S. Granda, Demokracija: »Odkritja« ob 25-letnici slovenske države

Časnik 10.8.2016 0:03
 

Srebrni jubilej je minil. Nekoliko so ga zasenčili prepiri okoli osrednje proslave. Resnici na ljubo se je po nekaj tednih in vseh zapletih okoli nje ne bo nihče spomnil. Ni imela vsebine, ki bi pustila trajen spomin. Veliko pomembnejše so dejansko številne proslave po naših manjših krajih, ki se jih je prostovoljno udeležilo veliko mladih. Sporočajo nam, da se je slovenska država »prijela«, in to je največje sporočilo tega jubileja.

Prepiri okoli osrednje proslave niso rezultat nečimrnosti državnih voditeljev, kdo bo na njih »glavni«, ampak so posledica spoštovanja njene vsebine, bistva naše osamosvojitve. Nekateri naši pomladniki tega ne razumejo in mislijo samo na to, kako pomembno je stati v prvih vrstah. Dejansko na proslavah, kjer se spreminja ali zlorablja slovenska osamosvojitev, sodelujejo pri njenem zlorabljanju in prikrojevanju za oblastne, slovenski osamosvojitvi nasprotne in sovražne potrebe. Še več! Z druženjem z nekaterimi, ki so slovenski osamosvojitvi nasprotovali, se iz nje norčevali in jo žalili, se posredno pridružujejo temu nečednemu početju. Proslava je zaradi vsebine praznika, v konkretnem primeru 25-letnice slovenske samostojnosti, ne pa zaradi javnega kazanja politične elite, zlorabe države za osebne ambicije.

»Podružbljenje« osamosvojitve

Bolj ko se je bližal jubilejni datum, večja so bila prizadevanja za njeno razvrednotenje. Ker slovenska osamosvojitev kljub gospodarskim težavam, če smemo te sploh označiti kot take, ter kljub socialni, pravni in moralni sprevrženosti temeljnih ciljev slovenske državne samostojnosti vseeno pridobiva družbeno vrednost in spoštovanje, se njeni takratni nasprotniki različnih vrst in stopenj trudijo dokazati, ne samo da so takrat s tem soglašali, ampak da so bili celo v prvih vrstah tega največjega zgodovinskega procesa v slovenski zgodovini. Poleg samodeklariranih takratnih nasprotnikov so najglasnejši tisti, ki so takrat komaj dobro shodili ali pa so bile njihove matere celo na poti v porodnišnico. Geslo Nihče si ne sme lastiti zaslug za osamosvojitev pomeni namreč to, da se je hočejo polastiti tisti, ki niso hoteli ali mogli imeti z njo nič skupnega. Dejansko so mnogi od njih z njo največ pridobili in sedaj bi radi s podružabljenjem osamosvojitve njeno krajo in izkoriščanje politično in »zgodovinsko« zaščitili. Pri vsem tem pa je resnično tragično, da so v njihovih vrstah najglasnejšii tisti, ki vodijo veteransko organizacijo. Trditev, da razorožitve slovenske TO sploh ni bilo, ni klasično brisanje zgodovinskih dejstev, ki jih je zgodovina polna, ni samo orožje v boju proti Krkoviču, Janši, Bavčarju in še številnim drugim, ne nazadnje je to največje zgodovinsko »odkritje«, ampak svojevrstna oblika zgodovinskega samomora. Še najbolj me spominja na samozaničevanje in samoobtoževanje sovjetskih revolucionarjev žrtev stalinskih procesov. Seveda pa je bistvena razlika. Ti so to delali pod strahotno prisilo, v upanju na fizično preživetje, nekateri »osamosvojitelji« pa iz ideološke slepote in oportunizma.

Novi zaslužneži za slovensko osamosvojitev

Ob bližajoči se obletnici in po njej je bilo objavljenih ali elektronsko posredovanih veliko spominskih prispevkov. Velika večina je bila korektna. Kljub vsemu ostaja še marsikaj nepojasnjenega. Bolj kot to pa so nas presenetili poskusi, da bi rehabilitirali nekdanje politike na čelu s Stanetom Dolancem. Spominja me na one, ki so iz Borisa Kidriča, ki se je vedno razglašal za internacionalista in idejnega nasprotnika samoslovenstva, delali velikega Slovenca v smislu iskanja lastne slovenske poti v prihodnost. To je enako sprevrženo kot prizadevanje onih na drugi ideološki strani, ki iščejo osamosvojitelje v predvojnih liberalnih in klerikalnih jugoslovenarjih. Takšno početje posredno razkriva tudi vso strokovno bedo slovenskega »znanstvenega« zgodovinopisja, katerega najvišji domet so avtorizirane biografije še živečih in dejansko vladajočih politikov. Razen redkih izjem absolutno ne zmore refleksije, kakršno nam posreduje nekdanja vodilna srbska političarka in odlična zgodovinarka Latinka Perović, ki svojega ideološkega prepričanja nikoli ni tajila. Slovenski »znanstveni zgodovinarji-modernisti« so v jubilejnem letu še dodatno povečali in celo internacionalizirali svoja prizadevanja za zanikanje in zaničevanje zgodovine slovenske individualnosti. V takih razmerah ne more biti nič presenetljivega, da postaja Milan Kučan v očeh mnogih in z nemajhno pomočjo nekaterih slovenskih pomladnikov ključna oseba slovenske osamosvojitve. Nič ne zaleže, če nikoli ni preklical ali pojasnil svoje znamenite izjave, da slovenska samostojnost ni bila nikoli njegova intimna politična opcija, nič ne zaleže, če z besedo in zlasti dejanji razglaša in temeljito udejanja maksimo najprej diskreditacija, potem likvidacija, nič ne nazadnje ne zaleže, če skušamo objektivno priznati njegov osamosvojitveni delež, ki ga je opravil kot predsednik predsedstva oziroma Republike Slovenije. On je lahko samo prvi in edini. Slovenski Tito!

Problem virov in vzrokov slovenske osamosvojitve

Navdušenje nad dejstvom, da se je samostojna slovenska država prijela vsaj dela mlajših in zlasti najmlajših, je toliko večje, ker smo Slovenci že desetletja, če ne stoletja deležni najmanj pouka slovenske zgodovine v šolah. Bil je »avstrijski«, »jugoslovanski«, »jugoslovansko- titoistični«, samo slovenski ne. Že od Cankarja naprej poslušamo, da smo narod hlapcev (v duhovnem in političnem smislu), samo Slovenci ne. Po slovenski osamosvojitvi se je v nasprotju s pričakovanji in logiko delež slovenske zgodovine še zmanjšal. Njeni »voditelji«, ki imajo ključno besedo pri sestavljanju učnih načrtov, so se iz strahu pred »slovenskim nacionalizmom«, kar pa je v praksi pomenilo jugoslovanstvom in antikomunizmom, prizadevali in uspeli, da je še manj slovenska. Kritiki tega pojava sipajo prah in pepel na učbenike, ki morajo slediti učnim programom, in nočejo videti resničnega vzroka stanja. Tako kot nas je v zadnjih letih pretresla ideološka pregnetenost sodstva, nas čaka v prihodnosti še na šolsko-vzgojnem področju.

»Kronsko« odkritje ne samo šolskega zgodovinopisja novejše dobe je v zadnjem času trditev, da je do mednacionalne krize kot enega od vzrokov slovenske osamosvojitve prišlo predvsem zaradi Titove smrti. Očitno so ti ljudje živeli v veri večnosti njegovega zemeljskega življenja, kar je nekaj enkratnega v svetovni zgodovini. Spominja na Leninove in Stalinove častilce in privržence. O vrednotah demokracije, človekovih pravic, svobode … ni ne duha ne sluha.

Več lahko preberete na demokracija.si.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI