Ž. Oset, Slovenski čas: »Kidričev adut« pod nadzorom Udbe

Časnik 3.8.2016 9:31
 

Maks Samec – ustanovitelj Kemijskega inštituta

Junija 2016 so na Kemijskem inštitutu praznovali 70-letnico delovanja. Obeležili so jo s tednom Kemijskega inštituta, ki so ga pričeli z obiskom predsednika Evropskega raziskovalnega sveta (ERS) in pogovorom o vlogi ERS pri razvoju mladih znanstvenikov. S tem so se posredno opredelili do enega od bistvenih motivov za ustanovitev samostojnega kemijskega inštituta v Ljubljani: usposabljanje vrhunskih mladih znanstvenih kadrov na raziskovalnem inštitutu.

Za to nalogo je predsednik slovenske vlade Boris Kidrič, sicer navdušenec nad sovjetskim konceptom raziskovalne politike, po drugi svetovni vojni »izbral« Maksa Samca, svetovno priznano avtoriteto za koloidno kemijo in utemeljitelja ljubljanske kemijske šole na ljubljanski univerzi.

»Za pedagoško delo ne, za znanstveno delo pa lahko«

Ob urejanju »personalnih vprašanj«, v bolj angažiranem jeziku odločevalcev: čistki na ljubljanski univerzi, je slovensko prosvetno ministrstvo avgusta 1945 Samcu odvzelo habilitacijo, dovolilo pa mu je pa nadaljnje raziskovalno delo v delu univerzitetnega kemijskega inštituta (od spomladi 1943 je bil začasno nastanjen v tretjem nadstropju NUK), ki je postal njegov zasebni laboratorij.

Starejši profesorji so pri slovenski oblasti lobirali za ureditev pogojev priznanega znanstvenika za raziskovalno delo, mlajši kolegi, Samčevi učenci, pa so nasprotovali njegovi vrnitvi na ljubljansko univerzo in širili o njem neugodne govorice. Poudarjali so, da je bil navdušen nad nemško znanostjo, imponiran nad močjo Nemčije v tridesetih letih, da je prejel visoko nemško državno priznanje leta 1940, bil izvoljen za člana Leopoldinsko-Karolinske akademije prirodoslovcev v Halleju, septembra 1943 so ga nacistične okupacijske oblasti želele celo nastaviti za ljubljanskega župana, žena pa naj bi bila Nemka, celo kulturbundovka.

Samec je moral po koncu druge svetovne vojne, v obdobju, ki ga je njegov nečak Anton Peterlin, ustanovitelj Fizikalnega inštituta Slovenske akademije znanosti in umetnosti oziroma Inštituta Jožef Stefan, označil za čas partizanske svobode, dokazati, da ni naredil nič narobe, da se je že kot mlad akademik zapisal znanosti, s politiko pa se ni nikoli želel ukvarjati. Skratka, dokazati je moral nedolžnost, se boriti pred zlobnimi govoricami, pridobljene črne pike pa ni bilo mogoče zabrisati.

Samec in njegovi sodobniki, univerzitetni profesorji, so lahko nadaljevali z raziskovalnimi delom, oblast pa je od njih zahtevala vzgojo znanstvenega naraščaja ter seveda uporabo hibridnega jezika, kot so označevali družbene realnost. Oblast in znanstvenike, vsako stran s svojega zornega kota, je družila vera v moč znanosti pri preoblikovanju družbe. Komunistična oblast, ki je zavračala idealistično znanost, je želela, da bi skromno število znanstvenikov nadaljevalo z raziskovalnim delom, oddvojenim od poučevanja, in bi vzgojili primeren obseg znanstvenega naraščaja, ki bi ga bilo mogoče zaposliti v gospodarstvu. Znanstveniki naj bi se posvetil samo raziskovanju ali poučevanju, opustili pa naj bi ambicijo zastopnikov družbe kot najbolje izobraženi in poklicani po talentu.

Za Samca je v obdobju po vojni veljalo, če uporabim besede predsednika slovenske vlade Borisa Kidriča, ki jih je izrekel ob prošnji SAZU za zaposlitev Jakoba Šolarja, »za pedagoško delo ne, za znanstveno delo pa lahko«. Oblast ga je namreč, kot sem že omenil, dojemala kot ideološkega nasprotnika, njegovo neredno obiskovanje ljudskofrontnih organov pa je sumničenje samo še utrjevalo. Seveda redno obiskovanje vseh ljudskofrontnih zasedanj ne bi v ničemer bistveno spremenilo njegovega položaja. Pozneje (podatek je za leto 1949), ko se je Samec intenzivno ukvarjal s plemenitenjem premoga, cele dneve in tudi med vikendi, njegovi redki obiski ljudskofrontnih zasedanj niso bili več deležni posebne pozornosti. Še celo več, njegova odsotnost je bila dokaz, da je predan reševanju pomembnega raziskovalnega problema, od katerega rešitve si je oblast veliko obetala.

Uspehi pretehtajo politične pomisleke

Samec je v letih 1945 in 1946 večkrat poudaril, da želi samo nadaljevati z znanstvenim delom, SAZU pa je želela dokazati, da sprejema novo znanstveno politiko, temelječo na načelih sovjetske, ki je predvidevala osrednjo mesto akademij znanosti v znanstvenem življenju, pri čemer je slovenska oblast (predvsem Boris Kidrič) želela, da bi se oblikovalo pomembno znanstveno središče v Sloveniji, s čimer bi se izkoristil »znanstveni potencial Ljubljane«. Predsednik SAZU France Kidrič je v začetku leta 1946 tako poudaril, da je Samec »momentalno velik adut za dokaz, da hoče Akademija znanosti in umetnosti razširiti svoje delo na praktično realistično plat«. Samec je zaradi svojega raziskovalnega problema (plemenitenja jugoslovanskih premogov), pomembnega za koncept industrializacije, utemeljene na razvoju težke industrije (t. i. kapitalna izgradnja), postal glavni adut za dokazovanje pomembne vloge SAZU.

Nezaupanje oblasti do Samca se po letu 1947, ko je v okviru Kemičnega inštituta SAZU začel izvajati že večkrat omenjeni raziskovalni problem plemenitenja jugoslovanskih premogov s ciljem izdelati domač kakovosten koks, ni zmanjšalo. Oblast je, tako predsednik ideološke komisije CK ZKS Janez Vipotnik leta 1958, pragmatično dopustila zaposlitev in udejstvovanje njej neljubih znanstvenikov na SAZU, pri čemer je od njih pričakovala poleg uspešnega raziskovalnega dela tudi vzgojo znanstvenega naraščaja. V nasprotnem primeru, če bi se oblast držala ozko postavljenih ideoloških meril, pa bi jih morala »izključiti iz javnega življenja«, kar bi pomenilo t. i. »Berufsverbot«. Seveda je oblast pri kandidatih za članstvo tehtala več dejavnikov, od znanstvenih, družbenih in političnih, pri čemer je bila s stališči znanstvenikov zelo dobro seznanjena; Arhiv Republike Slovenije v fondu Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS hrani približno 500 strani gradiva, ki ga je ustvarila Udba v letih med 1945 in 1951 ob spremljanju Maksa Samca.

Ker je uspešno vodil inštitut, so politični pomisleki prenehali ovirati njegovo izvolitev za člana SAZU. Ravno nasprotno, njegove raziskave so prispevale k utrjevanju njegovega slovesa vrhunskega znanstvenika ter prispevale k utrjevanju patriotizma in oblikovanju pogleda, da oblast zmore z domačim znanjem izvesti industrializacijo oziroma, širše, prehod v socialistično družbo. Pomemben vidik za slovensko oblast je bil, da je Samcu to uspelo kot slovenskemu znanstveniku, ki je bil uspešnejši od srbskega znanstvenika Boža Popovića, Samčevega nekdanjega študenta, ki je plemenitenje premoga izvajal za beograjsko akademijo znanosti. Zato ni presenetljivo, da je Samec v letih 1949 in 1950 prejel kar dve Prešernovi nagradi. Najprej je dobil nagrado za znanstvene rezultate, pomembne za izpolnitev petletnega plana, naslednje leto pa nagrado za uspešno delo za proizvodnjo metalurgičnega koksa iz domačega premoga. Decembra 1949 je bil vnovič izvoljen za rednega člana SAZU.

Več lahko preberete na druzina.si.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI