanove in zaporniki 1945–1951

Časnik 14.8.2016 0:01
 

Poleg medvojnega in povojnega ubijanja so komunisti izvajali še mnoge druge oblike nasilja.

Za celovitejše poznavanje represivnosti komunističnega režima v Slo­veniji v prvih povojnih letih, ko je bila ta najhujša, je poleg drugega treba poznati tudi njegove kazenske ustanove. V tem obdobju so namreč v Slove­niji obstajale nekatere kazenske ustanove, ki so tipične samo za države z naj­tršimi totalitarnimi režimi, pri čemer mislimo predvsem na koncentracijska in delovna taborišča. Skozi te in druge kazenske ustanove (zapore, kazensko­-poboljševalne zavode in kazensko-poboljševalne domove) je v Sloveniji v prvih povojnih letih šlo na deset tisoče zapornikov, med katerimi so prevladovali politični zaporniki.

O povojnih kazenskih ustanovah in njihovih zapornikih v Sloveniji je bilo doslej zelo malo napisanega in objavljenega. Ledino na tem področju je oral Ive A. Stanič s svojim delom V čigavem imenu?, ki ga je v samozaložbi izdal leta 1996. To njegovo delo je zgodovinarja dr. Milka Mikolo spodbudilo, da je tudi sam začel preučevati to tematiko. Predmet njegovega zanimanja so bila sprva predvsem povojna delovna taborišča. O njih je leta 2002 napisal krajšo študijo, ki je izšla z naslovom Delo kot kazen. Izrekanje in izvrševa­nje kazni prisilnega, poboljševalnega in družbeno koristnega dela v Slove­niji v obdobju 1945–1951. Leta 2006 je pripravil še zbornik faksimilov dokumentov in pričevanj o povojnih delovnih taboriščih v Sloveniji, ki ga je izdalo Ministrstvo Republike Slovenije za pravosodje.

Ker je bila študija Delo kot kazen nepopolna, saj so v njej obdelana samo delovna taborišča in njihovi zaporniki, medtem ko so druge kazenske ustanove tistega časa (zapori, kazensko-poboljševalne zavodi in kazensko-poboljševalni do­movi) in njihovi zaporniki v njej bolj ali manj samo omenjeni, je že takrat razmišljal, da bi jo bilo treba ustrezno dopolniti in razširiti. Ker se je po njenem izidu intenzivno posvečal preučevanju nekaterih drugih oblik povojnega in med­vojnega komunističnega nasilja v Sloveniji, je šele zdaj, ko je upokojen, našel dovolj časa, da se je znova lotil te teme in tako je nastala knjiga Kazenske ustanove in zaporniki v Sloveniji 1945–1951, ki jo je izdala založba Nova obzorja iz Ljubljane.

Avtor je snov razdelil v štirinajst preglednih poglavij: Prostostne kazni, ki so jih v obdobju 1945–1951 izrekala sodišča, Prostostne kazni in prisilni upravni ukrepi, ki so jih v obdobju 1945–1951 izrekali upravni organi, Zapori in koncentracijska taborišča, Kazenska taborišča in zavodi za prisilno delo, Taborišča (delovne skupine) za poboljševalno delo, Taborišča (delovne skupine) za družbeno koristno delo, Kazensko-poboljševalni zavodi in kazensko-poboljševalni domovi, Zapori, Kazenske ustanove za obsojene nosečnice in mladoletne osebe, Režim v zavodih za prisilno delo, kazensko-poboljševalnih zavodih, kazensko-poboljševalnih domovih in zaporih, Zaporniki, Vprašanje skupnega števila vseh zapornikov v Sloveniji v obdobju 1945–1951, Pregled kazenskih ustanov v Sloveniji v obdobju 1945–1951, Priloge dokumentov.

Kot je znano, je komunistični režim po vojni umoril okoli 15.000 Slovencev. V knjigi je Mikola razmišljal tudi o številu po vojni zaprtih. Zapisal je, da tudi če bi bilo vseh zapornikov v Sloveniji v obdobju 1945–1951 manj kot 62.000, bi bila to še vedno zastrašujoče velika številka, kar kaže, kako strahotna je bila v Sloveniji v tem obdobju represija komunističnega režima.

Več lahko preberete na druzina.si.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI