Rehabilitacija Osmanskega cesarstva

Domen Mezeg 5.8.2016 6:32
 
Foto: dw.com.

Foto: dw.com.

Sodobna Turčija in nacistična Nemčija

Nedavno je Erdogan svojim sodržavljanom slovesno naznanil: »Odkrito vam povem, povečali bomo naše potomstvo”. Takšne besede se zdijo kar malce srhljive, če jih postavimo v nek širši kontekst trenutnega dogajanja na turškem političnem parketu. Nehote se človek ob tem spomni na politiko spodbujanja rojstev v nacistični Nemčiji, ko so se zvesti verniki tedanje rasistične ideologije trudili, da bi povečali število »čistokrvnih« nemških prebivalcev in tako posredno okrepili tudi svoje vojaške vrste, ki naj bi se podale na veličastno misijo – ekspanzijo, širjenje »lebensrauma« na vse štiri strani neba. Včasih se zdi, kot da med tedanjo Nemčijo in sodobno Turčijo obstajajo določene vzporednice, katerih osnovni koncept je zmaga in uspeh določene skupine ljudi, naroda ali verske skupnosti na račun trpljenja mnogih drugih, ki ne spadajo v neke zastavljene okvirje vladajoče avtoritarne oblasti. Kot da se v primeru Turčije ponavlja zgodba izključevalnosti v kateri bodo tokrat nezaželeni predvsem Kurdi in druge etnične oziroma verske manjšine. Zdi se da je pri nacionalsocializmu obstajal podoben energetski naboj kot ga je čutiti pri modernem turškem nacionalizmu pomešanem z islamizmom. Skorajda bi lahko govorili o nekakšnem porajajočem se »islamofašizmu«. Seveda bo marsikdo rekel, da gre v primeru naslednice Otomanskega imperija, glede načrtovanega dviga rodnosti, zgolj za skrb za ohranitev naravnega prirastka, saj naj bi se tudi v tej državi do sredine stoletja pojavile demografske težave, ki so verjetno posledica dviga življenjskega standarda in določenih globalnih trendov, a celoten spekter nedavnih izjav in dejanj vladajočih turških državnikov navdaja s pomisleki in dvomi.

Turška politika in islamizacija

Mustafa Kemal Atatürk se ob trenutnem političnem in družbenem dogajanju v svoji domovini obrača v grobu z nadzvočno hitrostjo, saj Turčija že dlje časa kaže hitro oddaljevanje od demokratičnih standardov, ki jih je pred desetletji zastavil prav ta legendarni turški voditelj in obstaja celo možnost Iranskega scenarija iz leta 1979, ko se je naslednica stare Perzije podala na pot obnovitve tradicionalnih civilizacijskih vrednot in vzpostavitve avtoritarnih državnih struktur, četudi je bila vse do 80. let 20. stoletja razmeroma odprta, svobodnjaška in prozahodna, kjer so ženske hodile naokrog brez burk ter vozile avtomobile. Povsem iskreno: Turčija je dandanes le še senca demokracije, vsaj v zahodnem pojmovanju te besede, razen če tamkajšnjo ljudovlado razumemo bolj po erdoganovsko, torej le kot demokratične volitve, ne pa tudi kot spoštovanje kritike na svoj račun in sprejemanje drugačnosti. Dvomi glede turške demokratične prihodnosti dobijo še trdnejše temelje, ko nekdo, ki spremlja tamkajšnje dogajanje prebere besede turškega predsednika: “Šli bomo po poti, ki jo je začrtal moj bog in moj dragi prerok.” Takšna izjava se zdi precej prozorna in vizija »sodobne« Turčije kot na dlani, dodatno pa jo potrjujejo tudi druge sorodne izjave, predvsem pa dejanja turške vladajoče srenje. Kot enega najbolj v nebo vpijočih dogodkov lahko navedemo prav nedavne čistke v vojski, javnih občilih, šolstvu in sodstvu, ki imajo kolosalne razsežnosti in za katere ni dvoma, da so bile že dlje časa skrbno načrtovane, »puč« pa le dober izgovor za njihovo izpeljavo, pa naj ga je skrivaj izvedel sam Erdogan ali pa nekdo drug. To, kdo je bil njegov resnični avtor niti nima tolikšnega pomena, če se osredotočimo na njegove katastrofalne posledice. Ob vsem pa ostaja še kako očitno dejstvo, da je Diktatorjev namen predvsem utrditi svojo oblast in ljudem dodobra oprati »mozek« po svojem okusu, kar se zdi sila nevarno. Če bodo varovalke sekularnega in zmernega družbenega življenja v Turčiji dokončno uničene in bo kritika utišana, turška oblast pa evforično zaslepljena zaradi svojih uspehov, ima to lahko neslutene razsežnosti tako za Turčijo samo kot tudi za širšo regijo in celoten svet. Primer takšne evforičnosti in »pravovernosti« že poznamo iz polpretekle zgodovine Nemčije, kjer je »führer« fanatično sledil svojim idealom in skupaj z njim »brezglava« čreda »ovčic«, vsak najmanjši upor ali kritika, pa je bil že v kali zatrt. O turški evforičnosti priča že morje rdeče-belih zastav, ki je v zadnjih tednih zalilo ulice velemest, kot da bi imeli tam vsak dan finale svetovnega nogometnega prvenstva. Zastave s polmesecem spremljajo tudi slike »Preljubega vodje« ob čemer ni mogoče spregledati sorodnosti z raznimi režimskimi kulti iz »zlatih časov« naše lastne polpretekle zgodovine. Tudi primer Severne Koreje se zdi kar na mestu. O turški evforičnosti in občutku skorajšnjega dosega zastavljenih ciljev pričajo tudi številne nadvse korajžne in krepke Erdoganove izjave, ki jim ni para v globalni politiki. Tudi napeti odnosi s sosedami in nedavna sestrelitev ruskega letala kažejo na to, da so turškemu vodstvu že tako zrastle perutničke, da jih je Putin pač moral pristriči s svojimi gospodarskimi sankcijami, še zlasti na področju turizma, gradbenih projektov in prodaje turškega sadja na ruski trg. In ker je bila Turčija zaradi kanček preveč smelih potez svojega vodstva prikrajšana za milijarde dolarjev, »novodobnemu sultanu« ni preostalo drugega kot da se za svoje prenagljeno dejanje lepo ponižno opraviči. Morda je streznitev prišla še pravi čas in bo »vladar« iz svojih neumnosti potegnil kakšne koristne zaključke, še zlasti to, da Turčija pravzaprav niti ni tako vsemogočna in vzvišena kot se morda zdi na prvi pogled, navkljub vsej svoji vojaški moči, in da za svoj uspešen razvoj krvavo potrebuje korekten in spoštljiv odnos tako do svojih sosed kot tudi drugih držav. Poleg tega ne bi bilo napak, če bi se zavedala, da so v regiji še drugi interesi, prav tako močnih ali celo močnejših držav, in da Turčija pač ni edina pod soncem. Ob omembi nedavnega turško-ruskega konflikta ne gre spregledati dejstva, da je Rusija pravzaprav največji konkurent Turčije pri uresničevanju njenih geopolitičnih interesov v regiji, in da si je že Sovjetska zveza prizadevala, da bi to deželo med Evropo in Bližnjim vzhodom spravila pod svoje »materinsko« okrilje. Razlogi za to so strateške narave, a je načrte že tedaj preprečila spretna turška diplomacija, ki je zavetje za svojo državo poiskala pri Američanih. Če bi Sovjetom tedaj uspel podvig – podreditev Turčije, bi bila ta verjetno podvržena bolečemu procesu ideološke »sterilizacije« po vzoru Kazahstana ali Azerbejdžana, kjer poznajo islam v mnogo bolj blagi obliki in je možnost verske radikalizacije zato precej manjša. Morda bi bila takšna »dezinfikacija« prav blagodejna za zdrav razvoj sodobne turške družbe, saj bi bila takšna Turčija tudi okolju mnogo bolj prijazna in neškodljiva (seveda po padcu komunizma), turška prihodnost pa demokratična. A na žalost temu ni tako. Turčija se je rajši odločila za pot fanatizma, podpore Islamski državi in zalivanja Evrope z migranti ter teroristi, v prihodnosti pa lahko pričakujemo rastočo vojaško aktivnost na ozemljih sosednjih držav in še več vpletanja v njihove politične sfere. Nebi bilo nenavadno, če bi Turčija že v nekaj letih razglasila kalifat, skoraj povsem verjetno pa je, da bo v 5-10 letih, najkasneje pa v 20 letih dobila povsem drugačno družbeno-politično podobo. Predvsem je ob tem mišljena opustitev večstrankarskega sistema ali vsaj njegova popolna oslabitev, konec obdobja sekularnosti in posledično brezkompromisno uvajanje religije v šolstvo, medije in druga področja družbenega življenja, zapoved nošenja burk, prepoved kontracepcije in omejitev potovanj v tujino, predvsem za mlade, da se nebi »okužili« s »perverznimi« zahodnjaškimi vrednotami. Tako bi se lahko Turčija kaj kmalu podala na pot Irana ali Savdske Arabije. Evropo bi v takšnem primeru zalil nov val političnih prebežnikov, ljudje v Turčiji pa bi bili prisiljeni sprejeti nova, stroga, dušeča pravila življenja, saj bi v nasprotnem primeru končali za zapahi in bili podvrženi krutemu nečloveškemu ravnanju.

Otomanski imperij vstaja od mrtvih

Turčija je ideološko in politično močno razdeljena. Obstajajo sekularni Turki, ki pogosto živijo v velikih mestih, in ki gojijo zahodnjaške, bolj liberalne vrednote, četudi se vsesplošnemu nacionalističnemu vzdušju ne morejo povsem odpovedati. Na drugi strani pa so v Turčiji ljudje, ki sledijo tradicionalnemu načinu življenja in so globoko predani svojemu verskemu izročilu ter imajo v povprečju tudi več otrok, kar je razlog, da številčno prevladujejo. Tako se sodobna Turčija navkljub svoji sekularni zasnovi in proevropski usmeritvi od Stare celine počasi oddaljuje in po desetletjih modernizacije znova pridobiva svojo staro osmansko podobo. Hkrati s slednjim se v turškem narodu krepijo nacionalistična čustva in z njimi povezane ekspanzionistične težnje – želja po obnovitvi pokojnega Otomanskega imperija.

Neugodna geopolitična situacija

K sreči lokalna geostrateška situacija Turčiji ni najbolj naklonjena. Če želi izvesti svojo ekspanzijo po gospodarski in kulturni poti – s krepitvijo svojega podjetništva v svetu, povečevanjem zanimanja za turški jezik, turško kulturo, turistične znamenitosti in islam bi to morda še šlo, a kot je videti ima Erdogan tudi drugačne načrte – zaradi krepitve svojega vpliva v regiji in materialnih koristi, si je poželel ozemlja sosednjih držav, ob tem pa naletel na ovire. V Siriji ga pri osvajalskih načrtih blokira Rusija, v Iraku pa se njegovi interesi krešejo z Iranom, katerega zunanja politika je prav tako močno odvisna od Rusije. Pravzaprav Turčija poseže v interese Največje države sveta, pa naj se obrne v katerokoli smer: proti Kavkazu, proti Krimu na severu, proti Balkanskemu polotoku ali pa kamorkoli drugam, ob tem pa naleti tudi na odpor številnih drugih vojaško močnih držav, kot so na primer Grčija, Savdska Arabija in Izrael. V jugovzhodni Evropi so njene možnosti omejene predvsem na povezovanje z Albanijo, BiH-om in Kosovom, kjer je turški lobi že sedaj močno prisoten. Morebitna vojaška pot bo potemtakem trnjeva. A če pogledamo na situacijo iz turškega zornega kota, pa rast vojaške moči te države lahko razumemo tudi kot občutek stalne ogroženosti pred pretečo npr. rusko ali iransko invazijo v soseščino ali celo preko turške državne meje.

 
Značke:

5 komentarjev

  • Prav vsi ćloveški totalitarizmi skozi vso zgodovino so si podobni.

  • Ni komentarjev. Sicer pa veliki predsednik Erdogan ravna zelo modro: prešteva svoje in nasprotnikove vojake. Ker hoče osvajati in braniti osvojeno, hoče več vojakov. Domorodci v EU pa gledajo stran, ker nimajo kaj šteti.

  • Sarkazem

    Po svoje so tudi ubogi ti Turki. Danes so jih prav gotovo na silo zdrenjali en miljon na miting in skoraj vsi so imeli zastave. Spomnili so me na naše Titove in Miloševičeve mitinge, kamor so naphali tudi desettisoče jugoslovanov, da so vpili parole v njuno čast in poslušali njuno nakladanje. Azijci in Balkanci si pač civilizacijsko nismo daleč vsaksebi, nagnjeni smo k teroriziranju ljudi in čaščenju ljubljenega vodje. V bolj žametni obliki si lahko ta isti pojav ogledamo tudi v Sloveniji.

  • Sarkazem

    V bolj železni obliki pa v Severni Koreji. Ampak civilizacijski vzorec je isti v Sloveniji, Jugodržavicah, Turčiji, Rusiji, Kitajski in Severni Koreji!


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI