R. Novak, Inštitut Libertas: Lažni prijatelj – demokracija

Časnik 20.7.2016 0:03
 

Ena od reči, ki začetnike pri sporazumevanju v nekem tujem jeziku rade spravijo v zadrego, so besede, ki so na las podobne tistim, ki se uporabljajo tudi v njihovem maternem jeziku, a v tujem jeziku pomenijo nekaj povsem drugega. Tako na primer zdravniški recept v angleščini ni »recipe« (to bi bil kuharski recept), ampak »prescription«; akcija v trgovini prevedeno ni kar »action«, ampak »dis­count«, in provizija ne »provision« (določba), ampak »commission«. Takšnim besedam jezikoslovci pravimo lažni prijatelji, saj nas s svojo domačnostjo pretentajo in dajo občutek, da jih razumemo in znamo uporabljati, četudi se nam niti sanja ne, kaj res pomenijo.

Nekaj podobnega se pogosto dogaja z demokracijo in pridevnikom demokratičen. Da se predpostavlja, da je demokracija rešitev za vse in da je demokratično vedno dobro, demokracija sama pa merilo pravičnosti. Da je merilo tega, kaj je prav, glas večine. Da sta seštevek glasov in povprečno mnenje najustreznejše vodilo, kako naj posamezniki živimo, ustvarjamo, delamo, umremo. To je huda zabloda. Zakaj le bi imela večina vedno prav? Zakaj bi bili vsi povprečni? In mar nas res zgodovina še ni naučila, kako pogosto se je večina hudo, hudo motila? Ne le jezikoslovci – tudi politologi in politični filozofi bi morali opozarjati na lažne prijatelje na svojem področju proučevanja. Demokracija sama po sebi ne pomeni avtomatično pravice ali svobode, ampak le glasovalni mehanizem.

Naj tukaj vstavim nedavno anekdoto, za katero menim, da lahko malce osvetli tudi slovensko stanje te razprave. Pred časom sem v Lvivu (Ukrajina) sodeloval na konferenci »Postkomunizem, liberalizem in reforme«. Kar nekaj strokovnjakov, ki so predstavljali svoje članke, je govorilo o nuji po omejitvi moči oblasti – o ustavnih spremembah, o tem, kako zagotoviti in zavarovati demokratično voljo, vzpostaviti čim boljši volilni sistem … smiselne reči, skratka. Tudi doma posebno tisto zadnje pogosto pride na dnevni red. Ob poslušanju pa se mi je vseeno nekako zazdelo, da spet vidim vzorec, ki sem ga opazil že nekajkrat. Ljudje iz držav s krajšo zgodovino demokracije, iz tranzicijskih ali avtoritarnih držav se zelo posvečajo vprašanju, kako decentralizirati politično moč in vzpostaviti kup protitotalitarnih varovalk. Drugače povedano – zelo dodelano razmišljajo o tem, kako zamejiti zlo, ki jim je znano: centralizirano oblast.

O drugem zlu, ki preži iz senc – (demokratičnem) kolektivizmu -, pa komaj razmišljajo. Izhodišče njihovega razmisleka tako postane, kako zagotoviti čim bolj demokratičen sistem kolektivnega odločanja kot nadomestek centraliziranih totalitarizmov nedavne preteklosti. Težava s takšnim izhodiščem je, da privzame, da je (demokratično) kolektivno odločanje na splošno idealna rešitev, da je to cilj. Seveda to ne drži, kolektivno odločanje je velikanski kompromis. O večini stvari se vsak dan posamezniki odločamo individualno – če nismo ravno nebogljeni otroci. In drugih prav nič ne briga, kako se odločimo, saj odločamo zase, ne zanje. Kolektivno odločanje je izjema.

Še več, verjetno se lahko tako rekoč vsi strinjamo, da bi bil grotesken teror nad posameznikom, če bi nam glas ljudstva dodelil službo, partnerja, prebivališče … In če se o tem lahko strinjamo, potem je jasno, da smisel ustave ni zgolj, da razprši politično moč in formalizira čim manj pomanjkljiv sistem kolektivnega odločanja, kjer se mu ne moremo izogniti, ampak tudi, da čim ožje zameji, o čem sploh lahko odločamo kolektivno. Da torej omeji demokracijo. Zato govorimo o ustavni demokraciji, ki ni kar vsak majoritarizem, in zato je prav, da so v ustavi zavarovane svoboščine in pravice posameznikov.

Več lahko preberete na institute-libertas.org.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 
Značke:

14 komentarjev

  • Ob takem naslovu nekoga, ki je poudarjen ali radikalen ekonomski liberalec, mi nekje zazvonijo previdnostni zvonci. Težko se je recimo ne spomniti ne samo velikih simpatij desnih ekonomskih liberalcev ( politikov in ekonomistov) iz osemdesetih do Pinochetove vojaške diktature, ampak tega, da so mu pravzaprav bili svetovalci v ekonomiji. Na drugem spektru, a po svoje ne daleč od te izkušnje, je današnji kitajski komunistični kapitalizem.

    Parlamentarna demokracija je nenadomestljiva superiorna oblika odločanja, seveda znotraj okvirjev ustave in mednarodnih sporazumov. In da, parlamentarna demokracija je vezana na državo. Tudi družba obstaja. V njej obstajajo individualni prostori in prostori skupnega ( komunitarnega) in javnega. Ponavadi je najbolje, če sta en in drug princip v nekem dinamičnem ravnotežju ( ki je med drugim tudi značilnost naravnih- bioloških sistemov).

  • svitase

    Povsem logično je, da je lahko demokracija zlorabljena, tako kot vsak druga pozitivna vrednota.

    Demokracija je zlorabljen takrat, ko ne zasleduje pozitivne civilizacijske vrednote, na katerih temelji posamično in skupno dobro človeštva.

  • svitase

    Da ne pride do teh zlorab demokracije je pomembna visoka stopnja vrednotne ozaveščenosti ljudi in opravljen testni preizkus kakšne posledice ima lahko določena demokratična odločitev.

    Če testni preizkus ni pozitiven, demokratično mnenje pa nasprotuje rezultatom testnega preizkusa, zadeva še ni zrela za odločanje.

  • Zdravko

    Od demokracije do boljševizma je seveda majhen korak. Zelo majhen.
    Demokracija pomeni veliko več kot glasovalni sistem. Glasovalni sistem le pomaga premagati nepopolno soglasje tako da upošteva večino. Nič več.
    O čem se odloča pa je stvar politične modrosti in kulture. Najslabše je ko se oblast formalno tako razgradi, kot na primer naše tri veje oblasti, da nikjer ni več drevesa. Tri odsekane veje na tleh. Predsednik države neka protokolarna marioneta. Za vsako vejo neki vrhovni svet, ki potem kolektivno odloča. Nihče ni vodja, nihče ni odgovoren, vse niti se vlečejo iz ozadja.
    Parlamentarna demokracija kot jo imamo mi, je le oblika prikritega boljševizma.
    Rok ima tu zelo prav. Kot nas uči tudi zgodovina, demokracija ne more odpraviti terorja. Če bi bil Tito živ, bi bil izvoljen. Absolutizem ni največji sovražnik. Krivica je največji sovražnik.

    • Zdravko

      popravljam; krivica že, ampak suženjstvo je največji sovražnik, največja sramota.

  • Današnja demokracija služi samo utrjevanju socializma oz. negativne selekcije. Seveda to težko priznajo “desni” socialisti, ki imajo edini program v demokratizaciji. Hkrati pa nimajo niti v SDS nobenih različnih, kaj šele ustvarjalnih idej. Zgolj birokratska uslužnost in lojalnost do Tita, ki kot Erdogan obvladuje v stranki vse.

    Grška demokracija je bila v tem, da so ljudje, ki so prispevali davke za skupno dobro smeli parlamentirati, dajati ideje, kritizirati, lobirati.

    Danes pa to delajo samo močnejši (ne ustvarjalci, temveč paraziti) : mafija in birokrati, zakone pišejo sebi v prid.

    Med demokracijo in boljševizmom imamo veliko razliko. Ne pozabimo, da je Hitler demokratično prišel na oblast in si jo potem boljševiško (kot Erdogan) prikrojil po svoji ideji.

    Vsaka skupina ljudi, kjer ni dovoljena kritika vsakega člana in ki ne išče več dobrega, več ustvarjalnega, je mafija in antipol demokracije.

    Histerični in agresivni navijači (kolektiv) so zametki totalitarizma. Mi smo boljši kot oni (boljševizma).

  • Spoštovana komentatorja, gospoda Pavel in Zdravko!

    Se vama ne zdi, da zahtevata od demokracije tisto, kar lahko da le Bog? Samo za razmislek: najboljši družbeni sistem je absolutna diktatura škofa Barage. Torej, če bi škof Irenej Friderik Baraga imel popolno oblast v državi.

    Saj poznata tega Trebanjca, kajne?

    • Najbrž veš definicijo, da če se duhovnik ukvarja s politiko (ne kot volivec, ampak kot nekdo, ki kuri množico in politikom prišepetava korake, z njimi podpisuje pogodbe) je to klerikalizem. Če pa klerikalizem totalitarno obvlada družbo pa imamo klerikokracijo (Iran).

      Ne, hvala.

      • Potem pa imejte Milana za šefa in uživajte! Ali pa Janeza, saj so razlike nepomembne.
        😉

    • Diktatura škofa ?
      Ne vem, morda smo pa samo zapostavili Marijo iz svetopisemske zgodbe, ki smo jo pred nekaj dnevi brali ?

    • Ojajajaj! Vi to resno? Ne diktatura škofa? NE! AMPAK! Diktatura IRENEJA FRIDERKA BARAGE! Še nikoli niste slišali zanj?

      Seveda škof ni bil vsem všeč, predvsem ni bil všeč plenilcem indijanske zemlje. Ampak tam, kjer je misijonaril, so Indijanci preživeli. Ko vam bodo spet metali pod nos iztrebljanje Indijancev v Ameriki, ga vsaj malo omenite. Vi pa o klerikalizmu! AJAJAJAJ!

      Pa mir in vse dobro nevedneži!

  • Čudno se mi zdi tole odzivanje, saj iz večine komentarjev veje, da bi, najbrž pod določenimi pogoji, bili pripravljeni namesto parlamentarne demokracije podpreti alternativo, torej predvsem diktaturo takšne ali drugačne oblike ali pa morda neko nejasno vrsto anarhičnega sobivanja. Kaj pa drugega lahko ponudijo? Ne vem, če se sploh zavedajo dobro konsekvenc svoje odklonilnosti do demokracije kot sistema odločanja in upravljanja družbe in države.

    • Pa saj živimo v diktaturi. Na “desnici” je diktator JJ. V državi pa Kučan.

      Smo ploščata, egalitarna in zavistna družba, ki vsakega, ki je malce boljši, ki vsaj malo razmišlja, ki je drugačen, takoj, ama takoj kolektivno zatolčemo. Iz te Fritzlove kleti ne sme nihče uiti, kaj šele, da bi v njej kot skupnost spodbujali ustvarjalnost, kako se znebiti Fritzla. Gre lahko Fritzl Milan na enoletni dopust na Havaje z vso nomenklaturo, bo za “red” poskrbel Fritzl Ivan.

  • svitase

    Nekateri bi želeli diktaturo v odnosu do drugih, ne pa v obratni smeri.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI