A. Barat, Domovina: Včasih so otroci ves dan delali na njivi, danes jim je težko v klet po krompir

Časnik 8.8.2016 9:30
 

Danes povprečni slovenski starš razmišlja ali bo po novem predlogu zakona sploh še smel poslati otroka v klet po krompir. Včasih pa ni bilo tako. Deklica z vžigalicami je samo vrh ledene gore.

Pestrne, pastirci, rudarji, vajenci …

Biti otrok pred več kot stotimi leti je bilo (razen za privilegirane višje sloje) težko in bridko.

Če si imel srečo, da si preživel dobo detinstva, si moral kmalu svoj kruh zaslužiti sam.

Otroško delo je bilo skozi vso zgodovino tako razširjeno, da se sploh ni nikjer posebno omenjalo. Bilo je nekaj povsem samoumevnega.

Kar nam pogosto zgodovinski viri zamolčijo, nam odkrije izrazoslovje. Beseda otrok ima v skoraj vseh slovanskih jezikih isti koren kot hlapec ali suženj. In otrok je dejansko bil hlapec, brez pravic, brez zaščite, brez vrednosti, namenjen za nižja, hlapčevska opravila…

Pravzaprav ne vemo, kakšne so bile usode milijonske množice otrok, ki so svojo mladost pustili v tovarnah, rudnikih, fužinah, obrtnih delavnicah, na domačih in tujih kmetijah…

Spomine so pisali tisti, ki jim je bila sreča naklonjena. Tisti, ki so se šolali in nekaj dosegli v življenju. Če je Ivan Cankar v svojih delih popisal bridko mladost, ki je nikoli ni prebolel, pa ne vemo ničesar o mladosti in doživljanju njegovih bratov in sester, ki niso šli v šole, pač pa so delali.

V prvi polovici devetnajstega stoletja je bil delovni čas otrok enak odraslemu, torej 14 ur. Za delovno sposobne so veljali otroci nad sedem let. Plačilo za otroško delo je bilo mizerno, pogosto le v obleki in hrani ali ga sploh ni bilo (vajenci). Šele v konec devetnajstega stoletja je samoumevnost otroškega dela postala vprašljiva. Z obveznim šolanjem je bil narejen prvi večji korak v tem.

(Je morda v luči vsega tega sploh nenavadno, da je sta socializem in komunizem v dvajsetem stoletju padla na tako plodna tla ali je bila to le posledica?)

Delo otrok danes

Otrok ni bil hlapec le v zgodovini. Po podatkih Mednarodne organizacije dela (ILO), danes dela 168 milijonov otrok, starih od 5 do 14 let. Največ v podsaharski Afriki, južni Aziji in Pacifiku.

Otroško delo torej je velik problem, ki lahko ob sodobnem preseljevanju in migracijah, spet postane tudi naš. Podatkov glede otroškega dela v Sloveniji ni bilo najti. Evropska komisija pa opozarja, da so predvsem izpostavljeni migranti in Romi, najbolj v Italiji, Albaniji, Bolgariji, Romuniji, Srbiji in Ukrajini…

Predlog zakona, ki opredeljuje prisiljevanje v delo kot fizično nasilje, torej ni brez osnove in skoraj zagotovo ni namenjen temu, da vaš otrok ne bi smel obešati perila. Zakaj torej dviga toliko prahu? Smo državljani prenapeti, ko oblast posega na tako osebno področje kot je vzgoja otrok? Še toliko bolj, ko to počne oblast, ki je nismo osebno izbrali?

Več lahko preberete na domovina.je.

 
Značke:

2 komentarja

  • Zdravko

    Kakšen čuden članek. Ne veš a ta zakon avtorica podpira ali mu nasprotuje, ali pa samo meni da je vseeno, ne se sekirat.
    Mislim, da državljani dobro razumemo ta zakon.
    Ta zakon je usmerjen proti družini, proti vzgoji otrok, kot bi bil napisan iz užaljenosti, ker je bil na zadnjem referendumu zavrnjen gejevski zakon. Gospa Mrakova tega ljudstvu ne more odpustiti. Ona je minisitrica, ljudstvo pa tega ni upoštevalo.
    In tako se gospa Barat skloni, naj bo zakon, važno da je ljubezen. Pa ni tako.

  • Dobro se mi zdi, da je avtorica naredila primerjave z bližnjo zgodovino in poiskala številne podatke.

    Drugače pa se strinjam z Zdravko in se mi zdi, da se avtorica, Domovina in Iskreni še ne zavedajo resnosti terorističnega napada ZL in Mrakove na družino in vzgojo.

    Zgleda, da je večino psihološke, vzgojne, psihiatrične, sociološke in ostalih družboslovnih strok (njihovih strokovnjakov) zgolj vdanih frankfurtski marksistični šoli, ki ima za cilj uničenje institucij (družine, vzgoje, osebe, spola, naroda, rodu, Cerkve) od znotraj. To je komunistična revolucija 3.0.

    Prva je bila nasilni prevzem vojske, policije, medijev, politike.

    Druga je razrast birokracije in podržavljenju gospodarstva, lastnine, medijev, šolstva in zdravstva.

    Tretja je podržavljenje vzgoje, otrok, družin, zakoncev.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI