Četrti tabu sredine: čista definicija poštenja

Žiga Stupica 11.8.2016 9:22
 

postenje sodnikRdeča nit naše analize so aktualne ekonomske anomalije. Toda ob obravnavi aktualnih ekonomskih vprašanj analiza trka ob poznane dogodke, ki vsem na očeh silovito obremenjujejo državo, a niso zadosti pojasnjeni.

Poznani občutljivi dogodki, na katere smo opozorili, namreč kažejo na udar oziroma vprašljiva dejanja in opustitve dolžnih ravnanj s strani določenih oseb. Pri tem nekatere osebe uporabljajo oblastna pooblastila, nekatere pa nimajo niti pooblastil.

Aktualni udari potekajo kot sinergija več udarov hkrati, na primer državnega tiska, kazenskega procesa in politike, ob silovitem odobravanju dela javnosti oziroma t.i. mašeče »sredine« volilnega prostora.

Predhodno pisanje je na voljo tu, tu in tu.

1.

Od 23. 5. 2008 dalje poteka sinergija udarov v enega največjih slovenskih svobodno izvoljenih državnih politikov vseh časov. Pošteni bralec lahko prouči vsebino izvoljenih uradnih pooblastil napadenega državnega politika, ki smo jih navedli v prvem prispevku, zadnje poglavje z naslovom Državni politik Janez Janša.

Prizadeti je kot oseba imetnik človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so mu kršene. Toda posebnega pomena za delovanje te države je dejstvo, da se udarja v izvoljenega nosilca najvišjih oblastnih pooblastil. Zato je sinergija udarov v tega državnega politika s strani oseb z oblastnimi pooblastili zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti ter državnih medijev in ob siloviti podpori t.i. »sredinskega« dela volilnega prostora, silovito prizadela delovanje načel demokracije, pravne države in delitve oblasti te države. Posebej silovito so leta 2013 prizadeli vejo oblasti Vlado Republike Slovenije, leta 2008 in 2014 pa splošne volitve v Državni zbor Republike Slovenije.

2.

Drugi aktualni udar so mašila, s katerimi t.i. »sredina« volilnega prostora so-prikriva skoraj 100-letni program in dejanja oboroženega udara slovenskih komunistov v ta narod. Opozorili smo na april leta 1920 in 1933 ter maj leta 1941. S tem se so-onemogoča neodtujljivo človekovo pravico prizadetih oseb do domneve nedolžnosti in do rehabilitacije. Prvič: nedopustna metoda »sredine« volilnega prostora je pri tem takšna, da se govori o »pobitih ljudeh brez sodbe«, hkrati se z izvensodno obsodilno identifikacijo teh prizadetih oseb z »domobranci« izvaja izvensodni udar v neodtujljivo pravico teh oseb do domneve nedolžnosti. Toda osebe, ki so pobite brez sodbe, veljajo v tej državi izključno za: nedolžne osebe. Drugič: nadalje t.i. »sredina« z zahtevanjem, da je »takšno grozovitost treba pozabiti«, izvaja nedopustni izvensodni udar v neodtujljivo človekovo pravico do rehabilitacije prizadetih oseb.

3.

Temeljna točka, ki lahko zgoraj omenjeno t.i. »sredino« volilnega prostora druži v enotni nedopustni intimi, je, da se s prenehanjem ustave SFRJ ne morejo sprijazniti – »O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti.« (po intimi nekdanjega predsednika stranke, zveze oziroma partije). Toda SFRJ ni delovala kot pravna država, v njej pa so se hudo kršile človekove pravice – »ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in, se v njej hudo kršijo človekove pravice« (iz 3. uvodne izjave Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije). Dne 25. 6. 1991 je za čisto sredino ustava SFRJ dokončno prenehala veljati – »Za Republiko Slovenijo preneha veljati ustava SFRJ« (2. odstavek I. razdelka cit. temeljne ustavne listine). Zato v čisti sredini volilnega prostora uporaba načel ustave Socialistične federativne republike Jugoslavije ni dopustna. Skratka, aktualna vprašljiva dejanja in opustitve dolžnih ravnanj s strani t.i. »sredine« so udar v Republiko Slovenijo.

Sredina

Tisti del volilnega telesa te države, ki ne dovoli navedenih nedopustnih dejanj oziroma opustitev t.i. »sredine«, je v zvezi z obravnavanimi dogodki vezan izključno na načela Ustave Republike Slovenije in z njo povezanih temeljnih ustavnih aktov ter njihovih novel. Tu je čista sredina volilnega prostora.

Toda nedopustna dejanja oziroma opustitve v obravnavanih dogodkih so že silovito prizadela delovanje številnih načel te države. Le-ta so kot nujna za delovanje države vpisana v Ustavo Republike Slovenije, da bi jih ljudstvo in oblastni organi pri svojih dejanjih izvajali, država pa delovala. Zlasti usodno sta prizadeti načeli demokracije in pravne države iz 1. in 2. člena ter delitev oblasti iz 2. odstavku 3. člena ustave. Slednji določa: »V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.«

Primer nepoštenja

Nedopustna sodna dejanja oziroma opustitve zoper izvoljenega nosilca najvišjih oblastnih pooblastil v zadevi Patria so izmaličila poštenost sodstva te države, in sicer z učinkom na vse zadeve zaradi splošnega načela enakosti pred zakonom. Slednje se v 2. odstavku 14. člena Ustave glasi: »Vsi so pred zakonom enaki.«

Občutljivi kazenski postopek, na podlagi katerega se že osem let od leta 2008 dalje silovito prizadeva delovanje te države, poteka na podlagi obtožnega predloga po pravilih Skrajšanega kazenskega postopka pred okrajnim sodiščem. Prvič: toda obtožni predlog naj ne bi imel niti popolnega opisa dejanja obtožbe, s čimer se je izključilo kakršnokoli obrambo prizadete osebe – zoper obtožbo. Omenjeni manko opisa dejanja obtožnega predloga v Skrajšanem postopku vodi – poštenega in neodvisnega – sodnika, da po prejemu obtožnega predloga z dne 6. 8. 2010 takoj pozove vlagatelja tožilca na popravek oziroma da predlog zavrže, to se napravi uradoma, brez nadaljnjega dela in odpošiljanja predloga prizadeti osebi. Tedaj ni dovoljeno leta in leta soditi o nadaljnjih vprašanjih, kot je na primer nenavadna razsodba o zastaranju, ki je letos silovito udarila v neodtujljivo pravico prizadetega do rehabilitacije. A zavrženje obtožnega predloga se v zadevi ni zgodilo – ne leta 2010, ne pozneje. Drugič: čeprav je treba v zakonitem Skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem sojenje zaključiti na enem naroku v enem dnevu, je prišlo na podlagi vprašljivega obtožnega predloga, in sicer v prostorih okrožnega sodišča, do enega najbolj predimenzioniranih in medijsko odmevnih postopkov vseh časov.

Nepoštena intima

V navedenem primeru so po letih in letih nedopustnega teka sodnega postopka posebej močno prizadeli predčasne volitve v Državni zbor Republike Slovenije z dne 13. 7. 2014, v času volitev pa prizadetega državnega politika zaprli. Toda tik pred tem ga je dne 11. 6. 2014 silovito udarilo šest najvišjih sodnikov, ki so sicer po 160. členu Ustave Republike Slovenije pristojni za varstvo načel te ustave. Zaradi njihovega udarca se je lahko nedopustno obsodilno sodbo nižjih sodišč dne 20. 6. 2014 izvršilo in visokega državnega politika neposredno pred volitvami 13. 7. 2014 dokončno zaprlo (tu).

11. junija 2014 je namreč Ustavno sodišče Republike Slovenije izdalo vprašljivo odločbo številka Up-374/14-22 (tu), s katero je zavrglo ustavno pritožbo prizadetega državnega politika zoper nedopustno obsodilno sodbo. To odločitev je sprejelo šest sodnikov navkljub »očitnim« kršitvam človekovih pravic in temeljnih svoboščin. »Očitnost« kršitev je bila poseben pogoj te ustavnosodne presoje (2. odstavek 51. člena Zakona o ustavnem sodišču – tu). Ob tem so definicijo »očitnosti« v tej državi povsem zapletli. Da so kršitve »očitne«, so kolege opozorili preostali trije ustavni sodniki z ločenimi mnenji (tu, tu in tu). Kršitev, ki je ne pogledaš na opozorilo ustavnega pritožnika, bo tedaj, ko ti jo pokaže kolega, postala »očitna«. Skratka, odločba ima pravno, a manjko poštene vrednosti.

Šest ustavnih sodnikov, na čelu s predsednikom ustavnega sodišča mag. Miroslavom Mozetičem, je kljub opozorilom kolegov dne 11. 6. 2014 sprejelo vprašljivo ustavno odločbo. Ob tem udaru v prizadetega državnega politika, zastopnika volivcev Slovenske demokratske stranke, se mag. Miroslav Mozetič ni izločil iz sojenja kot nekdanji visoki državni politik konkurenčne stranke Slovenski krščanski demokrati. Da se intimno posmehuje ustavnemu varstvu te države, pa je iz njega izbruhnilo naslednji dan – 12. 6. 2014. Na konferenci slovenskih pravnikov je pred sklicano medijsko javnostjo v kontekstu polemik o spornih volitvah z dne 13. 7. 2014 nedopustno izstopil iz okvira pristojnosti Ustavnega sodišča Republike Slovenije po 160. členu Ustave Republike Slovenije in vstopil v diskurz, klasificiran v Poglavju V. Duševne in vedenjske motnje (F00-F99) Mednarodne klasifikacije bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov (tu) – »Ustavno sodišče ni psihiatrična klinika in ne more zdraviti vseh političnih norosti« (tu). Ga ni ustavnega sodnika, ki bi na nedopustni izbruh mag. Miroslava Mozetiča odreagiral, zavaroval sodišče, nato pa skladno s 1. alinejo 164. člena Ustave Republike Slovenije odstopil.

Sprevržena intima se je na ustavnem sodišču, kot je razvidno iz letošnjega razkritja nekdanjega ustavnega sodnika dr. Boštjana M. Zupančiča (tu), uveljavila že v prvi »sanjski ekipi« tega sodišča: »Pet let sem na slovenskem ustavnem sodišču sedel z nekom, ki […] je svoje ukaze prejemal od višjega “strica iz ozadja”. Diskurz te osebe je bil sprevržen. Pretvarjala se je, da se gre akademski diskurz s pravnimi argumenti, v resnici pa se je v svojem spuščanju megle trudila, da bi izpeljala ukaze lastnega gospodarja. Delovala je torej kot odsotni nadomestni gospodar. Z lastnim gospodarjem je bila, kot smo vsi vedeli, velikokrat “na telefonu”. Take pravnike v angleščini imenujejo “najete pištole” (angl.: hired guns). Eden ali morda dva sodnika sta temu diskurzu sledila, ostali smo seveda vedeli, v katerem tiču grmi ta zajec. Ker je bilo tako, to nabijanje “argumentov” ni nikogar prepričalo. Toda ker so tudi drugi govorili iz lastnih mentalnih rezervacij, je šlo včasih za devet monologov. To je bilo od vsega najbolj naporno: vsi smo se pretvarjali, da se gremo akademski diskurz, a med sabo sploh nismo komunicirali. Če gre za spopad lažnih dimnih zaves, potem dialoga seveda ni. Vprašanje je bilo vedno, kaj je za temi zavesami! Poleg tega je sodelovanje v takem diskurzu skrajno naporno. Nikoli ne velja argument, ki je bil postavljen na mizo. Velja samo tisto, kar je skrito (fr.:arrière pensée). Zato je merilo akademskega diskurza v tem, ali je z argumenti mogoče koga v kaj prepričati. Bile so tudi take “neškodljive” zadeve.« Niti priča dr. Boštjan M. Zupančič ni nemudoma odreagiral na očitno nepošteno prakso v Ustavnem sodišču Republike Slovenije, zavaroval sodišča te države, nato pa odstopil.

Čista definicija poštenosti (pred 100 leti)

Slovensko pravosodje že iz prejšnjega režima SFRJ ni vstopilo v Republiko Slovenijo kot pošteno in neodvisno, temveč je nadaljevalo z intimnim delom, ne da bi se opravičilo za svoja pretekla dejanja. V prejšnji državi so bili namreč »pripravljeni uveljavljati svojo oblast tudi z nasiljem, z zlorabami prava v kazenskih postopkih in s sistemskostrukturnim grobim kršenjem človekovih pravic« (npr. tu, točka 17 obrazložitve).

Toda do izmaličenja poštenosti v sodnih zadevah s hudimi posledicami za delovanje države še ni prišlo do pred približno stotimi leti.

Kot smo že pojasnili je Avstro-Ogrska v enem najodmevnejših procesov v zgodovini pošteno sodila Gavrilu Principu zaradi atentata 28. junija 1914 na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, kar je bil povod za prvo svetovno vojno. »Noben politični umor v novejši zgodovini ni imel tako daljnosežnih posledic kakor smrt nadvojvoda Franca Ferdinanda v Sarajevu 28. junija 1914.« (Dedijer, V.: Sarajevo 1914, DZS, 1966, str. 25). Za razliko od nedopustnega postopanja, ki v tej državi teče od 23. maja 2008, se je za dejanje z dne 28. junija 1914, sodilo pošteno – v korist obdolženega.

Sodišče je čisto pošteno sodilo 30 usodnih dni po datumu 13. julija in ne 13. junija. Zato je sodnik izrekel sodbo Principu kot mladoletniku na dvajset let zapora, ne pa na smrtno kazen kot ostalim, saj je bil rojen 13. julija 1894 in mu je ob času sarajevskega atentata manjkalo 15 dni do polnoletnosti. Državni tožilec dr. Franjo Švara je sicer v končni besedi dne 22. oktobra 1914 »poudaril vprašanje Principovih let in trdil, da je bil rojen 13. junija 1894, to pa pomeni, da je na dan atentata že prekoračil dvajseto leto; zato je predlagal, naj se Princip kaznuje s smrtno kaznijo. Principov advokat dr. Max Feldbauer je oporekal Švarovi trditvi, da je bil Princip rojen 13. junija. Predložil je dokaze, da je bil Princip rojen 13. julija in da na dan atentata potemtakem še ni izpolnil dvajset let. Ta razlika je nastala zaradi napake, ki jo je zagrešil župnik Ilija Bilbija. V matični knjigi je zapisano, da je bil Princip rojen 13. julija, v domovnici pa 13. junija. Toda v kneževi prijavi okrajnemu uradu oziroma izpostavi v Grahovem je stalo, da je bil Princip rojen 13. julija« (cit. vir, str. 512-513, op. 126 in 127). Čista definicija poštenja se tu glasi: 15 dni do smrtne obsodbe = 13. julij – 28. junij.

 
Značke:

1 komentar

  • Na “desnici” so velik problem “konzervativci”, ki se potiho čisto strinjajo s socialistično ureditvijo komunistov, le da bi radi 2 stvari spremenili:
    1. radi bi dodali, da Država zapoveduje več morale, družine, vere in narodnjaških vrednot
    2. radi bi s svojimi “desno” komunističnimi birokrati nadomestili stare komuniste in “leve”.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI