SDM Krakov: Zastave, lepe in očiščene

Branko Cestnik 9.8.2016 6:36
 

sdm zastave“V teh razmerah moramo biti zadovoljni tudi
s tistim malo, kar bomo prejeli v Krakovu.”
pater Bonnie Mendes,
voditelj težko realizirane pakistanske odprave na SDM,
pred odhodom v Krakov

Svetovni dan mladih (SDM) je v vseh teh letih razvil svojo estetiko, svojo ikonografijo. Eden izmed najbolj vidnih in bujnih elementov slednje so zastave. Mladi z vsega sveta so opremljeni s svojimi nacionalnimi zastavami, nekateri tudi z regionalnimi in občinskimi. Ko jih dvignejo proti nebu, te spreleti.

Ker so na množičnih dogodkih v okviru SDM (vigilije, maše, koncerti,…) pripadniki posameznih narodov razmetani po različnih sektorjih prireditvenega prostora, so zastave zelo pomešane. Slika je povsem drugačna kot na nogometnem stadionu, na katerem so na eni strani igrišča ene barve in zastave, na drugi pa druge. Na SDM pride do izrazitega učinka pisanosti, do večbarvnega migotanja, skratka, kot da bi likovno podobo množice od zgoraj sproti urejal kak „norec“ tipa Jackson Pollock.

***

Zastave na minulem krakovskem SDM si očitno ganile tudi papeža Frančiška, saj je na splošni avdienci 3. avgusta (link), tri dni po koncu SDM, med drugim dejal:

Lahko govorimo o mozaiku bratstva. Emblematična podoba Svetovnih dni mladih je pisana širjava zastav, ki jih vihtijo mladi. Pravzaprav na SDM nacionalne zastave postanejo lepše, rekel bi, da „se očistijo“; tam tudi zastave narodov, ki so v medsebojnem sporu, vihrajo skupaj. In to je lepo!

In res. Pogledaš levo, ruska in ukrajinska nista daleč narazen; pogledaš desno, večnorivalski argentinska in brazilska se gibljeta skorajda sinhrono; pogledaš drugam, zastava bogatunskih ZDA skupaj z zastavico kdove katere že od skromnih in neznanih dežel. Še več. Ker apostol Pavel uči, da je treba spoštovati vsako oblast (in s tem tudi nje prapor), mladi katoličani na SDM razvijajo svoje nacionalne zastave, četudi so na nekaterih komunistični simboli (Kitajska, Angola), na drugih muslimanski polmesec (Pakistan, Uzbekistan), na tretjih nekaj budističnega (Sri Lanka).

Papež pravi, da so zastave na SDM „očiščene“, bolj natančno povedano, zastave so moralno „purificirane“ (en. purified). Zakaj? Ker očiščene nacionalističnih in šovinističnih namenov izpovedujejo nacionalno veselje in ponos. Ker močno izkazovanje nacionalne identitete na SDM ne pomeni razdvajanja, pač pa deluje kot vabilo k srečanju.

sdm zastave2

***

Če bi bil zdravnik za ideološke bolezni, bi sdmjevsko zastavoterapijo predpisal tako desnim kot levim vročeglavcem. Desničarski nacionalisti bi se ob tolikih zastavah morda ozdravili svojih grenkih in nadutih misli o edinozveličavnosti rase ali civilizacije, ki ji pripadajo. Morda bi ugotovili, da življenje z rumenimi, črnimi, rjavimi ni grožnja, temveč stvarnost in priložnost. Morda bi jim potegnilo, kako malo krščansko zna biti včasih njihovo zavzemanje za „krščansko“ Evropo.

Levičarski multikulturalci bi se morda končno le vprašali, zakaj pa njim – od same matere Zgodovine menda določenim internacionalistom in mavričarjem – ne uspe kaj takega: milijonsko množičnega ter pristno pollockovskega. Zakaj – če uporabim besede iz uredniškega komentarja časnika The Guardian (link) – „v času naraščajočega nezaupanja v avtoritete ni drugega svetovnega voditelja, ki bi bil zmožen zbrati tako veliko množico“, kot jo zbere rimski škof? Morda bi levičarji opazujoč zastave na SDM tudi spoznali, kaj je prvi vzrok kolosalnega sesutja metode „politične korektnosti“, s katero so hoteli izboljšati svet. Ne moreš namreč graditi dialoga in strpnosti, če nekaterim ljudem ne pustiš, da povedo, kaj in kdo so (identiteta: nacionalna, verska, kulturna,…).

***

Imeti identiteto in jo izkazovati je nekaj psihično in socialno bistvenega. Bodimo aktualni. Pariški sociolog iranskega porekla Farhad Koshrokhavar se že nekaj časa ukvarja s pojavom islamske radikalizacije med mladimi Francozi, ki so arabskega porekla (link do članka časnika La Repubblica). Po Koshrokhavarju temeljno gibalo radikalizacije ni niti verske (radikaliziranci niso nujno pobožni) niti socialne (radikaliziranci niso nujno revni) narave, temveč je nekaj „generacijskega“. Gre za generacijo v Franciji rojenih „tujcev“, ki ne vedo, kaj so in komu pripadajo. Krizo identitete rešijo z radikalnim korakom, ki je obenem upor proti Franciji in upor proti generaciji svojih staršev.

Mi bomo grobo rekli: ker nimajo zastave, ki bi jo s ponosom dvignili nad svojo glavo in jo pokazali svetu, se jim strga.

***

Vrnimo se v Krakov. Zastave na SDM so „lepe“ in „očiščene“ še iz enega in daleč najbolj pomembnega vidika: so napoved eshatona narodov. Starozavezni prerok Izaija (56,7) piše:

(Tujce) bom pripeljal na svojo sveto goro
in jih razveseljeval v svoji hiši molitve:
njihove žgalne in klavne daritve
bodo prijetne na mojem oltarju,
kajti moja hiša se bo imenovala
hiša molitve za vsa ljudstva.

Błonia park v Krakovu ter Campus Misericordiae med četrtjo Bieżanów in mestecem Wieliczka sta bila konec letošnjega julija pisani poljani molitve za vsa ljudstva. Kot bo nekoč in na vekomaj.

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI