Pomanjkanje koncepta in nesposobnost – primer Luka Koper

Andrej Umek 21.7.2016 6:32
 
Luka Koper, foto: Flickr.

Luka Koper, foto: Flickr.

Zadnje dogajanje v in okoli Luke Koper jasno kažejo, da sedanja vlada kot tudi nekatere pred njo nimajo in niso imele jasnega koncepta, kako z Luko upravljati in zagotoviti, da bo upravljanje potekalo v nacionalnem interesu. To trditev dokazuje več očitnih dejstev. V osnovni organizacijski shemi ni prišlo do nujne delitve na infrastrukturo in dejavnost, zato je infrastruktura ostala razumljena veliko preozko. Luška infrastruktura samo po sebi, v njo se lahko vključi tudi tako imenovani »drugi tir«, ne more dajati pričakovanih rezultatov. Pozornost je potrebno posvetiti celotni logistični verigi med luko in končnim ali začetnim mestom tovora. Koncepta celotne logistične verige ni ne v vladnih ne v načrtih SDH-ja. Na slabo upravljanje kaže prav tako več dejstev. Sedanja donosnost Luke bi lahko bila boljša, so pa jasni znaki, da se bo ta v ne tako daljni perspektivi bistveno poslabšala, ker se v naši neposredni bližini odpirajo novi ali prenovljeni logistični koridorji. Uprava Luke, ki vidi samo ta trenutek in dopušča, če ne celo spodbuja, divjo stavko pristaniških delavcev z zahtevami, ki so izven norm socialnega dialoga, ni uprava, ki spoštuje osnovne principe pravne države in deluje v interesu lastnika – torej nas vseh. Za imenovanje take uprave je neposredno odgovoren SDH posredno pa Vlada. Sledenja bi morala imenovati kompetentno vodstvo SDH, torej osebnosti, ki so se s svojim preteklim delom na tem področju preverjeno dokazali ne pa posameznikov, ki so samo preverjeno »naši«. Kompetentno vodstvo SDH bi, tako sem prepričan, imenovalo tudi kompetentne nadzornike in upravo Luke.

Iz povedanega sledi, da je zagotavljanje srednje in dolgoročne konkurenčnosti Luke Koper zahtevna naloga, ki zahteva sposobno po mednarodnih normativih izbrano upravo in jasen razvojni koncept za celotno logistično verigo. Prvi cilj je možno, če zato obstaja politična volja, doseči v sorazmerno kratkem času, za zagotavljanje drugega pa je potrebno veliko več časa in denarja. Zato bo slednjemu namenjeno nadaljevanje tega članka.

Za utemeljitev potrebe po novem, jasnem konceptu za logistično verigo, ki se začenja ali končuje v Luki Koper moramo poseči nekoliko nazaj. Začetki Luke Koper vključno z izgradnjo »prvega tira« Koper – Kozina segajo daleč nazaj v čas totalitarne komunistične Jugoslavije. Razlogi za izgradnjo luke so bili tako politični kot ekonomski. Ker smo Slovenci po Drugi svetovni vojni ponovno izgubili Gorico in Trst, so nam takratne oblasti želele iluzijo uspeha prikazati z izgradnjo Nove Gorice in luke Koper. Namembne-začetne destinacije blaga pretovorjenega v Kopru so bile pretežno v Slovenskem in širšem Jugoslovanskem prostoru. Koper je konkuriral z Reko, Splitom in Barom. V tem konceptu je bil zamišljen tudi »drugi tir«, torej povezava Koper – Divača. Zaradi svoje izjemne geostrateškelege se je začel Koper uveljavljati tudi kot pristanišče za naše sosednje države. V tem gospodarsko-političnem konceptu je bil »drugi tir« nedvomno ustrezna rešitev.

Gospodarsko-politične spremembe po letu 1990 pri nas in v Evropi, kot so propad totalitarnih komunističnih režimov v Vzhodni Evropi, razpad Jugoslavije in širitev Evropske unije na Vzhodno Evropo, so ustvarile popolnoma novo realnost – tržno gospodarstvo in enotni Evropski gospodarski prostor. Bistveni posledici teh sprememb sta, da se je področje, ki gravitira na Luko Koper bistveno povečalo in iz jugoslovanskega prostora premaknilo proti severovzhodu. Sedaj to obsega poleg Slovenije tudi države vzhodne Srednje in zahodne Vzhodne Evrope, torej vzhodni del Avstrije, Madžarsko, Slovaško in del Češke, torej regije, ki so vsaj do prve svetovne vojne predstavljale gravitacijsko področje Južne železnice Dunaj – Trst. Pomen ponovne vzpostavitve prometnega toka med Severnim Jadranom in zgoraj omenjeno regijo je bil na vladni ravni v celoti spregledan, to velja v polni meri tudi za sedanjo vlado. Nekoliko bolje se je na te spremembe odzvala Luka, vendar tudi samo na lastnem dvorišču. Iz preteklosti pa vemo, da se je Slovenija industrializirala in gospodarsko najhitreje napredovala in rasla od izgradnje Južne železnice do Prve svetovne vojne. Številčno se ti podatki zaradi takratne delitve slovenskega nacionalnega ozemlja sicer nanašajo na Kranjsko, vendar jih je možno ob upoštevanju gospodarske rasti Maribora v tem obdobju posplošiti na celo Slovenijo. Ker je bil pomen tega prometnega koridorja na vladni spregledan in ostaja spregledan še danes, niso bile niti načrtovane kaj šele realizirana sodobna logistična infrastruktura, ki povezuje Luko Koper s komitenti.

Novih priložnosti pa tudi zaostritve konkurence na skupnem evropskem tržišču sta se naši sosedi neprimerno jasneje zavedali in se na izzive tudi odzvali. Italija je posodobila železniško povezavo Udine – Trbiž – avstrijska meja. Avstrija letos končuje gradnjo hitre železnice italijanska meja – Beljak – Celovec – Graz in nadaljuje z gradnjo bazičnega predora pod Brennerjem. To je torej konkurenca, s katero se srečuje Luka Koper na svojem vitalnem logističnem koridorju Koper – Ljubljana – Gradec.

V smislu dobrega gospodarja bi upravičeno pričakovali, da bi Vlada ali bolje Vlade Republike Slovenije skrbele za konkurenčnost našega vitalnega logističnega koridorja. To seveda pomeni kontinuirano prilagajanje načrtov spremenjeni politični situaciji in konkurenci. Nič od tega se ni napravilo, ohranjal se je več kot 30 let star koncept »drugega tira« Koper – Divača, torej koncepta, ki je bil načrtovan še preden je prišlo do pomembnih politično – gospodarskih sprememb in posodabljanja konkurenčnih prometnih koridorjev. Takrat je bil privzet kot najboljša možna rešitev vseh logističnih zagat Luke in zagotovilo njene tedanje konkurenčnosti.

Odgovorni v Sloveniji bi se morali zavedati, da je potrebno zagotoviti mednarodno konkurenčnost logističnega koridorja od Luke Koper do porabnikov njenih storitev v širšem prostoru vzhodne Srednje in zahodne Vzhodne Evrope. Osnova za to je priprava ustreznih projektov posodobitev in eventualno novogradenj. Te projekte je potrebno stalno posodabljati in jih prilagajati konkurenci in spreminjajoči se gospodarsko-politični situaciji. V teh projektih predvideno traso je potrebno porazdeliti na posamezne smiselne pododseke. V našem konkretnem primeru je potrebno odsek Ljubljana – Koper obravnavati kot enoto. V strokovni literaturi je ta odsek dobil oznako prehod preko kraškega roba. To je npr. tudi naslov doktorske disertacije prof. Nagodeta, katerega delo je prekinil komunistični sodni umor. Jasno je, da je možno in smiselno ta odsek s ciljem racionalizacije porazdeliti na gradbene faze. Vendar to lahko odgovorno storimo šele na osnovi celovitega projekta. Ali je sedaj načrtovani »drugi tir«, ki je v središču pozornosti slovenske javnosti, res del celovite rešitve je izjemno vprašljivo. Obravnavati zastarel, 30 let star projekt brez dodatnega preverjanja in analiz, kot da se v zadnjih 30 letih ni zgodilo nič pomembnega, kot edino možno in skoraj idealno rešitev je neodgovorno in skregano s principom dobrega gospodarja.

Za zaključek naj poudarim, da bodočnost in mednarodno konkurenčnost Luke Koper zagotavljata samo na osnovi mednarodnih referenc imenovana uprava in nadzorniki ter hitra in ustrezna posodobitev glavnih, vitalnih logističnih poti. Z delom na njih bi bilo bolje pričeti včeraj kot danes. Divje stavke pristaniških delavcev, gnane z bolestno samoupravno nostalgijo, pa vodijo Luko v mednarodno izolacijo, nekonkurenčnost in postopni propad. To pa nikakor ni v našem nacionalnem interesu. Torej, Slovenija, premisli še enkrat.

 
Značke:

19 komentarjev

  • Seveda. Saj izhajamo iz logike odnosa. Državna podjetja so v resnici mafijska podjetja. Mafija je slab gospodar. Gre jim samo za grabljenje in gospodovanje. Ne znajo ustvarjati in investirati.

    Dober gospodar živi s svojim podjetjem kot s svojim otrokom.

    Mafijci, socialisti, birokrati in fevdalci pa na ekonomijo gledajo kot igro ničelne vsote (če hočeš kaj imeti, moraš drugemu vzeti) ali celo psihopatsko (igra negativne vsote).

    Dober podjetnik je dober gospodar, investitor in ustvarjalec saj ustvarja dodano vrednost na podlagi svojih idej in odnosa do gospodarjenja (igra pozitivne vsote).

  • Gospod Andrej Umek se čudi, kako to, da državno podjetje v socializmu, kjer ni pravne države, ne deluje tako, kot privatno podjetje v klasičnem kapitalizmu, kjer je pravna država.

    Mi se pa ne čudimo, ker še vedno poslušamo stari dobri Radio Erevan:

    Vpr.: Ali bi bilo možno socializem zgraditi v puščavi?
    Odg.: Načelno da, vendar bi morali že čez nekaj let začeti uvažati pesek.

    Vpr.: Ali je kakšna razlika med kapitalizmom in komunizmom?
    Odg.: Načelno da. V kapitalizmu človek izkorišča človeka, v komunizmu je obratno.

    Vpr.: Slišal sem, da je ideal komunizma že na horizontu. Kaj pa sploh je horizont?
    Odg.: To je namišljena črta, kjer se nebo dotika Zemlje; bolj ko se mu poskušamo približati, bolj se oddaljuje.

    • Kapodistrias

      Še eden na to temo:
      Kapitalizem je na robu prepada. Kaj pa komunizem? Odg.: Je vedno korak pred njim.

  • svitase

    Vlada je cincarila kot cincari minister Gašperšič, namesto, da bi že zdavnaj ukrepala.

    • Vlada dela natančno po načrtu, ki ga pa vi, gospod Svitase ne razumete. Spoštujte vendar te izbrane predstavnike delavskega razreda in se ne oglašajte ter jih pustite, da v miru delajo. Poslušajte raje radio Erevan:

      Vpr.: Kaj je kaos?
      Odg.: Na vprašanja o gospodarstvu ne odgovarjamo.

      Vpr.: Ali drži, da v Sovjetski zvezi velja enaka stopnja svobode govora kot v ZDA?
      Odg.: Načelno da. V ZDA se lahko postaviš pred Washingtonov spomenik v Washingtonu, vpiješ »dol z Bushem«, pa boš ostal nekaznovan. V Sovjetski zvezi lahko na moskovskem Rdečem trgu vpiješ »dol z Bushem«, pa boš ravno tako ostal nekaznovan.

      • Svitase je komunist. On zahteva nove megaprojekte za birokracijo, ki jih bomo z 10x cene plačevali davkoplačevalci, naši otroci in vnuki.

  • Zdravko

    na osnovi mednarodnih referenc imenovana uprava in nadzorniki
    ===========
    Jaz sem proti temu. Če imamo neodvisno državo, potem moramo imeti tudi ljudi, ki jo bodo upravljali. Sicer pa dajmo vse na mednarodni razpis: sodnike, zdravnike, policiste, vojsko…, vlado morda?!

    • Menda rokometaši, odkar jih tisti tujec, menda je iz Črne gore, vodi, dosegajo lepše uspehe, kot takrat, ko jih je vodil domači strokovnjak. Menda so tudi ljubitelji rokometa zadovoljni. Skratka skoraj vsi so srečni.

      • Zdravko

        Ne oglašaj se tako, brez vsakršnega spoštovanja do sogovornika! Dovoljkrat sem te prosil za vsakega razumnega človeka. Toda ne, ti ne, ker kaj ti pa morem. Pogum velja, kajne!

        • Gospod Zdravko,
          če ne želite opomb na vaše umotvore, ne vstopajte v javni prostor.

          • Zdravko

            A tako? Vi bi me izgnali iz javnega prostora. Nobene pravice nimate za kaj takega.
            Svoje opombe lahko objavljate posebej.

      • Zdravko

        Torej ne do mene, ampak do besed sogovornika.

  • Obstajajo področja, kjer je bolj nerodno, če jih vodi tuj državljan. Eno od teh je zagotovo vlada, naprej obveščevalna služba, policija, navsezadnje tudi šolstvo. A tudi v visokem šolstvu bi bilo zaželjeno, če bi našli model preseganja fevdov in rotacije znanstvenikov po domovini in tujini. Naj za kakšno leto pridejo tujci predavati k nam in mi nazaj k njim za kakšno leto. A kaj ko še nimamo privlačnejšega modela od sedanjega, v katerem je delovno mesto varno. Gospodarstvenikom uspeva kroženje nekoliko bolje. Več jih gre iz Slovenije in več jih pride v Slovenijo. Nič ni narobe, če bi se vključili poleg pretoka možganov tudi v pretok elitnih managerjev.

  • Stvari med gospodarstvom, šolstvom in vodilnimi managerji niso povsem primerljive.

    Ko sem jaz študiral, sta bila izmed množice profesorjev samo dva, ki sta zaslužila ta naziv in bi bila dobrodošla in zaželena tudi na tujih unuverzah.

    V mednarodnem gopodarstvu so ljudje na trgu in boljši so praviloma tudi uspešnejši in bolj dobrodošli. Tu je proces spontan.

    Kako je z upešnimi tujimi managerji pri nas, smo lahko pred kratkim videli na DUTB in SDH. Če uspešni managerji ogrožajo poslovanje mafijskih klik, morajo oditi.

    • Zdravko

      Povsod, kjer imajo tuje menagerje imajo tudi lastne. Pomanjkanje lastnih ne moreš nadomestit z “uvozom”. Človek ni avto. Tudi menager ne. Kljub vsemu preziru, ki ga je pri nas deležen.

      • Ah, gospod Zdravko že malo izboljšuje svoj umotvor, da mora biti naš, četudi je nesposoben.

        • Zdravko

          Pa ti boš dobil odlikovanje predsednika države za spletno herojstvo.

    • Zdravko

      Povsod, kjer imajo tuje menagerje imajo tudi lastne. Pomanjkanje lastnih ne moreš nadomestit z “uvozom”. Človek ni avto. Tudi menager ne. Kljub vsemu preziru, ki ga je pri nas deležen.

  • “…kažejo, da sedanja vlada kot tudi nekatere pred njo nimajo in niso imele jasnega koncepta, kako z Luko upravljati in zagotoviti, da bo upravljanje potekalo v nacionalnem interesu. ”

    Vse vlade, VSE, niso znale gospodariti. In nobena ne bo znala.

    Vse pa so imele pojm in koncept kaj delati z državnimi podjetji pod lažno in zavajajočo krinko nacionalnega interesa: ROPATI PODJETJA IN VANJA NASTAVLJATI SVOJ (NESPOSOBEN) KADER.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI