Diktatura politične korektnosti

Marko Mehle 27.7.2016 6:35
 
Foto: Flickr.

Foto: Flickr.

Poznamo kar nekaj primerov iz družbenega dogajanja, ki ustrezajo naslednjemu vzorcu: a) nekdo izjavi ali zapiše trditev, ki je izzivalna, sporna ali žaljiva, nato se b) oglasi množica zgroženih razumnikov, ki si trgajo oblačila in izjavo in izjavitelja obsojajo; c) dotični se mora zaradi pritiska opravičiti, odstopiti iz javnega položaja, ali pa je kar odpuščen. Nedavno se je nekaj takega zgodilo pisatelju Evaldu Flisarju, ki je po domnevno seksistični izjavi v zasebnem dopisovanju s kritičarko Anjo Radaljac moral odstopiti kot predsednik PEN-a. Zgodba je tako aktualna kot polemična. Spomnimo se še primer Dolce&Gabana, ko sta slavna oblikovalca povedala svoje mnenje o družini ter o istospolnih posvojitvah, nato pa se je usul plaz kritik in pritiska tako, da sta na koncu morala izrečeno mnenje »popraviti«. Na misel mi pride tudi primer iz Argentine, ko je buenosaireški sekretar za kulturo moral odstopiti, ker je izrazil dvom o natančnem številu izginulih oseb med obdobjem vojaške diktature.

V sodobni družbi obstajajo določene teme, ki so tabu. O njih je težko razpravljati, kaj šele odkrito polemizirati, ker je mera družbene občutljivosti za deklarativne ekscese ali žalitve, ki so povezani s tovrstnimi temami, prevelika. To samo po sebi ne bi smelo biti presenetljivo, če ne bi živeli v dobi, ki se hvali ravno s tem, da podira vse tabuje. Tematike, kot so na primer splav, istospolne skupnosti, rasna vprašanja, verska vprašanja, feministična stališča, demokracija in enakost itd. predstavljajo novodobna minska polja javnega diskurza, po katerih se je nevarno sprehajati. Priporočljivo je, da človek, ki se znajde prav tam, čim prej pobegne po varno utrjenih stezah politične korektnosti. Ta imperativ, ki je prerasel meje formalno zapisanih zakonov, je prepojil vse pore družbene etike ter vzpostavil neke vrste mačehovski totalitarizem, v katerem je po eni strani vse dovoljeno, po drugi pa vsi dobro vedo, kaj se sme govoriti in česa ne. Paradoks je, da je to bolj izrazito v državah, ki se še posebej ponašajo z demokratičnimi načeli in svobodo, ki v določenih pogledih postajajo vse bolj iracionalne.

Preobčutljivost v medosebnih odnosih spodbuja popačene dinamike in igranja vlog, ne glede na to, ali je občutljiva oseba na poziciji moči ali na poziciji žrtve. Vpliven človek na položaju, ki nerad sliši kritike ali slabe novice, bo povzročil, da se bodo tisti, ki delujejo v njegovi okolici, njegovi občutljivosti prilagodili tako, da bodo govorili le tisto, kar želi slišati. V organizacijah se to stanje maščuje kot nezmožnost konstruktivne kritike in podtalni cinizem. Če bo v družinskem okolju eden izmed staršev prerahločuten, drugi pa tega ne bo znal ustrezno uravnotežiti, se bo odnos s časom izrodil v muhavost, čemur se bo končno prilagajal cel družinski sistem. To običajno povzroči raznovrstne družinske patologije. Po drugi strani pa je igranje vloge žrtve lahko odlično sredstvo za manipulacijo, zlasti ko si »žrtev« utrdi svoj ugled in ji uspe sistematično nagovarjati kolektivni občutek krivde.

Napačno bi bilo sicer enačiti odkritost, iskrenost ter svobodo govora z žaljivostjo. To sta dve različni stvari: pri enem gre za rabo svobode, pri drugem pa za zlorabo. Kje postaviti mejo pa je drugo vprašanje. Obstajata dva ekstrema. Na enem je hladna brezbrižnost, na drugem pa nasilje nad resničnostjo in hinavščina. Ali je legitimno onemogočati razpravo o bioloških dejstvih samo zato, ker je žaljiva za nekatere manjšine? Je mar znanstveno podpirati samo določen tip zgodovinskega revizionizma, torej tistega, ki je skladen s trenutnimi družbenimi pogledi, drugega pa kaznovati? Ali je lahko iskanje resnice, tudi pri občutljivih vprašanjih, žaljivo? Ali je to dobro?

V družbi obstajajo negativni učinki te človekoljubne in navidezno nedolžne kolektivne samocenzure, zlasti takrat, ko se zaide v ekstrem zanikanja realnosti zavoljo ugajanja interesnim skupinam ali manjšinam. Trditi, da različnost spolov ne obstaja, zagovarjati, da nerojen otrok ni človeško bitje, brezpogojno verjeti, da ima »ljudstvo vedno prav«, so oblike nasilja nad razumom in resničnostjo. Represija resničnosti povzroča napetost, ki se akumulira v družbi in teži k sprostitvi. Ko je mera razumne prilagoditve presežena, se nakopičena energija lahko sprosti kot družbeni prevrat, ali pa obstane v obliki družbene patologije. Mehanizem je deloval v totalitarnih sistemih iz preteklosti, le da gre tukaj za bolj prefinjeno obliko nasilja, ki se ji je težje upreti, ker je zatiralec neviden. Danes vsa družba igra igro vlog, pa naj se tega zaveda ali ne. Mnogi se začudeno sprašujejo, zakaj imata Donald Trump in Marine LePen takšno moč nagovarjanja. Je to zato – kot verjamejo – ker naj bi bilo ljudstvo neuko in neumno ali zato, ker oba znata nagovarjati in črpati podporo iz te zaloge družbene napetosti?

Za uspešno obrambo zahodnih vrednot in demokracije je pomembneje najprej ubraniti svobodo razuma. Pogosto je veliko bolj žaljiv tih prezir kakor pa nespoštljiva beseda, nevarnejše pa je nasilje nad resničnostjo kakor pa besedna ostrina ali neprijetne resnice, ki lahko tudi koga prizadenejo.

 
Značke:

40 komentarjev

  • Zanimiv in dober članek, česar od tega avtorja dosedaj nisem bil vajen.

    “Preobčutljivost v medosebnih odnosih spodbuja popačene dinamike in igranja vlog, ne glede na to, ali je občutljiva oseba na poziciji moči ali na poziciji žrtve. Vpliven človek na položaju, ki nerad sliši kritike ali slabe novice, bo povzročil, da se bodo tisti, ki delujejo v njegovi okolici, njegovi občutljivosti prilagodili tako, da bodo govorili le tisto, kar želi slišati. V organizacijah se to stanje maščuje kot nezmožnost konstruktivne kritike in podtalni cinizem. Če bo v družinskem okolju eden izmed staršev prerahločuten, drugi pa tega ne bo znal ustrezno uravnotežiti, se bo odnos s časom izrodil v muhavost, čemur se bo končno prilagajal cel družinski sistem. To običajno povzroči raznovrstne družinske patologije. Po drugi strani pa je igranje vloge žrtve lahko odlično sredstvo za manipulacijo, zlasti ko si »žrtev« utrdi svoj ugled in ji uspe sistematično nagovarjati kolektivni občutek krivde.”

    Ko gledam take ljudi, bi jim samo kot otrokom pripisal rahločutnost in preobčutljivost. Poznam eno tako čudaško sodelavko, ki je s tem čudaškim obnašanjem priplezala na vrh. Ima tudi takega moža, ki okrog nje hodi, kot bi hodil po steklu.

    To so ljudje, ki se bojijo bližine, odnosa, prijateljstva. Ki sploh niso rahločutni, ampak robotski manipulatorji.

    Danes cvetijo podjetja, družine in skupnosti, kjer poteka odprta , kvalitetna komunikacija. To mora poskrbeti pameten lastnik, pameten vodja.

    V Sloveniji pa “cvetijo” mrtvaške, destruktivne in disfunkcionalne skupnosti. Od motenih družin alkoholikov, možačastih žena, incestno posesivnih mam naprej. O tem se ne govori. Se ne sme govoriti.

    Potem pa vsa mafijska (državna) podjetja, šole, bolnice, ki vsestransko nazadujejo ravno zaradi fevdalnega logike in preziranja osebe in svobode. Samo tako Firer lahko ostaja na oblasti in samo tako starci še naprej pijejo kri otrokom. V taki patološki skupini, skupnosti in državi je sproščen, pristen in iskren odnos,ter komunikacija smrtno nevarno. Podobno kot bi nekdo v mafiji spregovoril na glas. Zato se v razvitem svetu mafija skriva v temi, kanalizaciji. Pri nas pa so mafijci, fritzli na svetlem, cenjeni, spoštovani, celo oboževani in malikovani, normalen folk pa se skriva kot fritzlove žrtve, obsojene na večno temo delavnic in kleti, kjer suženjsko kot kakšni kitajski sužnji garajo, brezpravno, za svojega partijskega šefa domačega okraja.

    Taki vzorci so tudi v politiki. Res so nas komunisti dobro pohabili, da nimamo neke svoje ali zahodne kvalitete, ampak so nas klonirali. Nimamo kvalitetnih oseb, nimamo kvalitetnih skupin in podjetij – ali pa jih ponekod imamo, pa jih fevdalni mediji nočejo prikazati, da ščitijo svojo “normalnost”.

  • Feministka

    Tudi sama nisem pristašica ekstremne politične korektnosti, se mi zdi pa nesprejemljivo, da se za krinko svobode govora skriva rasizem in šovinizem. Nekje je treba povleči ločnico sprejemljivega v skladu z zdravo pametjo in dostojanstvom, vendar se bojim, da avtor članka tega ni sposoben, saj primerja 2 povsem neprimerljivi situaciji.

    V primeru D&G je šlo za izražanje nekega splošnega stališča, v primeru Flisar pa za spolno nadlegovanje konkretne osebe, ki je, ker se je temu postavila po robu, nosila tudi konkretne posledice. In ni šlo za nikaršno zasebno dopisovanje ampak za poslovni odnos, ki naj bi bil profesionalen in spoštljiv.

    • Feministka: “Tudi sama nisem pristašica ekstremne politične korektnosti, se mi zdi pa nesprejemljivo, da se za krinko svobode govora skriva rasizem in šovinizem.”
      =========================

      Avtor članka, dobrega članka, je za uvod navedel tri dogodke tako kot so se zgodili, zato, da je lahko razvil vsebino svojega članka.

      Navedel je samo dejstva, to je, stvari kot so se zgodile.

      • Feministka

        Ne, ni navedel dejstev, vsaj v prvem primeru ne, ampak polresnice, saj ni šlo za “domnevne seksistične izjave v zasebnem dopisovanju” ampak za konkretno spolno nadlegovanje v poslovnem odnosu.

  • Solidno razmišljanje konservativca, ampak vendarle samo to.

    zgoščeno povedano, sodobne libertarne družbe ne bodo več družbe pavšalnih delitev, ala moški/ženske, črno/belo, pač pa nas bodo zlagoma začele v vseh pogledih obravnavati kot posameznike.

    Dandanašnji vas preko vašega digitalnega obnašanja tako obravnavajo trgovci in marketingarji, zato res ne vem zakaj nas ne bi še država in sodržavljani? Sodobni strežniki zmorejo več kot samo po dva predalčka za vsako osebo.

    Zelo pravilno. Ker, v resničnem življenju dejansko ni pravil.

    Bom navedel en primer, ki morda prepriča tudi pretežno bralstvo Časnika: dr. Ljuba Prenner. Zagotovo v času življenja ni podlegala trendom, ker jih tedaj preprosto ni bilo. Je pa vendarle očitno čutila neko notranjo potrebo, zaradi katere se ni dobro počutila v običajni zunanji podobi ženske.

    Bila je pisateljica in kot odvetnica je zagovarjala obtožene delovanja proti državi ter tudi sama končala na prisilnem delu.

    http://tinyurl.com/hadwaq7

    Skratka, gre za nešteto odtenkov, ki bi jih nekateri radi porezali samo zaradi lastnega preprostega predalčkanja …. pa seveda, svoje religije? Zlobe? No, povejte.

    • Dare: “Solidno razmišljanje konservativca, ampak vendarle samo to.
      zgoščeno povedano, sodobne libertarne družbe ne bodo več družbe pavšalnih delitev, ala moški/ženske, črno/belo, pač pa nas bodo zlagoma začele v vseh pogledih obravnavati kot posameznike.”
      ============================

      Iz članka je jasno razvidno, da ni bil namen avtorja ugibati kakšna bo družba v bodočnosti ampak je analiziral sedanjo družbo. Tudi ni bil njegov namen dajati ocene kaj je “pravilno” in kaj je “narobe”.
      Tako, da je tvoj komentar popolnoma zgrešen, in če je njegovo razmišljanje po tvojem mnenju solidno je potem tvoj komentar na njegovo solidno tvoj popoln kiks.

      • Da, Riki. In če bi glavo nagnil postrani, da bi se malo na kup nateklo, bi verjetno razumel, kako povedano meri na to, da je dogajanje normalno. Smo na prehodu v sodobno družbo.

        Žal z malo zaostanka za kako Veliko Britanijo in Nizozemsko, kar je pač povzročil okovani čevelj katolištva, ki se ga zdaj počasi rešujemo.

        • In sedaj obuvate čevelj “made in islam”, saj drugega tako ali tako nimate?! 😮

          Ljubo dete, odpri oči! West EU je že prodana, East EU se pa še oklepa krščanstva, celo sam presvetli car Putin gre k maši!

          Ljubo dete, da ti bo na teh nekaj let, ki ti jih je še preostalo do prerezanega vratu, potekalo v sreči, si zapomni sledeče: “SREČA JE NAGRADA ZA DEJANJE DOBROTE!” Torej vsak dan na tešče par dejanj dobrote! Lahko pa tudi umreš nesrečen, odločitev je tvoja svobodna volja.

          • Ne, mislim da se bo v ustave že kmalu začela vpisovati nova pravica in sicer pravica do življenja v versko nevtralnem okolju.

            Jaz recimo ne želim živeti v okolju, kjer mi lahkokdo otroke straši s hudičem ali pa jim celo plete zgodbice, kako je nekdo ustvaril svet. Seveda pa v prvi vrsti ne bi rad živel v strahu pred kakim retardiranim islamskim skrajnežem.

          • Preljubo dete, imate popolno svobodo v tej izbiri. Ko pa boste prerasli pravljice za otroke, boste videli, da versko nevtralnega okolja enostavno … NI!
            😉

          • Dare, vem, da bi ti rad imel tako okolje, kjer ti tvojega enoumja (ne-umja) ne bi kazil nihče, ki bi se drznil povedati drugačnega mnenja od tvojega.

            Če bodo take pravice obstajale, se boš moral sprijazniti, da bodo nekatere države v odgovor uvedle v ustavo pravico do okolja brez ateistov.

            To, kar ti praviš versko nevtralno okolje, ni niti malo nevtralno, ampak je diktatura ateizma.

        • Dare ne more brez žaljenja mislečih ljudi – on sicer ni misleč.

  • Diktatura politične korektnosti? Kaj pa vem. Meni se ne zdi tako hudo oziroma se mogoče ne pogovarjam o istem problemu. Opažam, da tipična družina, ki se odpravlja k maši, nima težav s politično korektnostjo. V njihovem pogovoru ne bo seksizmov. Ti se praviloma pojavijo šele, ko se Slovenci ob alkoholu "sprostijo". Beseda "sprostijo" je v narekovajih, da poudari tudi mojo alergijo na SDS-ove politične kampanje kakšno desetletje in več nazaj.

    A takšne "sprostitve" od človeka zaposlenega v kulturi vsaj med službenim časom ne bi pričakoval. V kulturi je podobno kot pri nas na univerzi. Delovni čas je fleksibilen, tako da menim, da zame osebno veljajo strožja merila, kadarkoli se po e-mailu pogovarjam s študenti. Tudi če je to ob vikendih. In tudi če mi v e-mailu zaupajo svoje zdravstvene težave, zaradi katerih niso opravili določenih svojih študijskih obveznosti. Te informacije je enostavno nesprejemljivo deliti.

    Tudi jaz sem sopodpisnik peticije za Flisarjev odstop. Ne, nisem podpisnik peticije proti Flisarju. In, če bi imel sočasno priložnost prisostvovati Flisarjevi promociji njegove nove knjige ali Anjinemu predavanju o specizmu (na Zahodu prevladujočemu prepričanju, da so nekatera življenja večvredna od drugih), bi se prej odločil za Flisarja. Zelo mi je bila všeč utemeljitev organizatoric peticije, ki sem jo slišal na radiju, da je peticija ciljno usmerjena ne proti Flisarju kot človeku pač pa proti seksizmu v javnem življenju v Sloveniji. Če v kulturi ne morejo za predsednika najti človeka, ki ne zmore "nesproščeno" komunicirati brez seksizmom, potem Slovenci kulture sploh nimamo. Upam, da se slednjo trditvijo ne strinjate. Torej velja prva – imamo dobre pisatelje, ki se znajo tudi kulturno pogovarjati.

    Me pa iskreno zanima, kako takšna korektna pobuda zaodmeva do te mere, da v deželi Sloveniji živeči ljudje postanemo "Slovenci" – tihi in sklonjeno glavo začnemo prenašati kaprice "malih bogov" – nadutih oblastnikov vse od najmanjšega vase zaverovanega šefa.

    • “Zelo mi je bila všeč utemeljitev organizatoric peticije, ki sem jo slišal na radiju, da je peticija ciljno usmerjena ne proti Flisarju kot človeku pač pa proti seksizmu v javnem življenju v Sloveniji”

      Ravno v tem je bil problem. To, da problem seksizma obstaja ne more biti razlog, da se na nek povsem nesorazmeren način spraviš na vsakega, ki izjavi karkoli bi lahko na seksizem spominjalo.

      Največ, kar lahko Flisarju očitamo je stereotipno mišljenje in neolikanost, pa še to povsem nenamerno, ker je očitno možakar res naivno smatral, da si tak nivo komunikacije lahko privošči. Tako da ne vem, ali naj z javnega položaja potem odstopi vsak, ki je kdaj povedal kakšen vic o blondinkah, ali pa se mu zgolj smejal? Ker tudi to je seksizem.

    • Spet nekaj manipuliraš.

      Politična korektnost je to, da ne smeš reči – islamski terorizem, da ne smeš imeti drugačnega mnenja od gejevskega lobija itd…

  • Feministka, besedo "domnevno" uporabljamo, kadar nas za širjenje informacije utegnejo tožiti in trditev še ni zmagala na sodišču. "Domnevni" morilec…

    Tako da prosim ne enačiti avtorjevega besednjaka in Rikijevega.

    • Feministka

      Zanimivo da drugi, odmevnejši portali, tega problema niso imeli. Glede na siceršnje, precej “vodebovstvu” naklonjeno pisanje avtorja, se človek pač ne more znebite občutka, da gre za poskus minimalizacije neprimernosti Flisarjevega obnšanja.

  • Dare, z Rikijem tekmujeta v nizkih udarcih v boksu? Ta šport mi niti malo ni všeč in bi tukaj raje bral umirjeno debato.

    • No, žal mi je.Ker sam ne morem urejati, prosim admina, da me skulira po uradni poti. 😉

  • Ja, pravilno. Kot pirmer tega lahko dodamo tudi javni pogrom s strani katoliških vernikov z Francem Rodetom na čelu nad glasbeno skupino Strelnikoff, ki so na naslovnici eno svojih plošč dali Mariji v naročje podgano, kot kritiko KC.

    Gre pač za svobodo izražanja. To, kar se je zgodilo Flisarju je čisto pretiravanje, čeprav je seveda res, da se zagotovo ni obnašal svojemu statusu primerno.

    • Guardini

      Svoboda ima pač meje tuje svobode. Tudi svoboda izražanja. Si predstavljaš podobo svoje matere s podgano na sebi kot kritika produkcije svobodnjakov v izražanju ?
      Seveda mi je jasno da provociraš in zato takšen odgovor

      • Seveda jih ima, ampak ta meja je objektivno določena in sorazmerna z okoliščinami. To, da nekoga nekaj žali ali moti ni dovolj.

        Če bi bila moja mama javna oseba, npr. politik, ali celo javna institucija kot to velja za KC in bi v javnosti zagovarjala neko mnenje, s katerim se nekdo ne bi strinajl, potem bi seveda lahko bila deležna tudi kritike v takšni obliki in bi bilo to v okviru svobode izražanja povsem dopustno. Omenjena skupina je bila tudi kazensko ovadena, vendar je ovadbo sodišče na koncu zavrnilo.

        Tako da nič ne provociram.

        • Eno je javna oseba in drugo je verski simbol. Gospod, ki provocirate s svojim imenom, ste se pač odločili za versko vojno. Tiho versko vojno.

          • Ja, simbol, s katerim se, med drugim, identificira javna institucija, ki jo je dopustno kritizirati. Dopustno pa je tudi kritizirati vsak družbeni pojav, ki ima javne učinke, torej tudi krščanstvo nasploh. Tudi rdeča zveza je le simbol, pa to očitno nikomur ne preprečuje, da jih ne bi motila. In v verski vojni so le tisti, ki si domišljajo, da je kritika njihovih stališč vojno stanje. Ni, je sestavni del demokratične družbe.

          • Na, sedaj pa gospod, ki s že svojim imenom provocira, podtika enačaj med kritiko in omalovaževanjem oziroma žaljenjem.

          • Ja, provociram šibke na duhu. Tudi kristjani že z svojo vero provocirate ekstremne islamiste kot to počnemo ateisti s svojo nevero, pa s tem nimate nobenih težav. In dejansko si ti tisti, ki enači kritiko in žaljenje. Jaz pravim ravno nasprotno, obstaja objektivna razlika med kritiko in žaljenjem, kar pomeni, da vsaka kritika ni žaljenje zgolj zato, ker je nekdo kot tako dojema.

          • lažni jesus, podgana sigurno ni kritika, ampak je zgolj žaljenje.

        • Torej postaviš kopico omejitev, zato, da bi zaščitil sebe – druge bi pa žalil.

    • Lažnivi jesus, pogrom ste izvajali zagovorniki strelnikovih, kristjanom pa niste priznali niti pravice užaljenosti.

      Pa nobena kritika ni bila to, ampak zgolj cilj čim bolj žaliti kristjane.

      • Ko mački stopiš na rep, zacvili. Za Strelnikoff je bila kritika, za tebe žalitev, kar nihče ne zanika. Sodišče je dalo prav Strelnikoff, s čimer je zaščitilo svobodo govora pred versko užaljenostjo. Konec zgodbe. Če je to zate laž, svoboda govora pa pogrom, potem tudi prav.

        • Če rečem, da si ti pedofil, je zame kritika, zate bo pa žalitev.

          Vse tvoje sklicevanje na sodišče – ki je dokazano pristransko v prid levice – kaže le tvoje slepo sovraštvo do kristjanov.

          Zato pa si dal tak primer, za katerega se še marsikateri ateist strinja, da je zgolj navadna žalitev.

          • Meh, slab primer. Če bi me osebno poznal in v javnosti z imenom in priimkom obtožil pedofilije, potem bi moral mojo pedofilijo dokazati na sodišču, če ne, bi mi moral izplačat pošteno odškodnino.

            Če me pa tak način obtožuješ pedofilije pa to zame ni nobena žalitev, ker bi bila taka obtožba stvar osebe, ki ima očitno probleme sama s sabo. Zakaj bi me moralo to žalit?

            Drugo je, če bi me spet v javnosti z imenom in priimkom obtoževal, da sovražim kristjane, kot to počneš. Potem bi to zate bila kritika, zame pa mnenje idiota. Če me nečesa obtožuje idiot, potem ne vem, zakaj bi moral biti zaradi tega užaljen. Tako da nobenega problema v tem ne bi bilo. 🙂

            In spet, morda bi zate to, da te imam za idiota bilo žaljivo, ampak gre za mojo pravico, da imam o tebi pač svoje mnenje, ki ga imam pravico tudi javno izrazit. Gre pač za vrednostno sodbo, ki ne zahteva preverbe objektivnosti.

            In nihče ne trdi, da tebe Marija s podgano ne žali, ampak gre za to, da ima svoboda govora prednost pred tvojim čustvi, dokler v ta čustva ni poseženo na objektivno žaljiv način, ki hkrati ne odraža legitimne pravice do mnenja v smislu vrednostne sodbe.

            Vsak ima tako pravico imeti mnenje, da predstavlja KC navadno hinavščino in to izrazit tako, da da Mariji v naročje podgano. In potem ko mački stopiš na rep, pač zacvili.

          • Lažni jesus, vem, da boš našel izgovore, zakaj se o levakih ne sme nič kritičnega reči, ta desne je pa dovoljeno žaliti – ali celo pozivati k pobojem in podobno.

            Najlažje je reči – če bi pa tebe kdo resno užalil, pa se ne bi tako obnašal, kot se zdaj hvališ, da bi se.

            Kristjane sovražiš, to je jasno vsakomur. Zame je to, kar ti pišeš, mnenje idiota.

            To, da imam jaz tebe za idiota, je moja pravica – pa še na resnici utemeljena.

            Objektivno žaljiv način – ha ha ha. Spet si si nekaj izmislil tja v tri dni. Če podgana ni objektivno žaljiva.

            Vsak ima pravico verjeti, da ateisti predstavljate hinavščino in vas enačiti s podganami.

            In ko mački stopiš na rep, zacvili.

          • Ti si lahko domišljaš marsikaj, ampak tvoja domišljija je eno, realnost pa drugo. Tudi, zakaj teh levakov ne razumeš in dopustiš, da se jih žali, če hkrati zase zahtevaš drugačno obravnavo? To je hinavščina. Če imaš torej ti pravico, da te nihče ne žali, potem jo imajo tudi levaki, a ne? In če lahko ti odločaš o tem, kdaj je lahko levak upravičeno užaljen in kdaj ne, zakaj potem levak ne bi imel pravice, da odloča o tem, kdaj si ti upravičeno užaljen?

            Če bi me nekdo resno užalil na način, ki ni dopusten, bi ga tožil. Drugače se bi pa poskušal s tem ne obremenjevati. Zagotovo pa zaradi tega ne bi zahteval, da se pravica do svobode izražanja omejuje.

            To, da kristjane sovražim je zame mnenje idiota, da je to zate mnenje idiota, je zame le še en dokaz, da imam prav, da je to kar mi očitaš mnenje idiota. Pravico do tega, da je nekdo idiot, pa nikomur ne odrekam.

            In ne, to, da mora biti neka žalitev objektivno podana si nisem izmislil jaz, ampak sodna praksa, tudi kar se ustavnega sodišča tiče. Tako lahko v odločbi Up-406/05 preberemo tole: “Ustavno sodišče ocenjuje, da opisi ravnanj in dogodkov v sporni knjigi objektivno gledano niso žaljivi in tudi ne kažejo na žaljiv namen pritožnice.” In na podlagi tega je zaključilo: “Zato po oceni Ustavnega sodišča razlogi, s katerimi sodišči utemeljujeta stališče o žaljivosti pritožničinega pisanja, ne zadoščajo za to, da bi sodišči z njimi lahko upravičili poseg v pritožničino pravico do svobode umetniškega ustvarjanja.” No, sedaj se lahko smeješ (samemu sebi, seveda) dalje. 🙂

            In ja, zaradi mene lahko verjameš ali veruješ v karkoli, tudi to, da ateisti predstavljamo hinavščino, zaradi česar nas bi potem enačili s podganami. Saj pravim, mnenje idiotov, vsaj mene osebno, ne žali.

            Tako da jaz v tem primeru ne bom cvilil, cviliš pa it, ko te nekdo primerja s podgano.

  • Feministka

    @jesus

    Očitno bolj slabo poznaš primer Flisar in tudi definicijo spolnega nadlegovanja:

    »Spolno nadlegovanje je kakršna koli oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja.«

    Radaljac je Flisarja takoj in nato še večkrat opozorila na neprimernost njegove komunikacije vendar z njo ni prenehal, potem pa v neki točki je z njo celo prekinil že dogovorjeno poslovno sodelovanje.

    Torej v nobenem primeru ne moremo govoriti, da je šlo za pretiran odziv na njegovo “naivno” in “nenamerno” obnašanje.

    • Gre za definicijo iz Zakona o delovnih razmerjih in tudi po tej definiciji je jasno, da ni šlo za spolno nadlegovanje, ker ni imelo niti učinka, še manj namena prizadeti dostojanstvo osebe.

      In Radaljac Flisarja ni na nič opozorila, ko ga je, je pač rekel, da se tega ne gre več.

      Flisar je pač najprej podal stereotipno izjavo o seksi intelektualkah. Radaljac mu je odgovorila, da se človek vsak dan nauči kaj novega. Potem ji je Flisar prvo izjavo le pojasnil, torej tako, da po njegovem mnenju moške intelektualne ženske vzburjajo. In to je bilo to. Če je torej spolno nadlegovanje že to, da nekdo izreče svoja opažanja in spolne preference in še to v kontekstu, ko je očitno pričakoval, da nasprotna stran na to ne bo reagirala odklonilno, potem so zadeve res šle preko vseh razumnih meja.

      Kako je vse to dojela Radaljeac, je bil Flisar opozorjen šele 22 dni po tem.

      Tu tudi ni govora o tem, kako se je odzvala Radaljac, ker je to njena svobodna odločitev. Pretiran pa je bil odziv javnosti ravno v tem, da se mu je očitalo ne le splono nadlegovanje, ampak celo spolno izsiljevanje.

      Tako da ni sporno, da je bila Flisarjeva komunikacija nedostojna, sporno je to, da se je tej nedostojnosti dalo preveliko težo. Opravičilo Flisarja bi tako bilo namestu, nek poziv k odstopu je pa, zgolj na podlagi tistih dveh spornih izjav, pretiran.

      Če se bo vsako komunikacijo, ki vsebuje bolj ali manj izraženo spolno konotacijo lahko povsem nekritično smatralo kot spolno nadlegovanje, potem to pomeni tabuizacijo spolnosti, kar bi bil absurd. Po eni strani se borimo, da bi lahko posameznik v družbi odkrito govoril o svoji istospolnosti, po drugi pa preganjamu ljudi, ki si drznejo izjaviti, da jih vzburja ženski intelekt. To nima nobene smisla.

      Skratka, obstaja pač neka meja, ki jo je zagotovo treba branit, ampak tudi v korist svobode izražanja.

  • Lažni jesus, vidim, da res cviliš.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI