B. M. Zupančič, Portal plus: Udbovska deca – lustracija ni bila možna, saj bi bil lustriran najmanj vsak peti Slovenec

Časnik 3.8.2016 0:03
 

Drugje sem že pisal o “avantgardnem sindromu” in “samoupravičenju” (self-entitlement), ko pa govorimo o otrokih bivših udbovcev, se ti dve patologiji združita v eno. Pred kratkim sem imel bližnje srečanje z neko funkcionarko, ki se je spočetka obnašala benigno-dobronamerno, potem pa se je v zraku obrnila v svoje nasprotje – in postala agresivno-arogantna: takorekoč dvojna osebnost ali clivage, kot temu pravijo Francozi. Njena mati je bila v bivši hierarhiji visoko; seveda ne morem vedeti, ali je ta clivage posledica njenega udbovskega pedigreja. Vsekakor pa je te vrste aroganca, taka ali drugačna, tudi kombinacija gornjih patologij še posebej avantgardnega sindroma. Poanta tega, kar bom tu obelodanil, pa je v zmotni domnevi, da je ti.i. “kontinuiteta” stvar staršev in starih staršev. Politični protest je naperjen zoper same udbaše, pozablja pa se, da je na sceni nebroj njihovih otrok in celo vnukov.

Vsaj dvajset let že opazujem vzpon udbovskih otrok in vnukov, ne samo v ljudski republiki, ampak celo v mednarodnih organizacijah. V Strasbourgu sta vsaj dva; koliko jih je drugje, ne vem. Nekoč sem pokojno slovaško kolegico vprašal, kaj misli o tem, da so ti (zdaj že odrasli) potomci tudi tako pokvarjeni. “Ja, kaj pa misliš,” mi je odgovorila, “da so se pogovarjali doma pri večerji…”

Incidenca in lustracija

Incidenca te patologije je odvisna od tega, koliko je bilo udbovskih špicljev pred osamosvojitvijo. Ker pa je v Sloveniji 600 skupnih in celo masovnih grobišč tistih, ki so jih po vojni kruto pobili, je tudi neizogibno res, da so (bili) morilci med nami že zadnjih sedemdeset let. A podobno velja za tiste, ki so bili na drugi strani in tam počeli svoja hudodelstva. S tega stališča ni čudno, da do sprave med obema stranema še ni in tudi ne bo prišlo. Tudi ni čudno, da je Slovenija zaradi tega danes ne le razdvojena, ampak na obeh straneh političnega spektra tudi obremenjena s psihotičnimi strukturami osebnosti.

Na Komiteju zoper mučenje OZN, ko sem bil še član, je zdravnik profesor Bert Sorensen vedno poudarjal, da je tortura predvsem tudi izmaličenje mučiteljeve osebnosti. Za to gre. Potem je bila tu naivna domneva, da se bo z menjavo generacij teren tako ali tako sam očistil, lustriral. Bomo videli, zakaj je bila ta domneva vseskozi zmotna. Ta navidezno enostavni stavek pove, zakaj je biti Slovenec danes tako zelo težko. Teh ljudi – pa seveda tudi naslednjega pokolenja – je torej Slovenija polna. Ker bi bil lustriran najmanj vsak peti Slovenec, to med drugim pojasnjuje, da v takih razmerah lustracije ni bilo mogoče izvesti. Kolikor vem, je bil lustriran samo en sodnik Vrhovnega sodišča Slovenije. Incidenca te patologije je torej odvisna od tega, koliko je bilo povojnih morilcev in udbovskih špicljev.

[…]

Neizzvana napadalnost (gratouitus violence)

To, kar me je po povratku iz ZDA takrat najbolj in najbolj neprijetno presenetilo, je bila nemotivirana napadalnost, ki me je včasih doletela kot strela iz jasnega. Nek profesorski kolega me je na primer pred študenti omenil takole: “Prišel je iz Amerike, zdaj pa se vozi s starim VW hroščom…”. Nikoli mu nisem nič storil, se mu zameril, a vendar se verjetno ni mogel premagati, da me ne bi agresivno opravljal. In to pred študenti.

Druga simptomatična prigoda je bila naslednja. Ko sem bil že ustavni sodnik in smo s študenti izdajali brez kakršnihkoli raziskovalnih sredstev že našo tretjo knjigo (Ustavno kazensko procesno pravo, 1000 strani), sem telefoniral na ministrstvo za izobraževanje in govoril s tamkajšnjo prijazno uradnico, ki sem jo poznal še iz časa, ko sem bil prorektor, češ zdaj bi bili pa tudi mi na vrsti za kakšno finančno podporo. Prijazno mi odgovorila takole: “Ne gospod profesor, ali ne veste, da pravni fakulteti na vaš račun vsak mesec nakažemo 800.000 tolarjev?”

Tega nisem vedel. Kot ustavni sodnik sem predaval za nek drobiž, pa odgovoren sem bil, ob svoji sodniški službi, za kakih 240 študentov. Telefoniral sem torej takratnemu dekanu in mu rekel: “Poglej, na ministrstvu za izobraževanje so mi rekli, da na moje ime nakazujejo 800.000 tolarjev, jaz pa sem mislil, da delam pro bono publico. Bi bil lahko upravičen do podpore s strani fakultete?”

Osebek mi je odgovoril takole: “Ne, Boštjan, saj si res delal pro bono publico. Mi smo si tukaj na fakulteti vendar med sabo tvoj denar prav lepo razdelili…”

Toliko, da mi telefonska slušalka ni padla iz rok.

Več lahko preberete na portalplus.si.

 
Značke:

6 komentarjev

  • Gospod Boštjan M. Zupančič posredno govori natanko isto kot naš komentator gospod Pavel: “Slovenci moramo nujno k psihiatru.” No, skoraj vsi.

    • Amelie

      Ja, skoraj … “morda bolj k psihologu”. Ker kot sama to razumemem, gre bolj kot za duševne bolezni, za “osebnostne motnje”…

  • Amelie

    … “Potem je bila tu naivna domneva, da se bo z menjavo generacij teren tako ali tako sam očistil”
    ———-
    Nevarna domneva, po moje !
    Problem samo preloži v prihodnost in ne rešuje situacije ki je prisotna tukaj in zdaj.

  • Dobro napisano. Toda samo strinjanje z realnim stanjem ne bo dovolj.

    Kje je rešitev?

    • Ne vem.
      V manjšini. V tistih ki jim je mar, ki se čutijo odgovorne. V civilni družbi ki združuje te vrednote.

  • Misko Kajzar

    Ta človek je pokvarjen.
    Ve kje je težava, vendar hoče krivdo prenesti na celotno družbo.
    Glede na starost bi ga lahko vprašali kaj pa je naredil za spravo v družbi, razen tega, da modruje v slonokoščenem stolpu.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI