Z. Simčič, Večer: “Čudna apatija je legla na slovensko dušo.”

Časnik 30.7.2016 12:02
 

Zorko Simčič, akademik, pisatelj, ki se je leta 1994 po pol stoletja emigracije vrnil v Slovenijo

Po svojem polstoletnem samoizgnanstvu, kakor je pred leti napisal, se je leta 1994 vrnil v Slovenijo. “Čutil sem se dolžnega priti, čeprav je bilo tvegano,” je izjavil v enem od prvih intervjujev. “Toda so koraki v življenju, ki jih je še bolj tvegano ne narediti. Pa še nekaj je bilo v ozadju: dva moja brata sta mrtva, mrtva je vrsta prijateljev, še dandanes jih nekateri obsojajo kot izdajalce. Oni ne morejo govoriti, jaz pa bi želel vsakomur, ki je pripravljen prisluhniti, povedati, kakšni ljudje so to bili,” je takrat dejal Zorko Simčič, prva literarna avtoriteta slovenske diaspore; letos se bliža svoji 95-letnici.
Dobila sva se v klubu nasproti slovenskega parlamenta. Ves pokončen in vitalen je prišel naproti, samonikel patriarh slovenske emigracije, edini Prešernov nagrajenec med zdomskimi pisatelji.

Ob proslavljanju 25. obletnice osamosvojitve in ustanovitve svoje države pozabljamo, da je bilo gibanje za samostojno državo bolj aktivno v zamejstvu in emigraciji kot v matični Sloveniji. Desetletja pred osamosvojitvijo so izhajale v diaspori publikacije, kot so Slovenska država v Kanadi, Slovenska pot v Argentini … Sen o slovenski državi so mnogi listi na tujem ohranjali pol stoletja?
“V Sloveniji se po vojni logično ni smelo govoriti o lastni državi. Toda še pred kratkim smo lahko ponovno brali, da med letoma 1945 in 1991 nihče o tem ni niti sanjal. Pa bi bilo treba stopiti samo v NUK, pregledati naš zamejski in zdomski tisk. Cela vrsta publikacij, v glavnem mesečnikov, se je leta ukvarjala sploh samo s problemom slovenske države. Od leta 1951 je izhajala Slovenska država najprej v Chicagu, zadnja leta v Torontu; v Buenos Airesu je izhajala, kot ste omenili, Slovenska pot, kasneje vse do osamosvojitve Sij slovenske svobode. V tujini so tiskali še druge samostojno slovensko državo zahtevajoče publikacije. Še več: že leta 1948, in to v begunskem taborišču Špital na Koroškem, je izpod peresa Petra Levičnika (psevdonim za pokojnega v Rimu živečega zgodovinarja Franca Dolinarja) izšla kot razmnoženina Slovenska državna misel. V uvodu je bilo rečeno, da gre za spis, ustvarjen daleč od domovine in njenih zgodovinskih virov, ki bi pa bil rad pričevanje politične volje prve slovenske politične emigracije in ki hoče nadaljevati delo očetov: uresničiti njih najdražji sen Zedinjene Slovenije. Knjižica je bila v Celovcu kmalu ponatisnjena, leta 1981 pa kot razmnoženina izdana v Buenos Airesu in je desetletja služila kot gradivo pri pouku slovenske zgodovine na srednješolskem tečaju. V Nemčiji je izhajal mesečnik Slovenski glas, v Trstu številni zborniki o nujnosti lastne države.”

Matej Bor vam je davnim zagovornikom samostojnosti očital “nebulozni emigrantski separatizem”?
“Ni bil edini. Veste, mnogi naši rojaki so ob prihodu v tujino na vprašanja domačinov odgovarjali, da so Jugoslovani, mi, politični emigranti v Argentini, pa smo vedno bili samo Slovenci. A eni in drugi smo se nasmihali iz domovine prihajajočim oznakam o bolnih romantikih, malikovalcih slovenstva, ki životarijo po svetu, in podobnem. Če se danes kdo od zgodovinarjev kritično ustavlja ob izjavah, da je bil s samostojno Slovenijo realiziran ‘tisočletni sen‘ naših očetov, pa se mi zdi, da vendarle kaže brati zahteve Matija Majarja Ziljskega ali pa Slomškov poziv k Zedinjeni Sloveniji, ko naj kmalu ‘pride čas, ko bo v jeziku slovenskem ena hiša, eden rod, eno slovenstvo‘. Če pomislimo, da je to bilo zapisano četrt stoletja pred pomladjo narodov …”

Zanimivo se mi zdi, da se je o samostojnosti slovenske države razpravljalo ne samo v političnih publikacijah, ampak tudi med misleci. Razmišljanje filozofa Milana Komarja Država je v nas samih, napisano leta 1959, je bilo takoj po demokratizaciji Slovenije večkrat ponatisnjeno tudi v matici. Komar je govoril, do česa mora priti najprej v nas samih, preden se osamosvojimo …
“Komar je pred petdesetimi leti pisal o vprašanju lastne države, prestrastne borce za odcepitev od Jugoslavije pa opozarjal na najprej nujno potreben občutek državotvornosti v nas samih. Izhajal je iz Platona, iz njegove Države. Vesel sem, da se zadnje čase Komarjevo ime vse pogosteje pojavlja tudi v Sloveniji. Pa ne zato, ker je edini Slovenec, po katerem se v tujini imenuje kak humanističen inštitut. Instituto Emilio Komar. Ta naš filozof ni veliko pisal, tudi v španščini ne, je pa veliko predaval. Po raznih inštitutih hranijo stotine posnetih trakov. Doslej je v španščini izšlo petindvajset njegovih knjig. Z ženo, ki je že kmalu po prihodu v Slovenijo prevajala Komarjeve španske članke, daljše poglavje iz neke knjige tudi za Novo revijo, sva prevedla njegov Red in misterij. Drobna zanimivost? Od izida prevoda je minilo petnajst let, a je bilo v tisku zaslediti en sam komentar. No, eden od naših zgodovinarjev mi je nekoč namignil, da bi človek, ki bi hotel oceniti to knjigo, potreboval naprej vsaj leto dni za študij v knjigi obravnavanih del sodobnih mislecev, mnogih v naših krogih nepoznanih.‘‘

Na začetku osamosvojitve je kazalo drugače s slovenstvom. Kakšno moč in ugled so imeli pisatelji tedaj in zakaj je nimajo več? Najbrž so v marsičem tudi sami krivi. Pa slovenščino izrinjajo iz slovenskih predavalnic v imenu internacionalizacije …
‘‘Časi so drugačni. Nekoč smo se zavedali, da je jezik, če že ne edini, pa najbolj konstitutivni element naše eksistence, naše enotnosti, da smo rasli, se razvijali prav ob slovenski knjigi, danes pa nam jezik sam ni več – kakor je bil stoletja – zagotovilo obstoja. Toda ali se zavedamo, da je še vedno nujen pogoj nacionalne kulture in identitete? Kakšen je sploh naš odnos do jezika? Kako ga mrcvarimo! S kakšno lahkoto urejamo vprašanje slovenščine na univerzah! Ja, časi se spreminjajo.
Če pomislim: v moji mladosti je pisatelj bil nekakšna splošno priznana veličina. >>
Kakšno spoštovanje si čutil do njih! Spomnim se, s kakšnim ponosom mi je oče kot otroku recitiral Gregorčiča, s kakšnim spoštovanjem mi je na ulici pokazal danes povsem neznanega ljudskega pisatelja Stanka Kostanjevca, me opozoril na Josipa Vandota! S kakšnim spoštovanjem smo prestopali prag Jurčičeve rojstne hiše! Če pomislim, kako mi je trepetalo srce, ko sem mladenič prvič potrkal na vrata Frana Saleškega Finžgarja. Res pa je, da smo tudi pisatelji sami krivi, če smo izgubili na ugledu. Naša kdaj nerazumljiva stališča, politična korektnost, kdaj celo nejasni odnosi do nacionalne identitete. Ali ne propagirajo globalizacije, multikulturizma in tez o koncu narodov celo nekateri iz literarne srenje? Ali se sploh zavedamo, kaj prinaša globalizacija v zadnji instanci? Ne mislim samo na izgubo jezika.”

Vendarle pa se je v odnosu do zdomske literature pri nas mnogo spremenilo, tudi vi ste dobili Prešernovo nagrado pred nekaj leti, vaš prelomni roman Človek na obeh straneh stene je del šolskega kurikula. Torej le ni vse tako črno?
“Na kulturnem področju se je marsikaj postavilo na pravo mesto, na političnem žal še ne. Glejte, v svojem življenju sem srečal na tisoče ljudi, pripadnike različnih narodov in ver, potoval po svetu, ampak na take nelogičnosti, kot so pri nas, nisem naletel. Se je pač izkazalo, da smo res star narod, da pa smo politično nedozorel. Seveda drži, da je glede na našo zgodovino in še posebej na našo polpreteklost to do neke mere razumljivo in da ob prebiranju zgodovine prvih desetletjih kakšnih danes velikih držav najdemo vse še hujše nedozorelosti, anomalije, komplikacije.
Ekonomist Ljubo Sirc, univerzitetni profesor v Angliji, me je pred leti v Londonu na mojo željo odpeljal v star liberalen angleški klub. Kakšno presenečenje! Sami moški v obrabljenih foteljih. Pri eni mizi štirje igrajo karte, eden od jih je – duhovnik s kolarjem. S Sircem si v pozdrav pokimajo, kdo reče kakšno besedo, nobenega rokovanja. Pa mi prijatelj razlaga, pokaže na moža pri neki mizi: to je sin tega in tega ministra, tisti tam je brat tega in tega politika, oni tam je vnuk nekdanjega angleškega guvernerja v tej in tej koloniji in tako naprej. Večina je iz rodbin, ki so že generacije aktivno povezane s politiko. Pa sem si dan kasneje zamislil sodoben slovenski klub. Samo poslušajmo spomine naših politikov na prve dni naše države. Vajeti vlade so morali vzeti v roke profesorji, literati, zagnani demokrati, toda žal brez nujno potrebne dolgoletne politične prakse. Pač zgodovina našega naroda. Nobenemu od naših novih politikov ni bilo dano rasti v družini, ki bi že generacije, kakor rečemo ‘z materinim mlekom‘, pil politično modrost. Je pač tako, da smo se leta 1991 osamosvojili, si priborili državo, a da se premalo zavedamo, kako ni rojstev brez poporodnih bolečin in da bomo te čutili še kar nekaj časa.”

Lord Byron, ki se je šel borit v Grčijo za samostojnost, je zapisal, kot navajate nekje v svojih esejih: “Tisoč let se gradi država, zruši pa se v eni uri.” Kaj so naši temeljni problemi v odnosu do države, nacionalnosti?
“Problem smo mi, ki tudi po dveh desetletjih in pol svoje države nimamo pravega odnosa ne do svojega naroda ne do države. Je že res, da je želja po globalizaciji spremenila marsikateri pogled na človeka in na družbo, toda nič manj ne velja dejstvo, da vladajoči miselnost o svetu brez narodov podpirajo. Ali ni potem razumljivo, da polovica volivcev ne gre na volišče, od druge polovice pa mnogi izberejo kogarkoli? Po kakšni logiki se sploh sprašujemo, od kod to naše ekonomsko in moralno drsenje v prepad. Ne vem, ali je res, toda baje več kot pol maturantov ne ve, od kdaj imamo svojo državo. Byron bi nam danes dejal, da se s svojo državo igramo. O tem pa, kako se podobne zgodbe lahko končajo, nas poučijo že samo zadnja poglavja iz Mommsenove zgodovine Rima.”
Kaj pa begunci danes? Sami ste bili begunec, kako gledate na to problematiko danes?
“Sam sem bil begunec in vem, kaj to pomeni. Toda reklo, da ‘dobro uči samo, kdor dobro razlikuje‘, ne velja samo za učenje, velja tudi na tem področju. Naše povojno begunstvo je bilo politično, današnje množično je deloma politično, deloma ekonomsko. Ne vidim smisla v primerjanju beguncev, če istočasno ne razločujemo motivov odhoda. Pa še kakšnih drugih dejstev. Tudi mi smo stopili na tuja tla, toda ustalili smo se med ljudmi istih vrednot, bili smo otroci iste zahodne kulture, iste vere ali vsaj pristaši etičnih vrednot, kakršne so imele dežele gostiteljice. Težko je primerjati naše begunstvo z begunstvom kulturno in religiozno drugačnih. Seveda smo po vesti dolžni pomagati tem ljudem, kolikor je le v naši moči, toda vsaj nam Slovencem pri tem ni treba imeti nobenega kolonialnega sindroma, kakršnega je opaziti po evropskih državah, ki so v preteklosti tuje dežele zlorabljali. Človek razume Nemce, nad katerimi še danes visi teža polpretekle zgodovine, razume celo Švede, katerih večina je med vojno na tihem simpatizirala z nacizmom, razume tudi Belgijo – dovolj je, da je bral zgodovino njihovih kolonij, polno zločinov – pa tudi Nizozemce. Že v mladosti si se zamislil ob Multatulijevem Maxu Havelaarju, zaslutil, kaj vse se skriva v preteklosti kakšnih občudovanih evropskih držav.
Zase vem, da velja prisluhniti starozavezni zapovedi Judom, naj ljubijo tujce in naj z njimi ravnajo, kot da so rojaki, saj so nekoč tudi oni bili tujci v egiptovski deželi, in da se moramo zavedati, da smo po vesti dolžni priskočiti na pomoč ljudem v stiski. Toda ta naš današnji klobčič je bolj zapleten: ali smo res preveč kritični ali celo brezsrčni, če se vprašamo, ali bo tudi za te tujce veljal v vseh evropskih jezikih že tisoče let upoštevani rek ‘Si vivis Romae … – Če živiš v Rimu, živi po rimskih šegah in zakonih‘. Razumljivo je, da današnji begunci želijo živeti v varnejšem svetu, toda ali ni logično, da se hkrati vprašujemo, ali bodo oni mogli, zmogli sprejeti naše zakone?

Pogovarjala se je Melita Forstnerič Hajnšek, več lahko preberete na vecer.si.

 
Značke:

4 komentarji

  • Zdravko

    … pa opozarjal na najprej nujno potreben občutek državotvornosti v nas samih.
    ==============
    Kako pametno! In kako resnično, kot vidimo danes. Nobenega občutka državotvornosti, samo malikovanje samostojnosti.

  • Zelo dober intervju. Trezna in resnicoljubna beseda človeka, ki ga ni zastrupilo dolgoletno pranje glav.

    Žal je v Sloveniji malo takšnih ljudi in še manj takšnih javnih objav. Zato je naš prihodnost res vprašljiva.

  • svitase

    Posplošen negativizem, ni dober.

    Veliko državljanov v Sloveniji ima primeren odnos do svoje države, zato jim ni vseeno, da se jih meče v isti koš s tistimi, ki te vrednote nimajo.

  • Ne glede na to, da eni v intervjuju vidijo samo posplošeni negativnem, drugi posplošeni pozitivnem, je dejstvo, da je večina ljudi apatičnih in da večina duhovnikov ne zna nagovoriti s svetim Duhom, še manj imajo za povedati kulturniki, ki niso umetniki. Malikovanje naroda in malikovanje Države ter lišpanje idealov, to je lahko delovalo pred 100 leti, danes ne.

    Danes rabimo prodorne prebojnike, ki lahko narod rešijo samo tako, da svarijo pred malikovanjem in večanjem države, pred levim in desnim kolektivizmom. Ki odpirajo prostor svobode za razvoj zdrave in podjetne individualnosti in zdrave skupnosti.

    Od birokratov in mafijskih politkomisarjev ne moremo pričakovati kvalitete in preboja, saj znajo samo zavajati, manipulirati in strašiti ljudi. A v letu 2016 in večino zadnjih desetletij imamo samo tak kulturniški in “intelektualni” kader. Iz hlapci ne morejo vzgajati podjetnikov in Freiherr-ov.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI