M. Vidmar, Klateževa klop: Pasji eksistencializem

Časnik 1.8.2016 9:30
 

Kako globok je pravzaprav problem pasjega eksistencializma sem zaznal šele zadnjič, ko sem se odpravil na sprehod s svojim štirinožnim prijateljem (že tu bi se mimogrede lahko ustavili, saj po tem poimenovanju pes že ni več to kar naj bi bil, torej pes, pač pa prijatelj). Gospa, ki je za roko peljala nekaj letnega dečka, je komentirala: »Poglej, kako lep kuža.« V tem ne bi bilo nič spornega, če ne bi bil mali možakar z menoj v nekakšnem sorodstvu. Prednost je dobil pes. Nisem bil opažen jaz, kot oseba, pač pa pes, ki me je spremljal. Nisem bil predstavljen jaz, kot nekdo, s katerim je malček v sorodu, pač pa je na to mesto stopil pes. Še več, če ne bi bilo mojega psa, sam, vsaj posredno, ne bi bil opažen. To je mesto, ki ga zasedajo psi v našem mestnem življenju.

Preden bom deležen pogroma s strani kakšnih ljubiteljev živali in zagovornikov njihovih pravic, naj še enkrat poudarim dejstvo, da sem tudi sam lastnik psa. Pravzaprav sem samo eden izmed mnogih lastnikov psa. To sem ugotovil, ko sem začel svojega voziti na sprehode po poti čez naš park. Tam srečaš kakšnega starejšega sprehajalca, bolj redko kakšno mamico z vozičkom, no, pasjih lastnikov se ne manjka. Da bi se izognil množici, nekateri namreč nimajo zgolj enega, pač pa tudi tri pse, sem skušal najti uro, ko bi bil park bolj prazen. Ugotovil sem, da je najbolj primerna ura tista, v času kosila. Ne vem pa, ali ni tudi to zato, ker ima pes pri jedi pač rad mir.

Pri tem gre poudariti, da so mestni psi drugačni od tistih »na kmetih«. Tam ima pes še svojo primarno funkcijo, da je čuvaj. Pri nas je pes hišni ljubljenček oz. v veliko primerih stanovanjski ljubljenček. Naš blok je bil denimo svoj čas bolj pasji kot pa otroški. Imamo 37 stanovanj, v njih pa je prebivalo svoj čas pet psov, medtem ko sta bila šoloobvezna otroka zgolj dva. Na račun kratke pasje življenjske dobe se je to razmerje sicer popravilo, tako da imamo sedaj zgolj dva pasja prebivalca. Ko sem bil otrok, še ni bilo pasjega booma. V našem bloku je bil en pes in v sosednjem drugi, ko sta poginila, smo bili dolgo brez psa. Tista dva smo po imenu poznali vsi otroci. Žalostno je, da po imenu nismo poznali lastnikov, pač pa smo bolj poznali njihove pse. Primerilo se je, da smo jih po njih poimenovali, v smislu saj veš, tisti, ki ima …

Ko smo že pri otrocih. Zadnjič sem izvedel, da so se v nekem bloku odločili, da prepovejo sprehajanje psov po njihovem travniku, zato ker so imeli otroci negativne izkušnje (opisoval jih ne bi, zavoljo okusa). Na nek način jih razumem, zakaj so se odločili za ta korak. Po drugi strani pa me skrbi, da se bo slej ko prej našla duša, ki bo želela ustavno presojo, kdo ima bolj ali manj pravico uporabljat travnik, ki je pravzaprav skupna last. In bojim se, da pri odločanju ne bo zmagal zdrav razum.

Več lahko preberete na klatezevaklop.blogspot.si.

 
Značke:

1 komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI