J. Letnar Černič, Ius-info: Evropsko nesoglasje

Časnik 28.7.2016 0:01
 

Evropski kontinent napolnjujejo medsebojno izjemno raznolike domače tradicije in konteksti, zaradi česar mnogi dvomijo o obstoju temeljnih evropskih vrednot. Ta raznolikost se najbolj odraža pri varovanju človekovih pravic, ki so premnogokrat plen različnih radikalnih in arbitrarnih ideoloških nazorov. Kako poiskati pravo mero v razmerju med varstvom človekovih pravic in različnim regionalnimi ter lokalnimi evropskimi konteksti in tradicijami?

Evropsko sodišče je v zadnjih desetletjih v svoji praksi razvilo doktrino polja proste presoje (margin of appreciation), ki državam omogoča, da določene pravice iz Evropske konvencije razlagajo in uresničujejo skladno s svojo tradicijo, zgodovinskimi izkušnjami, običaji in kulturo. Doktrina sledi načelu subsidiarnosti evropskega sistema človekovih pravic, ki primarno odgovornost za uresničevanje človekovih pravic nalaga državam pogodbenicam Evropske konvencije. Te naj bi Evropsko konvencijo prilagodile lokalnemu okolju, saj je zaradi različnosti evropskega kontinenta težko enotno razlagati posameznih pravic, ki bi jih soglasno sprejeli na vseh koncih evropskega kontinenta. S tem, ko je Evropsko sodišče dalo bolj proste roke domačim sistemom, se je zvišala legitimnost njegovih sodb v skoraj vseh delih evropskega kontinenta. V bistvu pa doktrina kaže na nesoglasje pri razumevanju in varstvu človekovih pravic v evropskem kontekstu.

Obstoj nekakšnega nabora evropskih vrednot je težko zagovarjati, še posebno v današnjem času. Če pa jih že, se ta seznam pri vrednotah človekovega dostojanstva in pluralizma kar hitro konča. Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP) velja skoraj na celotnem evropskem ozemlju, razen na ozemlju Belorusije in Kosova, vendar se mora v domačih sistemih prilagajati lokalnim okoliščinam, običajem in tradicijam. Polje proste presoje velja skoraj za vse pravice iz Evropske konvencije, tako tiste absolutne kot relativne narave. Edini izjemi sta morda le 3. člen EKČP, ki prepoveduje mučenje, nečloveško in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje, in 4. člen, ki prepoveduje suženjstvo in prisilno delo. Vse države pogodbenice Evropske konvencije morajo te prepovedi brez izjem spoštovati in varovati, ker gre za absolutno človekovo pravico, ki ne dovoljuje izjem. Tudi pri drugih absolutnih pravicah, kot je denimo pravica do življenja, je polje proste presoje zelo ozko. Evropsko sodišče je tako večkrat poudarilo, da je pravica do splava absolutne narave v primeru posilstva in ogrožanja življenja matere (glej denimo R.R. v Poljska (št. 27617/04, 26. maj 2011) in A.B.C. v Irska (št. 25579/05, 16. december 2010).

Narava in obseg polja proste presoje sta tako v veliki meri odvisna od tega ali gre za absolutno ali relativno človekovo pravico. Enako pomemben je tudi obstoj evropskega soglasja glede posameznih standardov varovanja človekovih pravic kot tudi okoliščine konkretnega primera. Evropsko sodišče doktrino polja proste presoje pretežno uporablja pri razlagi pojmov »nujne družbene potrebe« ali »nujnosti v demokratični družbi« pri razlagi človekovih pravic iz 8. do 11. člena EKČP. Do enotne razlage naj bi se na vseh koncih Evrope dokopali postopno in tekom desetletij. Ključno vprašanje, ki se postavlja, je, kako se dokopati do prave mere pri uporabi polja proste presoje glede uresničevanja določene pravice iz EKČP?

Več lahko preberete na iusinfo.si.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI