B. Senegačnik, Slovenski čas: Paradoksi sekularnosti

Časnik 2.8.2016 9:31
 

Svoboda in enakost sta medseboj neločljivi, kajne? Da, in kjer sta ti dve, vedno raste tudi bratstvo. Tako kot barve v tribojnici, ki je zavihrala ob prvi veliki politični zmagi razsvetljenstva v zgodovini pred dobrimi dvesto leti … Nekaj samoumevnega, pomirjujočega čutimo v takšnem razmišljanju. V resnici pa sta svoboda in enakost veliki protiigralki na področju modernih idej: vsi največi spopadi 20. stoletja so potekali pod njunimi prapori in ustvarili nepregledno, do tedaj komaj predstavljivo bratovščino – mrtvih vojakov in civilistov obeh spolov, vseh narodnosti in let, izginulih, taboriščnikov, preganjancev, emigrantov, sirot … Antagonizem radikalnega socialističnega egalitarizma in kapitalističnega liberalizma seveda ni neznanka: ne zgodovinska ne teoretična, pa tudi ne aktualnopolitična; ali ni navsezadnje dandanes najbolj priljubljena neosocialistična psovka s poljubno raztegljivo in nedoločno vsebino: »neoliberalec«? In vendar desetletja po razpadu komunističnih imperijev sveta kljub vsem izkušnjam niso prinesla več jasnosti, temveč več zmede. Razodevajo jo številne iluzije: od vere v to, da je edina svoboda ekonomska svoboda in je prosti trg kriterij vesoljne pravičnosti, do prepričanja o tem, kako je vsa tradicija izključno proizvod krivične zgodovine, izkoriščanja vseh vrst in oblik, ki moralno kliče k popolni razgradnji in planiranju novega, pravičnega sveta, kjer bo vladala politična korektnost. A nobena iluzija ni večja in usodnejša od trdoživega popularnega laicističnega kulta harmonije svobode in enakosti: na njegovem grbu sta kot dve glavi enega zmaja, ki čuva usodo zahodega sveta.

Posebej dramatične so posledice te iluzije v ozračju naslednje velike, nevprašljive vrednote Zahoda: sekularnosti. Sekularnost je beseda, ob kateri ne poskoči samo mladostniško srce v prsih sodobnega družboslovnega ortodoksneža, ampak začne razbijati tudi v posušenih prsih birokratskega kulturnika. Celo nekdanji komunistični aparatčik, ki se je po volji neljube usode prelevil v profesorskega zaščitnika demokracije, opusti ob tej besedi svoj običajni pikri ton in za hip preneha s svojim neznosnim duhovičenjem. In spodobni sodobni katoliški intelektualci začutijo ob njej olajšanje: naznanja jim »sociološko stanje stvari«, kjer je vse na svojem mestu, tudi vera, »če le ne usmerja človekove zavesti«, kot bi rekel Pascal Bruckner. Seveda se zdi želja po sicer folklorno pisani, a pravno urejeni, sociološko pregledni družbi tem bolj upravičena v ozračju terorističnih grozot, ki so samo v tem vročem juliju pretresale svet od Nice in Münchna do Kabula … In koliko drugih, bližnjih strašnih dogodkov, v katerih lahko čutimo napad na sekularno družbo … Sekularnost je torej čudovita formula za obrambo svobode in enakosti …

Več lahko preberete na druzina.si.

 
Značke:

5 komentarjev

  • Sekularnosti se bojijo edino socialistični birokrati in kulturniki, funkcionarji in politiki v cerkvi.

    Prav je, da sta cerkev in država politično, oblastniško ločena. Ni pa prav, da v komunistični Sloveniji Cerkev ne more razvijati svojega šolstva, Svojih bolnic, svojega prostovoljnega dela.

    Zakaj?
    Ker komunistična religija ni ločena od Države. Ker socialisti niso sekularizirani. Naj si naredijo svoje šole, svoje bolnice, svoje zadruge, svoja podjetja, kibuce in naj dovolijo, da trg sam regulira potrošnike, kupce storitev.

    Glavni problem v Sloveniji je, da imamo na “desnici” same socialistične politike, birokrate, kulturnike, teologe, “intelektualce”, ki se predvsem borijo za svoje fevd in status quo.
    Od “levih” tako ne moremo pričakovati sprememb. Spremembe lahko naredijo samo desni. A so vsi vzvodi zasedeni monopolni, kot bi Udba svoje ljudi, svoj novi razred nastavila na vsa vplivna mesta “desnice”.

    Niti enega slovenskega pesnika ne poznam, ki ni socialist. Sami kulturniki.

  • Kapodistrias

    No, tokrat pa soglašava: tudi(in predvsem) boljševiško religijo je treba ločiti od države. Ker tega ni, je Slovenija tam, kjer je.

  • Vincencij

    Danes praznujemo god Marije Angelske. Porciunkulo.

    Na priprošnjo
    blaženega Antona Martina Slomška si želim,
    da tudi v naši cerkvi pri Sv. Duhu v Celju pridobimo
    upodobljenega angela (v obliki slike ali kipa).
    Amen.

    • Guardini

      Pa daj že začni zbirati denar za ta kip in ne pričakuj, da ti bo Slomšek kip iz nebes prinesel.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI