Koliko kraljev Matjažev spi v Sloveniji?

Danilo Kozoderc 7.8.2016 0:32
 
Foto: Kam na izlet.

Foto: Kam na izlet.

“Kralj Matjaž je bil dober kralj,” se začneta vsaj dve zgodbi o kralju Matjažu. In po tem dobrem kralju – dobrem vladarju – hrepeni slovensko ljudstvo praktično vso sovjo zgodovino. A kralj Matjaž kar spi. A v Sloveniji ne spi le eden kralj Matjaž. Spi jih menda kar devet. Eden spi pod Peco, drugi pod Sveto Goro, tretji spet v Rečicah in naslednji pod Bočem in zopet naslednji pod Krimom. Kar nekaj od teh kraljev ni mar za stisko ljudstva. Zbudili se bodo, ko bo se njihova brada dovolj krat ovila okrog kamnite mize. Tisti, ki spi pod Sveto goro in je zgodbo zapisal Fran Milčinski, pa je bolj zanimiv. Zgodba namreč pravi: “Spal pa bo kralj Matjaž s svojo vojsko, dokler narod tako silno ne zahrepeni po njem, da ga zbudi sila njegovega hrepenenja. “ In v zgodbi neki kmetič res zahrepeni po njem in dobi priložnost, da bi ga zbudil. Takrat pa zagleda zlatnike, jih vzame, odide in jih potem v gostilni zapije.

Voditelj spi

Ti dve zgodbi govorita o dveh izzivih voditeljstva v Sloveniji. V prvi zgodbi je voditelju malo mar za ljudstvu. On spi. Lahko bi tudi jedel, lahko bi ustvarjal dobro podobo ali dobro skrbel zase. A malo mar mu je za trpljenje ljudstva. Ko se bo zbudil, najedel ali poskrbel zase, bo morda kaj naredil. Zbuditi se mora voditelj, ki bo rekel podobno, kot je rekel Martin Luther King: Moje ljudstvo trpi. Nekaj je treba narediti. Moje ljudstvo beži iz države. Nekaj je treba narediti. In potem naredi. Ima idejo, gre pred ljudmi, skupaj z njim načrtuje dejavnosti. In v povezavi z Martinom Lutrom Kingom tukaj nastopi Rosa Parks. Je iz ljudstva, a je voditeljica. In še nekaj: je oseba z integriteto. Rosa Parks se je decembra 1955 odločila, da ne bo več živela razdeljeno, da ne more živeti tako, kot da ne bi bila v polnosti človeško bitje. Uprla se je institucionaliziranemu rasizmu. Tistega dne je delovala iz svojega notranjega spoznanja o svojem človekovem dostojanstvu. V avtobusu je sedla na sedež, ki je bil rezerviran za belce in zavrnila zahtevo, da bi se umaknila, ko je belec prišel. Rosa je seveda jasno predvidevala posledice. A dejanje je naredila kljub temu. Aretirali so jo in zaprli. Je pa s svojim dejanjem sprožila najmočnejši val gibanja za državljanske pravice črncev v ZDA. Rosa Parks je takrat, ko se je odločila za nerazdeljeno življenje, ko se je odločila, da bo obsedela, postal voditeljica. Voditelj se mora v nekem trenutku odločiti, da ne bo več eno govoril in drugo delal. Odločiti se mora, da mu je mar za ljudstvo in da ne more leporečiti, ko ljudje trpijo.

Ljudstvo ne hrepeni

V drugi zgodbi je seveda lahko popolnoma enak problem z Matjažem, a pokaže se še vloga ljudstva. Ljudstvo mora dovolj hrepeneti po voditelju. Morda mora biti dovolj hudo in še tiste možnosti ne sme več biti, da bi kdo vrgel pest zlatnikov in potolažil ljudstvo.

Kako dolgo bo še lahko ljudstvo v Sloveniji prenašalo korupcijo in / ali nesposobnost svojih voditeljev? Ljudstvo ne hrepeni. Ko zahrepeni, pa se to hrepenenje utopi v pesti zlatnikov.

A tudi, ko ljudstvo močno zahrepeni, je še vedno težava. V resnici se kralj Matjaž ne prebudi. Hrepenenje ljudstva mora prebuditi voditelje med ljudstvom. Hrepenenje mora najprej prebuditi voditelja v vsakem, ki hrepeni. Voditelje je tisti, ki sprejme odločitev in jo začne udejanjati. Posameznik, ki hrepeni, se mora odločiti, da bo nekaj naredil. Nekaj, kar je bistveno drugače od tarnanja in kritiziranje vseh, ki so krivi za vzroke tarnanja. In kaj je to? Nekdo bo morda pisal prispevke na blogu, objavljal na FB. Nekaj je. A vprašanje ali to izražanje presega tarnanje in kritiziranje v gostilniški debati. Nekdo bo morda začel z majhnimi koraki delovati na lokalni ravni. Nekdo bo morda v šoli vzgajal otroke k poštenju in integriteti ter izzival njihov pogum, da bodo lahko sprejemali odgovornost za tisto, kar bodo prepoznali kot potrebno in v skladu z njihovimi vrednotami.

Je hrepenenje resnično?

Nekdo, ki hrepeni, se sprašuje: je to resnično? Sem res poklican, da nekaj naredim, glede na to, da bo tistih devet kraljev Matjažev še kar spalo. Ali pa naj raje postane deseti kralj Matjaž, ki zaspi na svojem kavču. Kako torej vedeti, k čemu te kliče hrepenenje. Pred časom je bila na TV Slovenija odlična nemška dokumentarna oddaja Čudež v Leipzigu. Leta 1989 je bilo veliko nezadovoljstva med ljudmi v tedanji Nemški demokratični republiki. Hrepenenje ljudi je bilo veliko. Niso želeli radikalne preobrazbe, želeli so svobodo. Začeli so se srečevati in pogovarjati. Večino je demokratični dialog tako navdušil, da so ostali. Načrtovali so dogodke – mirne proteste. In 9. oktobra 1989 so načrtovali veliki protest. Strah jih je bilo, da bo oblast protest nasilno zatrla. Pripravljeni so bili tvegati in pripravljali so se na to, da bo veliko ranjenih. A prebudili so se tudi nekateri ljudje v vodstvu partije v Leipzigu in jasno ter glasno povedali, da nasilja ne sme biti. Protesti so potekali mirno in uspešno in tlakovali pot za padec berlinskega zidu. Veliko ljudi je hrepenelo in veliko jih je prepoznalo voditeljski poklic. Vsak tak pa je potreboval veliko poguma, da je prevzel odgovornost za tisto, kar je prepoznal za pravo.

Vsak voditelj potrebuje integriteto, ki skriva v sebi prepoznavanje resnice, poštenost in iskrenost do sebe in drugih ter pogum za prevzemanje odgovornosti in izvrševanje dejavnosti, ki jih ta odgovornost zahteva.

Pogum je nalezljiv

Hrepenenje je vedno resnično. A si poklican, da postaneš voditelj. Kdaj je klic pravi. Scott Peck pravi: Tam, kjer se tvoja velika radost sreča z veliko lakoto svet, tam je tvoje poslanstvo. In zakaj naj pogumno sprejmem odločitev za boj tam, kjer čutim globoko hrepenenje. Zato kot pravi Brene Brown v odlični knjigi Neizmerni pogum, ker “boj sproža upanje” in zato, ker je pogum nalezljiv. Ko upamo, ne jamramo, in ko upamo, si upamo. Ko upamo, smo pogumni, in če smo pogumni mi, bo pogumen še kdo.

 
Značke:

4 komentarji

  • svitase

    Briljantno na kubik!!!

    • Da, resnično genialno … čeprav gospod Danilo ne omenja masovnega pranja možganov, ki uspešno drži ljudi v suženjskem razmerju.

  • Dober članek. Sicer ga moram še večkrat prebrati, ker imam veliko pomislekov.

    Kralj Matjaž je madžarski kralj. Mit o njegovem spanju ima nek pomen. To, da je pasivni kralj je eden od mitov. V času fevdalizma so lahko samo fevdalci postajali kralji, v času socializma pa samo rdeče plemstvo, Udba, novi razred.

    To primerjati z ZDA, kjer lahko vsak človek postane voditelj ali uspešen podjetnik, je malce tako. Sigurno moramo Slovenci iti v ZDA (Karantanija, ameriška ustava) sistem.

    Podobno je mit o Cankarjevi mami, ki se žrtvuje. Ljudstvo si dela tudi mite o Mariji s pomočjo ideoloških duhovnikov. Tako imamo kopirno mašino naroda za ustvarjanje deformirancev, klonov.

    Če pogledamo voditelje zadnjih 50 let so bili introverti, potuhnjenci, manipulatorji, hinavci, šibke in neznačajne osebe, negativci, aparatčiki, neučinkoviteži, brez karizme,…

    Izbiramo sebi podobne. Podzavestno. Po motnjah, ki jih obrnemo v odlike. Zato so miti zelo nevarni, če jih ne jemljemo SAMO KOT OPOZORILA.

  • dendro

    Janez Janša: Treba bo pisati nove učbenike slovenske zgodovine reporter.si


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI