Domovina: Slavimo spomin na Ruse, ki so ubijali naše dede v zamolčanih bitkah Galicije

Časnik 4.8.2016 9:30
 

Slovesnost pri Ruski kapelici v spomin na ruske ujetnike, ki jih je pri gradnji prelaza Vršič med 1. svetovno vojno zasul plaz, je iz diskretnega pietetnega srečanja v zadnjih letih prerasel v prvovrsten politični dogodek meddržavnega nivoja, ki se ga udeležujejo najvišji politiki obeh držav.

In medtem ko se naši ugledneži sončijo v družbi politikov svetovne velesile ter mediji na dolgo in široko razglabljajo o politično-gospodarskih vidikih rusko-slovenskega prijateljstva, se zdi, da je zgodovinski kontekst dogodka postal popolnoma nepomemben, prezrt in zanemarljiv.

Kako sicer drugače razložiti dejstvo, da vsakoletni prvi avgustovski konec tedna z državnimi častmi ohranjamo spomin na okoli tristo umrlih pripadnikov vojske, ki se je s puškami in bajoneti bila proti našim dedom v prostranstvih Galicije, kjer v od domovine pozabljenih grobovih leži več kot 10 tisoč slovenskih vojakov?

Ali se zgodovinskega konteksta slovesnosti pri Ruski kapelici Slovenci sploh zavedamo, smo povprašali mimoidoče na ulici. Odgovori so bili bolj ali manj pričakovani.

Velika večina slovenskega naroda je 1. svetovno vojno dočakala pod cesarsko krono med našimi ljudmi izjemno spoštovanega habsburškega vladarja Franca Jožefa.

Avstro-ogrsko cesarstvo se je po vojni napovedi Srbiji kmalu znašlo v vojaškem konfliktu s carsko Rusijo, tradicionalno srbsko zaveznico.

Ob bok Rusiji, na stran Antante, je leta 1915 prestopila tudi Italija in odprla se je nova fronta v Posočju. Cesta čez Vršič je naenkrat postala izjemnega pomena, saj je bilo zaledje soške fronte zelo slabo oskrbovano. V ta namen je Avstro-ogrska v naše Alpe poslala več kot 10.000 ruskih ujetnikov, ki so, pod poveljstvom iz Beljaka, ekspresno gradili cesto čez prelaz. Pri tem jim šlo na roko še precej ugodno vreme in zima skorajda brez snega.

Ta je v večjih količinah zapadel šele februarja 1916, nato pa se je 8. marca istega leta utrgal ogromen plaz in pod njim pokopal še sedaj neznano število ruskih vojnih ujetnikov, med katerimi je bilo sicer veliko Ukrajincev. Že čez nekaj dni je nov plaz ponovno povzročil nove žrtve. Leta 1917 v njihov spomin zgradili Rusko kapelico, kjer so pokopali padle.

Ko se je čez dobro leto vojna končala, je Avstro-Ogrska razpadla in prek prelaza Vršič je potekala nova rapalska meja med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo. Slednje pa cesta čez Vršič ni več zanimala. Italijani so primorski del ceste odlično popravili in utrdili, gorenjski del pa je ostal zanemarjen še do konca 2. svetovne vojne.

Umrli so sovražniki naših dedov na fronti Galicije

Na Vršiču umrli ruski ujetniki so bili seveda vojaki sovražne vojske naših dedov, ki so pod avstro-ogrsko krono v številnih slovenskih polkih množično odhajali v boj za svojo tedanjo domovino.

In medtem ko se o Soški fronti zadnja leta vendarle sliši precej več kot v času komunizma, pa ostaja popolnoma zamolčano največje bojišče s slovensko udeležbo v narodovi zgodovini.

Že na začetku vojne je s 3. korpusom v Galicijo, pokrajino na območju današnje Poljske in Ukrajine, odšlo okoli 33 tisoč Slovencev, kar je po oceni zgodovinarjev največja slovenska ekspedicijska vojska v zgodovini.

Več lahko preberete na domovina.je.

 
Značke:

10 komentarjev

  • Popolnoma nesmiseln članek, na katerega je mogoče z enako demagoško logiko odgovoriti nekako takole: od teh Rusov imamo Slovenci vsaj neko korist, torej zgradili so nam cesto na Vršič, hkrati pa pripomogli k razpadu AO, kar je posledično privedlo do tega, da imamo danes samostojno državo. Kakšno korist imamo pa od vseh tistih Slovencev, ki so kjerkoli že umrli za državo, ki je dejansko zakrivila morijo prve svetovne vojne in ki je slovence smatrala za drugorazredne?

  • Načeloma se vojakom, ki med vojnimi spopadi sledijo ukazom svojih nadrejenih in se bojujejo v skladu z mednarodnim vojnim pravom, tega početja ne očita. Posebej je to jasno po koncu spopadov in vojn, ko so bojne sekire zakopane. Civilizacijska norma je, da se vse vojake, posebej padle vojake vseh strani, spoštuje.

    Naslov tega članka od te etične norme odstopa, zato se ne strinjam z naslovom. Druga stvar bi bila, če bi šlo recimo za pobijanje ujetnikov ali civilov, izživljanje nad njimi ipd.

    Slavljenje spomina ob ruski kapelici tudi ni neka novodobna invencija. Sloni na spominu, ki so ga gojili tisti Rusi in drugi prebivalci dotedanjega ruskega imperija, ki so ob oktobrski boljševistični revoluciji ostali oz. pribežali k nam. Če ne bi bilo njih, niti ne bi bilo ruske kapelice pod Vršičem.

    Ta je danes nedvomni del kulturne dediščine in spomina na 1. svetovno vojno pri nas. Če hočete, tudi zanimiva turistična točka. Politično pa neko vezivo sodobnim rusko-slovenskim odnosom, kjer pa rusofilija seveda lahko pokaže tudi problematične razsežnosti in izraze.

    Sicer se strinjam, da je hudo žalostno, da se ne goji spomina na preštevilne slovenske fante, ki so svoja življenja izgubili v Galiciji. Naloga države bi že davno bila, da najde njihove grobove in zagotovi neko osnovno skrb za te grobove. Nič manj in nič bolj kot za grobove vseh slovenskih fantov padlih v obeh svetovnih kataklizmah prejšnjega stoletja.

  • Precej nelogičen članek.

    torej tudi zavezniškim vojakom (npr. pilotom, ki so bili sestreljeni nad ozemljem današnje SLo) ne bi smeli postaviti obeležij. Pa domobranci takisto….

  • svitase

    Naša sedanja oblast spoštuje tujce, nas Slovence pa ne.

    Če bi spoštovala tudi naše prednike in našo pozitivno zgodovino, bi se najprej poklonila slovenskim vojaškim in civilnim žrt,vam prve svetovne vojne potem šele tujcem Rusoma, ki so bili takrat bili celo naši sovražniki, saj so pobili na tisoče Slovencev.

    Zakaj ne pogledamo zgodovinski resnici v obraz, ki temelji na naslednjih dejstvih:
    – da je Rusija oz. SZ pobila na tisoče slovenskih fantov v 1. svetovni vojni in da se danes z velikim pompom spominjamo le ruskih žrtev, ne pa slovenskih,
    – da je Rusija oz. SZ izvozila v Slovenijo komunistično revolucijo s tem , ko so zanjo izučili slovenske partijce v Rusiji. Komunistično revolucijo, ki je umorila v Sloveniji več tisoč slovenskih življenj. med njimi tudi veliko žensk in otrok
    – da ima Rusija še danes hegemonistične težnje, kar bi moral biti alarm za Slovenijo, torej v smeri previdnih, ne pa klečeplaznih odnosov.

  • svitase

    Naša oblast podpira gradnjo dodatnih ruskih spomenikov, zavira pa gradnjo spomenikov ipd. s katerimi bi se spomnili slovenskih vojaških in civilnih žrtev 1. svetovne vojne.

    Te obravnava tako kot, da teh ljudi nikoli n i bilo in da niso vredni spomina.

    Pa nam je celo tedanja AO oblast dopustila, da smo sprejeli leta 1948 Program zedinjene Slovenije, da smo imeli kasneje številne slovenske tabore in uradno dvojezičnost da smo imeli v tedanji AO vojski slovenske vojaške enote s poveljevanjem v slovenskem jeziku ( kar so bile le slovenske sanje v času stare in nove Jugoslavije) in da je bilo zgrajenih na slovenskem ozemlju blizu 1000 km cest, od katerih je bila dobra tretjina izruvana v času jugoslovanskega komunizma.

  • svitase

    Popravljam: blizu 1000 km železnic.

    Poleg tega je Rusija danes daleč od demokracije in demokratičnih standardov, saj med drugim ni več niti opozicije.

    Vse to je očitno zgled za našo oblast, sicer ne bi kovala v nebo odnose z Rusijo in se priklanjala Putinu, na stranskem tiru pa imela demokratične standarde, ki bi jih morali spoštovati kot evropska država, ki je v zvezo evropskih držav, kamor pa Rusija ne sodi.

    To dokazuje, med drugim, ignoriranje evropske deklaracije o totalitarizmih, stanje v pravosodju…

  • svitase

    Sem še dopustniški, zato tudi popravljam letnico Programa Zedinjene Slovenije, ki je bil sprejet leta 1848 in ne leta 1948.

  • svitase

    Ruska kapelica je dokaz velike stopnje demokracije v AO, saj je omogočila njeno izgradnjo svojim nasprotnikom- Rusom, celo v času poteka 1. svetovne vojne.

    Zato bi morali Rusi izkazovati hvaležnost AO.

    Rusi tega nikoli ne bi omogočili svojim nasprotnikom.

  • svitase

    Splošno znano je, da je imela Avstroogrska najvišjo stopnjo demokracije v tedanji Evropi, medtem, ko ima Rusija danes daleč najnižjo stopnjo demokracije, oziroma jo skorajda ni.

  • svitase

    Stari slovenski rek pravi: Po tvojih prijatljih se vidi kakšen si, za kaj si prizadevaš. To velja za slovensko sedanjo oblast, vključno s predsednikom države.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI