Izkustvo prenovljene Cerkve

Dani Siter 22.7.2016 6:36
 
V družbi z župnikom cerkve Jezusovega rojstva, gospodom Michaelom White-om.

V družbi z župnikom cerkve Jezusovega rojstva, gospodom Michaelom White-om.

Ko sem pred nekaj meseci prvič prebiral knjigo Prenovitev, ki je izšla pri založbi Emanuel, nisem vedel, da mi bo tako kmalu darovana priložnost in si bom lahko to prenovljeno Cerkev osebno od blizu ogledal. Gre namreč za cerkev Jezusovega rojstva v predmestju Baltimora, ki se imenuje Timonium.

Minulo nedeljo sva bila z ženo tam pri maši. Če pomislim na zgradbo, je le-ta vsaj zame relativno moderna in nova (glede na častitljivo starost nekaterih cerkva, ki jih poznamo na naši stari celini – vključno s Slovenijo), saj je bila zgrajena v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in v zadnjih nekaj letih nekajkrat prenovljena. Pa nimam namena govoriti o prenovi same zgradbe, čeprav so tudi v tem trenutku v teku prenovitvena dela, ker stara cerkev postaja premajhna – število vernikov, ki obiskujejo to cerkev, se namreč iz meseca v mesec iz nedelje v nedeljo povečuje, pač pa želim podeliti svoje vtise o tem, kaj sem v tej katoliški cerkvi doživel.

S prijateljico, ki naju je vozila naokoli, smo se pripeljali na parkirišče pred cerkev pred 10. uro dopoldne – maša je bila ob 10.30. Na parkirišču je bilo nekaj redarjev (starejši gospodje), ki so usmerjali promet in določali, kje lahko parkiramo. Vse je teklo gladko in brez zastojev kljub temu, da je množica ljudi ravno takrat odhajala od prve maše. Prišli smo v večji predprostor. Na levi je bila steklena stena in vhod v priročni bife oziroma v obednico, kjer so se ljudje zadrževali, se pogovarjali, jedli toaste ali sendviče, pili kavico ali druge brezalkoholne pijače. Na desni je bil pult kjer je pisalo: informacije. Tam smo se ustavili in povedali, da smo gostje iz Slovenije, pokazali slovenski prevod knjige Rebuilt (Prenovitev) in vprašali, če je kdo priavljen kaj več povedati o njihovi cerkvi, o tem, kaj se v resnici tam dogaja … In gospa, ki nas je sprejela, je takoj poklicala gospoda, ki mu je bilo ime Ed, in ta nas je sprejel in nas popeljal v prostore, kjer so se zadrževali mladi člani ansambla, ki je spremljal sveto mašo. Gospod Ed , ki je očitno “starešina” v cerkvi, je bil vesel našega obiska, in je takoj poklical župnika Michaela, so-avtorja omenjene knjige. Župnik Michael je bil seznanjen s slovenskim prevodom knjige in nama je z veseljem pokazal svojo slovensko kopijo in rekel, da ljudje, ki knjigo vidijo, poskušajo uganiti, kateri jezik naj bi to bil – seveda smo Slovenci za njih prava eksotika. Ko sva dobila v najino knjigo njegov podpis, sva s prijateljico odšla v cerkev.

Kmalu mi je postalo jasno, da lahko v prostorni cerkveni ladji udobno sedi kakih 600 ljudi, pa vendar sedaj potekajo obnovitvena dela, ki bodo pomenila vsaj dvakratno povečanje sedanjih kapacitet. Spraševal sem se, kako je to mogoče, kaj ljudi sploh še pritegne, kaj se je zares spremenilo v tej župniji, kaj je v tej župniji tako drugače od naših župnij, je mogoče, da bi se kaj takega začelo dogajati tudi pri nas v Sloveniji, kaj bi morali mi spremeniti in prenoviti, ali bolje rečeno: kako bi se morali mi spremeniti in prenoviti …???

Že v predprostoru, kjer so se ljudje zadrževali, se pogovarjali, smejali in družili, mi je bilo jasno, da so radi skupaj, da se radi zadržujejo v teh prostorih, da so to veseli ljudje, da jih nekdo z veseljem sprejema in pričakuje … Tudi nas, ki smo bili popolni tujci in le enkratni udeleženci, so se razveselili. V cerkvi , kamor smo prišli med mašo, je bilo prav tako živahno (Res je, da sem pred mašo pogrešal tišino im mir, da se človek umiri in v tišini postavi pred Boga ter poskuša ozavestiti “posedanjenje” Kristusovega rojstva, življenja, smrti in vstajenja na oltarju …). Ljudje so se sproščeno pogovarjali, hodili sem in tja, člani ansambla so pripravljali spored pesmi za mašo, ministranti in zakristani so pripravljali oltar, mikrofone … Ker je bil tudi neposreden televizijski prenos maše, je bilo v cerkvi vsaj pet kamer, na levi in desni strani oltarja dve veliki platni, kjer so predvajali posnetke maše in manjše video inserte (vse, kar vidijo gledalci, ki doma preko TV zaslonov spremljajo neposredni prenos maše). Preden se je maša začela, so bila preko teh velikih ekranov predvajana obvestila in vabila na pomembne dogodke, ki naj bi se dogajali v naslednjem tednu (pri nas bi temu rekli “oznanila”) – prebrala jih je živahna in simpatična voditeljica, ki je izrekla tudi dobrodošlico “župnijski misijonski skupini”, ki se je med tednom vrnila iz misijonskega projekta na Haitiju. Vsi so jim z navdušenjem zaploskali. Ves program pred mašo je potekal v ne preveč osvetljeni cerkveni ladji – reflektorji so osvetljevali le tisto, kar se je dejansko dogajalo in so zaznavale kamere.

Oglasili so se instrumenti, zapeli so pevci, besedila so bila projicirana na velikih platnih in med vstopno pesmijo je ob spremstvu ministrantov k oltarju pristopil župnik, po končani pesmi naredil križ in maša se je začela. V uvodnih besedah je tudi on posebej pozdravil domačo misijonsko skupino, pozdravil pa je tudi nas, goste iz Slovenije. Ljudje so zaploskali in maša se je zbrano nadaljevala. Slavilni ansambel je poskrbel za vse mašne pesmi in vse pete dele maše, berila so bila lepo prebrana in evangeliju je skedila kratka pridiga (trajala je morda 3 minute). Čudil sem se, zakaj tako kratka ridiga, pa mi je kmalu postalo jasno. Po obhajilu, sklepni prošnji in blagoslovu, je bilo preko velikih zaslonov najavljeno povabilo vsem osnovnošolskim in mlajšim otrokom, naj sledijo animatorjem, ki jih bodo po maši odpeljali v posebno dvorano, kjer bo za njih potekal otroški rogram, starejši pa smo bili povabljeni, naj ostanemo v cerkevi. Med zadnjo pesmijo so otroci odšli, mi pa smo ostali (nihče ni odšel iz cerkve) in prisluhnili župnikovi katehezi. V cerkvi Jezusovega rojstva imajo namreč posebne kateheze za odrasle (nedeljska šola). Tokrat je šlo za 5. del kateheze o kralju Davidu (Če sem župnika prav razumel, bo katehaza o kralju Davidu trajala še pet nedelj. Zanimivo je, da poleg župnika te kateheze pripravljao tudi drugi usposobljeni odrasli laiki.). Kateheza, ki je bila podana na zanimv način – vmes je blo tudi dovolj humorja, da smo se nasmejali, je trajala slabe pol ure, tako da je bila maša s katehezo vred končana v dobri uri (recimo da je vse skuaj trajalo uro in 10 minut). Katehezi je sledila še ena pesem in po zaključni pesmi smo polni novih vtisov in novih spoznanj z veseljem odhajali vsak na svoj dom.

Morda bodo ti moji/najini vtisi koga spodbudili, da bo začel premišjevati o naši “prenovitvi”. Vsekakor je lahko okolje, ki ljudem prinaša veselje, novo upanje in nove moči za premagovanje vsakodnevnih skrbi in stisk, tudi cerkev. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da smo vsi, ki se imenujemo kristjani in smo Cerkev, povabljeni, da dovolimo Bogu, ki je tudi danes živ in prisoten v naših življenjih, čemu le mi to dovolimo, da nas spreminja in vsak dan znova prenavlja.

 
Značke:

9 komentarjev

  • “Ves čas se prenavljajte, kar je dobrega obdržite” nam sv. Pavel naroča v pismu Filipljanom (po spominu, nisem 100 %).

    Iskanje ugodja in varnosti je dvorezen meč. Nekateri se tako rigidno oprimejo vseh pravil in forme, da so kot podeljeni grobovi, brez življenja, na zunaj perfektno, brez Duha.

    Tako kot ena skrajna stran Gaussove krivulje stavi vse na “tradicijo”, “konzervativizem”, pravila, formo. Tako druga skrajna stran hoče vse spremeniti, vse narediti novo, “ker je vse staro zanič” in je napredek malik.

    Ni vse tradicionalno, staro dobro, uporabno in koristno. In ni vse napredno dobro, uporabno in koristno. Ni vse staro zanič, niti vse novo, napredno zanič. Vsaka generacija in vsak človek ima svojo nalogo. Zato moramo razločevati in uporabljati vest.

    Na srečo je človekov čas, da se v najstništvu strga s ketne staršev in išče vse novo, se ob tem obrusi in odrašča. Proti starosti pa človek samo še čepi na svojih vrednotah.

    Podržavljenje gospodarjenja je sprožilo proces birokratizacije. Vsi smo samo še birokrati, ki iščemo VARNOST V Državi. Strašno po pravilih in formi in strašno lojalni do oblastnikov (mafije), strašno politično korektni (naši). Strašno brez razmišljanja in brez osebnega karakterja.

    Mladi pa ostanejo prezaščiteni doma pri paternalističnih starših birokratih. Normalni mladi zbežijo v kapitalistične države.

    Ne vem zakaj, a opažam, da v Cerkvi večinoma ostajajo tudi taki kot v državi, okosteneli birokrati, ki se zaradi pretiranega strahu do vsega (in seveda zaradi ugodja) nočejo spreminjati, preobražati, leviti iz grešnih oklepom. Čeprav nas Evangeliji, ki so napisani zelo provokativno in zelo ostro, k temu ves čas spodbujajo in opozarjajo.

    • Spremembe zaradi sprememb samih nimajo kaj dosti smisla. Obstaja velika verjetnost, da bojo to potem spremembe na slabše. Obstoječe stvari so pogosto take kot so, prav zato, ker so se preizkusile kot solidne in kot boljša možnost med različnimi opcijami.

      Večja je verjetnost, da je sprememba hkrati sprememba na bolje, če je racionalno utemeljena, prediskutirana, če poteka kontrolirano, v omejenem obsegu in postopno. Vsekakor ne kaotično. Ne instinktivno. Ali z edinim argumentom, češ, mladi morajo biti drugačni, naj spremenijo svet po svoje.

      Nasprotno, velike kulture in civilizacije so veliko težo dajale modrosti in modrecem in njihovim nasvetom. In to so v vseh kulturah praviloma bili izbranci med starejšimi ljudmi. Ne vem, kaj naj bi bilo narobe, če starejši ljudje prisegajo na vrednote in jih ne spreminjajo. Zakaj pa bi bilo bistvene vrednote treba spreminjati? Kaj pa je za kristjana narobe s tistimi, ki so bile razodete že Mojzesu?

      Če sem jaz kot pubertetnik ali mlajši odraščajoči hotel kaj globjega zvedeti o svetu ali recimo o politiki, razen tega da sem bral o stvareh, se pač nisem obračal o tem veliko na mnenja vrstnikov. Pač pa recimo mnogo bolj na mnenja svojih starih staršev. In danes imam še manj dvomom o tem kot takrat, da so bila ta mnenja skoraj vedno precej bolj pametna od vrstniških in so držala.

      Nek mulc pač nima in ne more imeti pameti in modrosti Ivana Omana. Kje pa naj jo dobi? Pri računalniških igricah? Pri slovenskih političnih podmladkih? Na FDV?

      • No, if. Oba veva zelo dobro, da zadnjih 26 let v Sloveniji na vseh nivojih vlada socialistična (birokratska) gerontokracija. Odtod tudi srditi iracionalni spopadi med SDS in DeSUS komunisti (SMC, SD). V nobeni politični stranki ni prišlo do zdravih mladih kadrov ali do menjav generacij. Morda samo v NSI, pa še to ne na lokalni ravni. Morda od tod toliko manipulacij, zank in napadanja.

        • Guardini

          Si ti podmladek nsi ?

          • Ne.
            Sem tudi prestar.
            Več ti bo povedal podatek, da smo s Štihom pred 10 leti ustanavljali resnično liberalno stranko. In da med takrat mladimi nisem našel kristjanov, številni moji prijatelji v Sds, nsi in sls ter v Cerkvi pa so me pred liberalizmom bolj histerično svarili kot komunisti. Z istimi komunističnimi argumenti.

            Skratka, v birokratske stranke polne zaslepljenih in fanatičnih ovc me ne moreš stlačiti.

      • tolmun1

        IF,odličen komentar,napisana kolumna g.Siterja temelji namreč na izreku:
        “Spremembe nam krajšajo čas!”Pri tem se seveda pojavlja vprašanje,ali sem
        prišel v cerkev zaradi molitve in razmišljanja,ali sem prišel na prijeten večer
        z glasbo in duhovitim moderatorjem ter pol “kranjske” in čašico rujnega!Od- kar pomnim smo si po končani maši privoščili en glažek ali dva v gostilni,ki je od nekdaj blizu cerkve, angleži si to pač privoščijo pred mašo,malodane kar v obrednem prostoru!V obeh primerih so tudi izjeme,ki gredo k maši zaradi
        družbe in prijetno porabljen čas pred kosilom!Po drugi strani pa imam občutek,da je mašni obred le vedno krajši,čeprav zajema vse elemente celote!

  • Guardini

    V Krškem na Vidmu, od koder prihajata zakonca Siter, je cerkev polna, otroški živžav vsepovsod okoli župnišča. Razlog ? Župnik in kaplan. Razdajata sebe občestvu. Ne iščeta profita (duhovnega in finančnega) v uvozu ameriških šablon. Ne reklamirata se na internetu. Samo rada imata svoje župljane in ne preživljata svojega časa po letališčih pač pa med svojimi župljani. In seveda župljani imajo radi njiju.
    Ljubezen se ne predava in poučuje, ljubezen se živi .

    • tolmun1

      Guardini,ali je prigrizek in kozarček pijače oziroma čaja zastonj?Tudi divjanje otrok pred cerkvijo ni najbolj duhovita pogruntavščina,da se pred obredom ljudje v cerkvi sprehajajo pa tudi ne!Ne dvomim pa,da je prijateljski odnos med duhovnikom in
      verniki po končani maši lahko zelo pristen in sproščujoč!Vse je odvisno od
      preprostosti in odprtosti duhovnika,nekateri so namreč dokaj vzvišeni in redkobesedni!Na deželi je precej drugače kot v urbanem prostoru!

      • Guardini

        “Divjanje” otrok je oratorij (150 otrok in 50 animatorjev) ali pa skavti. eEni in drugi so pod kontrolo in v varstvu duhovnikov in njihovih asistentov. Njihov zivzav pa seveda ni norenje.
        To o prigrisku, caju in urbanem okolju pa si v r.. vtakni. S spostovanjem seveda. Kaj je Krsko podezelje ?


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI