Putinov teater z dvema kozmetičnima napakama

Aleš Maver 1.8.2016 6:42
 
Foto: kraji.eu.

Foto: kraji.eu.

Potem ko sem se v petek zvečer razpisal o dnevu neskončnih sanj, se mi je ponoči res sanjalo. Znašel sem se ob Ruski kapelici in zdelo se mi je, da poslušam predsednika Putina. Govoril je približno takole: “Tukaj ob Ruski kapelici so naše misli ob nesrečnih vojakih, ki so se morali enako kot njihovi sotrpini na nasprotni strani boriti zgolj zaradi zgrešenih ocen in ciljev svojega vladarja in njegove vlade. In čeprav je bila mnogim med njimi, Ukrajincem, Belorusom, Litovcem, ruska država carjev prej mačeha kot mati, saj jim je na grob način pogosto kratila celo pravico do uporabe lastnega jezika, so bili pripravljeni umirati zanjo. Zaradi tega nam njihova nesmiselna smrt danes še bolj trka na vest in od nas zahteva, da ne bi praznih potez po zemljevidu postavljali pred konkretnega človeka. Dame in gospodje, Ruska kapelica je čudovit spomenik povezanosti med Slovenijo in Rusijo. Zavedam pa se, da kljub bratski povezanosti iz Rusije ta prostor in vaši ljudje niso dobivali samo dobrega. Žal mi je, ker veliko Slovencev ob omembi naše lepe dežele najprej pomisli na pri nas porojeni boljševizem, ki je opustošil tako Rusijo kot Slovenijo. Tudi zaradi tega smo se odločili, da se odrečemo nesmiselni zahtevi, naj bi spomenik v spomin  na ruske žrtve svetovnih vojn na Slovenskem skrunila rdeča zvezda. Boleče namreč čutimo, kako žaljivo bi bilo to nepotrebno razkazovanje mišic za toliko prebivalcev lepe dežele pod Triglavom, ki ob rdeči zvezdi lahko pomislijo samo na barbarstvo, uničeno svobodo in smrt.”

Vendarle semenj ničevosti 

Zbudil sem se moker. Hotel sem se obrniti in spati naprej, pa ni šlo. Oglašala se je slaba vest. Je to mogoče? Je to res povedal Vladimir Vladimirovič Putin, o katerem sem v zadnjih treh letih napisal vse najslabše, mislil sem pa o njem, no ja, pustimo to …? Šele čez nekaj časa sem dojel, da je komaj sobota zgodaj zjutraj in da slovesnosti pri Ruski kapelici sploh še ni bilo.

Po nekaj obotavljanja sem se zgodaj popoldne s težkim srcem odločil za ogled televizijskega prenosa. Kar se tiče mojega ega, je bil rezultat precej boljši kot v mojih sanjah. Seveda z obžalovanjem glede na sedanji slovenski trenutek, a z zadovoljstvom glede na svoja pričakovanja lahko zapišem, da napovedani semenj ničevosti ni izostal. Ob številnih akterjih je bil zanj hkrati vseeno najbolj zaslužen kar Putin osebno. Vsa mistifikacija z najbrž namerno zamudo in s skrivalnicami z letali in avtomobili je bila čudovito spričevalo o predsednikovem majhnem osebnostnem in voditeljskem formatu, ki ga razglašam že kar nekaj časa. Izstopil pa je slednji še toliko bolj, ker sem imel v teh dneh priložnost na podobnem obisku spremljati drugega pomembnega svetovnega voditelja, rimskega škofa Frančiška, o katerem sem sicer tudi že kdaj napisal kakšno pikro, ampak Putina pri Ruski kapelici je mož na Poljskem nekajkrat popolnoma posekal. Ko sem gledal ves trud za izumetničeno teatralnost pri ruskem šefu države, si skoraj nisem mogel kaj, da ne bi, zlasti ob primerjavi s Frančiškom, pomislil na besedno zvezo “vladar tega sveta” povsem v njemem svetopisemskem pomenu.  Včeraj se je temu pridružila še misel na višjega cestninarja Zaheja iz krakovskega evangeljskega odlomka in iz papeževe pridige, ki se je moral spopasti s premagovanjem svoje “majhne postave”. V vseh ozirih.

Pahor čist pred zgodovino 

V osnovi sta torej Putin in večina njegovih gostiteljev poskrbela, da v svojih pričakovanjih nisem bil razočaran. Zato bi bila odveč slaba vest, ker me ni bilo pod Vršičem in nisem, kot bi se spodobilo in bilo pravično, počastil umrlih vojakov ruske carske armade (pa navsezadnje njihovih avstrijskih paznikov). V vsej bleščeči inscenaciji so bili pač zgolj drobiž, s katerim se baranta.

Toda ko nas bo čez leta, ko bo Putin dobil v zgodovini tisto mesto, ki mu gre, sram zaradi sobotnega semnja ničevosti, bo predsednik Borut Pahor ostal pred zgodovino čist. Ko bomo tedaj prebrali njegov sobotni govor, v njem ne bomo našli mesta, zaradi katerega bi mu lahko oponesli, da je julija 2016 klecnil pred znanim evropskim samodržcem. V bistvu so bile Pahorjeve besede ob vsej svoji preprosti na meji politične genialnosti. Izostala je kakršna koli pohvala za gostove politične podvige ali teatralne eskapade, izostalo je v takih razmerah običajno olepšano prikazovanje slovensko-ruskih stikov (samo predstavljamo si lahko, kaj vse bi na Pahorjevem mestu napesnil njegov predhodnik). Ampak največji dosežek je tisto mesto v govoru, ki je bilo mišljeno in ki je videti kot kompliment Putinu. Da, Pahor je slednjega glede na besedilo vključil v veliko zavezništvo, ki da bi ga bilo treba skleniti proti grožnji sodobnega terorizma in za obrambo svobodnega sveta. Toda zanj sodi v to zavezništvo “svobodoljubno in svobodomiselno človeštvo”. Ker je pomen pridevnika ‘svobodoljuben’ še lahko vsaj deloma raztegljiv, mu je dodal veliko bolj določnega podobnega pomena. Skupaj z mnogimi drugimi sem prepričan, da ta opredelitev nedvomno zajema ali bo kmalu zajemala Rusijo. Za Putinovo Rusijo in zlasti za samega Putina pa, verjetno skupaj s Pahorjem, ne bi dal roke v ogenj. In prav s tem se je slovenski predsednik odkupil pred zgodovino, ker bo moč reči, da je ruskega samodržca in njegov režim v bistvu postavil tja, kamor sodita. Istočasno se Putinovi ne bodo mogli pritoževati nad Pahorjem. Če bodo nad njegovimi besedami vihali nos, bodo pač priznali svojo nesvobodoljubnost in svojo nesvobodomiselnost.

Nazadnje moram priznati še nekaj. Putinov govor seveda ni bil tak kot v mojih sanjah. Ko bi bil, bi se itak moral pogrezniti v zemljo, kar ne bi bilo prijetno. Drznem pa si reči, da je bil skoraj gotovo bližji mojemu sanjskemu kot tistemu, kar so od huronsko pozdravljenega guruja pri Ruski kapelici pričakovali njegovi najbolj zavzeti, v glavnem sivolasi oboževalke in oboževalci. Res se ni mogel izogniti tradicionalnemu poudarjanju sovjetske zmage v druge svetovni vojni kot čudežne panaceje, ki menda pokrije vse pomisleke, a to je bilo že skoraj vse, kar je imel zanje v malhi. Da je celo on končal z besedami o nujnosti iskanja skupnih evropskih temeljev, in to  brez nekaterih sicer obveznih terminov in psovk, je moral biti za marsikoga pod Vršičem pravi šok. In v tem me je Putin s svojim državniškim pristopom kljub vsemu spravil nekoliko v zadrego.

 
Značke:

34 komentarjev

  • Zdravko

    Pahor se je “izvlekel” ven z nekimi super mirovnimi pobudami, ki jih noben politik ne bi izjavil, ker bi jih imel za navadno leporečenje brez podlage. Pahorja lahko mirno izpustimo iz “novic z Vršiča”. Slovenije ni. Slovenija je “izhod Rusije na Jadran”.

  • svitase

    Naš predsednik Pahor je poudaril pomen miru, kar se je spodobilo ob spomeniku vojnih žrtev, nismo pa tega slišali iz ust Putina, ampak o ruskih vojnih zmagovalcih, kar pove vse, o čem razmišlja Putin in kaj mu bolj leži.

  • S takšnimi pristrankimi članki se na Časniku sramotite.

  • Samo Rusi so se morali zaradi zgrešenih politik carja boriti in umirati na fronti, Angleži, Francozi, Nemci, Avstrijci, Slovenci, Hrvati, Srbi, Bosanci, Albanci, Bolgari, Turki, Novozelandci, Avstralci, Indijci, Poljaki, Ukrajinci, Belgijci, Črnogorci in ostali pak ne ….

    • Hm, ključen poudarek, ki ga je avtor spregledal, je, da so bili Rusi v obeh vojnah na pravi, zavezniški strani.

      Mi smo v prvi crkovali za Avstrijo (in ne, kot Rusi svojim niso nam dovolili uporabe svojega jezika, kar je avtor takisto zamolčal).

      No, v drugi vojni pa vsi vemo, kako je bilo: kaka tretjina države je raje kot časopise, radio in zdravo pamet poslušala svojega duhovnika. In šla 20. aprila 1945 priseči Hitlerju. 🙂

      Pa smo se spet znašli na strani, ki je popušila.

      Mogoče bi pa morali večkrat Ruse poslušat? 😉

      • Dare spet nekaj naklada. Zdaj poskuša še iz prve svetovne vojne delati zdrahe.

        Slovenci smo bili del avstroogrske, zato smo se normalno borili na tej strani. Tudi v Avstroogrski smo že dobivali pravice do uporabe jezika. Dogovorjeno je bilo (če ne bi tega vojna prekinila), da bi dobili avtonomijo in uporabo slovenskega jezika.

        V 2. svetovni vojni pa vsi vemo, da so komunajzerji zlorabili vojno in izvajali revolucijo, namesto, da bi se zgolj borili proti okupatorju.

        Ljudje, ki so se borili proti komunizmu so bral tako časopise in poslušali zdravo pamet – in se borili proti komunuzmu.

        Komunajzerji so pa verjeli svojim vodjem. In so najprej podpirali Hitlerja, potem pa Stalina.

        Rusi so pa bili tudi zavezniki Hitlerja na začetku vojne. Torej Dare pravi, da je bilo podpiranje Hitlerja pravilna stvar – če so to počeli komunajzerji.

      • Spet zgodovina naravnost iz seje centralnega komiteta komunistične partije.

      • Dare: “…, ki ga je avtor spregledal, je, da so bili Rusi v obeh vojnah na pravi, zavezniški strani.”
        ======================

        V 2. sv. vojni so bili, dokler so Nemci zmagovali, par let na Nemški strani in se šli enako kot Nemci osvajalne vojne, pozneje so se ob izdatni ameriški pomoči obranili pred Nemci, bili predvsem na svoji strani. Potem pod krinko osvobajanje okupirali vzhodno Evropo za 45 let. Vedno na “pravi” strani.

        • Hkrati pa ne smeš spregledati, da partizani niso osvobodili ne Slovenije in ne Jugoslavije.

          Brez zahodnih zaveznikov in rdeče armade, partizani ne bi nikoli nagnali Nemcev.

  • Od Rusov se lahko naučimo le tega, da je treba Cerkev in vernike spoštovati.

    V Rusiji Cerkev spoštujejo.

    Tega pa se naši komunajzerji vključno z Daretom nočejo naučiti.

  • Če so že imeli t.i. pietetni ritual in celo postavili spomenik ruskim in sovjetskim vojakom, padlim na slovenskih tleh, bi lahko
    postavili tudi spomenik tistim Slovencem, ki jih je ubila ruska Rdeča armada pri pohodu čez Slovenijo.

    • Gospod Riki se dotika tabu teme: kdo je pravzaprav pregnal Nemce in naših krajev v tistem 1945. letu? So bili to partizani ali Rdeča armada?

      Opomba:
      To ni vprašanje za milijon evrov, saj je odgovor, ko zapustimo predpisani zgodovino, jasen.

    • Amelie

      Tako trčimo še na drug vidik tega problema, na “predpisano zgodovino” !
      Mimogrede, a ni Putin v svojem govoru pred kapelico med drugim izjavil, da naj zgodovine ne bi smeli spreminjat ?

      • Gospa Amelie,
        vi ste izredno nevedna, kar se tiče komunistov in zgodovine. Zato vas bom podučil skoraj brezplačno:

        Torej! Berite dalje! V komunizmu in socializmu je bilo napovedovati prihodnost izredno enostavno: prihodnost je bila svetleča, polna izobilja, sreče, ki jo je zagotovil ljubljeni voditelj. Najtežje, tako težko, da je bilo prepuščeno samo ekspertom, pa je bilo napovedovanje preteklosti. Ko je sodelavec ljubljenega voditelja padel v nemilost, so ga zgodovinarji morali izbrisati iz zgodovine, sploh ni smel obstajati. Zato so morali popravljati zgodovinske vire, spise, dopise, dokumente in slike. Da, celo slike in predvsem slike! Tak človek je bil navadno slikan poleg ljubljenega voditelja in ga je bilo treba zbrisati. Stare slike ljubljenega voditelja kažejo osamljenega, saj je vse okoli njega zbrisano.

        Prosim, da napisano vzemite na znanje in za plačilo vas rotim, da že končno sprejmete moje povabilo na kavo!

        • Kdor se iz zgodovine nič ne nauči, jo slepo ponavlja.

          To se jasno vidi.

        • g. AlFe, ne razumem !
          Zakaj ste mi prav v tem komentarju pripisali nevednost ?

          • Gospa Amelie,
            še en tak komentar pa bom umaknil povabilo na kavo. Dolgočasno je piti kavo z nekom, ki ne razume sarkazma pa čeprav komunističnega. Torej pozicija komunista je vsevednež in učitelj, ostali so najprej nevedni in če ne sprejmejo mnenja ljubljenega vodje, so turisti na Golem otoku.

            Gospa Amelie,
            vi bi morali odgovoriti nekako v stilu: “Joj, strahotno sme nevedna! Sploh ne vem, da se o Đilasu in njegovem Novemu razredu ne smem pogovarjati!”

          • “Torej pozicija komunista je vsevedni… “, ki pa hitro začne groziti, tistim, ki ga ne ubogajo in mu ne sledijo.

          • g AlFe, če vas je to tako zmotilo, povabilo lahko umaknete. Ne mi grozit zdaj, ker jaz priznavam da vas nisem razumela.
            Ampak saj vi mene tudi niste !

    • Amelie

      Je normalno, da si ena politična opcija vzame v last tolikšno pravico da si prisvoji resnico, in v tem “predpisanem” okviru diktira pravila vsem ?!

      • Da, to je čisto normalno. Tisto o politikih, ki skrbijo za splošno dobro, za najšibkejši sloj … pa pustimo papežu in njegovim fanatikom.

        • Ne ni normalno … ker resnice ne bi nihče smel posedovat.
          Nekdo si lahko domišlja da jo pozna in je prepričan v svoj prav, pa se pozneje izkaže da se je motil.
          Kaže da za slednje to še najbolj velja.

  • Jaz si bom ta obisk zapomnil po drakonskih omejitvah gibanja Gorencev!

    • Gospod Mihael,
      podlegli ste imperialistični propagandi z Ameriko na čelu. Če bi bili iskreni, bi zapisali, da je to bilo varčevanje! Da je veliki ruski car Putin že samo ob majhnem obiski zanj in velikem za nas Gorencem prihranil olalalalala km vožnje z avti!

    • No, no, že drži, da je bilo gibanje po gorenjskih cestah en dan res bolj ali manj omejeno, toda ne smemo spregledati za Gorenjce nadvse pomembnega dejstva: da so oblasti pred Putinovim obiskom položile nov asfalt na prej slabo vzdrževano in luknjasto cesto od Jesenic proti Kranjski Gori. To pa je v občo korist, zaradi katere se je Gorenjcem gotovo splačalo malce potrpeti 🙂

      http://www.gorenjskiglas.si/article/20160612/C/160619947/1038/nov-asfalt-

  • Komunistični KGBjevec se je prišel v Slovenijo pokloniti beli gardi, ruski cesarski vojski, ki se je v tistem času srdito v Rusiji bojevala proti Rdeči armadi. Naši partizani so suženjsko klečeplazili okrog Vodje, okrog pravoslavne cerkvice in se pietetno soočili z žrtvami, ki jih edine niso sami pobili in poklali v svojih revolucionarnih psihopatskih idealih.

  • V članku mi je všeč avtorjev “pobeg” v sanje – če bi se take sanje uresničile, bi bil svet že včeraj boljši.
    Tako pa je Putin v svojem govoru pred Rusko kapelico ponovil znano mantro (kar je v komentarju višje spomnila že Amelie), da zgodovine ne smeli spreminjati.

    Isto mantro ponavljajo vsi reformirani komunisti, tudi slovenski. Potem, ko so v preteklosti komunisti spisali zgodovino po svoje, kakor jim je najbolj ustrezalo, danes reformirani komunisti vpijejo, da zgodovine ne sme nihče spreminjati!
    Tudi če bi se Putin trikrat zapovrstjo pokrižal pred kapelico, ne smemo mižati pred očitnim zagovorništvom laži.

    Kar se tiče govora predsednika Pahorja, se strinjam z gospodom Alešem Maverjem, da bo pred zgodovino ostal čist, ker ni pokleknil pred ruskim samodržcem.

    Pahor je že v intervjuju za televizijo Russia Today februarja 2015 jasno izpostavil svoje stališče glede vojne v Ukrajini in sicer je dejal, da so Krim okupirale ruske sile. Z obžalovanjem, da mora to izreči, a da to izreka kot predsednik države, ki poskuša vzdrževati prijateljske odnose z Rusko federacijo, je povedal, da je ruska podpora separatistov v Ukrajini po njegovem zgrešena. Tamkajšnjo situacijo je ocenil kot vojno in se zavzel za iskanje političnih rešitev konflikta.
    Na novinarkine provokacije je vztrajno odgovarjal, da slovensko osamosvojitveno dogajanje ni primerljivo z okupacijo Krima.

    Približno od tretje minute dalje:

    http://www.up-rs.si/up-rs/uprs.nsf/objave/B8C41034FB03CE6DC1257DE800376CBC?OpenDocument

    Marca 2016 je Pahor v vabilu Putinu na slovesnost pod Vršičem zapisal: “Spoštovani gospod predsednik, menim, da smo voditelji narodov in držav poklicani, da po svojih najboljših močeh pripomoremo k medsebojnemu spoštovanju in razumevanju, da okrepimo mednarodni mir in varnost. Glede nekaterih pomembnih vprašanj imava različne poglede. To dodatno spodbuja potrebo po dialogu. Poleg negovanja tradicije in pietete vidim tudi v tem pomen vaše udeležbe na spominski slovesnosti in najinega srečanja.”
    Predsednik Pahor je torej v vabilu omenil, da ima drugačne poglede od Putinovih na nekatera pomembna vprašanja in nakazal svojo željo po pogovoru o teh vprašanjih. Brez dvoma je imel v mislih tudi vprašanje ukrajinskega spora, o katerem Pahor, drugače kot Putin, meni, da bi ga morali reševati politično po mirni poti in ne z vojaškimi posegi v tujo državo.

    V slavnostnem govoru pred Rusko kapelico je Borut Pahor ruskemu predsedniku Putinu, ki vojaško in materialno podpira proruske separatiste v Ukrajini in že več kot dve leti vodi vojno proti Ukrajini, že na začetku govora povedal naravnost v obraz: “Nam ni vseeno, ali bo vojna ali bo mir. Mi ne mislimo, da je vojna stvar zgodovinske logike. Mi verjamemo, da sta vojna ali mir vedno stvar politične odločitve. Mi zavračamo miselnost, da je vojna neizogibna. Mi sprejemamo odgovornost za mirno reševanje sporov, vseh sporov. Mi hočemo mir. Trajen mir. Zato smo se zbrali. Ker nam ni vseeno.”

    http://www.delo.si/assets/media/other/20160730//Govor%20Boruta%20Pahorja.pdf?PHPSESSID=81c68a1bdf1f8566400414658f466150

    Če seštejemo ta pričevanja o Pahorjevih stališčih, vidimo, da je bil v svojem govoru pri Ruski kapelici povsem dosleden. Svoj odklonilni odnos do ruskih vojaških posegov v Ukrajini je že v preteklosti jasno izpostavil, gotovo je bil tudi Putin obveščen o stališčih slovenskega predsednika glede vojne v Ukrajini, ki so enaka stališčem Evropske unije.
    Ko je Pahor pred Rusko kapelico poudarjeno, v prvi osebi množine, spregovoril o miru in o sprejemanju odgovornosti za mirno reševanje vseh sporov, je pravzaprav v prefinjenem diplomatskem jeziku Putinu sporočal stališče EU, naj vendar že preneha z vojno v Ukrajini in naj se loti iskanja političnih rešitev spora ter zagotovi mir v regiji. To pa nikakor niso floskule.

    Ne ozirajoč se na to, kaj si mislimo o vabljenju Putina na obisk ali kaj si mislimo o Pahorju in o njegovi vlogi ob tem obisku, moramo priznati, da je slovenski predsednik na srečanju pod Vršičem dosledno in korektno zastopal svoja stališča ter stališča in barve EU (nekatere gledalce pred tv zasloni je celo modra kravata z nekakšnimi pikicami, ki si jo je za to priložnost nadel predsednik, spominjala na modro podlago z rumenimi zvezdicami ;))

    Npr. na eni od slik ob tem članku se, ko kliknemo na povečavo, lepo vidi Pahorjeva kravata 😀

    http://www.rtvslo.si/slovenija/reportaza-s-putinovega-obiska-ali-najdaljsi-dan-pod-vrsicem/399263#startphoto=8

    Če bi slovenski predsednik hotel otresati predvsem prazne floskule, bi se govorici o vojni in miru ter o potrebi po prevzemanju odgovornosti za mirno reševanje sporov najbrž elegantno izognil, da ne bi s tem trkal na (menda pravoslavno?) vest ruskega predsednika 

    • “da zgodovine ne smeli spreminjati.

      Isto mantro ponavljajo vsi reformirani komunisti, tudi slovenski. ”

      In da dokažejo, da so pravi komunisti, morajo braniti tekovine zadnje osamosvojiteljske vojne 😉

      Ja, glede Pahorja se strinjam z obema. Škoda, ker tako močno snifa kokain. Je trenutno najboljši slovenski predsednik in politik.

      • Pavel: “In da dokažejo, da so pravi komunisti, morajo braniti tekovine zadnje osamosvojiteljske vojne 😉 ”

        Če imate v mislih reformirane komuniste s Kučanom na čelu, potem drži, da hočejo o osamosvojitvi in vojni za Slovenijo vsiliti svoje laži o lastni vlogi v tistem času, torej še vedno branijo “tekovine revolucije”, kot se je nekoč reklo ohranjanju laži ponarejene komunistične zgodovine.

        Če pa s to opazko mislite na bivše komuniste in prave osamosvojitelje, ki so komunizem zavrgli in se mu ideološko odrekli (kar se mi zdi veliko bolj verjetno, ker vi običajno udrihate predvsem po Janši, po Kučanu pa le izjemoma in zelo redko), potem pa mislim, da z njihove strani ne gre za “branjenje tekovin”, temveč gre za z dokumenti (npr. Bela knjiga osamosvojitve – o razoroževanju TO) podprto ohranjanje resnice o slovenski osamosvojitvi in osamosvojitveni vojni 🙂

        http://www.vso.si/index.php/povezave/405-bela-knjiga-slovenske-osamosvojitve-spletna-izdaja

  • Putinov obisk v Sloveniji je potekal na treh lokacijah: kapelica pod Vršičem, ljubljanske Žale in grad Brdo. Tudi slednji je odigral v rusko – slovenskih odnosih neposredno po 1. svetovni vojni in boljševistični revoluciji pomembno vlogo. Služil je kot prehodna nastanitev za rusko plemstvo in inteligenco, ki je bežala pred boljševističnim terorjem. Zanima me, ali je g. predsednik Pahor o tem seznanil Putina. Zanima me ali sta se oba predsednika zavedala, da se sprehajata po istih poteh, kot so se sprehajali npr. veliki knez Trubecki in ostali visoki ruski dostojanstveniki. Ali sta se oba predsednika poklonila tudi njihovemu spominu in spominu tistih manj srečnih, ki so postali žrtve boljševističnega terorja.

  • Franc Mihič

    Kaj je pomenil Putinov obisk za Slovenijo, ko je politika poudarjala prioriteto, to je pieteto do žrtev plazu, nesreče pod Vršičem? Putin se je ob polaganju venca celo prekrižal. Berem komentar: »Pietetno, a malce absurdno se zdi gromoglasno čaščenje spomina na 110 žrtev plazu ob vznožju milijonske morije.«
    Res žalostno dejstvo. To kaže na državo in njeno nepravičnost do mrtvih. Smo brez prave mere, sorazmernosti tudi do slovenskih žrtev v obeh svetovnih vojnah. Nacionalna TV nam je te dni le pokazala in nakazala, kako je slovenska država nepravična in pristranska mačeha, brez pietete do mnogih v vojnah umrlih Slovencev.
    V prvi svetovni vojni so Slovenci živeli in služili avstro-ogrski državi. V Galiciji in na drugih frontah je obležalo 35.000 slovenskih mož. Za njihove grobove skrbita Avstrija in Poljska. Ali pa so strašno zanemarjeni kot v Olomoucu.
    Med drugo svetovno vojno je bilo prisilno mobiliziranih samo v nemško vojsko približno 70.000 Slovencev. Na raznih frontah jih je padlo 15.000. Za njihove grobove skrbi nemška država. V vojni vihri in revoluciji oziroma državljanski vojni ter še po vojni je umrlo več kot 97.500 Slovencev.
    Mnogi še nimajo urejenega groba, med temi večina 24.000 žrtev protirevolucionarnega tabora; znova berem ugotovitve Inštituta za novejšo zgodovino o popisu slovenskih žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej. Tam tudi piše: »Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5000 slovenskih žrtev.«
    Kdaj bo slovenska država poskrbela za vse umrle v vojnih in revolucionarnih vihrah? Kdaj bosta državi oziroma predsednika Vladimir Putin in Borut Pahor izkazala pieteto tudi do Slovencev žrtev »Rdeče armade«, ki je osvobajala Slovenijo?

  • Frančišek

    Dragi, g.Maver!
    Fino.
    AMPAK!
    Če bi ne bilo :
    600 potlačenih komunističnih morišč Rdeče sovjetske Slovenije
    Stotine pozabljenih in potlačenih gulagov smrti Rusije/Sibirije
    Desetin milijonov nerehabilitiranih in nepokopanih žrtev Rusije/Sibirije
    Deset tisoč pozabljenih slovenskih grobov Galicije
    Dvajset tisoč pozabljenih junakov svete gore Slovencev – Škabrijel
    Drugih tisočev pozabljenih žrtev Soške fronte
    Pozabljenih svobodnih, pravih Partizanov-žrtev Rdečih Brozmačkovih Komisarjev

    Vršiška kapelica je smo orodje Udbokučanistov za vzdrževanje lažno pietetnih odnosov in spomina v trgovanju klečeplaznih egoističnih
    Rdečih elit z fikcijskim “slovanskim bratom”. Če bi vsaj termin “slovanski” zamenjali z tapravim, ki je “slovenski” – bi že bilo malo bolj odkritosrčno in zgodovinsko resnicoljubno!

    Putinu pa, naj se vsako jutro, gledajoč lisico v ogledalu, spomni Ane Politkovske, Litvinenka, Borisa Nemcova in naj si izpraša vest.
    In preden se naslednjič na dolgo in na široko pokriža, naj se spomni na podobo Jezusa Kristusa-Odrešenika z dvignjenim prstom iz Ruske(Ukrajinske) kapelice na Vršiču, v Sloveniji, da mu bo laže pri srcu v spominjanju na prihajajočo Končno sodbo.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI