Papež Frančišek 2 milijonoma in pol mladim pri zaključni maši SDM: “Ne izgubite poguma!”

Časnik 31.7.2016 18:36
 

papez francisek krakovPapež Frančišek je daroval zaključno sveto mašo na Svetovnem dnevu mladih v Krakovu. V homiliji se je zaustavil ob prebranem evangeljskem odlomku, ki pripoveduje o srečanju med Jezusom in Zahejem. Ob zaključku je oznanil, da bodo prihodnji svetovni dnevi mladih leta 2019 v Panami. Papež nocoj zaključuje obisk na Poljskem.

Nagovor papeža Frančiška pri zaključni maši:

»Dragi mladi, prišli ste v Krakov, da bi srečali Jezusa. In današnji evangelij nam govori prav o srečanju med Jezusom in nekim možem, Zahejem, v Jerihi (prim. Lk 19,1-10). Tam se Jezus ne omeji samo na pridiganje ali na to, da koga pozdravi, ampak želi – pravi evangelist – iti skozi mesto (prim. v. 1). Jezus se želi, z drugimi besedami, približati življenju vsakega, prehoditi našo pot do konca, da bi se njegovo in naše življenje resnično srečali.«
Zahej se je moral soočiti s tremi ovirami, da je srečal Jezusa

»Tako se zgodi najbolj presenetljivo srečanje, tisto z Zahejem, vodjo ‘cestninarjev’, to je pobiralcem davkov. Zahej je bil torej bogat sodelavec osovraženih rimskih okupatorjev; bil je izkoriščevalec svojega ljudstva, nekdo, ki se zaradi svojega slabega slovesa ni mogel niti približati Učitelju. Vendar pa srečanje z Jezusom spremeni njegovo dotedanje življenje in tako je lahko vsak dan tudi za vsakega izmed nas. Toda Zahej se je moral soočiti z nekaterimi ovirami, da je srečal Jezusa. Ni bilo lahko zanj, moral se je soočiti z nekaterimi ovirami, z najmanj tremi, ki lahko nekaj povejo tudi nam.«

»Prva je nizka postava: Zahej ni uspel videti Učitelja, ker je bil majhen. Tudi danes lahko tvegamo, da smo oddaljeni od Jezusa, ker se ne čutimo na višini, ker imamo slabo samopodobo. To je velika skušnjava, ki ne zadeva samo samozavesti, ampak se tiče tudi vere. Ker nam vera pravi, da se imenujemo “Božji otroci – in to tudi smo ” (1Gv 3,1): ustvarjeni smo bili po njegovi podobi; Jezus je našo človeškost naredil za svojo in njegovo srce se nikoli ne bo ločilo od nas; Sveti Duh želi prebivati v nas; poklicani smo k večni sreči z Bogom! To je naša “postava”, to je naša duhovna identiteta: smo ljubljeni Božji otroci, vedno. Razumite torej, da ne sprejeti samih sebe, živeti nezadovljni in misliti negativno pomeni, da ne prepoznamo naše najresničnejše identitete: je tako, kakor da bi se obrnili v drugo stran, medtem ko Bog želi svoj pogled ustaviti na meni; pomeni, da želim ugasniti sanje, ki jih on hrani zame.«

»Bog nas ljubi takšne, kakršni smo in zaradi nobenega greha, pomanjkljivosti ali napake si ne bo premislil. Za Jezusa – to nam pokaže Evangelij – nihče ni manjvereden in oddaljen, nihče ni nepomemben, ampak smo vsi izvoljeni in pomembni: ti si pomemben! In Bog računa nate za to, kar si, in ne za to, kar imaš: v njegovih očeh prav nič ne pomeni, kaj imaš oblečeno ali kakšen prenosni telefon uporabljaš; ni mu pomembno, če si moderen, zanj si pomemben ti – tak, kakršen si. V njegovih očeh si vreden in tvoja vrednost je neprecenjiva.«

»Ko se nam v življenju zgodi, da gledamo navzdol namesto navzgor, nam lahko pomaga ta velika resnica: Bog je zvest v svoji ljubezni do nas, je celo trmast. Pomagalo nam bo, če pomislimo, da nas ljubi bolj kakor ljubimo same sebe, verjame v nas bolj, kakor verjamemo vase sami; vedno “navija” za nas kakor najbolj navdušen navijač. Vedno nas čaka z upanjem, tudi takrat, ko se zapremo v svoje žalosti in nenehno tuhtamo o krivicah, ki so se nam zgodile ter o preteklosti. Vendar pa navezanost na žalost ni vredna naše duhovne postave! Nasprotno, je virus – ta navezanost na žalost je virus –, ki okuži in zavira vse, ki zapre vsaka vrata, ki prepreči, da bi poživili življenje, da bi začeli znova. Bog pa je nasprotno trmasto poln upanja: vedno verjame, da lahko ponovno vstanemo in se ne vda, če nas vidi ugasnjene in brez veselja. Ker smo vedno njegovi ljubljeni otroci. Spomnimo se tega na začetku vsakega dneva. Dobro nam bo delo, če bomo to vsako jutro rekli v molitvi: “Gospod, zahvaljujem se ti, da me ljubiš; prepričan sem, da me ljubiš; daj, da se zaljubim v svoje življenje!” Ne v svoje napake, ki jih je potrebno popraviti, ampak v življenje, ki je velik dar: je čas za to, da ljubimo in da smo ljubljeni.«

»Zahej je imel drugo oviro na poti srečanja z Jezusom: to je hromeč sram. Nekaj o tem smo rekli včeraj zvečer. Lahko si predstavljamo, kaj se je zgodilo v Zahejevem srcu preden je splezal na tisto smokev – verjetno se je moral precej boriti: na eni strani je bila dobra radovednost, ta, da bi spoznal Jezusa; po drugi strani veliko tveganje, da se osmeši. Zahej je bil javna osebnost; vedel je, da bi se mu vsi smejali, če bi poskusil splezati na drevo – on, poglavar, mož oblasti, a tako osovražen. Vendar pa je premagal sram, ker je bila Jezusova privlačnost močnejša. Verjetno ste doživeli, kaj se zgodi, ko neka oseba postane tako privlačna, da se vanjo zaljubiš: takrat se lahko zgodi, da si pripravljen narediti stvari, ki jih sicer ne bi nikoli. Nekaj podobnega se je zgodilo v Zahejevem srcu, ko je začutil, da je Jezus tako pomemben, da bi Zanj naredil karkoli, ker je bil On edini, ki ga je mogel povleči iz živega peska greha in nezadovoljstva. In tako sram, ki hromi, ni zmagal. Evangelij pravi, da je Zahej “stekel naprej”, “splezal” in potem, ko ga je Jezus poklical, “hitro splezal dol” (vv. 4.6). Tvegal je. To je tudi za nas skrivnost veselja: ne ugasniti lepe radovednosti, ampak tvegati, ker življenja ne smemo zapreti v predal. Pred Jezusom ne moremo ostati sede in čakati s prekrižanimi rokami: njemu, ki nam podarja življenje, ne moremo odgovoriti z eno mislijo ali s preprostim “sporočilcem”!«

»Dragi mladi, naj vam ne bo nerodno, da bi mu prinesli vse, posebej slabosti, napore in grehe v spovedi: On vas bo znal presenetiti s svojim odpuščanjem in svojim mirom. Ne bojte se mu reči “da” z vsem navdušenjem srca; ne bojte se mu velikodušno odgovoriti, mu slediti! Ne dovolite si omrtviti duše, ampak stavite na cilj lepe ljubezni, ki zahteva tudi odpoved in odločen “ne” dopingu uspeha za vsako ceno ter drogi tega, da bi mislili samo nase in na lastno udobje.«

»Za nizko postavo in hromečim sramom, je moral Zahej soočiti še tretjo oviro – ne več znotraj sebe, ampak okrog sebe. To je godrnjava množica, ki ga je prej ovirala in potem kritizirala: Jezus ne bi smel vstopiti v njegovo hišo, v hišo grešnika! Kako težko je resnično sprejeti Jezusa, kako težko je sprejeti »Boga, ki je bogat v usmiljenju« (Ef 2,4). Morda vas bodo poskusili ovirati, vas želeli prepričati, da je Bog daleč, strog in neobčutljiv, dober z dobrimi in hudoben s hudobnimi. Vendar pa naš Oče »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi« (Mt 5,45) in nas vabi k resničnemu pogumu: biti močnejši od zla tako, da ljubimo vse, celo sovražnike. Morda se vam bodo smejali, ker verujete v krotko in ponižno moč usmiljenja. Ne bojte se, ampak pomislite na besede teh dni: “Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.” (Mt 5,7) Morda vas bodo imeli za sanjače, ker verjamete v novo človeštvo, ki ne sprejema sovraštva med ljudstvi, ki ne vidi državnih meja kot pregrade in ohranja svoje izročilo brez egoizmov in zamer. Ne izgubite poguma: s svojim nasmehom in svojimi odprtimi rokami pridigate o upanju in ste blagoslov za edino človeško družino, ki jo tukaj tako dobro predstavljate!«

»Množica je tedaj sodila Zaheja, gledala ga je zviška; Jezus pa je storil obratno: pogled je dvignil k njemu (v. 5). Jezusov pogled gre preko pomanjkljivosti in vidi osebo; ne ustavi se pri zlu iz preteklosti, ampak vidi dobro v prihodnosti; ne pristaja na zaprtosti, ampak išče pot enosti in občestva; sredi vseh ljudi se ne ustavi pri zunanjem videzu, ampak gleda v srce. Jezus gleda naše srce, tvoje srce, moje srce. S tem Jezusovim pogledom boste mogli gojiti drugačno človeštvo, ne da bi pričakovali pohvalo, ampak tako da boste iskali to, kar je dobro v sebi, veseli, da ohranjate srce čisto in se mirno borite za poštenost in pravičnost. Ne zaustavljajte se na površju stvari in ne zaupajte posvetnim liturgijam zunanjosti, lepotičenja duše, da bi izgledali boljši. Nasprotno, dobro namestite najbolj stabilno povezavo, ki je srce, ki vidi in neutrudno prenaša dobro. Prosim vas, da to veselje, ki ste ga zastonj prejeli od Boga, zastonj podarjajte (prim. Mt 10,8), saj ga mnogi pričakujejo! In pričakujejo ga od vas.«

»Poslušajmo na koncu Jezusove besede Zaheju, ki se zdijo izrečene prav za nas danes, za vsakega od nas: “Hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši.” (v. 5) Hitro splezaj dol, ker se moram danes ustaviti pri tebi. Odpri mi vrata svojega srca. Jezus se tudi nate obrača z istim povabilom: “Danes moram ostati v tvoji hiši”. Lahko bi rekli, da se Svetovni dan mladih začenja danes in se nadaljuje jutri, doma, saj te Jezus od zdaj naprej želi srečati tam. Gospod ne želi ostati samo v tem lepem mestu ali v lepih spominih, ampak želi priti v tvojo hišo, prebivati v tvojem vsakdanjem življenju: študij in prva leta službe, prijateljstva in naklonjenosti, načrti in sanje. Kako mu je všeč, če v molitvi vse to prinesete Njemu! Kako upa, da bo med vsemi stiki in klepeti v vsakem dnevu na prvem mestu zlata nit molitve! Kako si želi, da bi njegova Beseda govorila vsakemu tvojemu dnevu, da bi njegov Evangelij postal tvoj in da bi bil tvoj “navigator” na poteh življenja!«

»Medtem, ko prosi, da bi prišel v tvojo hišo, te Jezus, kakor je to storil z Zahejem, kliče po imenu. Jezus nas vse kliče po imenu. Tvoje ime je Zanj dragoceno. Zahejevo ime v jeziku tistega časa pomeni ‘spomin Boga’. Zaupajte spominu Boga: njegov spomin ni ‘trdi disk’, ki shrani in arhivira vse naše podatke, njegov spomin je nežno sočutno srce, ki se veseli, ko dokončno izbriše vso našo sled zla. Poskusimo tudi mi zdaj posnemati zvest spomin Boga in ohraniti dobro, ki smo ga prejeli v teh dneh. V tišini se spomnimo tega srečanja, ohranimo spomin na prisotnost Boga in njegove Besede, poživimo v nas Jezusov glas, ki nas kliče po imenu. Tako molimo v tišini, spominjajmo se, zahvalimo se Gospodu, ki nas je želel tukaj in nas je srečal.«

Vir: Radio Vatikan.

 


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI