Razvajen ali prezaščiten otrok?

Zoran Milivojević 13.8.2016 0:25
 
Foto: Flickr.

Foto: Flickr.

Novi načini vzgoje otrok so prinesli nove »pedagoške patologije« z vidika sindroma razvajenega otroka in sindroma prezaščitenega otroka. Čeprav je določeno število otrok istočasno razvajenih in prezaščitenih, pa vseeno med tema dvema sindromoma obstaja velika razlika.

To razliko lahko ilustriramo s tipičnim obnašanjem štiriletnega otroka, ki je z mamo v parku. Razvajen otrok veselo beži pred svojo mamo, ki teče za njim in ga kliče, naj se ustavi. Otrok je od mame oddaljen dvajset metrov in ves čas ignorira mamine klice. Prezaščiten otrok se na drugi strani ne oddaljuje od mame, stalno preverja, kje je mama, pazljivo, da se ne bi preveč oddaljil od nje. Redko je več kot tri metre stran od mame.

Že pri tej starosti oba otroka kažeta tisto tipično obnašanje, ki jima bo v življenju povzročalo vedno hujše probleme.

Razvajen otrok je tisti otrok, ki je dobil ljubezen, ni pa dobil discipline. Starši ga niso uspeli podrediti. Zavrača prenehati delati tista dejanja, ki so zanj prijetna, kadar od njega to zahtevajo starši. Namesto da bi se podredil starševi volji, si uspešno podredi starše svoji volji in se v družini obnaša kot resnični »vodja krdela«. Zaradi dobljene ljubezni se počuti zelo varnega in samozavestnega, trdno prepričanega v lastno vrednost, in nima nobenega strahu pred svetom. Vendar se ni naučil zdržati frustracije svojih želja (potrpeti, vzdržati) , ni usvojil navade ohranjanja osebne higiene, reda in učenja. Ima velike probleme z empatijo (sočutenje drugih) in stalno želi, da mu vsi drugi ljudje ugajajo in služijo točno tako, kot to počno njegovi starši.

Starš, ki je v stalnem strahu, da se bo otroku nekaj slabega zgodilo, je obseden s tem, kako vse bi zaščitil otroka pred raznoraznimi nevarnostmi in tveganji. Tak starš ne uči otroka, kako naj se varuje sam, ampak ga sam stalno varuje in ščiti. S takim obnašanjem otroku daje dve slabi sporočili: da je on majhen in nemočen, ter da je ta svet zelo nevarno mesto. Rezultat je »naučena nesposobnost« pri otroku in stalna zahteva otroka po simbiozi s staršem ali neko drugo avtoriteto. Prezaščiteni otrok se ni naučil samostojnosti, tako da bo odrastel v preplašeno osebo, ki bo funkcionirala kot »pasivno-odvisna« osebnost.

Samo otrok, ki od starša dobiva ljubezen in disciplino, se bo pravilno razvijal v samostojno in socializirano bitje. Popustljivo, permisivno vzgajanje daje otroku ljubezen, ne pa discipline. Njen rezultat so razvajeni otroci, ki niso pripravljeni na življenje, tako da imajo velike probleme z osamosvojanjem in prevzamanjem osebne odgovornosti. Prezaščitniška, invazivna vzgoja proizvaja nesposobne in nesamostojne osebe, ki bodo vedno odvisne od drugih.

Oba zgoraj opisana sodobna načina vzgoje sta rezultat velike starševske ljubezni in najboljših namenov. A nameni niso dovolj, niso zadostni. Poudarek je potrebno dati rezultatom vzgoje, do katerih oba tadva vzgojna načina privedeta. Če rezultati niso dobri, je potrebno pristop zamenjati.

Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI